Večopravilnost je vedenje, pri katerem posameznik istočasno opravlja več nalog, bodisi zaporedno, prepleteno ali hkrati v realnem, virtualnem ali v obeh svetovih hkrati. Ena izmed značilnosti večopravilnosti se nanaša na časovni razpon, ki ga posameznik nameni eni dejavnosti, preden preusmeri svojo pozornost k drugi dejavnosti. Ta časovni razpon imenujemo večopravilni kontinuum.
Definicije Dve vrsti razumevanja večopravilnosti Večopravilnost je simultano izvajanje ali preskok med aktivnostmi ali pa simultano združena aktivnost v povezavi s prenosi in menjavami. Pri tem se večopravilnost lahko razume na dva načina, in sicer kot sekvencijski (prepletajoči se) proces, ki je rigidna dihotomna interakcija ali sprememba med aktivnostmi, kjer je le ena aktivnost izvršena v določenem času. Tako naj bi se posameznik vedno najprej »odklopil« od prve aktivnosti, da lahko »vklopi« v drugo in obratno. Drugi pogled razume večopravilnost kot sočasen, prepletajoč se proces. Ena aktivnost je v ospredju, a tudi druga ostane v spominu in je uporabljena simultano v istem času.
Teorija večopravilnosti Ker velikokrat prihaja do prekrivanja sočasne in zaporedne večopravilnosti so raziskovalci razvili enotno teorijo večopravilnosti, ki bi bila primerna tako za sočasno kot tudi za zaporedno pojmovanje večopravilnosti oziroma za pojmovanje človeškega vedenja na vseh točkah večopravilnega kontinuuma . Enotna teorija vsebuje tri ključne elemente: ACT-R kognitivno arhitekturo, teoretski okvir za človekove sposobnosti procesiranja in njegove omejitve; teorija soslednega/zaporednega zaznavanja, ki proučuje sočasno izvrševanje dveh ali več poljubnih opravil; in teorija spomin-za-cilje, ki se ukvarja s prekinitvijo in nadaljevanjem, ki temelji na aktivaciji in priklicu ciljev naloge v delovnem spominu.
Sočasna večopravilnost Aktivnosti, ki jih posameznik izvaja hkrati označujemo s pojmom sočasna večopravilnost . ACT-R arhitektura ponuja razumevanje zaznavanja na funkcionalnem nivoju kot niz relativno neodvisnih vendar vzajemnih mer ali modulov. Nekaj teh modulov se nanaša na zaznavanje in motorične aktivnosti kot so vid, sluh, ročne spretnosti in govor. Moduli delovnega spomina služijo pomnjenju faktičnega znanja, kar vključuje epizodno znanje in navodila za naloge. Ciljni modul predstavlja sočasen cilj sistema in lahko sledi procesu ter informacijam. Modul predstavitve problema (imaginaren modul) izvršuje delne predstavitve, potrebne za nalogo. Procesualen modul povezuje vse module, tako da nadzoruje tok informacij med njimi v obliki produkcije pravil okoliščina-dejanje . Ključni vidik ACT-R arhitekture je, da lahko vsi moduli operirajo vzporedno, vendar pa lahko posamezen modul služi zgolj eni nalogi hkrati. Teorijo soslednega zaznavanja izhaja iz ACT-R arhitekture tako, da dopušča mnogovrstne naloge ali niti, ki se izvajajo simultano preko ACT-R procesnih modulov. Teorija trdi, da lahko posamezni moduli potencialno učinkujejo kot vir prekrivanja v večopravilnosti. Obstajajo trije ključni viri prekrivanja, ki učinkujejo na izvajanje večopravilnosti: (1) delovni modul lahko vodi k prekrivanju, ko dve nalogi izhajata iz spomina za standardno vzpostavitev spomina ali za ponoven priklic napotkov za naloge, (2) modul predstavitve problema lahko vodi v prekrivanje, ko dve ali več nalog izhaja iz kompleksne predstavitve, ki morajo biti zamenjane ob vsaki spremembi naloge, (3) procesualni modul kot osrednja kognitivna ovira sistema, lahko vodi k prekrivanju ko za izvajanje dveh nalog rabimo en modul hkrati .
Zaporedna večopravilnost Pojem zaporedne večopravilnosti se nanaša na posameznikovo aktivnost, ki ji posveti večji časovni razpon (od nekaj minut do nekaj ur) preden preusmeri pozornost k drugi aktivnosti. Gre za posameznikovo vedenje ki se zanaša na dve sledeči komponenti, na teorijo spomin-za-cilj kot tudi na reprezentacijo težave v kontekstu ACT-R arhitekture in sosledne zaznave .
Borst in Taatgen sta poskušala sosledno zaznavo in spomin-za-cilj združiti. Napredek v ACT-R teoriji je ločitev cilja na reprezentacijo nadzora in reprezentacijo težave. Koncept cilja v sosledni zaznavi se nanaša na reprezntacijo nadzora, ki usmerja procesualen modul glede na trenuten cilj. Nasprotno pa se koncept cilja v spominu-za-cilj nanaša na repreznetacijo težave, ki hrani delovne informacije glede na trenutni cilj. Borst in Taatgen sta se vprašala ali ta delitev drži tudi v večopravilnih pogojih in ugotovila, da nuja po reprezentaciji mnogovrstne težave tako povzroča prekrivanje v večopravilnosti v obliki počasnejšega izvajanja in višjega števila napak .
Medijska večopravilnost Vključuje uporabo televizije, računalnika, radia, telefona ali bilo kakšnega drugega medija v povezavi z drugim. V nekaterih medijih se uporablja tudi izraz simultana uporaba medijev, ta pojav je še posebej pogost med mladimi uporabniki medijev. Medijska večopravilnost se razdeli na tri tipe, vsak naslednji tip lahko vsebuje aktivnosti iz prejšnjega tipa. Prvi tip je medijska aktivnost na eni napravi (npr. brskanje po spletu in poslušanje skladbe na Youtube-u), drugi tip je medijska aktivnost na različnih napravah (npr. gledanje televizija in prebiranje e-mailov na prenosniku), tretji tip je združitev medijske in nemedijske aktivnosti (npr. gledanje televizije in kuhanje kosila).
Slovenski prevodi Izraz večopravilnost se je v medijih pojavil pred kratkim. V internetnih slovarjih kot sta Pons.com in termania.net se za prevod besede 'multitasking' v slovenščino največkrat pojavi izraz ''večopravilnost'', katerega pa v samem SSKJ še ni mogoče zaslediti. V sodobnem pomenu je večopravilnost opisana kot uporaba več medijev naenkrat. Izraz je nastal kot plod enostavnega prevajanja. Iz kombinacije besede 'multi', ki v prevodu pomeni 'več', in 'tasking' izhajajoč iz 'task', ki pomeni opravilo, tako izhaja izpeljanka večopravilnost.
Še več dilem pri prevodu nastane pri izpeljankah in drugih tvorjenih besednih zvezah ''multitaskinga,'' kot je na primer ''media multitasking''. Po Wallisovi (2010) ''media multitasking'' pomeni ukvarjati se oziroma upravljati z več kot le eno medijsko aktivnostjo hkrati.http://ivz.fdvinfo.net/uploadi/editor/DnD1398330227Wallis_2010_The_impacts_of_media_multitasking_on_childrens_learning_and_development.pdf Prevoda v slovenščino, ki sta največkrat uporabljena za prevod besedne zveze sta: medijska večopravilnost in večopravilnost z mediji.
Večopravilnost deluje kot mehanizem, ki pomaga ljudem pri spoprijemanju s kompleksnim okoljem, v katerem živimo, najpogosteje pa ga lahko zasledimo pri vedno bolj tehnološko usmerjeni mlajši populaciji, ki je mnogokrat tudi sama zaslužna za tvorjenje novih izrazov in njihove prevode.
Večopravilnost je v druži vse bolj razširjena, zato je tudi potreba po določitvi ustreznega prevoda nujna. Pri tem je potrebno biti pozoren na razlike v podobnih pojavih. Kognitivna znanost tako ločuje med različnimi pomeni izraza večopravilnost. Eno je, da človeški možgani omogočajo, da opravljamo več aktivnosti hkrati: lahko pripravite večerjo, medtem ko govorite po telefonu. Ta večopravilnost je omejena, saj lahko delate le dve ali tri stvari hkrati. Drug primer, ki ima manj problematičnih vidikov je, da delo odložite in začnete drugo, nato pa spet preklopite na izvirno delo; v tem primeru gre za t. i. serijsko večopravilnost.
Zgodovina Večopravilnost je obstajala v vseh družbah in zgodovinskih obdobjih, vendar je pogosto poniknila v 'nevidnost'. Šele s pojavom novih tehnologij se je povečalo tudi zavedanje ljudi o večopravilnem vedenju. Izraz "večopravilnost'' oziroma ''multitasking" je zgodovinsko povezan s priljubljenostjo računalnikov v letih 1950 in 1960. Sicer pa je večopravilnost del življenja že od nekdaj, začela se je vzporedno z razvojem bolj kompleksnih oblik življenja.
V viktorijanski dobi so se družbe ukvarjale s tem, katere aktivnosti je primerno početi skupaj in katere ne. Pomembni razsežnosti pri opravljanju in delitvi dela v tem obdobju sta bila spol in razred. Številni predpisi o delitvi dela v skandinavskih kmečkih družbah so polarizacijo med moškim delom in ženskimi opravili razlagali z različnimi zmožnostmi glede na spol. Moški so bili bolj zmožni ostati osredotočeni na naloge in so tako orali polja, sekali drevesa in lovili; med tem so imele ženske 'prirojeni' smisel za usklajevanje številnih manjših dejavnosti in so, na primer, hkrati kuhale, pazile na otroka in opravljale še kakšno drugo dejavnost.Ehn, Billy in Orvar Löfgren. 2010. The Secret World of Doing Nothing. University of California Press
Zgodovina večopravilnosti v medijih in hkratne uporabe medijev Hkratna uporaba medijev se je začela, ko je postalo fizično mogoče operirati z dvema medijema v istem prostoru. Čeprav nekateri mediji zahtevajo posebne okoljske razmere in omejitve, pod katerimi se mediji lahko uporabljajo sočasno (primer: trirazsežne slike pri stereoskopu, ki uporablja razpoložljivo svetlobo, so lahko krožile od ene družine do druge, vendar druge oblike salonske zabave, kot so bile 'čarobne svetilke' z diaprojekcijami, ki so zahtevale temen prostor, so preprečile, da bi nekdo na primer istočasno še bral. Jasno je, da čeprav so nekateri člani družine morda opravljali več stvari hkrati med projeciranjem v temi, je bilo to večinoma igranje klavirja, ki je spremljalo diapozitive.)
Eno od prvih sistematičnih raziskav o tem, kako ljudje razdeljujejo svoj čas,sta izvedla Sorokin in Berger (1939), podatki pa so bili zbrani leta 1935. Pogled na seznam kaže tudi na medijsko večopravilnost: hkratno poslušanje radia in popravljanje avtomobila, branje in počitek, branje in delo v študijskih skupinah.
Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja so bili dokaj jasno vidni dokazi o večopravilnosti in hkratni uporabi medijev tudi v komunikološki literaturi. Hadley Cantil in Gordon Allport (1935) sta ugotovila, da je enostavnost uporabe radia skupaj z dejstvom, da ni nobene obveze, da bi ga moral ves čas zbrano poslušati, ustvaril novo vrsto zvočne podlage za življenje v domu. »Gospodinja opravlja svoje gospodinjske dolžnosti ob spremljavi glasbe, svetovanja in oglaševanja. V popoldanskih urah šiva, bere ali igra bridž z enakim zvočnim ozadjem; v večernih urah lahko radio zagotavlja razpoloženje, v katerem je postrežena večerja in v katerem se zabavajo gostje. Tudi študenti se pogosto pripravijo za svoje naloge do zamolklem tonu jazz orkestra.«Kleinman, Sharon. 2009. The Culture of Efficiency: Technology in Everyday Life. Peter Lang
V svoji analizi podatkov sta Cantil in Allport ugotovila, da sta dve tretjini ljudi v njihovem vzorcu vključeni v kakšno drugo dejavnost, medtem ko poslušajo glasbo na radiu. Pri ljudeh mlajših od 30 let je bil ta delež tri četrtine. Glavna prednost radia je, da dovoljuje večopravilnost in sočasno uporabo medijev, medtem ko televizija ne. Pozornost, ki so jo zahtevali najboljših televizijski programi, je samouničujoča v primerjavi z omejitvami, ki jih TV program predstavlja večopravilnosti.
Do poznih sedemdesetih let dvajsetega stoletja je televizija postala integrirana v življenja ameriških družin na način, na kakršnega radio ni bil nikoli. Zgodovinska literatura kaže, da vsi mediji ali druge dejavnosti zahtevajo določeno stopnjo mentalnega napora. Oseba lahko ublaži del dolgočasja med napornimi gospodinjskimi opravili in drugimi dejavnostmi z dodelitvijo majhnega dela svoje pozornosti za spremljanje zabavne vsebine na izbranem mediju. Zdi se, da je medijska večopravilnost najbolj učinkovita in uspešna, ko ta medij prenaša velik delež ali pa kar vse informacije preko tistega čutnega kanala, ki ga istočasno ne uporabljamo za katerokoli drugo dejavnost. Na ta način lahko medij bolj učinkovito nadziramo z manjšimi premiki in luknjami v pozornosti.