Repúblika Látvija (latvijsko Latvijas Republika, slov. tudi Letonija) je republika z okoli dvema milijonoma prebivalcev v severovzhodni Evropi. Na zahodu meji na Baltsko morje, zato je skupaj z Estonijo, na katero meji na severu, in Litvo, na katero meji na jugu, znana kot ena od treh baltskih držav. Na vzhodu meji na Rusijo in Belorusijo.
Država je med drugim članica Evropske unije, zveze NATO ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. 1. januarja 2014 je prevzela evro in postala 18. članica evroobmočja, do 14. januarja je bil evro v obtoku skupaj z nekdanjo valuto, latom.
Daleč največje in glavno mesto Latvije je Riga, drugo največje mesto je Daugavpils in tretje največje Liepāja.
Geografija
Latvijo prekrivajo nizke ravnine in rahlo valovita planota z ledeniškimi nanosi iz zadnje poledenitve, s številnimi jezeri, močvirji in barji. Kar 44,3 % njene površine pokrivajo gozdovi, večino rdečega bora. Latvija ima skupno površino 64.559 km², od tega 62.157 km² zemljišč, 18.159 km² kmetijskih zemljišč, 34.964 km² gozdnih površin in 2402 km² celinskih vod.
Povprečna nadmorska višina latvijskega ozemlja je 87 m, najvišja točka pa je Gaiziņkalns (311,6 m). Najdaljša reka, ki teče samo na ozemlju Latvije, je Gauja (452 km), najdaljša reka, ki teče čez državo, pa je Zahodna Dvina (Daugava); 1005 km, od tega 352 km po Latviji.
Skupna dolžina latvijske meje je 1866 km. Skupna dolžina njene kopenske meje je 1368 km, od tega 343 km z Estonijo na severu, 276 km z Rusko federacijo na vzhodu, 161 km z Belorusijo na jugovzhodu in 588 km z Litvo na jugu. Skupna dolžina njene morske meje je 498 km, kar si deli z Estonijo, Švedsko in Litvo. Razširitev od severa proti jugu je 210 km, od zahoda proti vzhodu pa 450 km.
Administrativne enote
Latvija je enotna država, trenutno je razdeljena na 110 občin (latvijsko novadi) in 9 republiških mest (latvijsko republikas pilsētas) z lastnim mestnim svetom in upravo: Daugavpils, Jēkabpils, Jelgava, Jūrmala, Liepāja, Rēzekne, Riga, Valmiera in Ventspils. V Latviji so priznane štiri zgodovinske in kulturne regije - Kurlandija (litovsko Kurzeme), Latgale, Vidzeme, Zemgale, ki so priznane v Latvijski ustavi. Sēlija, del Zemgale, včasih velja za posebno kulturno območje, vendar ni del nobene formalne delitve. Meje zgodovinskih in kulturnih regij običajno niso izrecno določene in se lahko razlikujejo v različnih virih. V formalnih razdelitvah je regija Riga, ki vključuje prestolnico in dele drugih regij, ki so močno povezane s prestolnico, prav tako pogosto vključena v regionalne oddelke; na primer pet latvijskih načrtovalnih regij (latvijsko plānošanas reģioni), ki so bile ustanovljene leta 2009 za spodbujanje uravnoteženega razvoja vseh regij. Pod to razdelitvijo je območje Rige veliko delov tistega, kar tradicionalno velja za Vidzeme, Kurlandija in Zemgale. Statistične regije Latvije, ustanovljene v skladu z Nomenklaturo teritorialnih enot EU za statistiko, to delitev podvajajo, vendar riško regijo delijo na dva dela, prestolnica pa je ločena regija.
Okolje
Večji del države je sestavljen iz rodovitnih nižin in zmernih gričev. V značilni latvijski pokrajini se mozaik prostranih gozdov izmenjuje s polji, kmetijami in pašniki. Obdelovalne površine so obdane z brezovimi nasadi in gozdnimi sestoji, ki nudijo življenjski prostor številnim rastlinam in živalim. Latvija ima na stotine kilometrov nerazvite morske obale, obrasle z borovimi gozdovi, sipinami in neprekinjenimi plažami z belim peskom.
Latvija ima peti najvišji delež gozdov v Evropski uniji za Švedsko, Finsko, Estonijo in Slovenijo. Gozdovi predstavljajo 3.497.000 ha ali 56 % celotne površine zemljišč.
Latvija ima preko 12.500 rek, ki se raztezajo na 38.000 km. Med glavnimi rekami so reke Daugava, Lielupe, Gauja, Venta in Salaca, največje drstišče lososov v vzhodnih baltskih državah. Obstaja 2256 jezer, večjih od 1 ha, s skupno površino 1000 km2. Močvirja zavzemajo 9,9 % ozemlja Latvije. Od tega je 42 % visokih barij, 49 % so močvirij, 9 % pa je prehodnih močvirij. 70 % močvirij nima stika s civilizacijo, zato so zatočišče številnim redkim vrstam rastlin in živali.
Kmetijske površine predstavljajo 1.815.900 ha ali 29 % celotne površine zemljišč. Z razpustitvijo kolektivnih kmetij se je površina, namenjena kmetovanju, močno zmanjšala - zdaj so kmetije pretežno majhne. Približno 200 kmetij, ki zasedajo 2750 ha, se ukvarja z ekološko čistim kmetovanjem (brez umetnih gnojil in pesticidov).
Latvijski narodni parki so: Gaujin narodni park v biosfernem rezervatu Sever Vidzeme (od leta 1973), narodni park Ķemeri v Zemgalah (1997), narodni park Slītere v Kurlandiji (1999) in narodni park Rāzna v Latgaleu (2007).
Latvija ima dolgo tradicijo ohranjanja okolja. Prvi zakoni in predpisi so bili objavljeni v 16. in 17. stoletju. V Latviji je 706 posebej zaščitenih naravnih območij na državni ravni: štirje narodni parki, en biosferni rezervat, 42 naravnih parkov, devet zaščitenih krajin, 260 naravnih rezervatov, štirje strogi naravni rezervati, 355 naravnih spomenikov, sedem zaščitenih morskih območij in 24 mikro rezervatov. Nacionalno zavarovana območja predstavljajo 12.790 km2 ali približno 20 % celotne površine Latvije. Latvijska rdeča knjiga (Latvijski seznam ogroženih vrst), ki je bila ustanovljena leta 1977, vsebuje 112 rastlinskih vrst in 119 živalskih vrst. Latvija je ratificirala mednarodne Washingtonsko, Bernsko in Ramsarsko konvencijo.
Indeks okoljske uspešnosti za leto 2012 je Latvijo uvrstil na drugo mesto za Švico glede na okoljske uspešnosti politik države.
Biotska pestrost
V Latviji je bilo registriranih približno 30.000 rastlinskih in živalskih vrst. Pogoste vrste divjih živali v Latviji so jeleni, divja svinja, los, ris, rjavi medved, navadna lisica, bober in volk. Brez morskih mehkužcev je 159 vrst.
Vrste, ki so ogrožene v drugih evropskih državah, pogoste pa v Latviji, so: črna štorklja (Ciconia nigra), kosec (Crex crex), mali klinkač (Aquila pomarina), belohrbti detel (Picoides leucotos), evrazijski žerjav (Grus grus), evropski bober (Castor fiber), evrazijska vidra (Lutra lutra), volk (Canis lupus) in ris (Felis lynx).
Fitogeografsko je Latvija razdeljena med srednjeevropskimi in severnoevropskimi provincami cirkumborealne regije znotraj borealnega kraljestva. Po podatkih WWF ozemlje Latvije spada v ekoregijo sarmatičnih mešanih gozdov. 56 % ozemlja Latvije pokrivajo gozdovi, večinoma bor, breza in smreka. Več vrst rastlinstva in živalstva velja za nacionalni simbol. Hrast (Quercus robur, latvijsko ozol) in lipovec (Tilia cordata, latvijsko liepa) sta latvijski narodni drevesi in travniška ivanjščica (Leucanthemum vulgare, latvijsko pīpene) narodna roža. Bela pastirica (Motacilla alba, latvijsko baltā cielava) je latvijska narodna ptica. Narodna žuželka je dvopikčasta polonica (Adalia bipunctata, latvijsko divpunktu mārīte). Jantar, fosilizirana drevesna smola je eden najpomembnejših kulturnih simbolov Latvije. V starih časih so jantar, ki so ga našli ob obali Baltskega morja, iskali Vikingi, pa tudi trgovci iz Egipta, Grčije in rimskega cesarstva. To je privedlo do razvoja Jantarskee poti.
Številni naravni rezervati varujejo neokrnjene pokrajine z vrsto velikih živali. V naravnem rezervatu Pape, kjer so bili ponovno predstavljeni zober, divji konji in turi, je zdaj skoraj popolna holocenska megafauna, vključno z losi, jeleni in volkovi.
Demografija
Pred približno tremi tisočletji so Latvijo naselila baltska plemena. Ozemlja vzdolž vzhodnega Baltika so bila prvič pod tujo prevlado v začetku 13. stoletja, z uradno ustanovitvijo Rige leta 1201 pod nemškimi Tevtonskimi vitezi.
Latvija je v naslednjih osmih stoletjih v celoti ali deloma ostala pod tujo oblastjo in se znašla na križišču vseh regionalnih velesil svojega dne, vključno z Dansko (Danci v deželah okrog Riškega zaliva), Švedska in Rusijo, pri čemer je bila južna Latvija naenkrat vazal med Poljsko in Litvo ter Latgale, ki spada neposredno pod oblast Poljske in Litve. V vsem tem času je Latvija ostala v veliki meri pod baltsko nemško hegemonijo, baltski Nemci pa so bili največji lastniki zemljišč, položaj pa se do osamosvojitve Latvije ni spremenil. Zgodovinsko gledano je imela Latvija velike nemške, ruske, judovske, poljske in litovske manjšine. Večina (približno dve tretjini) Latvijcev je pod švedskimi vplivi sprejela luteranstvo, manjšina (preostala tretjina) Latvijcev pod Poljsko-Litvo, zlasti Latgale, pa je ohranila katolištvo.
V letu 2019 je število prebivalcev ocenjeno na 1.908.100. V letu 2017 je na latvijskem ozemlju živelo 1.054.433 žensk in 895.683 moških. Prebivalci (2011): Latvijci (62,1 %), Rusi (26,9 %), Belorusi (3,3 %), Ukrajinci (2,2 %), Poljaki (2,2 %), Litovci (1,2 %), ostali (>1 % Judje, Nemci). Posebej število Rusov, Ukrajincev in Belorusov se je med letoma 1989 in 2011 skoraj prepolovilo.
Religije: luterani, katoličani, pravoslavci
Zgodovina
Leta 1939 podpisan pakt Molotov-Ribbentrop med ZSSR in Nemčijo, je zapečatil usodo Latvije. 17. junija 1940 je SZ zasedla Latvijo in sledile so deportacije tisočev Latvijcev v Sibirijo. V začetku 2. svetovne vojne je Latvijo okupirala nemška vojska in v času okupacije v koncentracijskih taboriščih pobila 90 % latvijskih Judov. Rdeča armada je leta 1944 premagala Nemce in ponovno zasedla Latvijo, toda SZ je nadaljevala s predvojno politiko preganjanja Latvijcev. Prebivalstvo je že med samo vojno utrpelo hude izgube (prisilne mobilizacije na obe strani), pred Rdečo armado je na zahod pobegnilo več kot 130.000 ljudi, več kot 120.000 pa so jih Sovjeti poslali v gulage. S povojnim načrtnim uničenjem infrastrukture iz medvojnega obdobja in razvojem predelovalne industrije je svoje dodalo še priseljevanje ruske delovne sile. Tako je delež Latvijcev s predvojnih 77 % (1938) padel na vsega 52 % (1989) prebivalstva.
Leta 1990 je Latvija razglasila samostojnost, kar je Sovjetska zveza priznala leta 1991. Prve volitve so bile leta 1993, ampak samo državljani 17. junija 1940 in njihovi potomci so imeli volilno pravico; to je pomenilo, da 34 % latvijskih prebivalcev ni moglo voliti.
20. septembra 2003 so se na državnem referendumu Latvijci odločili, da se pridružijo Evropski uniji.
Gospodarstvo Latvija je članica Svetovne trgovinske organizacije (1999) in Evropske unije (2004). 1. januarja 2014 je evro postal valuta države, ki je nadomestil latvijski lat. Po statističnih podatkih konec leta 2013 je uvedbo evra podpiralo 45 % prebivalstva, 52 % pa ne. Po uvedbi evra so raziskave Eurobarometra januarja 2014 pokazale, da je podpora evro približno 53 %, kar je blizu evropskemu povprečju.
Gospodarska kriza leta 2009 je dokazala prejšnje domneve, da se hitro rastoče gospodarstvo usmeri v implozijo gospodarskega mehurčka, saj ga je poganjala predvsem rast domače potrošnje, financirana z resnim povečanjem zasebnega dolga, pa tudi negativno zunanjo trgovino ravnovesje. Cene nepremičnin, ki so v nekaterih točkah naraščale za približno 5 % mesečno, so bile dolgo časa ocenjene kot previsoke za gospodarstvo, ki proizvaja predvsem blago in surovine z nizko vrednostjo. Privatizacija v Latviji je skoraj končana. Privatizirana so skoraj vsa prej majhna in srednja podjetja v državni lasti, tako da je ostalo le malo politično občutljivih velikih državnih podjetij. Zasebni sektor je v letu 2000 predstavljal skoraj 68 % BDP države.