thumb|right|Diakon rimskokatoliške cerkve
Diakon je krščanski duhovnik nižje stopnje, zlasti v Rimskokatoliški in v Pravoslavnih Cerkvah. Naziv diakon dobi pri diakonskem posvečenju.
Beseda diakon izvira iz grške besede ([diakonos] = strežnik). Prvi znani diakoni so bili sedmeri jeruzalemski diakoni s Štefanom na čelu (glej Apd 6,1-6).
Diakon je lahko stalna služba, za marsikoga pa je to le prehodna stopnja na poti do mašniškega posvečenja.
Diakonsko posvečenje lahko (v katolištvu in v pravoslavju) prejme tudi moški, ki je že poročen. V katolištvu to pomeni, da mora ostati stalni diakon, saj je za duhovnike-mašnike obvezen celibat.
Diakonise
V zgodnjem krščanstvu niso bile nič nenavadnega diakonise oziroma diakonese (ženske diakoni), ki so skrbele zlasti za revne, vdove in sirote, pogosto pa so skrbele tudi za pripravo žensk – katehumenk na prejem krsta. V Svetem pismu je diakonisa omenjena enkrat:
Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah, da jo sprejmete v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji pomagate v vsem, kar bi potrebovala od vas, kajti tudi ona je bila v pomoč mnogim in tudi meni ().
Pozneje so diakonise ohranile naziv, vendar niso bile deležne diakonskega posvečenja. V Rimskokatoliški cerkvi so diakonise obstajale do 11. stoletja. Danes so najbolj aktivne v protestantizmu.
Glej tudi
duhovnik duhovniško posvečenje
Zunanje povezave
Stalni diakonat
Kategorija:Verski poklici Kategorija:Krščanski nazivi