Vasco Núñez de Balboa, (španska izgovorjava: [ˈbasko ˈnuɲeθ ðe βalˈβo.a], španski raziskovalec, guverner in konkvistador, * okoli 1475, Jerez de los Caballeros, † okoli 12.–21. januarja 1519Datumi 12. januar, 15. januar in 21. januar se pojavljajo v virih..
Najbolj znan je po tem, da je leta 1513 prečkal Panamski preliv v Tihi ocean in postal prvi Evropejec, ki je vodil odpravo, ki je iz Novega sveta videla ali dosegla Pacifik.
Leta 1500 je odpotoval v Novi svet in se po nekaj raziskovanja naselil na otoku Hispaniola. Leta 1510 je ustanovil naselje Santa María la Antigua del Darién v današnji Kolumbiji, ki je bila prva stalna evropska naselbina na celini Amerike (naselbina Alonsa de Ojede prejšnje leto v San Sebastiánu de Urabá je bilo že zapuščeno).
Zgodnje življenje Balboa se je rodil v Jerez de los Caballerosu v Španiji. Bil je potomec lorda stavbenika gradu Balboa na mejah Leona in Galicije. Njegova mati je bila Lady de Badajoz, oče pa hidalgo (plemič), Nuño Arias de Balboa. Malo je znanega o Vascovem zgodnjem otroštvu, razen da je bil tretji od štirih fantov v njegovi družini. V mladosti je služil kot paž in oproda Don Pedra de Portocarrera, gospodarja Moguerja.Torodash, 1974.
Zgodnja kariera Leta 1500 se je na pobudo svojega gospodarja, potem ko je postala znana novica o potovanjih Krištofa Kolumba v Novi svet, odločil, da se skupaj z Juanom de la Coso odpravi na prvo potovanje v Ameriko na odpravo Rodriga de Bastidasa. Bastidas je imel dovoljenje za vračanje zaklada za kralja in kraljico, medtem ko je obdržal štiri petine zase, v skladu s politiko, znano kot quinto real ali kraljeva petina. Leta 1501 je prečkal karibsko obalo od vzhoda Paname, vzdolž kolumbijske obale, skozi zaliv Urabá proti Cabo de la Vela na polotoku Guajira. Odprava je nadaljevala raziskovanje severovzhoda Južne Amerike, dokler niso ugotovili, da nimajo dovolj ljudi in odpluli na Hispaniolo.
S svojim deležem zaslužka iz te akcije se je Balboa leta 1505 naselil v Hispanioli, kjer je več let bival kot plantažnik in prašičerejec. V tem poslu ni bil uspešen, končal je v dolgovih in je bil prisiljen zapustiti življenje na otoku.
Leta 1508 je španski kralj Ferdinand II. Aragonski (Katoliški) začel osvajati Tierra Firme (območje, ki približno ustreza Panamski ožini). Ustvaril je dve novi ozemlji v regiji med El Cabo de la Vela (blizu vzhodne meje Kolumbije) in El Cabo de Gracias a Dios (meja med Hondurasom in Nikaragvo). Zaliv Urabá je postal meja med obema ozemljema: Nueva Andalucia na vzhodu, ki ji upravlja Alonso de Ojeda, in Veragua na zahodu, ki ji upravlja Diego de Nicuesa.
Leta 1509 je Balboa, ki je želel pobegniti svojim upnikom v Santo Domingu, odplul kot slepi potnik in se skril v sodu skupaj s svojim psom Leoncicom v odpravi, ki jo je vodil Alcalde MayorAlcalde Mayor: lahko se prevede kot "župan" ali "glavni sodnik" - položaj, ki združuje sodna, vojaška, civilna in policijska pooblastila, ki jih lahko zaseda oseba s pravnim usposabljanjem ali pa ne. Nove Andaluzije, Martín Fernández de Enciso, katerega naloga je bila pomagati Alonsu de Ojedi, njegovemu nadrejenemu.
Ojeda je skupaj s 70 možmi ustanovil naselje San Sebastián de Urabá v Novi Andaluziji, na mestu, kjer je bilo pozneje zgrajeno mesto Cartagena de Indias. Naseljenci so naleteli na odpor tamkajšnjih domačinov, ki so uporabljali zastrupljeno orožje, Ojeda pa je bil ranjen v nogo. Kmalu je Ojeda odplul proti Hispanioli in zapustil kolonijo pod nadzorom Francisca Pizarra, ki je bil takrat le vojak, ki je čakal na prihod Encisove odprave. Ojeda je prosil Pizarra, naj pusti nekaj moških v naselju za 50 dni in, če ob koncu tega časa ne bo prispela pomoč, naj uporabi vsa možna sredstva, da se vrne v Hispaniolo.
Preden je odprava prispela v San Sebastián de Urabá, je Fernández de Enciso odkril Balboa na krovu ladje in mu zagrozil, da ga bo pustil na prvem nenaseljenem otoku, na katerega so naleteli. Kasneje se je premislil in se odločil, da bo Balboino poznavanje te regije, ki jo je raziskal osem let prej, zelo koristno. Zaradi tega, poleg prošenj posadke za njegovo življenje, Fernándezu de Encisu ni preostalo drugega, kot da prizanese Balboi in ga obdrži na krovu. Poleg tega sta se oba strinjala z odstranitvijo Nicuesa kot guvernerja Verague.
Ko je minilo 50 dni, se je Pizarro začel pripravljati na vrnitev v Hispaniolo, ko je prispela Encisova ladja. Balboa je postal priljubljen med posadko zaradi svoje karizme in poznavanja regije. Nasprotno pa Fernández de Enciso moškim ni bil všeč. Mnogi niso odobravali njegovega ukaza, naj se vrne v San Sebastián, zlasti potem, ko so po prihodu odkrili, da je naselje popolnoma uničeno in da jih domačini že čakajo, kar je privedlo do vrste neusmiljenih napadov.
Ustanovitev Santa María la Antigua del Darién
Balboa je predlagal, da se naselje San Sebastián preseli v regijo Darién, zahodno od zaliva Urabá, kjer so bila tla bolj rodovitna in so domačini nudili manj odpora. Fernández de Enciso je resno razmislil o tem predlogu in polk je pozneje odšel v Darién, kjer je domači cacique (poglavar) Cémaco čakal s 500 bojevniki, pripravljenih na boj. Španci, ki so se bali velikega števila sovražnikovih borcev, so v Sevilji v čast Virgen de la Antigua zaobljubili, da bodo po njej poimenovali naselje v regiji, če ga bodo osvojili. To je bila težka bitka za obe strani, a zmagali so Španci.
Cémaco je s svojimi bojevniki zapustil mesto in se napotil v džunglo. Španci so oropali hiše in zbrali zaklad zlatih okraskov. Balboa je držal zaobljubo. Septembra 1510 je ustanovil prvo stalno naselje na celinskih ameriških tleh in ga poimenoval Santa María la Antigua del Darién.
Župan Santa Maríe Zmaga Špancev nad domačini in ustanovitev Santa María la Antigua del Darién, ki je zdaj v razmeroma mirni regiji, sta Balboi prislužila avtoriteto in spoštovanje med njegovimi spremljevalci. Bili so vse bolj sovražni do župana Alcaldea Fernándeza de Encisa, ki so ga imeli za pohlepnega despota zaradi omejitev, ki jih je uvedel pri njihovem prilaščanju domorodnega zlata.
Balboa je izkoristil situacijo in deloval kot tiskovni predstavnik nezadovoljnih naseljencev. Fernándeza de Encisa je odstranil s položaja župana (alcalde mayor) z naslednjim pravnim manevrom: Fernández de Enciso je zdaj nadzoroval območje v Veragui, zahodno od zaliva Urabá; ker je nadomeščal Alonsa de Ojedo, je bil njegov mandat nelegitimen, ker je bil guverner Verague Diego de Nicuesa, ne Ojeda; zato je treba Fernándeza de Encisa odstaviti in aretirati. Po odstavitvi Fernándeza de Encisa je bila ustanovljena bolj odprta vlada in izvoljen je bil občinski svet (prvi v Ameriki). Imenovana sta bila dva alcaldesAlcalde: judge or quasi-judicial official: Martín Samudio in Vasco Núñez de Balboa.
Kmalu za tem je v Santa Marío prispela flotilja pod vodstvom Rodriga Enriqueja de Colmenaresa. Njegov cilj je bil najti Nicueso, ki se je soočala tudi z nekaterimi težavami na severu Paname. Ko je de Colmenares izvedel za nedavne dogodke, je mestne naseljence prepričal, da se morajo podrediti oblasti Nicuese, saj je njihova dežela v njegovi jurisdikciji. Enrique de Colmenares je povabil dva predstavnika, ki naj bi jih imenovala lokalna vlada, da potujeta s svojo flotiljo in ponudita Nicuesi oblast nad mestom. Predstavnika sta bila Diego de Albites in Diego del Corral.
Guverner Veragua Enrique de Colmenares je zaradi spopada z lokalnimi domačini našel Nicuesa blizu mesta Nombre de Dios, težko ranjenega in z malo preostalimi moškimi. Po njegovem reševanju je guverner Nicuesa slišal za Balboine podvige, nagrado poglavara Cémaca in blaginjo Santa Marije. Zaobljubil se je, da bo kaznoval Balboa takoj, ko bo dobil nadzor nad mestom, saj je svoja dejanja obravnaval kot izziv svoji oblasti v Veragui.
Neki Lope de Olano, ki je bil zaprt skupaj z drugimi nezadovoljneži, je prepričal predstavnike Santa Marie, da bodo storili resno napako pri predaji nadzora Nicuesi, ki ga je opisal kot krutega, pohlepnega in sposobnega uničiti blaginjo mesta. S temi dokazi sta Albites in del Corral pobegnila v Dariéna pred Nicuesom in obvestila Balboo in občinske oblasti o namerah guvernerja.
Ko je Nicuesa prispel v mestno pristanišče, se je pojavila množica in zaradi nemirov, ki so sledili, se guverner ni mogel izkrcati. Nicuesa je vztrajal pri sprejemu, ne več kot guverner, ampak kot preprost vojak, a mu kolonisti kljub temu niso dovolili izkrcanja. On in še 17 drugih so bili prisiljeni vkrcati se na nesposoben čoln z malo zalog, nakar so jih 1. marca 1511 izpustili na morje. Ladja je izginila in za Nicueso in njegovimi ljudmi ni pustila sledi. Na ta način je Balboa postal guverner (gobernador) Gobernador: governor of a settled and 'pacified' territory Verague.
Konkvistador Z naslovom guvernerja je prišla absolutna oblast v Santa Maríi in vsej Veragui. Eno prvih Balboovih dejanj kot guvernerja je bilo sojenje Fernándezu de Encisu, obtoženemu uzurpiranja guvernerjeve oblasti. Fernández de Enciso je bil obsojen na zapor, njegova lastnina pa je bila zaplenjena. V zaporu naj bi ostal le kratek čas. Balboa ga je osvobodil pod pogojem, da se takoj vrne v Hispaniolo in od tam v Španijo. Z njim sta bila na isti ladji dva predstavnika Balboe, ki naj bi kolonialne oblasti obvestila o razmerah in zahtevala več ljudi in zalog za nadaljevanje osvajanja Verague.
Balboa je še naprej premagoval različna plemena in se spoprijateljil z drugimi, raziskoval reke, gore in močvirja, medtem ko je iskal zlato in sužnje ter širil svoje ozemlje. Znal je zadušiti upore med svojimi možmi, ki so izpodbijali to oblast, in si je s silo, diplomacijo in pogajanji prislužil določeno spoštovanje in strah med domačini. V pismu, naslovljenem na španskega kralja, je nekoliko ironično izrazil, da mora med svojimi odpravami delovati kot spravna sila.
Uspelo mu je posaditi koruzo, prejel je sveže zaloge iz Hispaniole in Španije ter svoje može navadil na življenje raziskovalcev na novih ozemljih. Balboa je uspel zbrati veliko zlata, večino iz okraskov, ki so jih nosile avtohtone ženske, ostalo pa so pridobili z nasiljem.
Italijanski zgodovinar Peter Martyr d'Anghiera je v svojih De orbe novo decades zapisal, kako je Balboa svoje pse nahranil s 40 lokalnimi homoseksualci. Balboa, razburjen zaradi »kraljevega brata in drugih mladeničev, uslužnih moških, [ki] so bili žensko oblečeni v ženska oblačila [... od tistih, v katerih je kraljev brat] šel predaleč z nenaravno« jih je štirideset vrgel kot hrano za pse. D'Anghiera nadaljuje svojo zgodbo in pravi, da jih je »naravno sovraštvo do nenaravnega greha« domorodcev gnalo tako, da so »spontano in nasilno iskali vse ostale, za katere bi vedeli, kdo je okužen«. Navsezadnje D'Anghiera omenja, da so »samo plemiči in gospodje izvajali takšno željo. [...] avtohtono ljudstvo je vedelo, da sodomija hudo žali Boga.[... In da so ta dejanja izzvala] nevihte, ki so se z tako pogosto sta jih prizadela grmenje in strele, ali pa poplave, ki so utopile njihove sadove, ki so povzročile lakoto in bolezen.« Alfonso G. Jiménez de Sandi Valle, Luis Alberto de la Garza Becerra and Napoleón Glockner Corte. LGBT Pride Parade in Mexico City. National Autonomous University of Mexico (UNAM), 2009. 25 p.
Konec leta 1512 in v prvih mesecih leta 1513 je prispel v regijo, kjer je prevladoval cacique Careta, ki ga je zlahka premagal in se nato spoprijateljil. Careta je bil krščen in postal eden od Balboovih glavnih zaveznikov. Preživetje naseljencev je zagotovil z obljubo, da bo Špance oskrboval s hrano. Balboa je nato nadaljeval svojo pot in prispel v dežele Caretinega soseda in tekmeca, caciquea Ponca, ki je s svojimi ljudmi pobegnil v gore in pustil svojo vas odprto za ropanje Špancev in Caretinih mož. Nekaj dni pozneje je odprava prispela v dežele cacique Comogre, rodoviten, a domnevno nevaren teren. Balboa je bil mirno sprejet in celo povabljen na pogostitev v njegovo čast; Comogre je bil tako kot Careta nato krščen.