Evrópska uníja ( tudi Evropska unija; kratica EU) ali Evrópska zvéza (kratica EZ)Slovenski pravopis 2001 je politično-ekonomska zveza, sestavljena iz 27 držav, ki se v glavnem nahajajo v Evropi. Obsega območje, veliko 4.233.262 km2 in ima po ocenah več kot 447 milijonov prebivalcev. EU ima enotni notranji trg, ki ga zagotavlja pravni sistem, ki velja za vse države članice. Cilji pravil EU so zagotavljanje prostega pretoka ljudi, dobrin, storitev in kapitala v okviru notranjega trga, uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupnega sklepanja trgovskih sporazumov, skupne kmetijske politike, ribištva ter regionalnega razvoja. Znotraj Schengenskega območja nadzor potnih listov ne poteka več. Monetarna unija je bila vzpostavljena leta 1999, leta 2002 pa je stopila v polno veljavo. Članic monetarne unije je 19 članic EU, ki za valuto uporabljajo evro.

Delovanje in odločanje v EU se danes kaže v oblikah intergovernmentalizma in supranacionalizma.Kajnč, Sabina. Lajh, Damjan. Evropska unija od A do Ž (2006) pp 17.

EU ima sedem glavnih izvršnih teles, znanih kot Institucije Evropske unije. To so Evropski svet, Svet Evropske unije, Evropski parlament, Evropska komisija, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropska centralna banka in Računsko sodišče.

Začetki EU segajo v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se je začel proces evropske integracije z vzpostavitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) leta 1951 in Evropske gospodarske unije (EGS) leta 1958. EU je bila uradno ustanovljena leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).

Zadnja pogodba, ki je močno spremenila delovanje in strukturo EU, je bila Lizbonska pogodba (podpisana leta 2007), ki je v veljavo vstopila leta 2009.

EU predstavlja 7,3-odstotni delež svetovnega prebivalstva. Leta 2016 je imela 16.477 milijard nominalnega BDP-ja, kar predstavlja 22,2 % svetovnega BDP-ja in 16,9 % delež, upoštevajoč pariteto kupne moči.Glej Seznam držav po bruto domačem proizvodu. Seznama razvrščata države, zato EU ni vključena. 26 od 28 držav ima visok indeks človekovega razvoja, kot ga meri Organizacija združenih narodov. Leta 2012 je EU prejela nobelovo nagrado za mir.

S skupno zunanjo in varnostno politiko, ima EU lastne zunanje odnose in obrambo. Unija vzdržuje stalne diplomatske misije po svetu, ima predstavništvo v Organizaciji združenih narodov, Svetovni trgovinski organizaciji, G8 in G-20. Zaradi njenega globalnega vpliva, je bila Evropska unija opisana tudi kot trenutna ali potencialna velesila.

Zgodovina Evropske unije

Začetki povezovanja (1945–1957) Po drugi svetovni vojni so se v Evropi začeli procesi povezovanja med zahodnoevropskimi državami kot odgovor na skrajni nacionalizem, ki je opustošil kontinent. Leta 1952 je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je kasneje postala del tristebrne strukture Evropske unije. Med podporniki ustanovitve skupnosti so bili tudi Alcide de Gasperi, Jean Monnet, Robert Schuman in Paul-Henri Spaak.

Rimska pogodba (1957–1992)

Leta 1957 so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija podpisale Rimsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Pogodba je v veljavo stopila leta 1958.

EGS in EURATOM sta bili ustanovljeni ločeno od ESPJ, vendar so vse tri skupnosti bile podvržene istim nadzornim organom. EGS je vodil Walter Hallstein, EURATOM pa Louis Armand.

V šestdesetih so se začele kazati napetosti s tem, ko je Francija zahtevala omejitve nadzora. Leta 1965 je bil dosežen dogovor in je bila podpisana Združitvena pogodba, ki je v veljavo stopila leta 1967. Vse tri Evropske skupnosti so tako dobile enotne nadzorne institucije.

Leta 1973 so se skupnostim pridružile še Danska, Irska in Združeno kraljestvo. Na Norveškem so tega leta članstvo zavrnili na referendumu. Leta 1979 so bile prve volitve v Evropskem parlamentu.

Grčija se je pridružila leta 1981, sledili sta ji še Španija in Portugalska, ki sta se pridružili leta 1986. Leta 1985 je bil podpisan Schengenski sporazum, ki je postopno odpravil kontrole na mejah znotraj držav članic. Leta 1986 so skupnosti začele uporabljati Evropsko zastavo, istega leta pa je bil podpisan Enotni evropski akt.

Leta 1990 se je po razpadu vzhodnega bloka z združitvijo Nemčije pridružila bivša Vzhodna Nemčija. Z načrti za nadaljnje širitve na bivše komunistične države ter na Ciper in Malto, so bili vzpostavljeni Københavnski kriteriji.

Maastrichtska pogodba (1992–2007) Evropska unija je bila formalno vzpostavljena z Maastrichtsko pogodbo, ki je v veljavo vstopila 1. novembra 1993. Leta 1995 so se EU pridružile še Avstrija, Finska in Švedska.

Leta 2002 je 12 držav članic sprejelo skupno valuto evro, kasneje se je število povečalo na 19. Leta 2004 je nastopila največja širitev EU v zgodovini, s pridružitvijo Cipra, Češke, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovaške in Slovenije.

Lizbonska pogodba (2007–danes) sličica|Vrh ob podpisu Lizbonske pogodbe. Leta 2007 sta se EU pridružili še Romunija in Bolgarija, istega leta pa je Slovenija uvedla evro. Leta 2008 sta sledili še Ciper in Malta, 2009 Slovaška, 2011 Estonija, 2014 Latvija in 2015 Litva.

1. decembra 2009 je v veljavo uradno vstopila Lizbonska pogodba, ki je spremenila predvsem pravno strukturo in je združila tri stebre EU.

Konec januarja 2020 je prišlo do prvega krčenja zveze v njeni zgodovini. Skladno z rezultati referenduma o članstvu (2016) je iz Evropske unije izstopilo Združeno kraljestvo, dogodka se je oprijelo ime brexit.

Strukturalna evolucija Časovni trak predstavlja proces evropskega združevanja po koncu druge svetovne vojne in pogodbe, ki so postopoma vodile k nastanku današnje unije.

Geografija

Države članice EU skupaj merijo 4.423.147 km2 in bi se na spisek svetovnih držav po površini uvrstile na 7. mesto. Sem se šteje vsa izvenevropska ozemlja držav članic, ki so del Evropske unije in izvzema tista ozemlja, ki niso. Najvišji vrh EU je Mont Blanc v zahodnem delu Alp z 4810.45 metri nadmorske višine. Najnižje ležeča predela sta Lammefjorden, Danska in Zuidplaspolder, Nizozemska, s 7 m (23 ft) pod gladino morja. Na pokrajino, podnebje in gospodarstvo EU vpliva obalna linija, dolga 65.993 km.

Vključujoč čezmorska ozemlja Francije, ki se nahajajo izven evropske celine, vendar so del unije, EU tako zajema večino tipov podnebij, od polarnega (severovzhod Evrope) do tropskega (Francoska Gvajana). Izračun klimatološkega povprečja EU je tako brezpredmeten. Večina prebivalstva živi na območjih z oceanskim (severozahodna in srednja Evropa), mediteranskim (južna Evropa) in kontinentalnim podnebjem (severni Balkan in srednja Evropa)

Evropa je močno urbanizirana. Od leta 2006 naprej, na urbanih področjih živi okoli 75 % prebivalstva. Mesta so sicer razpršena skozi celotno EU, vendar je največja koncentracija ljudi na območjih Beneluksa in tik ob njem.

Delovanje Evropske unije

Do leta 2009 je Evropska unija temeljila na t. i. treh stebrih sodelovanja. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je bila struktura stebrov odpravljena. Nadomestila jo je enotna pravna oseba s tremi vrstami pristojnosti glede na področje politike:

Izključna pristojnost Deljena pristojnost Pristojnost podpore Unija ima izključno pristojnost za sprejemanje pravno zavezujočih aktov in sklepanje mednarodnih sporazumov. Države članice izvajajo svojo pristojnost, če in kolikor Unija ne izvaja svoje pristojnosti. Unija lahko izvaja ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic. carinska unija določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga monetarna politika držav članic, katerih valuta je evro ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike skupna trgovinska politika notranji trg socialna politika glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi ekonomska, socialna in teritorialna kohezija kmetijstvo in ribištvo, razen ohranjanja morskih bioloških virov okolje varstvo potrošnikov promet vseevropska omrežja energija območje svobode, varnosti in pravice skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi varovanje in izboljšanje zdravja ljudi, industrija kultura turizem izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladino in šport civilna zaščita Upravno sodelovanje

Aktualno vodstvo

Evropske institucije in organi

Evropska komisija

Evropsko komisijo (Commission européenne, European Commission) sestavlja 28 komisarjev, ki pokrivajo posamezna področja. Izvaja iniciativno in izvršilno funkcijo, upravlja s financami in predstavlja ter zastopa administracijo EU. Komisarje (predstavnike komisije s strani držav članic) predlagajo nacionalne vlade za mandat petih let (evropski parlament kandidate izpraša in potrdi), vendar so v svojem delu neodvisni in imenovani s strani Evropskega sveta. Sedež ima v Bruslju (Belgija). Po Lizbonski pogodbi je komisiji dodan še podpredsednik, ki je obenem tudi Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropska komisija predlaga akte, o katerih nato glasujeta Svet EU in Evropski parlament, izvršuje politike skupnosti, upravlja in izvaja proračun EU, skrbi za izvajanje zakonodaje EU in deloma zastopa EU po svetu, vendar ne posega v skupno zunanjo in varnostno politiko – SZVP, kjer odločanje poteka na medvladnem nivoju.

Evropski svet

sličica|199x199_pik|Europa – stavba Evropskega sveta Evropski svet (Conseil européen, European Council) sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Je vrhovni politični organ EU, ki oblikuje splošne politične smernice razvoja EU. Odločitve sprejema praviloma na podlagi konsenza. Zaseda vsaj dvakrat letno. Po Lizbonski pogodbi Evropski svet izvoli svojega predsednika – ta ne sme biti njegov član – za mandat dveh let in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Leta 2009 so ta položaj dodelili Belgijcu Hermanu Van Rompuyu, ki je bil na položaju do leta 2014. Evropski svet imenuje tudi položaj visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropski svet mora tudi s soglasjem predlagati člane Evropske komisije. Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Evropskega sveta. Pomembno je ločevati med inštitucijami Evropski svet, Svet Evrope (ni organ EU) in Svet Evropske unije.

Evropski parlament

Evropski parlament (Parlement européen, European Parliament) sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci (od leta 1979), ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ, ki klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi. Parlament potrdi predsednika Evropske komisije in nato še celotno Komisijo. V soodločanju s Svetom Evropske unije glasuje o Evropskih zakonodajnih aktih, razen pri SZVP, ki deluje na medvladnem nivoju. Sedež Evropskega parlamenta je v Strasbourgu, evropski parlament pa deluje tudi Bruslju in Luksemburgu. Evropskih poslancev je trenutno 705, med njimi 8 Slovencev.

Svet Evropske unije

Svet Evropske unije (Conseil de l'Union européenne, Council of the EU) sestavljajo ministri držav članic. Z Evropskim parlamentom si deli zakonodajno funkcijo in zastopa interese držav članic. Odločitve sprejema s konsenzom ali kvalificirano večino, odvisno od področja dela. Vsaka država članica predseduje Svetu za dobo šestih mesecev. Srečujejo se v Bruslju, razen aprila, julija in oktobra, ko zasedajo v Luksemburgu.