Izrael uradno Država Izrael je država na južnem Levantu na Bližnjem vzhodu v Zahodni Aziji. Na severu meji na Libanon in Sirijo, na vzhodu na Zahodni breg in Jordanijo, na jugozahodu na območje Gaze in Egipt, na zahodu pa na Sredozemsko morje. Izrael ima tudi majhen del obale Rdečega morja na svoji najjužnejši točki, ob njeni vzhodni meji pa del Mrtvega morja. Proglašeno glavno mesto države je Jeruzalem,Akram, Susan M., Michael Dumper, Michael Lynk, and Iain Scobbie, eds. 2010. International Law and the Israeli-Palestinian Conflict: A Rights-Based Approach to Middle East Peace. Routledge. p. 119: "UN General Assembly Resolution 181 recommended the creation of an international zone, or corpus separatum, in Jerusalem to be administered by the UN for a 10-year period, after which there would be a referendum to determine its future. This approach applies equally to West and East Jerusalem and is not affected by the occupation of East Jerusalem in 1967. To a large extent it is this approach that still guides the diplomatic behaviour of states and thus has greater force in international law." Tel Aviv pa je največje urbano območje in gospodarsko središče države.
Izrael se nahaja v regiji, ki jo Judje poznajo pod imenom Erec Izrael, kar je sinonim za palestinsko regijo na območju Palestine, Sveto deželo in Kanaan. V antiki je tod domovala kanaanska civilizacija in zatem kraljestvi Izraela in Judeje, pozneje pa različni imperiji od rimskega do osmanskega, pod katerimi je regija večkrat spremenila demografsko sestavo. Protijudovsko razpoloženje v Evropi v 19. stoletju je spočelo sionizem, gibanje za vzpostavitev judovske domovine v Palestini, ki je pridobilo podporo Britanije; ta je po prvi svetovni vojni zasedla regijo in leta 1920 ustanovila Britanski mandat za Palestino. Also quoted, among many, by Mark M. Ayyash (2019). Hermeneutics of Violence: A Four-Dimensional Conception. University of Toronto Press, p. 195 , . Accessed 22 March 2024. Vse večje priseljevanje Judov pred holokavstom in britanska kolonialna politika sta privedla do medobčinskih sporov med Judi in Arabci, Also quoted, among many, by Mark M. Ayyash (2019). Hermeneutics of Violence: A Four-Dimensional Conception. University of Toronto Press, p. 195 , . Accessed 22 March 2024. ki so leta 1947 prerasli v državljansko vojno, potem ko so ZN predlagali razdelitev ozemlja med njimi.
Država Izrael je bila ustanovljena 14. maja 1948. Naslednji dan so vojske sosednjih arabskih držav vdrle na območje nekdanjega mandata in začela se je prva arabsko-izraelska vojna. S poznejšimi sporazumi o premirju je bil vzpostavljen izraelski nadzor nad 77 odstotki ozemlja nekdanjega mandata. Večina palestinskih Arabcev je bila izgnana ali pobegnila v dogodku imenovanem nakba, tisti, ki so ostali, pa so postali glavna manjšina v novi državi. V naslednjih desetletjih se je število prebivalcev Izraela močno povečalo, saj je država sprejela pritok Judov, ki so se izselili, pobegnili ali bili izgnani iz muslimanskega sveta. Po šestdnevni vojni leta 1967 je Izrael zasedel Zahodni breg, območje Gaze, egiptovski Sinajski polotok in sirsko Golansko višavje. Izrael je na nezakonito zasedenih ozemljih v nasprotju z mednarodnim pravom ustanovil in še naprej širi naselbine ter si priključil Vzhodni Jeruzalem in Golansko višavje s potezami, ki jih mednarodna skupnost večinoma ne odobrava. Po jomkipurski vojni leta 1973 je Izrael podpisal mirovni pogodbi z Egiptom in Jordanijo in tako leta 1982 Egiptu vrnil Sinajski polotok. V zadnjih letih je normaliziral odnose z več arabskimi državami. Vendar prizadevanja za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, kljub vmesnima sporazumoma iz Osla, niso bila uspešna, država pa je bila vpletena v več vojn in spopadov s palestinskimi militantnimi skupinami. Ravnanje Izraela pri okupaciji palestinskih ozemelj je bilo deležno stalnih mednarodnih kritik, organizacije za človekove pravice in uradniki Združenih narodov pa so ga obtožili, da je nad Palestinci zagrešil vojne zločine in zločine proti človečnosti.
Temeljni zakoni države vzpostavljajo enodomni parlament, izvoljen po proporcionalnem sistemu, imenovan kneset, ki določa sestavo vlade na čelu s predsednikom vlade in voli predsednika s protokolarno vlogo. Je edina država na svetu z oživljenim uradnim jezikom, hebrejščino. Njegova kultura vključuje judovske elemente in elemente judovske diaspore ter arabske vplive. Izrael ima eno največjih gospodarstev na Bližnjem vzhodu in enega najvišjih BDP na prebivalca ter življenjski standard v Aziji. Je ena od tehnološko najbolj naprednih in razvitih držav na svetu, za raziskave in razvoj porabi sorazmerno več kot katerakoli druga država in po razširjenem prepričanju poseduje jedrsko orožje. Država se je leta 2010 pridružila Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Etimologija left|thumb|200px|Ime yzyrjAr na Merneptahovi ploščiPod britanskim mandatom (1920–1948) je bila celotna regija znana pod imenom Palestina. Ob ustanovitvi leta 1948 je država uradno sprejela ime Država Izrael (, ; , , ) potem ko so bila druga predlagana imena, vključno z Dežela Izrael (), Ever (po Eberju, bibličnemu predniku Izraelcev), Sion in Judeja, obravnavana vendar zavrnjena. Ime Izrael je predlagal David Ben-Gurion, sprejeto pa je bilo z glasovi 6–3. V prvih tednih po ustanovitvi je vlada izbrala izraz Izraelci za opredeljevanje državljanov izraelske države. Imeni Dežela Izrael in Otroci Izraela sta se v preteklosti uporabljali za svetopisemsko Izraelsko kraljestvo oziroma za celotno judovsko ljudstvo. Ime Izrael (hebrejsko Yīsrāʾēl; ; v Septuaginti grško: Ἰσραήλ, Israēl, »El (Bog) vztraja/vlada«, čeprav se po Ozeju 12,4 pogosto razlaga kot »bojevanje z Bogom«) se nanaša na očaka Jakoba, ki je po hebrejski Bibliji dobil ime, potem ko se je uspešno boril z božjim angelom.
Za prvo zgodovinsko omembo besede Izrael velja napis na zmagoslavni granitni plošči faraona Merneptaha iz poznega 13. stoletja pr. n. št.. "The Merneptah Stele ... is arguably the oldest evidence outside the Bible for the existence of Israel as early as the 13th century BCE." Zadnji dve vrsti hieroglifov se nanašata na faraonovo zmagovito bojevanje v Kanaanu. Merneptah navaja, da je med drugim porazil Aškelon, Gezer, Janoam in Izrael. Omenjeno je, da je po vojaškem pohodu ostal Izrael opustošen in brez semen (naraščaja). Plošča je bila odkrita leta 1896 v Tebah. Nerazjasnjeno ostaja, ali se hieroglifski napis Izrael (yzyrjAr) na njej nanaša na ljudstvo ali na območje današnje države. Merneptahova plošča je danes v Egipčanskem muzeju v Kairu znana tudi kot Izraelska plošča.left|thumb|200px|Zrcalna slika hieroglifov na plošči
Zgodovina Zgodnje obdobje Dežela Izrael predstavlja Judom sveto območje že iz bibličnih časov. Tora razodeva, da je Bog ozemlje namenil trem očakom judovskega ljudstva kot njihovo domovino. Čas razodetja je ocenjen na drugo tisočletje pred našim štetjem.Biblična kronologija V 11. stoletju pr. n. št. so bile ustanovljene prve izraelske kraljevine in države, ki so s prekinitvami vladale območju okoli tisoč let. Na območju tedanjih kraljestev se nahajajo najsvetejše judovske kulturno-zgodovinske lokacije. Po izraelskih kraljevinah in pred pričetkom islamskih osvajanj, so si ozemlje za različno dolga časovna obdobja lastili Asirci, Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani, Sasanidi in Bizantinci.
Številčna prisotnost Judov je pričela upadati po neuspešni vojaški ubranitvi pred Rimljani leta 132 pr. n. št. Med letoma 628 in 629 je bizantinski kralj Heraklej vodil masovni poboj Judov na območju Judeje ter zaukazal njihov izgon. V tem času je judovska skupnost dosegla najnižje število pripadnikov v zgodovini. Večji del preostale skupnosti se je preselil na območje Galileje, del pa je ostal v Judeji. V obdobju 7. stoletja sta bili na območju napisani dve izmed svetih del judovske kulture: Mišna in del Talmuda. Leta 636 n. š. so območje od Bizantincev prevzeli islamski osvajalci. Naslednjih šesto let so na območju Izraela vladali Abasidi, Omajadi in križarji, dokler dežele niso leta 1260 osvojili Mameluki iz Egipta. Leta 1516 je območje Izraela postalo del Otomanskega cesarstva vse do 20. stoletja.
Začetni sionizem in britanski mandat
thumb|right|Theodor Hertzl, sodobni začetnik sionizma.
V diaspori živeči Judje so si dlje časa prizadevali za ponovno naselitev Izraela. Želja in hrepenenje sta zapisana v Bibliji in nastopata kot osrednji motiv judovskega molitvenika. V 12. stoletju so zaradi katoliških preganjanj v Evropi Judje pričeli številčneje naseljevati Sveto deželo. Število judovskih priseljencev na območje Izraela je vidno naraslo po izgonu Judov iz Španije leta 1492. V 16. stoletju so se večje skupine priseljencev pričele naseljevati v štiri sveta mesta v judovski kulturi, v 18. stoletju pa so se priseljevale predvsem skupnosti Hasidijskih Judov.
Prvi večji moderni val judovskih imigracij, znan tudi pod imenom prva alija, se je pričel leta 1881 kot posledica pogromov nad Judi v vzhodni Evropi. V tem času je Theodor Herzl pričel s sionizmom, mednarodnih nacionalnističnim političnim gibanjem, ki si je prizadevalo za ustanovitev judovske države. Leta 1896 je objavil delo Judovska država, istega leta pa je organiziral prvi svetovni sionistični kongres. Druga alija je bila organizirana po pogromih v Kišinjevu, takrat je v Sveto deželo prispelo okoli 40.000 Judov. Tako v prvem, kot tudi v drugem valu imigracij, so bili priseljenci večinoma ortodoksni Judje, a je drugi val naselitve vključeval tudi socialistične aktiviste, ki so širom Izraela pričeli ustanavljati kibuce.
Leta 1917 je bila v Združenem kraljestvu podpisana Balfourjeva deklaracija, listina, ki je soglašala z ustanovitvijo judovske domovine. V tem času je v deželi organizirano delovalo več prostovoljnih sionističnih skupnosti. Nasprotovanja Arabcev judovskim imigrantom so vodila do nasilnih izgredov med 4. in 7. majem 1920, ko so muslimani napadli več judovskih naselbin. Ubitih je bilo 5 Judov, ranjenih 218, okoli 300 pa se jih je moralo preseliti. Pasivna reakcija in ukrepi britanskih oblasti so vodili do nastanka organizacije Hagana. Incident je spodkopal zaupanje med Judi, Arabci in Britanci.
thumb|right|Nemški Judje ob prihodu v Sveto deželo Leta 1922 je Društvo narodov Veliki Britaniji zagotovilo nov mandat nadzora in upravljanja nad Palestino. Takrat je bila etnična sestava ozemlja mešana; večje naselbine kot so Jeruzalem, so bile večinsko judovske.
Pogromi, omejitev priseljevanja Judov v ZDA in ekonomska kriza v Evropi so vodili do tretje (1919–1923) in četrte (1924–1929) alije, ko je v Sveto deželo imigriralo okoli 100.000 Judov. Od leta 1921 so Britanci pričeli omejevati število judovskih priseljencev, ozemlje predvideno za judovsko domovino pa so preselili na levi breg reke Jordan.
Vzpon nacizma v Nemčiji je vodil do pete Alije (1929–1939), ko je na ozemlje Palestine prispelo okoli 250.000 Judov, večina od teh je bila prebežnikov iz nacistične Nemčije. V teh letih so Judje pričeli z industrializacijo Palestine, kjer je do tedaj prevladovalo kmetijstvo. Imigracije so vodile do upora s strani Arabcev, največji nemiri so potekali med letoma 1936 in 1939. Velika Britanija je v izogib konfliktom leta 1939 podpisala sporazum, s katerim je dovoljevala imigracijo 75.000 Judov v petih letih, nadaljnje imigracije pa bi lahko potekale le ob soglasju Arabcev. V prvih letih 2. svetovne vojne so se Britanci zbali nemškega prodora skozi Severno Afriko, zato so pričeli s podporo Hagane, ustanovili pa so tudi judovsko brigado, ki se je borila v Afriki in kasneje v Italiji.