Mesto je naselje, ki je upravno, gospodarsko in kulturno središče širšega območja.(SSKJ: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=mesto&hs=1)
Mesto je tudi večji, centraliziran in omejen prostor na križišču pomembnih prometnih poti s svojo administrativno in oskrbno strukturo. Mesta so z vidika kulture idealen primer zgoščenega kulturnega prostora, z vidika sociologije je mesto razmeroma gosto poseljeno območje z veliko ljudmi, ki so trdno omejene skupnosti (običajno občine) z enotnim javnim vodstvom oziroma občinsko upravo in imajo svojo suverenost, svojo vlado, svojo kulturo in družbeno zelo raznoliko populacijo. Mesto je zapleten družbeni pojav, ki se spreminja v času in prostoru in glede na to mesta nastopajo v različnih oblikah in z različnimi funkcijami.
Znanost, ki se ukvarja z raziskovanjem mesta, imenujemo urbanizem.
Oblika in razvoj Velikost in vrsta mest thumb|288x288px|Ljubljana, največje slovensko mesto thumb|right|250px|La Paz, Bolivija thumb|right|250px|Toronto, Kanada Glede na velikost, pomembnost ali vsebinsko funkcijo razlikujemo mesta: glede na velikost mesta v državi in svetu: majhno, srednje in veliko mesto, milijonsko mesto, velemesto, metropolitansko območje, tudi svetovna metropola, Megacity, Datatown, Megalopolis, Globalno mesto, Megaplex in podobni izrazi glede na funkcijo in velikost; glede na razvoj in naravo funkcij: deželno mesto, podeželsko mesto, civilno mesto ali trgovsko mesto, kraljevsko ali škofovsko mesto, univerzitetno mesto, utrjeno mesto, grajsko mesto, letoviško mesto, industrijsko mesto, občinsko mesto, gorsko mestece, srednjeveško mesto, satelitsko mesto, načrtovano mesto,... Datatown je antiteza sodobnega mesta (Megacity). Nizozemski arhitekt Winy Maas pravi, da je to hipotetično, samozadostno mesto podatkov, z ostro določenimi in nepropustnimi mejami z velikostjo 400 x 400 km (radij dostopnosti s hitrim vlakom) in ne posnema in ni odraz kakršnegakoli sloga ali modela.
Združeni narodi so v svoji publikaciji Demographic Yearbook že leta 1952 za razmejitev mest oziroma mestnih regij od pripadajočega podeželja, priporočili tri različne kriterije (količinskega – 20.000 prebivalcev, pravno-zgodovinskega in kriterij gospodarske sestave naselij). Pozneje so strokovnjaki Združenih narodov za prihodnje popise prebivalstva predlagali, da se kot mesta določijo naselja ali najmanjše upravne enote z več kot 10 000 prebivalci.
V Evropi se kriterij število prebivalcev za določitev statusa mesta giblje od 200 prebivalcev na Danskem in severu, v Nemčiji in Franciji 2000, v Avstriji je meja 5000 prebivalcev, v Švici, Italiji, Španiji in Veliki Britaniji je 10.000, na Japonskem pa 50.000 prebivalcev.
Izraz mesto pravno ni jasno opredeljen in obstajajo tudi izjemni primeri: najmanjše mesto v Nemčiji s 301 prebivalcem (stanje 2007) je na primer Arnis. Za mesto je bilo razglašeno leta 1934, kot je bilo ukinjeno ime kraja Flecken. Najmanjše mesto s starimi mestnimi listinami (mestne pravice so mu bile dodeljene v letu 1326) je Neumark v Turingiji s 480 prebivalci (stanje 2007).
Urbanistično načrtovanje
Z načrtovanjem mest se ukvarja urbanizem in urbano oblikovanje. Bistvenega pomena za delovanje urbanega mesta je prometno načrtovanje. Z načrti rabe zemljišč in razvoja teh se ustvarja optimalno usklajevanje zasebnih, poslovnih in javnih območjih uporabe, objektov in naprav. Razvojni načrti mesta zagotovijo smeri razvoja urbanizacije in lahko zmanjšajo negativen vpliv aktualnih vprašanj in trendov, kot sta urbanizacija in suburbanizacija.
Status mesta Zgodovinski izraz mesto, ki izhaja v Evropi od srednjeveškega prava, je imelo bistvene značilnosti trga, pravico do samouprave, svobodo meščanov, pravica do davka, sodstvo, odpravo tlačanstva, carinski zakon, pravico do hiše in obrambe in pravico do kovanja denarja.
Danes vsaka država sama določa kriterije za pridobitev statusa mesta.
Število mest se lahko povečuje z novimi zazidalnimi površinami ali poimenovanjem naselja v mesto. Temelj nastanka mest je bil postavljen v visokem srednjem veku, baroku (sedež vladarja/utrdba ) in industrijski dobi (primer Jesenice, železarsko mesto). Do leta 1800 je živelo le okoli 25 % nemškega prebivalstva v mestih, v letu 2005 pa že 85 %. Podoben trend je mogoče opaziti v vseh industrializiranih državah, kjer je leta 2005 živelo v mestih med 61 % državljanov (na Irskem) in do 97 % (v Belgiji). Še več podatkov: Japonska 66 %, Avstrija 66 %, Italija 68 %, Rusija 73 %, Švica 75 %, Francija 77 %, ZDA 81 %, Velika Britanija 90 %.
Zelo nizek delež urbanega prebivalstva je v nekaterih državah v razvoju. Nekateri podatki za leto 2005 so: Afganistan 23 %, Etiopija 16 %, Bangladeš 25 %, Eritreja 19 %, Kenija 21 %, Demokratična republika Kongo 32 %, Laos 25 %, Niger 17 %, Ruanda 19 %, Šrilanka 15 %, Tanzanija 24 %, Uganda 13 % in Vietnam 28 %.
V Nemčiji živi v mestih mnogo več prebivalcev kot je svetovno povprečje. Vseh mest je v Nemčiji 2063, leta 2004 je v njih živelo 25.300.000 prebivalcev (30 %), 82 mest je imelo več kot 100.000 prebivalcev. Enajst metropolitanskih območij ima z več kot milijon prebivalcev (tudi z več kot tri milijone prebivalcev).
V Avstriji je bilo leta 2004 več kot 200 mest, od tega pet večjih, vključno z Dunajem, ki ima skoraj dva milijona ljudi in 72 mest z več kot 10.000 prebivalci.
V Švici je bilo leta 2010 okoli 230 mest, med njimi šest velikih in 139 mest z več kot 10.000 prebivalci.
V Evropi (do Urala) je bilo (leta 2004) približno 17 metropolitanskih območij z več kot tremi milijoni prebivalcev in okoli 35 mest z več kot milijon prebivalci.
Po svetu je bilo (leta 2006) 134 aglomeracij z več kot tremi milijoni prebivalcev, več kot 62 mest z več kot 3 milijoni prebivalcev in več kot 310 mest z več kot milijon prebivalci. Od leta 2006 že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, medtem ko jih je leta 1950 70% živelo na podeželju. Po napovedih Združenih narodov bo svetovni delež urbanega prebivalstva v letu 2030 znašal več kot 60% (glej seznam največjih metropol na svetu). Njihova populacija je običajno etnično, jezikovno, družbeno, kulturno in versko zelo raznolika. thumb|right|250px|Nova Gorica, Slovenija
S seznamom mest in naselij, ki sestavljajo statistično območje mesta (Zavod LR Slovenije za statistiko, MG, št. 6/59), je bilo v preteklosti v Sloveniji obravnavano naselje »ne zgolj kot teritorialni pojem, temveč kot dokaj zapleten družbeni in prostorski organizem«. Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine (Uradni list LRS, št. 11/52, 19/52) je določil tri mesta: glavno mesto Ljubljana, mesti Maribor in Celje, poleg tega pa še 44, nekoliko kasneje pa 48 mestnih občin. Kasneje je nastala vrsta zakonodajnih sprememb. Mestom je bilo vendarle treba priznati, da niso zgolj teritorialni pojem, ampak so dejansko obsežnejši in dokaj zapleteni družbeni in prostorski organizmi. Tako je bilo v Sloveniji leta 1971 68 mestnih naselij od tega samo 10 z več kot 10.000 prebivalci, leta 1982 pa je nastalo 224 mestnih naselij, kamor so bila uvrščena vsa veljavna mesta, vsa občinska središča, turistična naselja in tudi nekatera primestna naselja. S sprejetjem Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93) se je v Sloveniji znova odprlo vprašanje opredeljevanja mest in mestnih občin. V navedenem zakonu piše: »Mesto je večje urbano naselje, ki se po velikosti, ekonomski strukturi, prebivalstveni gostoti, naseljenosti in zgodovinskem razvoju razlikuje od drugih naselij: Mesto ima več kot 3000 prebivalcev. Naselje dobi status mesta z odločitvijo Državnega zbora. Glede naselij, ki so status mesta že dobila, v skladu s predpisi, veljavnimi v času podelitve, Državni zbor samo ugotovi, da že imajo status mesta.
Tako je status mesta dobilo 51 naselij. Po spremembi leta 2003 je mest 67, leta 2008 pa 68.
Stopnja urbanizacije se je na podlagi podatkov iz popisov po tedaj veljavnih naborih mestnih naselij spreminjala takole: ob Popisu 1981 je znašala 46,7 % (926.000 mestnih prebivalcev) in ob Popisu 1991 50,5 % (993.000 mestnih prebivalcev), ob Popisu 2002 pa 50,8 % (998.000 mestnih prebivalcev).
Urbana struktura Mestna struktura je sestavljena iz elementov mestnih stavb in prometnega omrežja. Neprestano jih je treba prilagajati širitvi in spremembam zahtevanim z razvojem mesta.
Strukturni elementi mesta so: Strukturni: stavbe, bloki in pripadajoča zemljišča. Organizacijski in načrtovalski pogoji: soseska, četrtna skupnost, mestno jedro. Infrastruktura: prometni sistem: javni prevoz, vlak, avtobus, taksi, tramvaj,... cestno omrežje: eno in večpasovne ceste, ulica in trg, obvoznica,... kolesarsko omrežje pločnik in območji za pešce Sistemi za oskrbo z vodo, kanalizacijo, elektriko, plinom, telekomunikacijami, ravnanje z odpadki,....
Mesto kot del mreže je: Prostorsko: okolica, druga mesta, regije, dežela in država, morda celo Evropa in svet. Funkcionalno: gospodarstvo, finance, trgovina, politika, družba, kultura, šport, itd. Politično: svet občine, svet okrožja, dežela, država, Evropska unija Specifično prebivalstvo: etičnost in jezik, vera, družbeni razred, starost,...
Razvoj mesta Mesta so se praviloma razvila na stičišču prometnih poti ali drugače zaščitenih območjih kot posledica presežkov izdelkov oziroma pridelkov prebivalcev in s tem nastankom trgovine in obrti. Urbana funkcija, kot je blagovna menjava z drugimi območji, je delovala kot osrednje mesto za ruralno zaledje.
Najpomembnejša sprememba, ki je izzvala hiter urbani razvoj, je bila industrializacija in izgradnja železnic. Industrijska revolucija je uvedla ustrezne urbane ekonomije na povsem novih temeljih. Ta proces, ki se je razmahnil v 20. stoletju, je povzročil razvoj suburbanizacije. Pojavil se je srednji razred prebivalstva, ki je gradil hiše izven mesta, razvila se je motorizacija in boljše železniško omrežje, kar je omogočilo premagovanje večjih razdalj med domom in delovnim mestom. Suburbanizacija ima gospodarske, okoljske in družbene posledice, kot je širjenje urbanih območij na prej nerazvita območja in nadaljevanje rasti avtomobilskega prometa.
Proces suburbanizacije je zahteval urbano prenovo mest, nastale so decentralizirane ali subcentralne mestne četrti ali soseske. Mesto je ponovno pridobilo prebivalstvo in moč.
Zasnova mesta, cestno omrežje, center mesta thumb|right|250px|Radialni tloris starega Bagdada med 150 in 300 pr. n. št (mef 767 in 912 Privlačnost mesta določajo lastnosti kot so razvitost javne infrastrukture, pestrost gospodarskih programov, socialna vključenost prebivalcev, izrabljanje opuščenih mestnih območij, preudarno upravljanje z mestnimi ekosistemi, dostopnost do različnih vrst prometa znotraj mesta in omejevanje nenadzorovanega širjenja mesta.
Fizično obliko mesta, ki se sestoji iz ulic, velikosti in oblike zgradb, arhitekture in gostote ter medsebojna razmerja med njimi, proučuje urbana morfologija.
Začetki razvoja mest segajo do 8000 let v zgodovino. Starodavna mesta so bila pogosto postavljena v smereh neba, imela so pravokotni, redkeje krožni ulični sistem. Z razvojem prometa so začeli ločevati pešce od ostalega prometa. Mesto se je razvijalo okoli kakšne pomembne stavbe, ceste so se zvezdasto širile navzven, v pristaniških mestih se je središče mestna prestavilo proti pristanišču. Do 18. stoletja na splošno ločimo štiri pogoste vrste postavitve mesta, razen tiste bolj topografsko pogojene: Ulični tip, podolgovata linija naselja zgrajena ob ravni cesti; Vnašanje prečnih reber (ulic); Kvadratni tip omrežja cest, tudi pravokotni tip; Radialni koncentrični tip ali kombinacija navedenih.
V 19. stoletju se v mestih že pojavijo zaključene celote in parki.
Podoba mest, višina stavb, materiali thumb|right|250px|Orvieto v Umbriji leži na griču