Nicolae Ceaușescu [nikolàe čeavšésku], romunski komunistični politik in diktator, * 26. januar 1918, Scornicești, † 25. december 1989, Târgoviște.
Od leta 1965 do 1989 je bil Ceaușescu generalni sekretar Romunske komunistične partije ter drugi in zadnji komunistični voditelj Romunije. Bil je tudi vodja države (od 1967 predsednik Državnega sveta in) od leta 1974 hkrati predsednik republike, do odstranitve s položaja in usmrtitve v romunski revoluciji decembra 1989, ki je bil del serije protikomunistične in tistega leta protisovjetske vstaje v vzhodni Evropi.
Ceaușescu, rojen leta 1918 v Scorniceștiju v okrožju Olt, je bil član romunskega komunističnega mladinskega gibanja. Ceaușescu je napredoval skozi različne položaje pod socialistično vladavino Gheorgheja Gheorghiu-Deja in je po smrti le-tega leta 1965 nasledil vodstvo Romunske komunistične partije kot generalni sekretar.Behr, E. (1991). Kiss the hand you cannot bite: the rise and fall of the Ceaușescus. London: Hamish Hamilton.
Ko je prišel na oblast, je omejil cenzuro tiska in v svojem govoru 21. avgusta 1968 odkrito obsodil invazijo Varšavskega pakta na Češkoslovaško, kar je povzročilo porast priljubljenosti. Vendar je bilo posledično obdobje stabilnosti kratko, saj je njegova vlada kmalu postala močno totalitarna in je takrat veljala za najbolj represivno v vzhodnem bloku. Njegova tajna policija, imenovana Securitate, je bila odgovorna za množični nadzor ter hudo politično represijo in številne kršitve človekovih pravic v državi ter je nadzorovala medije in tisk. Gospodarsko slabo upravljanje zaradi neuspešnih naftnih podvigov v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je povzročilo skokovite zunanje dolgove Romunije. Ceaușescujevi poskusi izvajanja politik, ki bi privedle do znatne rasti prebivalstva, so privedle do vse večjega števila nevarnih splavov in povečalo število siromašenja v državnih institucijah. Leta 1982 je Ceaușescu vladi naročil, naj izvozi velik del kmetijske in industrijske proizvodnje države, da bi poplačal te dolgove. Pomanjkanje, ki je sledilo, je drastično znižalo življenjski standard, kar je privedlo do strožje razdelitve hrane, vode, nafte, toplote, električne energije, zdravil in drugih potrebščin. Njegov kult osebnosti je doživel izjemen vzpon, ki mu je sledil obsežen nepotizem in močno poslabšanje zunanjih odnosov, tudi s Sovjetsko zvezo.
Ko so decembra 1989 v Temišvaru demonstrirali protivladni protestniki, je Ceaușescu demonstracije dojel kot politično grožnjo in je 17. decembra ukazal vojski naj strelja po demonstrantih, kar je povzročilo veliko število smrtnih žrtev in poškodovanih. Ob razkritju, da je za napad odgovoren Ceaușescu, je povzročilo množično širjenje nemirov in državljanskih nemirov po vsej državi. Demonstracije, ki so dosegle Bukarešto, so postale znane kot romunska revolucija – edino nasilno strmoglavljenje komunistične vlade med revolucijami leta 1989. Ceaușescu in njegova žena Elena sta s helikopterjem pobegnila iz prestolnice, a ju je po pobegu oboroženih sil ujela vojska.Ratesh, N. (1991). Romania: The Entangled Revolution. Praeger Publishers. Po aretaciji so jima sodili in ju zaradi Ceaușescuove krivde za genocid nad Romi obsodili na smrtno kazen in ju na božični dan 25. decembra ubili z ustrelitvijo.
Zgodnje življenje in zgodnja politična kariera levo|sličica|310x310_pik|18-letni Ceaușescu, aretiran leta 1936, zaradi komunističnih dejavnosti, zaradi česar je bil obsojen na dve leti zapora Nicolae Ceaușescu se je rodil 26. januarja 1918 v Scorniceștu. Bil je tretji od devetih otrok v družini. Njegov oče Andruță (1886–1969) je imel v lasti 7,4 hektarja kmetijskih zemljišč in nekaj ovac, Nicolae pa je dohodek svoje velike družine dopolnil s krojaštvom. V vaški šoli je študiral do 11. leta, ko je odšel v Bukarešto. Služba državnega arhiva okrožja Olt hrani izvlečke iz katalogov osnovne šole Scornicești, ki potrjujejo, da je Nicolae A. Ceaușescu opravil prvi razred s povprečjem 8,26 in drugi razred s povprečjem 8,18, s čimer je bil tretji najboljši v razredu v katerega je bilo vpisanih 25 študentov. Novinar Cătălin Gruia je leta 2007 trdil, da je Nicolae pobegnil od svojega domnevno izjemno religioznega, nasilnega in strogega očeta. Sprva je živel pri svoji sestri Niculini Rusescu, nato pa je začel delati kot čevljarski vajenec.
Leta 1932 se je Ceaușescu pridružil ilegalni romunski komunistični partiji in je bil leta 1933, ko je imel 15 let, aretiran med stavko. Leta 1934 je bil ponovno aretiran; najprej za zbiranje podpisov za protestno peticijo proti sojenju železničarjem in dvakrat za druge podobne dejavnosti, zaradi katerih je na dokumentih ZSZ dobil opredelitev "nevarnega komunističnega hujskača" in "aktivnega distributerja komunistične in protinarodne propagande." Potem se je odpravil v ilegalo, vendar so ga leta 1936 ujeli in obsodili na dvoletno zaporno kazen v zaporu Doftana zaradi subverzivnih dejavnosti.
Leta 1939, ko je bil izpuščen iz zapora, je Ceaușescu spoznal dve leti starejšo Eleno Petrescu: poročila sta se 23. decembra 1947, Elena pa je igrala pomembno vlogo v njegovem političnem življenju skozi desetletja. Leta 1940 so Ceaușesca aretirali in ponovno zaprli. Leta 1943 so ga premestili v koncentracijsko taborišče Târgu Jiu, kjer je delil sobo z Gheorghejem Gheorghiu-Dejem in postal njegov varovanec. Po drugi svetovni vojni, ko je Romunija začela padati pod sovjetski vpliv, je bil imenovan za sekretarja Zveze komunistične mladine (1944−1945).Gruia, p. 43
Potem, ko so komunisti leta 1947 prevzeli oblast v Romuniji, je Ceaușescu vodil kmetijsko ministrstvo, nato je bil imenovan za namestnika ministra za oborožene sile pod stalinističnim režimom Gheorghiu-Deja. Leta 1952 ga je Gheorghiu-Dej vključil v Centralni komite, nekaj mesecev po tem, ko je bila očiščena "moskovska frakcija" stranke, ki jo je vodila Ana Pauker. Leta 1954 je postal polnopravni član politbiroja in se sčasoma znašel na drugem najpomembnejšem mestu v partijski hierarhiji.Behr, Edward Kiss the Hand You Cannot Bite, New York: Villard Books, 1991 pp. 181–186.Behr, Edward Kiss the Hand You Cannot Bite, New York: Villard Books, 1991 pp. 180–181.
Voditelj Romunije
Zgodnja leta vladanja Ko je 19. marca 1965 umrl Gheorghiu-Dej, kljub svoji bližini z dolgoletnim voditeljem, Ceaușescu ni veljal za samoumevnega naslednika. Vendar je zaradi nesoglasij med starejšimi in bolj uveljavljenimi funkcionarji politbiro izbral Ceaușescuja kot kompromisnega kandidata. Za generalnega sekretarja partije in s tem voditelja države je bil izvoljen 22. marca 1965, tri dni po Gheorghiu-Dejevi smrti. levo|sličica|259x259_pik|Ceaușescu skupaj z Dengom Šjaopingom in Leonidom Brežnjevom leta 1965 Eno prvih dejanj, ki jih je Ceaușescu opravil kot voditelj, je bilo preimenovanje vladajoče delavske stranke v Romunsko komunistično partijo, obenem pa je razglasil novo ime države: Socialistična republika Romunija, namesto dotedanje »ljudske republike« po zgledu ZSSR, ČSSR in SFRJ. Po odstopu dotedanjega predsednika Chivu Stoica decembra 1967 je bil imenovan tudi za predsednika državnega sveta, torej formalnega državnega poglavarja. Kmalu je postal priljubljena osebnost zaradi svoje politike zavračanja omejene suverenosti, ki je izpodbijala prevlado Sovjetske zveze in obsodila neokolonialno izkoriščanje Romunije, ki se je izvajalo tudi preko zloglasnega SovRoma. Od leta 1966 ni več aktivno sodeloval v Varšavskem paktu (čeprav je formalno Romunija ostala njegova članica), leta 1968 pa je zavrnil sodelovanje pri invaziji sil vzhodnega bloka na Češkoslovaško in v javnem govoru izjavil, da je invazija na Češkoslovaško država članica Varšavskega pakta s strani druge države članice bila nevarnost za mir in že tako negotovo politično ravnotežje v Evropi. Zaradi tega govora je Ceaușescu postal močno priljubljen v Romuniji.Crampton, Richard Eastern Europe In the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 p. 355.Crampton, Richard Eastern Europe in the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 p. 355.
V naslednjih letih je Ceaușescu vodil odprto politiko do ZDA in Zahodne Evrope. Romunija je bila prva država Varšavskega pakta, ki je priznala Zahodno Nemčijo, prva se je pridružila Mednarodnemu denarnemu skladu in prva, ki je sprejela ameriškega predsednika Richarda Nixona. Leta 1971 je Romunija postala članica Splošnega sporazuma o carinah in trgovini. Romunija in Jugoslavija sta bili tudi edini vzhodnoevropski državi, ki sta pred razpadom vzhodnega bloka sklenili trgovinske sporazume z Evropsko gospodarsko skupnostjo. levo|sličica|233x233_pik|Ceaușescu leta 1971 skupaj z severnokorejskim voditeljem Kimom il-sungom levo|sličica|250x250_pik|Ceaușescu leta 1978 skupaj z kambodškim voditeljem Pol Potom Potem, ko Romunija ni sodelovala pri invaziji na Češkoslovaško, je Ceaușescu sklenil obrambno pogodbo z Jugoslavijo in se ni hotel postaviti na stran v komunističnem notranjem prepiru med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Od 14. do 19. maja 1968 Ceaușescu sprejel v Bukarešti obisk priznanega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla. Leta 1969 je bil v Bukarešti sprejet tudi ameriški predsednik Richard Nixon, v svoji državi pa so ga v kontekstu vietnamske vojne videli kot krvnika vietnamskih in ameriških vojakov. Romunija je tisto leto postala edina država vzhodnega bloka, ki je predvajala podobe prvega človeka, ki hodi po Luni. Leta 1977 je Ceaușescu pred njunim zgodovinskim srečanjem, ki je potekalo 20. novembra 1977, zaporedoma sprejel Menahema Begina, izraelskega premierja, in Anvarja el-Sadata, egiptovskega predsednika. General Ion Pacepa (vodja romunske tajne službe, ki se je leta 1978 preselil na Zahod, prebeg) v svojih spominih, objavljenih pod naslovom Rdeča obzorja, pojasnjuje, da je Ceaușescu s poziranjem želel svetu dati pozitivno podobo svojega režima in Romunije. Toda v zakulisju je diktator iskal tajne vezi s PLO Yasserja Arafata in zagotavljal logistično in finančno podporo vojaškim operacijam PLO, pa tudi Fatahu Abu Nidala. Ceaușescujeva pomoč bi imela koristi tudi skupina Baader-Meinhoff. Pacepa navaja, da če je Ceaușescu vzdrževal diplomatske odnose z Izraelom, je bilo to v koristoljubnem cilju, saj je šlo za izdajo emigracijskih vizumov Romunskim Judom proti znatnim denarjem. Kot pravi Pacepa, je Ceaușescu nekoč rekel: "Naš največji izvoz so Judje." The contradictions between domestic and foreign policies in the Cold War Romania (1956-1975), Ferrero, M.D, 2006, Historia Actual Online
Leta 1971 je Ceaușescu obiskal Kitajsko in Severno Korejo. Pri obisku teh dveh držav ga je navdihnila popolna »nacionalna preobrazba«, kot je bila razvita v političnem programu Korejske delavske stranke ali kot jo je izvajala Kitajska med kulturno revolucijo. Kmalu po vrnitvi v Romunijo je začel posnemati severnokorejski socialistični model, na katero je vplivala »ilozofija džuče« diktatorja Kim il-sunga, saj je v romunščino prevedel in v državi široko distribuiral različne knjige o džučeju in ideološkem ustvarjanju novega romunskega človeka, ki sta ga oblikovala tako komunizem kot nacionalna zavest/tradicija.Crampton, Richard Eastern Europe In the Twentieth Century – And After, London: Routledge, 1997 pp. 354–355.Grosescu, R. (2004). "The Political Regrouping of Romanian Nomenklatura during the 1989 Revolution". Romanian Journal of Society and Politics, 4(1), 97–123.
Prav tako je zelo dobro sodeloval s sosednjo Jugoslavijo, s katero je razvil tako dobre odnose, da so postala letna srečanja na najvišji ravni tradicionalna, Ceaușescu pa je bil edini tujec, ki je prejel (ob svoji 60-letnici 1978) jugoslovanski red junaka socialističnega dela.
Kršitve človekovih pravic in obtožbe o genocidu