Michael Faraday [májkl fêredej], je bil angleški fizik in kemik in član Kraljeve družbe, ki je veliko prispeval k poznavanju elektromagnetizma in elektrokemije, * 22. september 1791, Newington, grofija Surrey, Anglija, † 25. avgust 1867, Hampton Court pri Londonu, Anglija.
Med njegova glavna odkritja spadajo načela elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in elektrolize. Čeprav je imel malo formalne izobrazbe, je postal eden od najpomembnejših znanstvenikov v zgodovini. S svojim raziskovanjem magnetnega polja okrog prevodnika, po katerem teče enosmerni električni tok, uveljavil koncept elektromagnetnega polja. Ugotovil je tudi, da magnetizem vpliva na svetlobne žarke in da obstaja temeljna povezava med obema pojavoma. the 1911 Encyclopædia Britannica. Na podobne način je odkril tudi principe elektromagnetne indukcije, diamagnetizma in zakone elektrolize. Njegovi izumi rotirajočih elektromagnetnih naprav so postavili temelje tehnologije elektromotorjev.
Kot kemik je Faraday odkril benzen, raziskal klatratni hidrat klora, izumil zgodnjo obliko Bunsenovega gorilnika in sistem oksidacijskih števil ter populariziral izraze, kot so anoda, katoda, elektroda in ion. Faraday je nazadnje postal prvi in najpomembnejši fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi, kar je bil doživljenjski položaj. Faraday je bil eksperimentator, ki je svoje ideje posredoval v jasnem in preprostem jeziku, njegove matematične veščine pa niso segale dlje od trigonometrije in so bile omejene na najpreprostejšo algebro. Faradaya spoznanja je v niz enačb, ki je sprejet kot osnova vseh sodobnih teorij elektromagnetnih pojavov, pretvoril James Clerk Maxwell. Maxwell je o Faradajevi uporabi silnic zapisal, da kažejo, da je bil Faraday "v resnici zelo vešč matematik, po katerem bodo lahko matematiki v prihodnosti izpeljali dragocene in plodne metode". Enota SI za kapacitivnost se v njegovo čast farad.
Albert Einstein je imel Faradayevo sliko na steni svoje delovne sobe. Ob njej sta bili sliki Arthurja Schopenhauerja in Jamesa Clerka Maxwella. Fizik Ernest Rutherford je nekoč izjavil: "Če upoštevamo razsežnost in obseg njegovih odkritij ter njihov vpliv na napredek znanosti in industrije, ni za Faradaya nobena čast previsoka".Rao, C.N.R. (2000). Understanding Chemistry. Universities Press. . str. 281.
Življenje Mladost Michael je bil tretji od štirih otrok Margarete in Jamesa Faradaya,Every Saturday: A Journal of Choice Reading, vol. III, str. 175-183. Osgood & Co. 1873. ki je bil ob Michaelovem rojstvu kovaški vajenec v Londonu. Družina ni imela denarja za šolanje otrok, zato je mladi Michael hodil v šolo le toliko, da se je naučil brati in pisati, potem pa se je izobraževal sam.
Leta 1805 je s štirinajstimi leti postal vajenec pri knjigovezu in prodajalcu knjig Georgeu Riebau. Med svojim sedemletnim vajeništvom je Faraday prebral veliko knjig, vključno z Izboljšanjem uma Isaaca Wattsa, in navdušeno izvajal načela in predloge, ki jih vsebuje knjiga. V tem obdobju je Faraday razpravljal s svojimi kolegi v Mestnem filozofskem društvu, kjer je obiskoval predavanja o različnih znanstvenih temah. Na znanstvenem področju ga je zanimala predvsem elektrika. Faradaya je še posebej navdihnila knjiga Jane Marcet Pogovori o kemiji.
Začetek kariere thumb|upright|left| Thomas Phillips(1842): Faradayev portret
Leta 1812 je pri dvajsetih letih in ob koncu vajeništva obiskoval predavanja uglednega angleškega kemika Humphryja Davyja iz Kraljeve družbe ter Johna Tatuma, ustanovitelja Mestne filozofske družbe. Veliko vstopnic za ta predavanja je Faradayu podaril William Dance, eden od ustanoviteljev Kraljeve filharmonične družbe. Faraday je nato Davyju poslal 300 strani dolgo knjigo, ki je temeljila na zapiskih z omenjenih predavanj. Davyjev odgovor je bil takojšen, prijazen in naklonjen. Leta 1813 si je Davy v nesreči z dušikovim trikloridom poškodoval vid in se odločil zaposliti Faradaya kot pomočnika. 1. marca 1813 je bil Faraday imenoval za kemijskega asistenta na Kraljevi ustanovi.Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Faraday, Michael" . Encyclopædia Britannica. Vol. 10 (11th ed.). Cambridge University Press. pp. 173–175. the 1911 Encyclopædia Britannica. Davy ja Faradayu zelo kmalu zaupal pripravo vzorcev dušikovega triklorida. V eksploziji te zelo občutljive snovi sta bila kasneje oba poškodovana.Thomas, str. 17.
Faraday se je 12. junija 1821 poročil s Sarah Barnard (1800–1879), s katero nista imela otrok. Bil je pobožen kristjan in je po poroki služil kot diakon in dva mandata kot starešina v sandemanski cerkvi na Pavlovi aleji v Barbicanu.Cantor, str. 41–43, 60–64 in 277–280.<ref>James Elmes (1831). Topographical Dictionary of the British Metropolis, str. 330.</ref>
Priznanja thumb|Trije člani Kraljeve družbe leta 1857 ponujajo Faradayu mesto predsednika
Junija 1832 je Univerza v Oxfordu Faradayu podelila naziv častnega doktorja civilnega prava. Ponudili so mu tudi viteški naslov kot priznanje za njegove zasluge v znanosti, ki ga je zavrnil iz verskih razlogov, saj je verjel, da je kopičenje bogastva in iskanje posvetnih nagrad v nasprotju z naukom Svetega pisma, in izjavil, da bi "do konca življenja raje ostal običajen gospod Faraday".West, Krista (2013). The Basics of Metals and Metalloids. Rosen Publishing Group. . str. 81. Leta 1824 je bil izvoljen za člana Kraljeve družbe in dvakrat zavrnil položaj njenega predsednika.Todd Timmons (2012). "Makers of Western Science: The Works and Words of 24 Visionaries from Copernicus to Watson and Crick". str. 127. Leta 1833 je postal prvi fullerijanski profesor kemije na Kraljevi ustanovi.
Leta 1832 je bil Faraday izvoljen za tujega častnega člana Ameriške akademije umetnosti in znanosti. Leta 1838 je bil izvoljen za tujega člana Kraljeve švedske akademije znanosti in leta 1840 v Ameriško filozofsko društvo. Bil je tudi eden od osmih tujih članov, izvoljenih v Francosko akademijo znanosti leta 1844. Leta 1849 je bil izvoljen za pridruženega člana Kraljevega nizozemskega inštituta, ki je dve leti kasneje postal Kraljeva nizozemska akademija znanosti in umetnosti. Na tej ustanovi je postal tuji član.
Faraday je leta 1839 doživel živčni zlom, vendar je sčasoma ozdravel in se vrnil k svojim raziskavam elektromagnetizma.Bowden, Mary Ellen (1997). Chemical Achievers: The Human Face of the Chemical Sciences. Chemical Heritage Foundation. . str. 30. Leta 1848 je bil s posredovanjem princa Alberta nagrajen s palačo Hampton Court v Middlesexu brez vseh stroškov in vzdrževanja. Hiša se je kasneje imenovala Faradayeva hiša, zdaj pa št. 37 Hampton Court Road. Faraday se je tja preselil ob upokojitvi lete 1858.Twickenham Museum on Faraday and Faraday House ; accessed 14 August 2014.
Veliko je sodeloval z britansko vlado, svoje svetovanje v proizvodnji kemičnega orožja za uporabo v krimski vojni (1853–1856) pa je iz etičnih razlogov zavrnil.
Smrt thumb|upright|Faradayev grob na pokopališču Highgate v Londonu
Umrl je v svoji hiši v Hampton Courtu 25. avgusta 1867, star 75 let. Nekaj let pred smrtjo je zavrnil ponudbo, da bi bil pokopan v Westminstrski opatiji. V bližini groba Isaaca Newtona ima kljub temu svojo spominsko ploščo.'The Abbey Scientists' Hall, A.R. p. 59: London; Roger & Robert Nicholson; 1966 Pokopan je bil na prostoru za neanglikanske disidente na pokopališču Highgate v Londonu.
Znanstveni dosežki Kemija thumb|left|upright=0.80|Faradayeva laboratorijska oprema za izdelavo stekla; Faradayev muzej, London
V kemiji se je Faraday kot asistent Humphryja Davyja sprva ukvarjal s preučevanjem klora. Leta 1820 je v laboratoriju kot prvi sintetiziral heksakloroetan (), ki ga je pridobil s kloriranjem etena (), in ogljikovega tetraklorida (), ki ga je dobil z razgradnjo prvega. Rezultate je objavil leta 1820.
Leta 1823 je odkril metodo za utekočinjanje plinov, kot so ogljikov dioksid (), vodikov sulfid (), vodikov bromid () in klor (), ki jih je utekočinil z zvišanjem tlaka. Utekočinjenje plinov je pripomoglo k ugotovitvi, da so plini hlapi tekočin z zelo nizkim vreliščem. Največji prispevek organski kemiji je dal leta 1825 z odkritjem benzena (), ki ga je imenoval bikarburet vodika.
Izvedel je prve grobe poskuse difuzije plinov, pojava, na katerega je prvi opozoril John Dalton. Fizični pomen tega pojava sta podrobneje razkrila Thomas Graham in Josef Loschmidt. Faradayju je uspelo raziskati nekaj jeklenih zlitin in izdelati več novih vrst optičnega stekla. Ena od njegovih čaš je kasneje postala zgodovinska: z njo je v magnetnem polju v dokazal rotacijo ravnine polarizirane svetlobe. Čaša je bila tudi prva dokazana diamagnetna snov, se pravi snov, ki iz sebe izriva magnetno polje.
Faraday je izumil zgodnjo obliko tega, kar naj bi kasneje postalo Bunsenov gorilnik, ki je kot priročen vir toplote še vedno v rabi v laboratorijih po vsem svetu.Faraday (1827), p. 127.
Določil je tudi sestavo klorovega hidrata, ki ga je leta 1810 odkril Humphry Davy. Zaslužen je za odkritje zakonov elektrolize in popularizacijo izrazov, kot so anoda, katoda, elektroda in ion, ki jih je v veliki meri predlagal William Whewell.
Faraday je bil tudi prvi, ki je odkril, da vsebujejo kovine tudi manjše delce, ki so jih kasneje dokazali in poimenovali nanodelci. Leta 1847 je odkril, da se optične lastnosti koloidov zlata razlikujejo od optičnih lastnosti kovine same. To je bilo verjetno prvo evidentirano opazovanje na kvantni ravni in se lahko šteje za rojstvo nanotehnike.
Elektrika in magnetizem Faraday je najbolj znan po svojem delu o elektriki in magnetizmu. Njegov prvi zabeleženi poskus je bila izdelava enostavne baterije, sestavljene iz sedmih bakrenih novčičev za pol penija in sedmih enako velikih okroglih ploščic cinka, ločenih s papirjem, navlaženim z raztopino soli. S to baterijo je uspel leta 1812 razgraditi magnezijev sulfat (MgSO4).
thumb|left|upright| Faradayev eksperiment iz leta 1821, s katerim je prvi pretvoril električno energijo v gibanje See plate 4.
Leta 1821, kmalu po tem, ko je danski fizik in kemik Hans Christian Ørsted odkril pojav elektromagnetizma, sta Davy in William Hyde Wollaston poskušala skonstruirati elektromotor, vendar jima ni uspelo. Faraday je po pogovoru o problemu z obema možema izdelal dve napravi, ki ju je imenoval "elektromagnetna rotacija". Ena od njiju, zdaj znana kot homopolarni motor, je povzročila neprekinjeno krožno gibanje zaradi krožne magnetne sile okoli vodnika, ki se je razširila v živo srebro, na katerem je plaval magnet. Ti poskusi in izumi so bili temelj sodobne elektromagnetne tehnologije. Faraday je v svojem navdušenju objavil rezultate kot svoje, ne da bi priznal prispevke Wollastona ali Davyja. Znotraj Kraljeve družbe je nastala polemika, ki je zaostrila njegov odnos z Davyjem in morda ugodno prispevala k Faradayjevi usmeritvi k drugim dejavnostim. Preusmeritev je za nekaj let prekinila njegovo sodelovanje v elektromagnetnih raziskavah.Hamilton, pp. 165–171, 183, 187–190.Cantor, pp. 231–233.
thumb|Eden od Faradayjevih poskusov iz leta 1831, ki prikazuje indukcijo. Mokri galvanski člen (desno) pošilja električni tok skozi manjšo tuljavo (A). Ko se manjša tuljava pomakne v veliko tuljavo (B) ali iz nje, njeno magnetno polje inducira napetost, ki jo zazna galvanometer (G). thumb|Skica Faradayevega transformatorja s tuljavama na železnem obroču thumb|left|upright|Faradayev disk iz leta 1831 – prvi električni generator. Podkvast magnet (A) prenaša magnetno polje na disk (D). Ko se disk zavrti, inducirana napetost požene električni tok iz središča diska proti njegovemu robu. Električni tok preko drseče vzmeti in nosilca steče nazaj proti osi diska.