Bosna in Hercegovina (izvirno: Bosna i Hercegovina, okrajšava BiH, srbska cirilica: Боснa и Херцеговина), neformalno samo Bosna, je država na Balkanskem polotoku, nekdanja socialistična republika v okviru Jugoslavije (SFRJ).
Nahaja se v jugovzhodni Evropi. Na zahodu in severu meji na Hrvaško, na vzhodu na Srbijo in na jugovzhodu na Črno goro, na jugu pa ima pri naselju Neum dostop do Jadranskega morja. Glavno mesto države je Sarajevo.
Bosna in Hercegovina je skoraj celinska država, saj ima izjemno kratko obalo (20 km) ob Jadranskem morju pri naselju Neum. Osrednji in vzhodni del države je večinoma hribovit in na severovzhodu načeloma raven. Osrednji del Bosne ima celinsko podnebje z vročimi poletji in mrzlimi snežnimi zimami. Južni del države, Hercegovina, ima sredozemsko podnebje.
Etimologija Prva ohranjena široko priznana omemba Bosne je v De Administrando Imperio, politično-geografskem priročniku, ki ga je napisal bizantinski cesar Konstantin VII sredi 10. stoletja (med 948 in 952) in opisuje »majhno deželo« (χωρίον v grščini), imenovano »Bosona« (οσώνα).
Ime naj bi izhajalo iz imena reke Bosne, ki je tekla skozi bosansko središče. Po mnenju filologa Antona Mayerja bi lahko ime Bosna izviralo iz ilirskega *bas-an-as, ki bi izhajalo iz proto-indoevropskega korena *bos ali *bogh – kar pomeni »tekoča voda«. Po besedah angleškega strokovnjaka za srednji vek, Williama Millerja, so slovanski naseljenci v Bosni »prilagodili latinsko označbo Basante in tako poimenovali reko Bosno in sebe kot Bošnjake«.
Ime Hercegovina (»herzogova zemlja«, iz nemške besede za vojvodo) izvira iz naziva bosanskega magnata Stjepana Vukčića Kosače, »Herceg (Herzog) Huma in obale« (1448). Hum, nekdanje Zahumje, je bila srednjeveška kneževina, ki jo je v prvi polovici 14. stoletja osvojila Bosanska Banovina. Regija je bila pod vodstvom Osmanov kot Hercegovski sandžak (Hersek) v okviru pašaluka v Bosni do ustanovitve kratkotrajnega Hercegovskega Pašaluka leta 1830, ki se je ponovno umestil v petdesetih letih 19. stoletja, po čemer je entiteta postala splošno znana kot Bosna in Hercegovina.
Ob razglasitvi neodvisnosti je država prevzela ime Republika Bosna in Hercegovina, toda s podpisom Daytonskega sporazuma je morala spremeniti ime v današnjo Bosno in Hercegovino.
Geografija
sličica|300px|levo|Pregledna karta Bosne in Hercegovine
Bosna in Hercegovina leži na zahodnem Balkanu in si deli zahodno ter severno mejo s Hrvaško (932 km), vzhodno s Srbijo (302 km) in jugovzhodno s Črno goro (225 km). Topografsko podobo države večinoma oblikuje Dinarsko gorovje – z najvišjim vrhom države Maglić (2386 m) –, na severovzhodu se spusti v Panonsko kotlino; 26-kilometrski pas na jugu države se dotika Jadranskega morja. Večji del površja leži na kraških tleh. Severni del pokrivajo obsežni redko prekinjeni gozdovi, medtem ko so na jugu mnogokrat rodovitna tla pogosteje kultivirana.
Večji reki sta Bosna in Sava ter njuni pritoki Una, Drina in Vrbas. Vse omenjene reke so usmerjene proti severu in sodijo v savsko porečje, le nekaj tokov, med njimi Neretva, se izliva v Jadran. Rečne ravnice ob Savi na severu BiH so rodovitna območja.
Jug države zaznamuje sredozemsko podnebje s sončnimi in toplimi poletji ter milimi, deževnimi zimami. V notranjost celine umaknjen severni del države ima celinsko podnebje z vročimi poletji in hladnimi zimami. Na podnebne razmere močno vpliva visoka topografija osrednje Bosne in Hercegovine.
Podlago v glavnem sestavljajo rjave prsti, na katerih se kot primarna naravna vegetacija razprostirajo bukovi gozdovi. Zaradi velike gozdnatosti je biotska raznovrstnost v državi velika. Obilna so tudi naravna bogastva BiH: velike površine obdelovalne zemlje, obširni gospodarsko pomembni gozdovi, nahajališča soli, mangana, srebra, svinca, bakra, železove rude, kroma in premoga.
V državi so štirje narodni parki: Narodni park Sutjeska (ustanovljen 1962), Narodni park Kozara (od 1967), Narodni park Una (od 2008) in Narodni park Drina (od 2017).
Okoljski in povezani problemi, kakršni so industrijsko onesnaževanje zraka, primanjkovanje pitne vode in neustrezna sanitarna oskrba, so sicer pereči že več desetletij, a je zastarela in zaradi državljanske vojne opustošena infrastruktura preusmerila pozornost s potrebe po naložbah v varovanje okolja na zagotavljanje osnovnih potreb in storitev, ki mnogokrat niso v skladu s sodobnimi okoljskimi standardi.
Zgodovina
V obdobju neolitika so na območju današnje Bosne in Hercegovine živeli Iliri. Celotna Ilirija je prešla pod oblast Rimskega imperija do leta 9 n. št., ob razkolu krščanstva na zahodno rimskokatoliško in vzhodno pravoslavno cerkev pa je meja – prvič zarisana okoli leta 285 – potekala prav čez Bosno.
V zgodovinskem času med Rimljani in Slovani, ki so se na zahodnem Balkanu naselili v 6. stoletju, so po območju večkrat pustošile nomadske skupine Gotov, Alanov, Hunov in Avarov. V drugem valu slovanskega naseljevanja v 7. stoletju so v regijo prišla srbska in hrvaška plemena. Nedolgo zatem, leta 958, se je pojavila prva omemba imena Bosna.
V srednjem veku si je regijo zaradi goratosti in slabe dostopnosti sočasno lastilo več bližnjih imperijev in kraljestev. Tamkajšnji Slovani pa so bili pretežno kristjani obeh vej. Leta 1180 je ban Kulin zasnoval prvo jedro bosanske države, ki ga je nadalje razvijal ban Štefan II. Kotromanić v obdobju svoje vladavine (1322–1353), med drugim tudi z osvojitvijo takratnega Huma (območje, danes znano kot Hercegovina). Država je svoj vrhunec doživela pod vodstvom Štefana Tvrtka I., v času med letoma 1353 in 1391, ko je za kratko obdobje uživala status najmočnejše in najbolj cvetoče slovanske države na Balkanu.
Osmansko cesarstvo Čas po Tvrtku je pomenil zaton moči bosanske države, leta 1448 je Štefan Vukčić od nje uspel celo odcepiti Hercegovino. Ozemlje Bosne pa je bilo med prvimi na poti osmanskih osvajalcev v notranjost Evrope, tako je bilo zasedeno že med letoma 1463 in 1483. To je bil začetek več kot 400 let trajajočega osmanskega vpliva, ki je dodobra spremenil še danes značilno kulturno krajino. Nova oblast je kmalu prinesla naselitev judov in muslimanov: prvi so bili tja pregnani leta 1492 iz Španije, drugi pa so bili imigranti iz preostalih delov Osmanskega cesarstva. Kasneje se je muslimanska vera utrjevala zlasti s spreobračanjem domačega prebivalstva.
Bosna je bila poleg Albanije edina regija osmanske Evrope, kjer so kristjani v večjem številu krščanstvo zamenjali za islam. Najverjetnejšo razlago gre iskati v dejstvu, da je bila vera v tem mejnem območju velikih religij le slabo institucionalizirana, poleg tega je sprejetje islama pomenilo možnost vključitve v vladajoči družbeni sloj – Bosna je tako edini primer v Osmanskem cesarstvu, kjer je domače islamizirano prebivalstvo (v tem primeru muslimanski Slovani) vladalo nižjim razredom kristjanov.
Muslimanska slovanska elita si je do 19. stoletja zagotovila veliko mero notranje neodvisnosti od centralne oblasti in je zato nasprotovala takratnim reformam (tanzimat), ki bi modernizirale družbeni ter upravni sistem in zmanjšale pravice lokalnih vladajočih elit do izkoriščanja že tako slabo preskrbljenega in posledično upornega prebivalstva. Izrazita trenja so zato v najpoznejšem obdobju osmanske prisotnosti v Evropi potekala tako med lokalnimi in centralnimi oblastmi kot med krščanskim ruralnim prebivalstvom in lokalnimi oblastmi.
Avstro-Ogrska Nemiri so leta 1875 prerasli v kmečko vstajo, ki je v naslednjem letu dosegla tudi Bolgarijo in nakazovala mednarodno krizo. 1877 je Rusija Osmanskemu cesarstvu napovedala vojno in se že v naslednjem letu bližala prestolnici Carigrad, zato je propadajoči imperij na berlinskem kongresu privolil v rešitev razmer z avstro-ogrskim okupiranjem in upravljanjem bosanskega ozemlja. Zamenjava oblasti sicer ni potekala gladko zaradi lokalnega odpora v prvi vrsti muslimanskega, pa tudi pravoslavnega prebivalstva – razmere so se stabilizirale s pomočjo 82.000-glave armade šele po štirih mesecih. Mnogi muslimani so medtem emigrirali v preostanek osmanske države, a se njihovi strahovi glede poseganja Avstro-Ogrske v družbeno in zemljiškoposestno ureditev Bosne niso uresničili. Nova država se je bolj kot na druge teme osredotočila na gospodarsko preobrazbo regije.
Bosna je bila avstro-ogrskemu cesarstvu uradno priključena leta 1908, a to ni zadušilo takratnih zgodnjih idej hrvaškega in srbskega nacionalizma, ki so slonele na prepričanju, da so bosanski muslimani zgolj islamizirani Srbi oziroma Hrvati. V svojem vzponu je bila zlasti v tridesetih letih 19. stoletja tudi panslovanska ideja, ki je zagovarjala združitev vseh južnih Slovanov v eno državo. Njen pripadnik je bil v okviru gibanja Mlada Bosna tudi Gavrilo Princip, ki je v znak protesta avstro-ogrski nadvladi nad južnoslovanskimi narodi 28. junija 1914 v Sarajevu streljal na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ga ubil. Po nizu zapletov je prizadeto cesarstvo mesec dni zatem Srbiji napovedalo vojno in s tem vnelo prvo svetovno vojno. V času vojne je večina bosanskih Srbov, Hrvatov in muslimanov ostala zvesta Avstro-Ogrski.
Kraljevina SHS in Jugoslavija, druga svetovna vojna Konec svetovne vojne leta 1918 je pomenil tudi konec avstro-ogrskega cesarstva. Bosna je postala del novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1929 preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo. Oblast v novi državi južnih Slovanov je prevzela srbska dinastija Karađorđevićev, politične stranke, sicer ukinjene ob vzpostavitvi diktature leta 1929, pa so bile z izjemo komunistične stranke zasnovane na nacionalni podlagi. Večinsko muslimansko prebivalstvo Bosne je od leta 1919 zastopala Jugoslovanska muslimanska organizacija pod vostvom Mehmeta Spaha, ki je dosegel veliko prepoznavnost stranke in političnih interesov jugoslovanskih muslimanov tudi v večini drugih delov kraljevine. Spaho vendarle ni dočakal delitve kraljevine na banovine, ki je prinesla združitev delov Bosne s hrvaškimi demografskimi regijami.
Okupacijske sile osi, ki so Jugoslavijo napadle aprila 1941, so ozemlje Bosne razdelile med nemške in italijanske okupacijske cone, del pa je pripadel ustaški državi NDH. Zaradi načrtov ustašev, da bi uničili dva milijona Srbov, se je velik del srbskega prebivalstva pridružil dvema nasprotujočima si odporniškima gibanjema: četniki pod vodstvom Dragoljuba Mihailovića so bili privrženi pobeglemu kralju, medtem ko partizani pod Titom prejšnjih oblasti niso priznavali.
Bosna je pridobila osrednjo vlogo v bojnih operacijah partizanov, in sicer na dveh ravneh: proti tujim silam osi na eni ter tako proti četnikom kot proti ustašem na drugi. Bila je tudi kraj političnega delovanja rojevajoče se socialistične države in njene ustanovitve novembra 1943 v bosanskem Jajcu, na drugem zasedanju AVNOJ-a. Ta je kot eno izmed enakopravnih jugoslovanskih etnij prepoznal tudi bosanske muslimane, zato so se ti, kot tudi drugi narodi Jugoslavije, v nadaljnjem času do konca vojne v velikem številu vključevali v partizanske oborožene sile.
Socialistična Jugoslavija Partizanska vojska in v njej vodilna komunistična partija je bila ob koncu vojne zaradi svoje pomembne protifašistične vloge prepoznana kot legitimna oblast nove države, federacije šestih republik. Od teh je bila peterica domovina jugoslovanskih Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev, šesta, Bosna, pa naj bi bila skupna domovina tam pomešanih Srbov, muslimanov in Hrvatov. Muslimani so bili leta 1968 priznani kot šesta uradna narodnost Jugoslavije. Zveza komunistov Bosne je v svoji politiki tudi po političnem razhodu Sovjetske zveze in Jugoslavije ostala bolj represivna in nasprotujoča množici družbenopolitičnih reform zveznih komunističnih oblasti.