Senegal (; ; ; ; }}, uradno Republika Senegal, je najzahodnejša država v Zahodni Afriki, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Mavretanijo, na vzhodu na Mali, na jugovzhodu na Gvinejo in na jugozahodu na Gvinejo Bissau. Senegal skoraj obdaja Gambijo, državo, ki zaseda ozek pas zemlje ob bregovih reke Gambije, ki ločuje senegalsko južno regijo Casamance od preostalega dela države. Prav tako si deli morsko mejo z Zelenortskimi otoki. Glavno in največje mesto Senegala je Dakar.
Senegal je najzahodnejša država v celinskem Starem svetu oziroma Afro-Evraziji.Janet H. Gritzner, Charles F. Gritzner – 2009, Senegal – Page 8 Ime dolguje reki Senegal, ki jo meji na vzhodu in severu. Podnebje je tipično sahelsko, čeprav ima deževno obdobje. Senegal pokriva skoraj 197.000 kvadratnih kilometrov in ima približno 18 milijonov prebivalcev. Država je predsedniška republika; od ustanovitve države leta 1960 je bila prepoznana kot ena najstabilnejših držav na afriški celini. Na lestvici V-Dem Democracy Indices za leto 2024 je Senegal uvrščen na 68. mesto po volilni demokraciji na svetu in na 10. mesto po volilni demokraciji v Afriki.
Država je bila ustanovljena kot del neodvisnosti Francoske Zahodne Afrike od francoske kolonialne oblasti. Zaradi te zgodovine je francoščina uradni jezik, vendar jo razume le manjšina prebivalstva. V Senegalu se govori več kot 30 jezikov. Volofščina je najbolj razširjen jezik, saj jo 80 % prebivalstva govori kot prvi ali drugi jezik, in deluje kot senegalska lingua franca poleg francoščine. Tako kot druge afriške države tudi v državi živi široka mešanica etničnih in jezikovnih skupnosti, največje med njimi so Volof, Fula in Serer. Senegalci so pretežno muslimani.
Senegal je kot država v razvoju uvrščen med močno zadolžene revne države z relativno nizko uvrstitvijo na indeksu človekovega razvoja (169. mesto od 193). Večina prebivalstva živi na obali in dela v kmetijstvu ali drugi živilski industriji; druge pomembne panoge so rudarstvo, turizem in storitve. Zgodovinsko pomanjkanje naravnih virov v Senegalu je preusmerilo prizadevanja k povečanju pismenosti in izobrazbe.
Senegal je članica Afriške unije, Združenih narodov, Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), Mednarodne organizacije frankofonije, Organizacije islamskega sodelovanja in Skupnosti sahelsko-saharskih držav.
Etimologija Dežela Senegal je dobila ime po reki Senegal. Ime reke lahko izvira iz portugalske transliteracije imena reke Zenaga, znane tudi kot Sanhaja. Lahko pa gre za kombinacijo vrhovnega božanstva v religiji Sererjev (Rog Sene) in o gal, kar v jeziku Serer pomeni »vodna površina«. Francoski avtor in duhovnik David Boilat je predlagal, da ime izvira iz volofske besedne zveze sunuu gaal, ki pomeni »naš kanu«.
Zgodovina Zgodnja in predkolonialna obdobja Arheološke najdbe na celotnem območju kažejo, da je bil Senegal naseljen že v prazgodovini in da so ga od takrat naprej neprekinjeno zasedale različne etnične skupine. Nekatera kraljestva so nastala med 6. in 14. stoletjem, kot so Takrur v 6. stoletju, Namandiru in Jolofsko cesarstvo v 13. in 14. stoletju. Vzhodni Senegal je bil nekoč del Ganskega cesarstva.
Islam so uvedli Toucouleurji in Soninkeji prek stikov z rodbino Almoravidov iz Magreba, ki so ga širili s svojimi zavezniki Toucouleurji. To gibanje se je soočilo z odporom etničnih skupin s tradicionalnimi religijami, zlasti Sererjev.Klein, Martin A., Islam and Imperialism in Senegal: Sine-Saloum, 1847–1914, p. 7, Edinburgh University Press (1968) Henry Gravrand, La civilisation Sereer, Pangool, p. 13. Dakar, Nouvelles Editions Africaines (1990),
V 13. in 14. stoletju je območje prišlo pod vpliv imperijev na vzhodu; v tem času je bilo ustanovljeno tudi Senegalsko Jolofsko cesarstvo. V regiji Senegambija je bila med letoma 1300 in 1900 skoraj tretjina prebivalstva zasužnjena, običajno zaradi ujetništva v vojni."Slavery", Encyclopædia Britannica's Guide to Black History
V 14. stoletju je Jolofsko cesarstvo postalo močnejše, saj je združilo Cayor in kraljestva Baol, Siné, Saloum, Waalo, Futa Tooro in Bambouk ter pokrivalo velik del današnjega Senegala in del današnje Zahodne Afrike. Cesarstvo je bilo prostovoljna konfederacija različnih držav in ne vojaško osvajanje.Ham, Anthony. West Africa. Lonely Planet. 2009. p. 670. Cesarstvo je ustanovil Ndiadiane Ndiaye, delno SererCheikh Anta Diop & Modum, Egbuna P. Towards the African renaissance: essays in African culture & development, 1946–1960, p. 28. Karnak House (1996). in delno Toucouleur, ki je uspel oblikovati koalicijo s številnimi etničnimi skupinami, vendar je propadlo okoli leta 1549 s porazom in ubojem Leleja Foulija Faka, ki ga je izvedel Amari Ngone Sobel Fall.
Kolonialna doba
Sredi 15. stoletja so se Portugalci izkrcali na senegalski obali, sledili pa so jim trgovci, ki so predstavljali druge države, vključno s Francozi. Različne evropske sile – Portugalska, Nizozemska in Velika Britanija – so se od 15. stoletja naprej potegovale za trgovino na tem območju.
Leta 1677 je Francija prevzela nadzor nad tem, kar je postalo manjša izhodiščna točka v atlantski trgovini s sužnji: otok Gorée poleg sodobnega Dakarja, ki se je uporabljal kot baza za nakup sužnjev od vojskujočih se poglavarstev na celini.Les Guides Bleus: Afrique de l'Ouest (1958 ed.), p. 123.
Evropski misijonarji so v 19. stoletju v Senegal in Casamance uvedli krščanstvo. Šele v 1850-ih so se Francozi začeli širiti na senegalsko celino, potem ko so odpravili suženjstvo in začeli promovirati abolicionistično doktrino ter dodali domača kraljestva, kot so Waalo, Cayor, Baol in Jolof. Francoski kolonisti pod guvernerjem Louisom Faidherbejem so postopoma napadli in zavzeli vsa kraljestva, razen kraljestev Serer, Sine in Saloum.Charles, Eunice A. Precolonial Senegal: the Jolof Kingdom, 1800–1890. African Studies Center, Boston University, 1977. p. 3Klein, Martin A. Islam and Imperialism in Senegal: Sine-Saloum, 1847–1914, Edinburgh University Press (1968). p. X
Yoro Dyao je poveljeval kantonu Foss-Galodjina, Louis Faidherbe pa ga je postavil nad Wâlo (Ouâlo), kjer je bil od leta 1861 do 1914 poglavar. Senegalski odpor proti francoski širitvi so delno vodili Lat-Dior, Damel iz Cayorja in Maad a Sinig Kumba Ndoffene Famak Joof (Maad a Sinig, kralj Sina), kar je privedlo do znane bitke pri Logandèmeu – bitke, v kateri se je sererski kralj Sinaja odpravil v vojno proti mogočnemu francoskemu kolonialnemu imperiju, kjer so se Francozi odločili maščevati Sinu po ponižujočem porazu v bitki pri Djilorju. Bitka pri Logandèmeu je bila prva bitka na senegambijskem ozemlju, kjer so se Francozi odločili uporabiti topovsko strelivo.Diouf, Niokhobaye, "Chronique du royaume du Sine", Suivie de notes sur les traditions orales et les sources écrites concernant le royaume du Sine par Charles Becker et Victor Martin. (1972). Bulletin de l'Ifan, Tome 34, Série B, n° 4, (1972), p 725 (p 16)Diouf, Cheikh, "Fiscalité et Domination Coloniale: l'exemple du Sine: 1859-1940", Université Cheikh Anta Diop de Dakar (2005)
Leta 1915 je več kot 300 Senegalcev prišlo pod avstralsko poveljstvo, preden so Avstralci zavzeli Damask in pričakovali prihod slavnega Lawrencea Arabskega. Francoska in britanska diplomacija na tem območju sta bili v kaosu.
Bitka za Dakar (23.–25. september 1940) je bil neuspešen poskus zaveznikov, da bi zavzeli strateško pristanišče in strmoglavili pronemško vichyjsko francosko upravo v koloniji.Smith, Colin (2010). England's Last War Against France: Fighting Vichy 1940-1942. London: Phoenix.
25. novembra 1958 je Senegal postal avtonomna republika znotraj Francoske skupnosti.
Neodvisnost
Januarja 1959 sta se Senegal in Francoski Sudan združila v Malijsko federacijo, ki je postala popolnoma neodvisna 20. junija 1960 zaradi sporazuma o prenosu oblasti, podpisanega s Francijo 4. aprila 1960. Zaradi notranjepolitičnih težav se je federacija 20. avgusta 1960 razšla, ko sta Senegal in Francoski Sudan (preimenovan v Republiko Mali) razglasila neodvisnost.
Léopold Sédar Senghor je bil avgusta 1960 izvoljen za prvega predsednika Senegala. Senghor, ki je bil proafriško usmerjen, je zagovarjal obliko afriškega socializma.
Po razpadu Malijske federacije sta Senghor in premier Mamadou Dia skupaj vladala v okviru parlamentarnega sistema. Decembra 1962 je njuno politično rivalstvo privedlo do poskusa državnega udara, ki ga je izvedel Dia. Državni udar je bil zadušen brez prelivanja krvi, Dia pa je bil aretiran in zaprt. Senegal je sprejel novo ustavo, ki je utrdila predsedniško oblast.
Senghor je bil precej bolj strpen do opozicije kot večina afriških voditeljev v 1960-ih. Kljub temu je bila politična dejavnost nekaj časa nekoliko omejena. Senghorjeva stranka, Senegalska progresivna unija (zdaj Socialistična stranka Senegala), je bila edina zakonsko dovoljena stranka od leta 1965 do leta 1975. V slednjem letu je Senghor dovolil ustanovitev dveh opozicijskih strank, ki sta začeli delovati leta 1976 – marksistične stranke (Afriška stranka za neodvisnost) in liberalne stranke (Senegalska demokratična stranka).
V 1960-ih in zgodnjih 1970-ih je portugalska vojska iz Portugalske Gvineje nenehno in vztrajno kršila senegalske meje. Senegal se je v odgovor na to v letih 1963, 1965, 1969 (kot odgovor na obstreljevanje portugalskega topništva), 1971 in 1972 obrnil na Varnostni svet Združenih narodov.
1980 do danes Leta 1980 se je Senghor odločil upokojiti iz politike. Naslednje leto, leta 1981, je oblast prenesel na svojega izbranega naslednika Abdouja Dioufa. Nekdanji premier Mamadou Dia, ki je bil Senghorjev tekmec, se je leta 1983 potegoval proti Dioufu na volitvah, a je izgubil.
V 1980-ih je zgodovinar Boubacar Lam odkril senegalsko ustno zgodovino, ki jo je nedolgo po prvi svetovni vojni zbral tuculorski plemič Yoro Dyâo in ki je dokumentirala migracije v Zahodno Afriko iz doline Nila; etnične skupine od reke Senegal do delte Nigra so ohranile tradicijo o vzhodnem poreklu.
Senegal se je 1. februarja 1982 pridružil Gambiji in oblikoval nominalno Senegambijsko konfederacijo. Vendar je bila unija leta 1989 razpuščena. Kljub mirovnim pogovorom se je južna separatistična skupina (Gibanje demokratičnih sil Casamanca ali MFDC) v regiji Casamance od leta 1982 občasno spopadala z vladnimi silami v konfliktu v Casamanceu. V začetku 21. stoletja se je nasilje umirilo in predsednik Macky Sall se je decembra 2012 v Rimu pogovarjal z uporniki."Uppsala Conflict Data Program: Senegal: Casamance, In-depth Developments since 2005" , Conflict Encyclopedia
Abdou Diouf je bil predsednik med letoma 1981 in 2000. Spodbujal je širšo politično udeležbo, zmanjšal vpletenost vlade v gospodarstvo in razširil diplomatske stike Senegala, zlasti z drugimi državami v razvoju. Domača politika se je občasno prelila v ulično nasilje, napetosti na mejah in nasilno separatistično gibanje v južni regiji Casamanca. Kljub temu se je zavezanost Senegala demokraciji in človekovim pravicam okrepila. Abdou Diouf je bil predsednik štiri mandate.
Med zalivsko vojno je v bitki pri Khafjiju in nepričakovani kampanji za osvoboditev Kuvajta pod poveljstvom koalicije pod vodstvom ZDA sodelovalo več kot 500 Senegalcev.
Na predsedniških volitvah leta 1999 je opozicijski vodja Abdoulaye Wade premagal Dioufa, ki so jih mednarodni opazovalci ocenili kot svobodne in poštene. Senegal je doživel svoj drugi mirni prehod oblasti in prvi iz ene politične stranke v drugo. 30. decembra 2004 je predsednik Wade napovedal, da bo podpisal mirovni sporazum s separatistično skupino v regiji Casamance. Konflikt v Casamanceu pa do leta 2025 še ni bil v celoti zaključen kljub več premirjem in pogodbam med vlado in posameznimi frakcijami znotraj MFDC.
Marca 2012 je sedanji predsednik Abdoulaye Wade izgubil predsedniške volitve, Macky Sall pa je bil izvoljen za novega predsednika Senegala. Predsednik Macky Sall je bil ponovno izvoljen na volitvah leta 2019. Predsedniški mandat se je skrajšal s sedmih let na pet.