Bélgija, uradno Kraljevína Bélgija (flamsko/nizozemsko Koninkrijk België; francosko Royaume de Belgique; nemško Königreich Belgien), je država v severozahodni Evropi. Na severu meji na Severno morje in Nizozemsko, na vzhodu na Nemčijo, na jugu pa na Luksemburg in Francijo. Obsega 30.538 km² in ima okoli 11,6 milijona prebivalcev. Je ena izmed ustanovnih članic Evropske unije s številnimi institucijami, ki so potrebne za njeno nemoteno delovanje. Skupaj s svojima sosedama, Nizozemsko in Luksemburgom, sestavlja Beneluks. Zaradi svoje lege, čez državo namreč poteka pomembna evropska jezikovna meja, sta se v državi oblikovali dve glavni jezikovni področji: Flandrija, v kateri ljudje večinoma govorijo flamsko (nizozemsko), in Valonija, v kateri govorijo francosko. Poleg omenjenih dveh avtonomnih regij z lastnima vladama, je posebna teritorialna skupnost/regija Belgije tudi glavno mesto Bruselj, ki je obenem znano kot sedež najpomembnejših evropskih institucij (pa tudi zveze NATO) in zato tudi kot neuradna evropska prestolnica. V Belgiji obstaja še manjša skupnost nemško govorečih prebivalcev na vzhodu države ob meji z Nemčijo. Prav zaradi teh jezikovnih in kulturnih razlik so bili v državi pogosti politični spori, ki jim še danes ni videti konca.
Belgija spada med manjše evropske države, hkrati pa med najgosteje naseljene in bogatejše. Zaradi svoje ugodne lege se je že od srednjega veka razvijala v trgovsko in industrijsko deželo. Prav zaradi lege je postala tudi tarča številnih osvajanj in bitk, ki so krvavo zaznamovale evropsko in belgijsko zgodovino.
Zgodovina V rimskem imperiju je bilo današnje ozemlje Belgije rimska provinca Belgijska Galija (Gallia Belgica), ki je zajemala tudi del Francije, Švice in Nizozemsko. Imenovala se je po galskih plemenih Belgih, ki jih je Cezar v svojih Komentarjih galskih vojn označil kot "najpogumnejše med Galci".
Po propadu Rima so na tem ozemlju zavladali Franki. Belgija je spadala v vzhodni del države, imenovan Vzhodna Frankovska (Francia Orientalis). Del te enote je leta 1384 pripadel Burgundiji, ki je vladala Belgiji in Nizozemski. Lega Burgundije med Francijo in Nemčijo je močno vplivala na poznejšo belgijsko zgodovino. Burgundska nadvlada se je končala leta 1477, ko je umrl zadnji vojvoda, Karel Drzni.
Večina Burgundije je s poroko pripadla cesarju Maksimiljanu. Njegov vnuk Karel V. je podedoval Nizozemsko (katere del je bila Belgija). Leta 1516 je postal tudi španski kralj, s čimer je Nizozemska pripadla Španiji. Njegov naslednik Filip II. se je moral spoprijeti s hudim nasprotovanjem protestantov na severu pokrajine. 1581 se je 7 provinc dokončno odcepilo in ustanovilo Republiko Nizozemsko. Katoliška Belgija (Španska Nizozemska) je še naprej ostala v rokah Španije. Ker je bila ozemeljsko ločena od matice in blizu Franciji, si jo je ta še toliko bolj želela podrediti. To razmerje se je kazalo tudi v tridesetletni vojni, ko sta Nizozemska in Francija s skupnimi močmi poskušali zavzeti Belgijo, kar pa jima ni povsem uspelo. Do 1789 si je Francija v različnih konfliktih (španska, avstrijska nasledstvena vojna) pridobivala manjše dele ozemlja in v Belgiji izsiljevala svoje interese. thumb|left|250px|Prizor iz belgijske revolucije, Egide Charles Gustave Wappers, Muzej umetnostne zgodovine, Bruselj
Leta 1787 je Jožef II. Habsburški v želji po centralizaciji svoje oblasti odpravil lokalno avtonomijo v Belgiji. Sledili so upori, ki so sovpadali z revolucijo v Franciji. 11. januarja 1790 je bila sicer razglašena Belgijska republika, ki pa jo je Jožefovemu nasledniku spet uspelo pokoriti. Po letu 1792 se je Avstrija zapletla v boje z novo francosko revolucionarno vlado. Končni rezultat spora je bil campoformijski mir (1797), po katerem je bila Avstrija prisiljena prepustiti Belgijo Franciji. Francoske nadvlade Belgijci res niso marali, jim je pa gospodarsko koristila, pridobili pa so tudi nekaj ozemlja (bogato mesto Liege). Vendar pa se je francosko obdobje končalo že leta 1815, ko je bila Belgija, natančneje Waterloo, prizorišče zadnjega velikega spopada Evrope z Napoleonom. Dunajski kongres je prinesel združitev Belgije in Nizozemske pod protestantskim vladarjem Viljemom I., kar pa je bil povod za belgijsko revolucijo avgusta 1830. 4. oktobra istega leta je bila razglašena neodvisna Belgija, ki so jo takoj priznale vse evropske velesile. Nizozemska je zgledu sledila šele leta 1839.
Druga polovica 19. stoletja pomeni za Belgijo obdobje industrijskega razcveta. Bila je ena prvih industrializiranih držav v Evropi, vsa večja mesta so bila z železnico povezana že v 40. letih. Vendar pa so se v tem obdobju začele kazati tudi napetosti med narodnimi skupnostmi. Problem je bil predvsem zaradi jezika, saj so bili Flamci v večini, Valonci pa so predstavljali višji in bogatejši razred. Osrednja pokrajina Brabant z Brusljem je bila jezikovno mešana. Vlada je zato postopoma priznala enakopravnost obeh jezikov.
V tem obdobju je bila pomembna tudi belgijska kolonialna dejavnost. Kralj Leopold II. je, ker je finančno pomagal pri odpravah v Afriko, leta 1885 dobil v kolonialno posest Svobodno državo Kongo (danes DR Kongo; prej Zair). Zaradi nečloveškega izživljanja nad domorodci (ocene med 8 do 10 milijoni mrtvih) so kolonijo 1908 iz rok kralja predali državi in jo preimenovali v Belgijski Kongo.
4. avgusta 1914 so nemške oborožene sile prestopile meje nevtralne Belgije. Belgijci so se pogumno uprli okupatorju. Štiri leta so zadrževali Nemce in obstali kljub veliko močnejšemu sovražniku. 18. septembra 1918 so zavezniki z ofenzivo osvobodili celotno obalo in prisilili Nemce k premirju. Ob koncu vojne je imela Belgija več kot 80 000 mrtvih, vojakov in civilistov. Ogromna je bila tudi materialna škoda, vendar pa si je Belgija s tujo pomočjo neverjetno hitro opomogla. Z versajsko mirovno pogodbo se je njena površina na račun Nemčije povečala za 989,3 km². Leta 1920 je Belgija zaradi slabih izkušenj preklicala nevtralnost in podpisala vojaško zvezo s Francijo.
10. maja 1940 je bila država znova nenapovedano napadena. Tudi pomoč Združenega kraljestva in Francije ni pomagala v boju proti Nemčiji. 28. maja je kralj Leopold III. podpisal brezpogojno predajo, ki pa je begunska vlada v Parizu ni priznala. Poleg tega je 30. maja razrešila kralja vseh pooblastil. Po zasedbi Francije je vlada pobegnila iz Pariza v London. 8. septembra 1944 se je med osvoboditvijo države vrnila v Bruselj.
Po drugi svetovni vojni je Belgija potrebovala nekaj časa, da si je opomogla, čeprav jo je prva svetovna vojna bistveno bolj prizadela. 26. junija 1945 je postala ustanovna članica Skupnosti združenih narodov, aprila 1949 pa še članica Nata. Čeprav je na referendumu 57,6 % volivcev glasovalo za vrnitev kralja Leopolda iz izgnanstva, so sledili nemiri, ki so hudo ogrozili stabilnost države. Leopold je moral svoje pravice prenesti na sina Baudouina, ki je postal kralj 17. julija 1951.
Združevati pa so se začeli tudi zahodnoevropski narodi. 1952 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za premog in jeklo, katerega ustanovna članica je bila tudi Belgija. Ko so hotele države ustanoviti še skupno obrambno združenje, se Francija ni želela pridružiti. Zato je belgijski zunanji minister Paul-Henri Spaak predlagal drugačno povezavo. Na njegovo pobudo je bila leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. Njen sedež so postavili v Bruselj.
Leta 1960 je Belgija dokončno izgubila svojo kolonijo Belgijski Kongo. Poleg tega sta se 1962 osamosvojila Burundi in Ruanda, ki sta bila od 1. svetovne vojne pod belgijsko upravo. sličica|Belgijski kralj Filip V 60. letih so se nasprotovanja med narodoma zmeraj bolj ostro kazala. Vlada je stvari poskušala rešiti s popravki zakonodaje glede uradnih jezikov, vendar to problema ni odpravilo. Leta 1968 je zaradi spora med Flamci in Valonci padla vlada. Občasna nestabilnost se je pojavljala vsa 70. leta. Zmeraj jasneje je bilo, da je edina mogoča pot sprememba ustave in cepitev na zvezne države. To se je v resnici zgodilo 1989, ko je vlada nekatera pooblastila predala posameznim federalnim enotam. Federalizacija je bila dokončno končana leta 1993. Belgija je tega leta uradno postala federacija s tremi zveznimi enotami.
Marca 1992 je po zamenjavi v vrhu stranke vlado sestavil predsednik krščanskih socialistov Jean-Luc Dehaene. V naslednjih letih je Belgija podpisala Maastrichtski sporazum in končala federalizacijo. 31. julija 1993 je umrl kralj Baudouin, nasledil ga je njegov brat Albert II. Maja 1995 je levosredinska koalicija spet dobila večino v parlamentu.
Avgusta 1996 je v Belgiji izbruhnil škandal, povezan z organizirano pedofilijo, ki je v javnosti sprožil hude pomisleke glede sodnega sistema. Ko je bilo dokazano, da so s škandalom povezani tudi ljudje v vladi, so sledile množične protivladne demonstracije (250 000 ljudi v Bruslju oktobra 1996). Aprila 1997 je komisija, ki je preiskovala pedofilski škandal, predstavila svoje poročilo. Razkrila je nesposobnost sodstva in policije, ki nista uspela pravočasno ukrepati. Aprila 1998 sta odstopila ministra za pravosodje in notranje zadeve. Vladna kriza se je začasno končala z zaupnico premierju Dehaeneju.
Junija 1999 je bila koalicija na parlamentarnih volitvah poražena, kar je bila tudi posledica škandala z zastrupljeno hrano, ki je izbruhnil mesec dni prej. Nova desnosredinska koalicija, sestavljena iz liberalcev, socialistov in stranke zelenih, je nastopila 12. julija 1999. Kot novi predsednik vlade je prisegel predsednik liberalcev Guy Verhofstadt. Sicer pa je bila to prva vlada po letu 1958, ki ni vključevala katere koli krščanske stranke. Po volitvah leta 2003 je Verhofstadt začel svoj drugi mandat.
Kralj Albert II. je 3. julija 2013 napovedal, da se bo 21. julija 2013, ko je belgijski narodni dan, odpovedal prestolu v korist svojemu sinu Filipu. Približno eno uro po tem, ko je kralj Albert odstopil s prestola, je novi kralj Filip prisegel kot kralj Belgijcev.
Upravna delitev
Belgija je razdeljena na tri federalne regije, dve regiji pa sta nadalje razdeljeni še vsaka na pet provinc.
Flandrija (nizozemsko Vlaanderen, francosko Flandre ali Flandres) Antwerpen Limburg Vzhodna Flandrija (Oost-Vlaanderen) Zahodna Flandrija (West-Vlaanderen) Flandrijski Brabant (Vlaams-Brabant) Valonija (francosko Wallonie, nizozemsko Wallonië) Valonski Brabant (Brabant Wallon) Namur Liège Hainaut Luksemburg (Luxembourg) Regija Bruselj glavno mesto (nizozemsko Brussels Hoofdstedelijk Gewest, francosko Région de Bruxelles-Capitale, nemško Die Region Brüssel-Hauptstadt).
Demografija Od 1. januarja 2018 ima Belgija glede na popis 11.570.762 prebivalcev. Večina živi v mestih, v letu 2004 97 %. Gostota prebivalstva v Belgiji je 365 na kvadratni kilometer (952 na kvadratni kilometer) od marca 2013. Najgosteje naseljeno območje je Flandrija. Ardenini imajo najnižjo gostoto. Od 1. januarja 2015 je imela Flandrija 6.437.680 prebivalcev, najbolj naseljena mesta pa so Antwerpen (511.771), Gent (252.274) in Bruges (117.787). V Valoniji je bilo 3.585.214 s Charleroijem (202.021), Liègem (194.937) in Namurjem (110.447), najbolj naseljenim mestom. V Bruslju živi 1.167.951 prebivalcev v 19 občinah glavne regije, od katerih imajo tri več kot 100.000 prebivalcev.
Gospodarstvo thumb|200px|left|Kontejnerski terminal v pristanišču Antwerpen