Južna Afrika, uradno Republika Južna Afrika (pogosto napačno imenovana Južnoafriška republika) je republika na skrajnem jugu Afrike. Njenih devet provinc na jugu omejuje 2798 kilometrov obale, ki se razteza vzdolž južnega Atlantika in Indijskega oceana; na severu s sosednjimi državami Namibija, Bocvana in Zimbabve; na vzhodu in severovzhodu Mozambik in Esvatini; in obdaja Lesoto. Država pokriva površino 1.221.037 kvadratnih kilometrov in ima več kot 62 milijonov prebivalcev. Pretoria je upravna prestolnica, medtem ko je Cape Town, kot sedež parlamenta, zakonodajna prestolnica, Bloemfontein pa velja za sodno prestolnico. Največje in najbolj naseljeno mesto je Johannesburg, sledita mu Cape Town in Durban.
Arheološke najdbe kažejo, da so različne vrste človečnjakov obstajale v Južni Afriki pred približno 2,5 milijona let, sodobni ljudje pa so to regijo naselili pred več kot 100.000 leti. Prvo znano ljudstvo je bilo avtohtono prebivalstvo Kojsani, bantu govoreča ljudstva iz Zahodne in Srednje Afrike pa so se preselila v regijo pred 2000 do 1000 leti. Na severu se je v 13. stoletju oblikovalo kraljestvo Mapungubve. Leta 1652 so Nizozemci v zalivu Table Bay ustanovili prvo evropsko naselbino, v letih 1795 in 1806 pa so jo zasedli Britanci. Mfecane, obdobje pomembnih preobratov, je privedlo do oblikovanja različnih afriških kraljestev, vključno s Zulujsko kraljevino. Regija je bila dodatno kolonizirana, odkriti so bili diamanti in zlato, kar je povzročilo premik k industrializaciji in urbanizaciji. Južnoafriška unija je bila ustanovljena leta 1910 iz nekdanjih kolonij: Kapska kolonija, Natal, Transvaal in kolonija Orange, leta 1961 pa je postala republika. Čeprav je v Kapski koloniji obstajal sistem večrasne volilne pravice, je bil postopoma spodkopan in velika večina temnopoltih Južnoafričanov je dobila volilno pravico šele leta 1994.
Nacionalna stranka je leta 1948 uvedla apartheid in institucionalizirala prejšnjo rasno segregacijo. Po večinoma nenasilnem boju Afriškega nacionalnega kongresa in drugih aktivistov proti apartheidu v državi in zunaj nje, se je sredi 1980-ih začela razveljavitev diskriminatornih zakonov. Splošne volitve so potekale leta 1994, po katerih so vse rasne skupine politično zastopane v liberalni demokraciji države, ki jo sestavljajo parlamentarna republika in devet provinc.
Južna Afrika je večetnična družba, ki zajema različne kulture, jezike in vere; pogosto ga imenujejo »mavrični narod«, da bi opisali njegovo večkulturno raznolikost, zlasti po apartheidu. Južna Afrika, ki je priznana kot srednja sila v mednarodnih zadevah, ohranja pomemben regionalni vpliv in je članica BRICS+, Afriške unije, SADC, SACU, Commonwealtha narodov in G20. Na novo industrializirana država v razvoju ima največje gospodarstvo v Afriki glede na nominalni BDP, je povezana z Etiopijo glede največ območij Unescove svetovne dediščine v Afriki in je žarišče biotske raznovrstnosti z edinstvenimi biomi, rastlinskim in živalskim svetom. Od konca apartheida sta se odgovornost vlade in kakovost življenja bistveno izboljšali. Vendar pa kriminal, revščina in neenakost ostajajo zelo razširjeni, saj je bilo leta 2024 približno 32 % prebivalstva brezposelnih, medtem ko jih približno 56 % živi pod pragom revščine. Južna Afrika z najvišjim Ginijevim koeficientom 0,63 velja za eno najbolj neenakopravnih držav na svetu, če ne celo najbolj neenakopravno.
Druga imena Ime Južna Afrika izhaja iz geografske lege države na južni konici Afrike. Ob ustanovitvi se je država imenovala Južnoafriška unija ( in ), kar odraža njen izvor iz združitve štirih britanskih kolonij. Od leta 1961 je dolgo uradno ime v in Republiek van Suid-Afrika v afrikanščini.
Država ima uradno ime v 12 uradnih jezikih, med njimi:
zulujščina koščina severna sotščina - pediščina sotščina cvanščina tsongajščina svatščina vendščina ndebelščina
V slovenskih medijih jo pogosto napačno imenujejo Južnoafriška republika ali skrajšano JAR, kar pa je ime države iz druge polovice 19. stoletja, imenovane Zuid-Afrikaansche Republiek ali ZAR.
Zgodovina
Prazgodovinska arheologija
Južna Afrika vsebuje nekaj najstarejših arheoloških najdišč in najdišč človeških fosilov na svetu. Arheologi so v nizu jam v provinci Gauteng odkrili obsežne fosilne ostanke. Območje, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, je bilo označeno kot zibelka človeštva. Najdišča vključujejo Sterkfontein, eno najbogatejših najdišč fosilov homininov na svetu, pa tudi Swartkrans, jama Gondolin, Kromdraai, Cooperjeva jama in Malapa. Raymond Dart je leta 1924 identificiral prvi fosil hominina, odkrit v Afriki, Taung Child (najden v bližini Taunga). Drugi ostanki hominina so prišli z najdišč Makapansgat v provinci Limpopo; Cornelia in Florisbad v provinci Svobodna država; Mejna jama v provinci KvaZulu-Natal; Rečne jame Klasies v provinci East Cape; in Pinnacle Point, Elandsfontein in jama Die Kelders v provinci Western Cape.
Te najdbe kažejo, da so v Južni Afriki obstajale različne vrste hominidov pred približno tremi milijoni let, začenši z Australopithecus africanus, ki so mu sledili Australopithecus sediba, Homo ergaster, Homo erectus, Homo rhodesiensis, Homo helmei, Homo naledi in sodobni ljudje (Homo sapiens). Sodobni ljudje naseljujejo južno Afriko vsaj 170.000 let. Različni raziskovalci so locirali prodnata orodja v dolini reke Vaal.
Bantu ekspanzija
Južno od reke Limpopo (danes severna meja z Bocvano in Zimbabvejem) so se v 4. ali 5. stoletju n. št. Bantujci počasi premikal proti jugu. Najzgodnejše železarne v današnji provinci KvaZulu-Natal naj bi izvirale iz okoli leta 1050. Najjužnejša skupina je bilo ljudstvo Xhosa, katerega jezik vključuje nekatere jezikovne značilnosti prejšnjega ljudstva Kojsani. Xhosa so dosegli Veliko Ribjo reko v današnji provinci Vzhodna Kaplandija. Med selitvijo so te večje populacije iz železne dobe izpodrinile ali asimilirale prejšnja ljudstva. V provinci Mpumalanga je bilo najdenih več kamnitih krogov skupaj s kamnitim razporedom, ki so ga poimenovali Adamov koledar (Kamnite ruševine Blaauboschkraal), ruševine pa naj bi ustvarili Bakoni, severno soto ljudstvo.
Mapungubwe
Okoli leta 1220 se je elita K2 (Bambandyanalo) v porečju Limpopo-Shashe preselila, da bi naselila ravninski vrh Mapungubve Hill, prebivalstvo pa se je naselilo nižje. Ritual klicanja dežja je bil ključnega pomena za razvoj svetega kraljestva. Do leta 1250 je imela prestolnica 5000 prebivalcev, država pa je pokrivala 30.000 km² in postajala bogatejša s trgovino v Indijskem oceanu. Dogodki okoli propada Mapungubveja okoli leta 1300 niso znani, vendar so se trgovske poti premaknile severno od Limpopa do Zambezija, kar je pospešilo vzpon Velikega Zimbabveja. Hrib je bil zapuščen in prebivalstvo Mapungubveja se je razkropilo.
Portugalsko raziskovanje
Leta 1487 je portugalski raziskovalec Bartolomeu Dias vodil prvo evropsko potovanje, da bi pristal v južni Afriki. 4. decembra je pristal v zalivu Walfisch (danes znan kot Walvis Bay v današnji Namibiji). To je bilo južno od najbolj oddaljene točke, ki jo je leta 1485 dosegel njegov predhodnik, portugalski pomorščak Diogo Cão (Cape Cross, severno od zaliva). Dias je nadaljeval po zahodni obali južne Afrike. Po 8. januarju 1488, ko so mu nevihte preprečile nadaljevanje vzdolž obale, je izplul iz pogleda kopnega in preplul najjužnejšo točko Afrike, ne da bi jo videl. Maja 1488 je dosegel vse do vzhodne obale Afrike, kot je rekel Rio do Infante, verjetno današnja reka Groot. Ko se je vrnil, je videl rt, ki ga je poimenoval Cabo das Tormentas ('Rt neviht'). Kralj Ivan II. je točko preimenoval v Cabo da Boa Esperança ali Rt dobrega upanja, saj je vodila do bogastva Vzhodne Indije. Diasov navigacijski podvig je bil ovekovečen v epski pesmi Os Lusíadas Luísa de Camõesa iz leta 1572.
Nizozemska kolonizacija
Leta 1595 so Nizozemci vzpostavili prvi stik z obalo južne Afrike. Ko je pomorska moč Portugalske v zgodnjem 17. stoletju upadala, so angleški in nizozemski trgovci tekmovali, da bi izpodrinili portugalski donosen monopol nad trgovino z začimbami. Predstavniki Britanske vzhodnoindijske družbe so se občasno oglasili na rtu v iskanju živil že leta 1601, kasneje pa so kot pristanišči za pribežališče izbrali otok Ascension in Sveto Heleno. Zanimanje Nizozemcev se je zbudilo po letu 1647, ko sta dva zaposlena v Nizozemski vzhodnoindijski družbi več mesecev preživela brodolom na rtu. Mornarji so lahko preživeli s pridobivanjem sveže vode in mesa od domorodcev. V rodovitno zemljo so sejali tudi zelenjavo. Po vrnitvi na Nizozemsko so pozitivno poročali o potencialu rta kot »skladišča in vrta« za zalogo mimoidočih ladij za dolga potovanja.
Leta 1652, stoletje in pol po odkritju rtske morske poti, je Jan van Riebeeck v imenu Nizozemske vzhodnoindijske družbe ustanovil oskrbovalno postajo na Rtu dobrega upanja, v mestu, ki je kasneje postalo Cape Town. Sčasoma je rt postal dom velikemu številu , znanih tudi kot (lit. 'svobodni državljani'), nekdanjih uslužbencev podjetja, ki so po odsluženi pogodbi ostali na nizozemskih čezmorskih ozemljih. Nizozemski trgovci so v nastajajočo kolonijo pripeljali tudi na tisoče zasužnjenih ljudi iz današnje Indonezije, Madagaskarja in vzhodne Afrike. Nekatere od najzgodnejših mešanih rasnih skupnosti v državi so nastale med vrijburgerji, zasužnjenimi ljudmi in staroselci. To je pripeljalo do razvoja nove etnične skupine, Cape Coloureds, od katerih je večina prevzela nizozemski jezik in krščansko vero.
Konflikti glede virov med južnoafriškim avtohtonim ljudstvom Kojsan in nizozemskimi naseljenci so se začeli v 17. stoletju in trajali stoletja.
Širitev nizozemskih kolonistov proti vzhodu je povzročila vojne z jugozahodnim selitvijo plemena Xhosa, znane kot vojne Xhosa, saj sta obe strani tekmovali za pašnike v bližini Velike Ribje reke, ki so si jih kolonisti želeli za pašo živine. Vrijburžani, ki so postali neodvisni kmetje na meji, so bili znani kot Buri, nekateri pa so sprejeli polnomadski način življenja, označeni kot trekboers. Buri so oblikovali ohlapne milice, ki so jih poimenovali komandosi, in sklenili zavezništva z ljudstvi Kojsan, da bi odvrnili napade Xhosov. Obe strani sta sprožili krvave, a nedokončne ofenzive in občasno nasilje, ki ga je pogosto spremljala kraja živine, je ostalo nekaj desetletij običajno.
Britanska kolonizacija, Mfecane in Veliki pohod
Velika Britanija je med letoma 1795 in 1803 zasedla Cape Town, da bi preprečila, da bi padel pod nadzor Prve francoske republike, ki je vdrla v Nizozemske dežele. Po kratki vrnitvi pod nizozemsko oblast pod Batavsko republiko leta 1803 so rt leta 1806 ponovno zasedli Britanci. Po koncu napoleonskih vojn je bila formalno predana Veliki Britaniji in je postala sestavni del Britanskega imperija. Britansko izseljevanje v Južno Afriko se je začelo okoli leta 1818 in nato doseglo vrhunec s prihodom naseljencev leta 1820. Nove koloniste so prisilili, da so se naselili zaradi različnih razlogov, in sicer zaradi povečanja evropske delovne sile in podpore obmejnih regij pred vdori Xhosov.
V zgodnjih 1800-ih so Mfecane (lit. 'razpršitev') doživeli povečano obdobje konfliktov, migracij in nastajanja držav med domorodnimi skupinami, ki jih je povzročilo zapleteno medsebojno delovanje mednarodne trgovine, okoljske nestabilnosti in evropske kolonizacije. Glavarstva so postajala bogatejša in tekmovala za trgovske poti in pašnike, kar je vodilo do oblikovanja ljudstev Ndvandve in Mthethva na vzhodu.Wright, "Turbulent Times," 250. Ndvandve so premagali Mthethva, ki so se razdelil na različne skupine, od katerih je eno vodil Shaka iz amaZuluja.Wright, "Turbulent Times," 225-226. Leta 1810 sta bili četrta in peta vojna Xhosa, ko se je britanska kolonizacija razširila. Ndvandve so razpadli med dragimi napadi in Shakino kraljestvo Zulu se je dvignilo, da bi zapolnilo vakuum moči. Nastalo je kraljestvo Gaza. Zuluji so popolnoma premagali Ndvandve, vendar jih je Gaza odbila.Wright, "Turbulent Times," 249.