Turčija

Repúblika Túrčija je obmorska država z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji. Anatolski polotok med Črnim morjem in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje, otoke v njem, na Grčijo in Bolgarijo.

Etimologija Ime Turčija izhaja iz srednjeveške latinščine Turchia/Turquia in pomeni »dežela Turkov«. Turško ime Türkiye je bilo sprejeto leta 1923 pod vplivom evropske uporabe.

Zgodovina

Prazgodovina Anatolije in vzhodne Trakije

Anatolski polotok, ki predstavlja večino sodobne Turčije, je ena najstarejših trajno naseljenih regij na svetu. V Anatoliji so živeli različni stari anatolski prebivalci, od vsaj neolitskega obdobja do helenističnega obdobja. Veliko teh narodov je govorilo anatolske jezike, veje večje indoevropske jezikovne družine. Dejstvo je, da so nekateri učenjaki glede na starost indoevropskih hetitskih in luvijskih jezikov predlagali Anatolijo kot hipotetični center, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki. Evropski del Turčije, imenovan Vzhodna Trakija, je bil tudi naseljen že pred štirideset tisoč leti, in je znan od neolitskega obdobja približno 6000 pr. n. št.

Göbekli Tepe je kraj najstarejše znane človeške verske strukture, tempelj iz približno 10.000 pr. n. št., medtem ko je Çatalhöyük zelo velika neolitska in halkolitska naselbina v južni Anatoliji, ki je obstajala od približno 7500 do 5700 pr. n. št. To je največje in najbolje ohranjeno neolitsko najdišče, ki je bilo do danes odkrito in je bilo julija 2012 vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine.

Naselje Troja je nastalo v neolitski dobi in se nadaljevalo v železni dobi.

Najzgodnejši zabeleženi prebivalci Anatolije so bili Hati in Huriti, neindoevropski ljudstvi, ki sta naselili srednjo in vzhodno Anatolijo že okoli leta 2300 pr. n. št. Indoevropski Hetiti so prišli v Anatolijo in postopoma absorbirali Hatije in Hurite. 2000–1700 pr. n. št. Prvi veliki imperij na tem območju so ustanovili Hetiti, od 18. do 13. stoletja pred našim štetjem. Asirci so osvojili in naselili dele jugovzhodne Turčije že leta 1950 pr. n. št. do leta 612 pr. n. št. Urartu se je ponovno pojavil v asirskih napisih v 9. stoletju pr. n. št. kot močan severni tekmec Asirije. Po propadu hetitskega cesarstva c. 1180 pr. n. št., so v Anatolijo prišli Frigijci, dokler jim v 7. stoletju pr. n. št. niso uničili kraljestva. Od leta 714 pr. n. št. je Urartu delil isto usodo in se razdelil leta 590 pr. n. št., ko so ga osvojili Medijci. Najmočnejše izmed držav naslednic Frigije so bile Lidija, Karija in Likija.

Antika

Od leta 1200 pr. n. št., so anatolsko obalo močno naselili eolski in jonski Grki. Ti kolonisti so ustanovili številna pomembna mesta, kot so Milet, Efez, Smirna (danes Izmir) in Bizanc (danes Carigrad), slednjega so ustanovili grški kolonisti iz Megare leta 657 pred našim štetjem. Prva država, ki so jo sosednji narodi imenovali Armenija, je bila država armenske dinastije Orontidov, ki je vključevala dele vzhodne Turčije, in se je začela v 6. stoletju pred našim štetjem. V severozahodni Turčiji so bili najpomembnejša plemenska skupina v Trakiji Odrijanci, ki jih je ustanovil Teres I.

Vso današnjo Turčijo so osvojili Ahemenidi v 6. stoletju pred našim štetjem. Grško-perzijske vojne so se začele, ko so grške mestne države na obali Anatolije leta 499 pr. n. št. zasedli Perzijci. Turško ozemlje je kasneje leta 334 pr. n. št. zasedel Aleksander Veliki, kar je privedlo do povečanja kulturne homogenosti in helenizacije območja.

Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bila Anatolija razdeljena na številna manjša helenistična kraljestva, ki so postala del Rimske republike do sredine 1. stoletja pred našim štetjem. Proces helenizacije, ki se je začel z Aleksandrom, se je pospešil pod rimsko vladavino in v zgodnjih stoletjih krščanske dobe, ko so lokalni anatolski jeziki in kultura skoraj izumrli, v veliki meri jih je nadomestil antični grški jezik in kultura. Od 1. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja, so se Rimljani in sosednji Parti spopadali za velike dele sodobne Turčije v pogostih rimsko-partskih vojnah.

Zgodnje krščanstvo in bizantinsko obdobje

Antiohija (zdaj Antakija), mesto na jugu Turčije, je po Apostolskih delih () rojstna hiša prve krščanske skupnosti.

Leta 324 je Konstantin I. zbral Bizanc za novo prestolnico rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim. Po smrti Teodozija I. leta 395 in stalne delitve rimskega cesarstva med njegovima sinovoma, je mesto, ki se je poimenovalo Konstantinopel, postalo glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva. To cesarstvo, ki ga bodo kasneje zgodovinarji označili kot bizantinsko cesarstvo, je vladalo večini ozemlja današnje Turčije do poznega srednjega veka, čeprav so se vzhodne regije ohranile v trdni sasanidski roki do prve polovice 7. stoletja. Pogoste bizantinsko-sasanidske vojne so se kot del dolgoletnih rimsko-perzijskih vojn bojevale med sosednjimi tekmovalnimi Bizantinci in Sasanidi, v različnih delih današnje Turčije in so odločile velik del zgodovine od 4. do prve polovice 7. stoletja.

V mestih v današnji Turčiji so potekali številni ekumenski koncili zgodnje cerkve, vključno s prvim nicejskim koncilom (325), prvim koncilom v Konstantinoplu (381), koncilom v Efezu (431) in Kalcedonskim koncilom leta 451.

Seldžuki in Osmansko cesarstvo

Seldžuki so bili veja Kınık oguških Turkov, ki so v 9. stoletju prebivali na obrobju muslimanskega sveta v kaganatu Jabgu konfederacije Oğuz, severno od Kaspijskega in Aralskega jezera v Kirgiški stepi v Turkestanu. V 10. stoletju so se Seldžuki začeli preseljevati iz svojih domov v Perzijo, ki je postal upravno jedro Velikega Seldžuškega imperija, potem ko ga je ustanovil Togrul beg.

V drugi polovici 11. stoletja so turški Seldžuki začeli prodirati v srednjeveško Armenijo in vzhodne regije Anatolije. Leta 1071 so v bitki pri Manzikertu premagali Bizantince in začeli turkizacijo; turški jezik in islam sta bila predstavljena v Armeniji in Anatoliji in se postopoma širila po vsej regiji. Počasen prehod iz pretežno krščanske in grško govoreče Anatolije v pretežno muslimansko in turško govoreče je bil v teku. Mevlevski red dervišev, ki ga je v 13. stoletju v Konyi ustanovil sufijski pesnik Dželaludin Rumi, je imel pomembno vlogo pri islamizaciji različnih Anatolcev, ki so bili prej že helenizirani. Tako so poleg turkizacije ozemlja kulturno perzijski Seldžuki postavili temelje turško-perzijski kulturi v Anatoliji, ki jo bodo prevzeli njihovi nasledniki, Osmani.

Leta 1243 je bila seldžuška vojska poražena od Mongolov v bitki pri Köse Dağu, kar je povzročilo, da je njihova moč počasi razpadla. Po njihovi poti se je ena izmed turških kneževin, ki jo je upravljal Osman I., v naslednjih 200 letih razvila v Osmansko cesarstvo. Leta 1453 so Osmani končali bizantinsko cesarstvo tako, da so osvojili prestolnico Konstantinopel.

Leta 1514 je sultan Selim I. (1512–1520) uspešno razširil cesarske južne in vzhodne meje s premagovanjem šaha Ismaila I. iz dinastije Safavidov v bitki pri Chaldiranu. Leta 1517 je Selim I. razširil osmansko oblast v Alžirijo in Egipt in ustvaril prisotnost vojske v Rdečem morju. Nato se je začelo tekmovanje med osmanskim in portugalskim cesarstvom za prevlado v Indijskem oceanu, s številnimi pomorskimi bitkami v Rdečem morju, Arabskem morju in Perzijskem zalivu. Portugalska prisotnost v Indijskem oceanu je bila grožnja osmanskemu monopolu na starodavnih trgovskih poteh med Vzhodno Azijo in zahodno Evropo. Kljub vse pomembnejši evropski prisotnosti je trgovina z Vzhodom do druge polovice 18. stoletja še naprej rasla.

Moč in prestiž osmanskega cesarstva sta dosegla vrhunec v 16. in 17. stoletju, zlasti v času vladavine Sulejmana Veličastnega, ki je osebno uvedel pomembne zakonske spremembe v zvezi z družbo, izobraževanjem, davki in kazenskim pravom. Imperij je bil pogosto v nasprotju s svetim rimskim cesarstvom pri nenehnem napredovanju proti Srednji Evropi prek Balkana in južnega dela poljsko-litovske skupnosti. Na morju je osmanska mornarica tekmovala s številnimi svetimi zvezami, kot so tiste leta 1538, 1571, 1684 in 1717 (sestavljene predvsem iz habsburške Španije, Republike Genove, Beneške republike, vitezov sv. Ivana, papeških držav, Velikega vojvodstva Toskane in vojvodstva Savoja), za nadzor Sredozemskega morja. Na vzhodu so bili Osmani pogosto v vojni s Safavidsko Perzijo zaradi konfliktov, ki so izhajali iz teritorialnih sporov ali verskih razlik med 16. in 18. stoletjem. Osmanske vojne s Perzijo so se nadaljevale, ko so v Iranu Safavide nasledile dinastije Zand, Afšarid in Kadžar do prve polovice 19. stoletja. Od 16. do začetka 20. stoletja se je Osmansko cesarstvo borilo v mnogih vojnah z Ruskim carstvom. Te so bile sprva namenjene osmanski teritorialni širitvi in konsolidaciji v jugovzhodni in vzhodni Evropi; vendar se je začelo že od druge polovice 18. stoletja in postalo bolj preživetje osmanskega cesarstva, ki je na severni obali Črnega morja izgubilo svoja strateška ozemlja pred napredujočimi Rusi.

Od druge polovice 18. stoletja naprej je Osmansko cesarstvo začelo upadati. Tanzimatske reforme 19. stoletja, ki jih je začel Mahmud II., so želele posodobiti osmansko državo v skladu z napredkom, ki je bil dosežen v Zahodni Evropi. Napori Midhat-paše v pozni tanzimatski dobi so vodili osmansko ustavno gibanje leta 1876, ki je uvedlo prvo ustavno dobo, vendar so se ta prizadevanja na večini področij izkazala za neustrezna in niso ustavila razpada cesarstva. Ker se je imperij postopoma zmanjševal po velikosti, vojaški moči in bogastvu, zlasti po osmanski gospodarski krizi leta 1875, ki je pripeljala do uporov v balkanskih provincah, ki so dosegli vrhunec v rusko-turški vojni 1877–1878, so preselili cesarsko središče v Anatolijo, skupaj s Čerkezi, ki so pobegnili iz ruskega osvajanja Kavkaza. Upad osmanskega cesarstva je privedel do naraščanja nacionalističnih čustev med različnimi subjekti, kar je vodilo k večjim etničnim napetostim, ki so se občasno pojavljale kot nasilje, kot je bil na primer Armenski masaker 1894–1896.

Mladoturška revolucija leta 1908 je obnovila osmansko ustavo in parlament 30 let po tem, ko jo je uvedel sultan Abdul Hamid II. leta 1878, znano kot drugo ustavno dobo, vendar pa je osmanski državni udar leta 1913 pahnil državo pod triumvirat Treh Paša, sultana Mehmed V. in Mehmed VI. pa sta v veliki meri postala simbolični figuri brez resnične politične moči.

Osmansko cesarstvo je vstopilo v prvo svetovno vojno na strani Centralnih sil in je bilo končno poraženo. Med vojno so bili armenski cesarji deportirani v Sirijo kot del armenskega genocida. Zaradi tega je bilo ubitih približno 800.000 do 1.500.000 Armencev. Turška vlada je zavrnila priznanje dogodkov kot genocida in trdi, da so se Armenci selili samo iz vzhodne vojne cone. Genocidni pohodi so bile storjene proti drugim manjšinskim skupinam cesarstva, kot so Asirci in Grki. Po premirju iz Mudrosa 30. oktobra 1918 so zmagovalne zavezniške sile poskušale razdeliti osmansko državo s pogodbo iz Sèvresa leta 1920.

Republika Turčija

Sodobno republiko Turčijo je po vojaški zmagi nad Grki leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Atatürk, ki je z vrsto reform Turčijo usmeril v sodobno, sekularno in proevropsko republiko. Strah pred odmikom od te usmeritve je vodil k vrsti vojaških državnih udarov, zadnjemu leta 1980. Odtlej se je Turčija vrnila k splošnim volitvam. Od leta 1952 je Turčija članica zveze NATO, že vrsto let pa si prizadeva za članstvo v Evropski uniji. Problemi, kot so turška vpletenost v dogajanje na Cipru, kurdsko vprašanje ter vzpon islamskih političnih opcij netijo politično razpravo v Turčiji in vplivajo na njene mednarodne odnose.

Geografija