Pirenêji (špansko: Pirineos [piɾiˈneos]; francosko: Pyrénées [piʁene]; aragonsko: Pirineus; katalonsko: Pirineus [piɾiˈnɛws]; oksitansko: Pirenèus; baskovsko: Pirinioak [piɾini.o.ak]) so gorovje v jugozahodni Evropi, ki tvori naravno mejo med Španijo in Francijo. Nadmorsko višino 3404 m dosežejo na vrhu Pico de Aneta. Gorovje ločuje Iberski polotok od preostale celinske Evrope in se razteza približno 491 km od Biskajskega zaliva (Cap Higuer) do Sredozemskega morja (Cap de Creus).
Glavni greben večinoma tvori ločnico med Španijo in Francijo, vmes pa je vklenjena mikrodržava Andora. Kneževina Katalonija in Aragonsko kraljestvo v Aragonski kroni, Oksitanija in Kraljevina Navarra so se zgodovinsko razširili na obeh straneh gorskega območja, z manjšimi severnimi deli v Franciji in večjimi južnimi v Španiji Preambula "Charter of the Catalan Language" .
Etimologija V grški mitologiji je bila Pirena princesa, ki je dala ime Pirenejem. Grški zgodovinar Herodot pravi, da je bilo Pirene ime mesta v keltski Evropi Herodotus, Histories 2.33. . Po besedah Silija Italika Silius Italicus, Punica 3.415–441. je bila Pirena deviška hči Bebrikija, kralja v sredozemski Galiji, ki je junaku Herakleju nudil gostoljubje med prizadevanjem, da bi ukradel govedo Gerionu.Čeprav je bil Gerion običajno na mitskem zahodu od zahajajočega sonca, je bil povezan tudi z Iberijo; po Strabonovih besedah je bilo njegovo trojno telo ohranjeno pri Cadizu v obliki drevesa. V času med njegovimi slavnimi deli je Heraklej, značilno pijan in pohoten, kršil sveti kodeks gostoljubja in posil hčer svojega gostitelja. Pirena je rodila kačo in zbežala v gozd, ker se je bala, da se bo oče razjezil. Sama svojo zgodbo izlije na drevesa in pritegne pozornost divjih zveri, ki jo raztrgajo na koščke.
Po svoji zmagi nad Gerionom se Heraklej spet poda skozi Bebrikijevo kraljestvo in najde dekličine raztrgane ostanke. Kot se pogosto dogaja v zgodbah o tem junaku, se trezni Heraklej odzove s srčno žalostjo in na prigovarjanje njegovega temnejšega jaza nežno položi Pireno k počitku ter zahteva, da se okoliško hribovje pridruži žalovanju in ohrani njeno ime Ben Tipping, Exemplary Epic: Silius Italicus' Punica (Oxford University Press, 2010), pp. 20–21 online.: »zadeti s Heraklejevim glasom, se gorski vrhovi stresejo ob slemenih; nenehno je jokal in žalostno klical Pirene! in vse skale in preganjane divje zveri odmevajo nazaj Pirene! ... Gore se skozi stoletja držijo jokajočega imena«. Plinij starejši povezuje zgodbo o Herakleju in Pireni z Luzitanijo, vendar jo zavrača kot fabuloso, zelo izmišljeno Pliny the Elder, Natural History 3.3. .
Drugi klasični viri so izhajali iz grške besede za ogenj (starogrščina: πῦρ (IPA: /pŷːr/) Dictionary of Greek and Roman Geography (1854) William Smith, LLD, Ed.. Po besedah grškega zgodovinarja Diodora Sicilskega ».., v starih časih so nam pravili, da so nekateri pastirji zapustili ogenj in tako je bilo območje gora v celoti požgano; in zaradi tega ognja, ki je divjal dan za dnem, je bila površina zemlje tako požgana, da so gore zato, kar se je zgodilo, imenovali Pireneji.«Diodorus Siculus, 'The Library of History' Vol III, 35
Geografija Upravne enote Španski Pireneji so del naslednjih provinc, od vzhoda do zahoda: Girona, Barcelona, Lleida (vse v avtonomni pokrajini Kataloniji), Huesca (v avtonomni pokrajini Aragoniji), avtonomna pokrajina Navarra in Gipuzkoa (v avtonomni pokrajini Baskiji).
Francoski Pireneji so del naslednjih departmajev od vzhoda do zahoda: Pyrénées-Orientales (Severna Katalonija in Fenolheda), Aude, Ariège, Haute-Garonne, Hautes-Pyrénées in Pyrénées-Atlantiques (med zadnja dva spada narodni park Pireneji).
Neodvisna kneževina Andora je stisnjena v vzhodnem delu gorskega grebena med španskimi in francoskimi Pireneji.
Fizična geografija
Fizično geografsko lahko Pireneje razdelimo na tri odseke: Atlantski (ali Zahodni), Centralni in Vzhodni Pireneji. Skupaj tvorijo izrazito provinco večjega dela Alpskega sistema.
V Zahodnih Pirenejih, od Baskijskih gora blizu Biskajskega zaliva Atlantskega oceana, se povprečna nadmorska višina postopno povečuje od zahoda proti vzhodu.
Centralni Pireneji segajo proti vzhodu od prelaza Somport v dolino Aran in vključujejo najvišje vrhove tega območjaEnciklopedija Britanoca : Pico d'Aneto 3404 metrov v grebenu Maladeta, Pico Posets 3355 metrov Monte Perdido 3355 metrov
V Vzhodnih Pirenejih je z izjemo enega preloma na vzhodnem kraku Pyrénées Ariègeoises na območju Arièga povprečna nadmorska višina izjemno enakomerna, dokler ne pride do nenadnega znižanja na skrajnem vzhodnem delu verige, imenovanem Albères.
Predgorje Večina predgorja Pirenejev je na španski strani, kjer obstaja velik in zapleten sistem gorovij, ki se raztezajo od španske Navarre, preko severne Aragonije do Katalonije in skoraj dosežejo sredozemsko obalo z vrhovi, ki dosegajo 2600 m Pirineus-Prepirineus . Na vzhodnem koncu na južni strani leži ločeno območje, znano kot Podpireneji Jordi Sacasas i Lluís, Geografía de Catalunya, Publicacions L'Abadia de Montserrat. .
Na francoski strani se pobočja glavnega grebena naglo spuščajo in ni predgorja, razen v masivu Corbières v severovzhodnem delu gorskega sistema Christophe Neff : Les Corbières maritimes – forment-elles un étage de végétation méditerranéenne thermophile masqué par la pression humaine ? In: Eric Fouache (Edit.): The Mediterranean World Environment and History. IAG Working Group on Geo-archeology, Symposium Proceedings. Environmental Dynamics and History in Mediterranean Areas, Paris, Université de Paris – Sorbonne 24 – 26 avril 2002. Paris, 2003, 191 – 202, (Elsevier France, )..
Geologija
Pireneji so starejši od Alp: njihovi sedimenti so bili najprej odloženi v obalnih kotlinah med paleozojsko in mezozojsko dobo. Pred 100 do 150 milijoni let pred sedanjostjo se je med obdobjem spodnje krede v Biskajskem zalivu širilo morsko dno, kar je današnjo Španijo potisnilo proti Franciji in močno pritiskalo na velike plasti sedimentnih kamnin. Ta pritisk in dvig Zemljine skorje sta najprej prizadela vzhodni del in se postopoma premaknila na celotno verigo, ki je dosegla vrhunec v eocenski epohi.
Vzhodni del Pirenejev je večinoma sestavljen iz granitnih in gnajsovih kamnin, na zahodnem delu pa so granitni vrhovi obloženi s plastmi apnenca. Na masiven in neerodiran značaj gorske verige vpliva granit, ki je še posebej odporen proti eroziji, pa tudi šibkega ledeniškega razvoja.
Zgornji deli Pirenejev imajo planotasto površje ali površje z nizkim reliefom. Nastalo je v poznem miocenskem obdobju. Domnevno se je oblikovalo na višini zato, ker so se obsežne usedline znatno dvignile nad lokalno osnovno raven.
Pokrajina Očitne značilnosti pirenejske pokrajine so: odsotnost velikih jezer, kakršne napolnjujejo stranske doline Alp redkost in relativno visoka nadmorska višina uporabnih prelazov veliko gorskih hudournikov, ki jih krajevno imenujemo gave in pogosto tvorijo visoke slapove, v Evropi jih presegajo le v Skandinaviji pogostnost krnic (francosko cirque), ko ima zgornji konec doline obliko amfiteatra s prepadnimi ostenji.
Najvišji slap je Gavarnie (422 m; francosko Grande Cascade de Gavarnie), v krnici Cirque de Gavarnie, kot začetek reke Gave de Pau; skupaj z bližnjim Cirque de Troumouse in Cirque d'Estaubé so pomembni primeri nastanka tipične krnice.
Ker manjkajo nizki prelazi, glavne ceste in železnice med Francijo in Španijo potekajo le v nižinah na zahodnem in vzhodnem koncu Pirenejev, v bližini morja. Glavni prelazi so: Col de la Perche (1581 m) proti vzhodu, med dolino Têta in dolino Segre, Pas de la Casa ali Port d'Envalira, najvišji cestni prelaz v Pirenejih na 2408 m in ena najvišjih točk evropskega cestnega omrežja, ki zagotavlja pot od Francije do Andore, bližnji Col de Puymorens (1.920 m), na evropski cesti E09 med Francijo in Španijo. Port de la Bonaigua (2070 m) je na sredini pogorja na začetku doline Aran; četudi je bližnji Plan de Beret (1870 m) najnižja točka v glavnem grebenu med Col de la Perche, skoraj 100 km vzhodno in Col du Pourtalet (1794 m), 100 km zahodno. Col de Somport ali Port de Canfranc (1632 m), kjer so potekale stare rimske ceste; bil je med najbolj priljubljenimi potmi za vojake, trgovce in romarje do groba svetega Jakoba. prelaz Roncevaux (1.057 m), v celoti v Navarri (Španija), je pomembna točka na romarski poti Santiago de Compostela
Zaradi pomanjkanja nizkih prelazov so nastali številni predori; pod prelazi pri Somportu, Envaliri in Puymorensu ter nove smeri v središču pogorja pri Bielsi in Vielhi.
Pomembna vizualna značilnost te gorske verige je La Brèche de Roland, vrzel v slemenu, ki jo je - po legendi - ustvaril [Ronald (frankovski vojskovodja)|Roland]].
Naravni viri Kovinske rude Pirenejev zdaj na splošno nimajo večjega pomena, čeprav so bili na več lokacijah v Andori, pa tudi v Vicdessosu v Ariègu in podnožju Canigouja v Pyrénées-Orientales že v preteklosti rudniki železa. Zaloge premoga, ki jih je mogoče donosno pridobivati, so predvsem na španski strani, francoska stran pa ima zaloge lignita. Odprti kop Trimoun v bližini občine Luzenac (Ariège) je eden največjih virov lojevca v Evropi.
Mineralnih vrelcev je veliko in so pomembni, še posebej velja opozoriti na vroče izvire. Vroči izviri, med katerimi so Les Escaldes v Andori, Panticosa in Lles v Španiji, Ax-les-Thermes, Bagnères-de-Luchon in Eaux-Chaudes v Franciji, so žvepleni in večinoma visoko, blizu stika granita s plastovitimi skalami. Nižji izviri, kot so Bagnères-de-Bigorre (Hautes-Pyrénées), Rennes-les-Bains (Aude) in Campagne-sur-Aude (Aude), so večinoma selenitični in niso vroči.
Podnebje Količina padavin, ki jo doseže pogorje, vključno z dežjem in snegom, je veliko večja v zahodnih kot v vzhodnih Pirenejih zaradi vlažnega zraka, ki piha iz Atlantskega oceana nad Biskajskim zalivom. Potem ko odda vlago nad zahodne in osrednje Pireneje, se zrak nad vzhodnimi Pireneji posuši. Zimska povprečna temperatura je -2 ° C.
Odseki gorskega območja so v več pogledih različni. Na zahodnih in zasneženih osrednjih Pirenejih je nekaj ledenikov, na vzhodnih Pirenejih ledenikov ni, ker je sneženja premalo, da bi to omogočalo njihov razvoj. Ledeniki so omejeni na severna pobočja osrednjih Pirenejev in se ne spuščajo tako kot v Alpah daleč v doline, temveč imajo največjo dimenzijo v smeri gorske verige. V resnici se tvorijo v ozkem pasu blizu grebena najvišjih gora. Tako kot v drugih velikih gorskih območjih srednje Evrope obstajajo bistveni dokazi o veliko širši poledenitvi v času ledenih dob. Najboljši dokazi o tem so v dolini Argeles Gazost, med Lourdom in Gavarniejem, v departmaju Hautes-Pyrénées.
Letna snežna črta se v različnih delih Pirenejev razlikuje od približno 2700 do 2800 metrov nadmorske višine. V povprečju opazimo, da je sezonski sneg med decembrom in aprilom vsaj 50 % časa nad 1600 metrov.
Rastlinstvo in živalstvo
Rastlinstvo