Koroška Bela je naselje z okoli 2100 prebivalci v Občini Jesenice, v Zgornjesavski dolini, na severozahodu Slovenije. Ustanovljeno je bilo leta 1998 iz dela ozemlja naselja Jesenice. Koroška Bela je vključena v KS Slovenski Javornik - Koroška Bela in je njen največji in najpomembnejši del. Leta 2015 je imela 2127 prebivalcev.
Pred tem je bila Koroška Bela več kot 150 let tudi samostojna občina, ki je vključevala vasi - naselja Potoke, Javornik in Javorniški Rovt. Vas v kateri se je rodil taj justin slavni pesnik, ki je bila prvotno poseljena s kmečkim prebivalstvom, je že dolgo povezana s pridobivanjem in s predelavo železa, večina prebivalcev je bila do nedavna zaposlena v jeklarski industriji, kmetovanje pa je skoraj povsem zamrlo.
Prva omemba vasi je iz leta 1253, naj bi pa vas nastala že okoli leta 1000, ko je škofija Briksen tod naselila nekaj kmetov iz okolice Bleda. Posamezne kmetije so tu domnevno obstajale že mnogo prej, še prej pa so v gozdovih višje pod Belščico živeli staroselci - karavanški gorjani, ki so bili povezani tudi z Ajdno.
Obstajajo arheološki dokazi (najdbe), da je ozemlje sedanje Bevske fare poseljeno že najmanj 8.000 let, iz mezolitika.
Geografija Koroška Bela (vas,naselje) leži v Zgornjesavski dolini na vzhodnem delu Občine Jesenice, na ljubljanski strani, vzhodneje je v jeseniški občini le še vas Potoki. Koroška Bela leži na začetku okoli 2 km dolge stranske doline Bela in sicer med hribi : Strano (ki je severozahodno), Malnežem in Hrastnikom (ki sta vzhodno) ter Lničami (ki so severno). Dolino Bela na severni strani zapirajo Karavanke in sicer masiv Belščice, na južni strani vasi in doline Bela (že v Zgornjesavski dolini) pa je Bevsko polje, ob katerem po južnem robu teče reka Sava.
Vas oziroma KO Koroška Bela meji na vzhodu na KO Potoki, na zahodu na KO Javornik (Slovenski Javornik), na južni strani jo omejuje reka Sava, na severni strani pa državna meja z Avstrijo.
Skozi vas, bolj po vzhodni strani, teče zelo nepredvidljiv hudourniški potok Bela, ki je v spodnji del doline Bela v več valovih nasul vršaj (vršaje). Na tem nasutju so po letu 1.000 zgradili tudi vas. Pod prejšnjimi nasutji vršaja se morda skriva še kakšno prastaro naselje, ki ga omenjajo nekateri viri. Zadnje nasutje vršaja se je zgodilo leta 1789.
Ime Dolina Bela je bila nekdaj zelo globoko vrezana, neporaščena, bela skalnata soteska. Prav zaradi te neporaščenosti, in belih skal so dolino, tako kot tudi v drugih takšnih primerih (Bohinjska, Kamniška Lučka Bela) imenovali Bela. Ker pa so bile v srednjem veku te površine (doline) v lasti koroških mejnih grofov, pa so jo imeli za koroško dolino, koroško planino in koroško vas : Koroška Bela torej. – Zgornjesavska dolina je bila v tistih časih tudi bistveno bolj Koroška kot pa Kranjska. Takrat naj bi bilo lažje priti na Koroško kot do Kranja, saj so bili od Kranja do Bleda težko prehodni zelo gosti gozdovi. Tudi reka Sava Dolinka je bila takrat imenovana drugače : Koroška (Karnerischen Sau), Korenska (Wurzthaler Sau, Wurzner Save), … Nekatere koroške narečne značilnosti še vedno najdemo v lokalnem narečju.
Geološki podatki Vas leži v neposredni bližini več kot 2.000 m visokih vrhov, le okoli 3,6 km stran (zračna razdalja), kar pomeni, da so pobočja teh vrhov zelo, zelo strma. To pa pomeni tudi veliko nevarnost proženja zemeljskih plazov, poleg nekaterih ugodnosti, ki jih strmine sicer prinašajo, pa to pomeni tudi številne druge nevšečnosti. V neposredni bližini so se pojavljali (se pojavljajo) zelo različni geološki pojavi oziroma različna geološka dogajanja : gorotvorna, ledeniška, postvulkanska, kraška, hudourniška, masni premiki, … kar razmere dodatno obremenjuje.
Burna geološka zgodovina pravi, da vas leži med dvema precej aktivnima geološkima prelomnicama, okoli 7 km severno je Periadriadski šiv (prelomna cona), nekaj sto metrov južneje od vasi (morda celo manj) pa je Savska prelomnica (prelomna cona). - Karavanke so nastale kot posledica zelo velikega pritiska afriške kontinentalne plošče na evroazijsko, Periadriadski šiv (prelomna cona) je meja med obema kontinentalnima ploščama. Omeniti pa je treba tudi Košutin prelom (prelomno cono), ki poteka preko Podbelščice, saj je prav tam potekalo intenzivno rudarjenje, tam pa je tudi večina vodnih izvirov.- Povsod tod je hribina zelo heterogena, kaj vse je prineslo narivanje ob gorotvornih procesih ni bilo nikoli raziskano. Obstajajo sicer natančni podatki o geološki sliki Karavank na preseku v območju karavanškega cestnega predora, vendar je že v območju Javorniških rovt vse povsem drugače. Na zelo kratkih razdaljah se tu namreč menjavajo kamnine različnih nastankov in milijonskih časovnih razmakov. - Razen v primeru predora so bile povsod izvedene le redke in maloštevilne plitve sonde, iz katerih pa ni možno dobiti neke prave in celovite slike oziroma informacije.
Zgodovina Pred nastankom vasi
Naseljenci v kameni dobi Ko se je umaknil oziroma raztalil Zgornjesavsko-južnotirolski ledenik in so se razlila ob tem nastala ledeniška jezera, ter so se na dnu Doline osušila tudi nastala močvirja, so se končno pojavili pogoji za poselitev Doline. Prej so vsa dogajanja potekala v bregovih nad Dolino. Najdeni so bili dokazi, ostanki srednje kamenodobne kulture, ki jih okvirno uvrščajo v čas mlajših mezolitskih kultur, ki dokazujejejo, da so se na savskih terasah, ob izlivu potoka Bela v reko Savo, nad sedanjimi Strugami, na obeh bregovih potoka Bela (na obeh pomolih - na jezičastih podaljških), vsaj za nekaj časa naselili kamenodobni prebivalci. To se je zgodilo že pred približno 8.000 leti. Več dokazov (najdb) je bilo najdenih na vzhodnem Bevskem polju. Tu so bili kar ugodni pogoji za preživetje. Terase in strmine nad njimi so se vedno bolj zaraščale, lega je bila zelo sončna, v bližini je bil izvir domnevno tople vode (Kromfač), v Hrastniku pa je bilo obilo kremena, ki so ga potrebovali za izdelavo primitivnih orodij. Naseljenci Bevskega polja naj bi se kasneje premaknili višje, na začetek doline Bela in si tam uredili manjše naselje. Še kasneje pa naj bi se za nekaj časa naselili na Gradišču, potem pa naj bi se preselili še višje pod Belščico.
Takrat so bili namreč zelo surovi časi in za preživetje je bilo potrebno veliko iznajdljivosti. Plenjenje je bila precej običajna praksa preživetja. Ker so se po dolini občasno pomikale razne plenilske tolpe, plenilska plemena in plenilska ljudstva, so se bili tukajšnji naseljenci prisiljeni umakniti višje v hribe.
Staroselci – karavanški gorjani in Ajdna Višje v hribih, v Podbelščici, oziroma od Javorniškega rovta (Kepe) pa do Ajdne (Završnice) naj bi se ustalili staroselci – karavanški gorjani in medse sprejeli (sprejemali) tudi nove priseljence (tudi Kelte). Ti ljudje so se že dokaj kmalu začeli ukvarjati tudi z rudarstvom in s topilništvom. S temi dejavnostmi so si izboljševali svoje življenjske razmere in tudi možnosti preživetja. V Karavankah so številne rude, od bakrenih, svinčevih, srebrnih, živosrebrnih, manganovih in cinkovih rud, pa do železovih in številnih drugih, kar jim je omogočalo, da so se topilništva lotili na kar najboljši način. Če so zares začeli z bakrom ter nadaljevali z bronom in železom tega ne vemo. Vemo pa, da so topili železove rude in, da so pri tem našli tudi številne druge.
V tistih časih je nastala tudi Ajdna (ponovna poselitev), majhna vasica na skalnatem vrhu, z okoli 20 objekti in zgodnjekrščansko cerkvijo. Ajdna je zaradi svoje velikosti dejansko potrebovala zelo močno zaledje, zato je bila povezanost s karavanškimi gorjani verjetno zelo, zelo močna. Ali so bili pravzaprav vsi ena skupnost (?). - Leta 1689 je Valvasor zapisal : Ajdna, je varuh železovih rudnikov na Belščici. - Ajdna naj bi nadzirala pomembno povezavo, ki je od Kranja po dolini Save vodila v Kanalsko dolino in v Furlanijo. V tistem času so Rimljani na tej smeri zgradili tako imenovano Rimsko cesto in ob njej tudi utrdbo Gradišče (nad Sotesko).
Na vrhu hriba z imenom Gradišče so arheologi opazili ruševine nepravilne peterokotne trdnjave. Od hriba je na severni strani ločena z obrambnim jarkom in nasipom. Najdba je datirana od 5. do 6. stoletja. Nahaja se zahodno od naselja Potoki nad jezerom Moste, na levem bregu Save se iz južnega pobočja hriba Hrastnik dviga hrib Gradišče.
Velika naravna nesreča Prišla pa je zelo velika naravna nesreča. Naj bi bila to poznoantična mala ledena doba, katere obstoj znanstveniki še vedno intenzivno raziskujejo. Začela naj bi se leta 535 in naj bi trajala vse do leta 660. Takrat naj bi (skoraj) vsi prebivalci zapustili strmine in gozdove pod Belščico. Nastal je zelo veliki neposeljen prostor. Domnevno naj bi takrat prišlo do (paničnega) pobega v dolino.
Nedavne ugotovitve pravijo, da se je takrat nenadoma pojavila katastrofalna ohladitev brez poletij, več kot 5 let ni bilo pridelka, krivec pa naj bi bila domnevna poznoantična mala ledena doba.
Ponovna poselitev in nastanek koroške planine Bela Kasneje je prišlo do ponovne poselitve teh površin s koroškimi pastirji in kmeti. Ob koncu 7. stoletja naj bi tod naselili nekaj družin s Koroške, ki so s seboj prinesle tudi nova znanja o rudarstvu in topilništvu. Ali so novo naseljeni imeli »spomin« na preteklo stanje ne vemo – prav ti naj bi namreč našli ostanke starih objektov - danes pa o obstoju teh objektov ne vemo prav nič. Nedvomno so jih uničili plazovi z Belščice. - Nepoznana je lokacija grobišča (grobišč- 300 poganskih grobov (omenja jih Valvasor)). - Na območju Rudišča Belščica so Zoisovi rudarji našli ostanke starih rudarskih jam, ki naj bi dokazovali rudarjenje staroselcev in prebivalcev Ajdne , na Bevskem in Potoškem polju pa naj bi našli žlindre in keramiko.
S koroško poselitvijo koroških pastirjev in kmetov so koroški mejni grofi utrjevali svojo posest. Svojo posest pa so utrjevali tudi s pašo. Na začetku doline Bela je tako nastala koroška planina Bela. Kot prva hiša je bila tu postavljena pastirska koča. Danes na tem mestu stoji hiša »pri Majerju«.
V Karavankah so številne rude, kar je naseljencem omogočalo, da so se rudarstva in topilništva lotili na kar najboljši način. Ukvarjali pa so se predvsem s pridobivanjem železa, ostale rude so jim pravzaprav le oteževale njihove primitivne postopke. V najstarejših časih, to je v časih tako imenovanega gozdnega železarstva, se je vse odvijalo kampanjsko, železo so v vetrnih pečeh topili le nekaj dni v letu, ko je bila nabrana ruda in pripravljeno oglje, kar se je odvijalo poleti, ko so bile vremenske razmere, ter veter in temperature dokaj ugodne. Rudo se je topilo takrat, ko ni bilo nujnih del na poljih.
Nastanek vasi
Ustanovitev vasi Vas nastala že okoli leta 1000, ko je škofija Briksen tod naselila nekaj kmetov iz okolice Bleda. Na koroško planino Bela so postopoma preselili del prebivalstva z okolice Bleda. Takrat so bile doline na južni strani Karavank še večinoma neposeljene. So pa domnevno že mnogo prej tu obstajale posamezne kmetije. Škofje iz Briksna, doma na južnem Tirolskem, so na Bled, oziroma na blejski grad, prišli v tako imenovanem visokem srednjem veku, saj so na območju Bleda dobili nekaj posesti. S petimi darovnicami kralja Henrika II. iz let 1004, 1011 in 1040, 1063 in 1073 so svojo posest močno razširili (povečali), kraji kraji med obema Savama, oziroma kraji med verigo južnih bohinjskih gora in Triglavom, so namreč skoraj v celoti prišli v okvir blejskega gospostva. Upravičeno lahko domnevamo, da se je naselitev Koroške Bele zgodila torej v letu 1004 ali takoj potem. Briksenški škofje so svoje lastništvo ozemlja severno od Save s to naselitvijo namreč hoteli kar najbolj prepričljivo primerno utrditi, zato so te doline začeli načrtno poseljevati.
Koroško Belo na kratko omenja tudi zgodovinar Janez Weichard Valvasor. V Slavi Vojvodine Kranjske (1689) omenja železove rudnike v bližini, vas pa kot zaselek pod zasneženimi gorami, naseljen s kmeti in rudarji.
Cesar škofu Albinu podari Bled