Filipini, uradno Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja otočje 7.641 otokov v tropskem zahodnem Tihem oceanu okoli 100 kilometrov jugovzhodno od celinske Azije. S skupno površino približno 300.000 kvadratnih kilometrov, ki so od severa proti jugu razdeljeni v tri glavne geografske enote: Luzon, Visayas in Mindanao. Z več kot 114 milijoni prebivalcev je dvanajsta najbolj naseljena država na svetu.
Oblivajo ga Južno kitajsko morje na zahodu, Filipinsko morje na vzhodu in Celebeško morje na jugozahodu, morsko mejo pa si deli s Tajvanom na severu, Japonsko na severovzhodu]], Palavom na jugu in jugovzhodu, Indonezijo na jugu, Malezijo na jugozahodu, Vietnamom na zahodu ter Kitajsko na severozahodu. Imajo raznoliko etnično sestavo in bogato kulturo. Manila je glavno mesto države, najbolj naseljeno mesto pa je Quezon City. Obe mesti sta znotraj metropolitanske Manile.
Negritom, najzgodnejšim prebivalcem otočja, so sledili valovi avstronezijskih ljudstev. Sprejetje animizma, hinduizma z budističnim vplivom in islama je ustanovilo otoška kraljestva. Obsežna čezmorska trgovina s sosedi, kot sta pozni imperij Tang ali Song, je na otočje pripeljala tudi Kitajce, ki so se skozi stoletja postopoma naselili in prepletali. Prihod raziskovalca Ferdinanda Magellana je zaznamoval začetek španske kolonizacije. Leta 1543 je španski raziskovalec Ruy López de Villalobos otočje poimenoval las Islas Filipinas v čast kralja Filipa II. Katolicizem je postal prevladujoča religija, Manila pa je postala zahodno središče transpacifiške trgovine. Selektivno so jih kolonizirali tudi priseljenci iz Latinske Amerike in Iberskega polotoka. Filipinska revolucija se je začela leta 1896 in se prepletla s špansko-ameriško vojno leta 1898. Španija je ozemlje odstopila Združenim državam, filipinski revolucionarji pa so razglasili Prvo filipinsko republiko. Naslednja filipinsko-ameriška vojna se je končala s tem, da so Združene države nadzorovale ozemlje do japonske invazije na otoke med drugo svetovno vojno. Potem ko so Združene države ponovno prevzele Filipine od Japoncev, so Filipini leta 1946 postali neodvisni. Od takrat je država doživela obdobje vojnega stanja od leta 1972 do 1981 pod diktaturo Ferdinanda Marcosa in njegovo poznejšo strmoglavljenje z ljudsko revolucijo leta 1986, po kateri se je vrnila k demokraciji.
Filipini so vzhajajoči trg in država v razvoju ter na novo industrializirana država, katere gospodarstvo prehaja iz kmetijskega v storitveno in proizvodno usmerjeno. Imajo raznolike naravne vire in globalno pomembno raven biotske raznovrstnosti. Država je tudi članica številnih mednarodnih organizacij in forumov, predvsem v azijsko-pacifiški regiji kot so Država je članica Organizacije združenih narodov, Svetovne trgovinske organizacije, Zveze držav Jugovzhodne Azije, Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja. Kljub hitri gospodarski rasti se zaradi svoje lege znotraj pacifiškega ognjenega obroča in ekvatorja še naprej spopada z neenakostjo, razširjeno korupcijo in ranljivostjo za naravne nesreče, zaradi česar so nagnjeni k potresom, monsunskim deževjem in tajfunom, na katere so Filipini zgradili odpornost.
Etimologija Med svojo odpravo leta 1542 je španski raziskovalec Ruy López de Villalobos otoka Leyte in Samar poimenoval Felipinas po asturijskem princu, kasneje Filipu II. Kastiljskem. Sčasoma se je ime Las Islas Filipinas uporabljalo za španske posesti arhipelaga. Druga imena, kot so Islas del Poniente (Zahodni otoki), Islas del Oriente (Vzhodni otoki), ime Ferdinanda Magellana in San Lázaro (Otoki sv. Lazarja), so Španci uporabljali za označevanje otokov v regiji, preden je bila vzpostavljena španska oblast.
Med filipinsko revolucijo je Malolosov kongres razglasil Filipinsko republiko . Ameriške kolonialne oblasti so državo imenovale Filipinski otoki (prevod španskega imena). Združene države so začele spreminjati svojo nomenklaturo iz »Filipinski otoki« v »Filipini« v Zakonu o filipinski avtonomiji in Zakonu Jones. Uradni naziv Republika Filipini je bil vključen v ustavo iz leta 1935 kot ime bodoče neodvisne države in v vse nadaljnje ustavne revizije.
Zgodovina
Prazgodovina (pred 900)
Obstajajo dokazi o zgodnjih človečnjakih, ki so živeli na ozemlju današnjih Filipinov že pred 709.000 leti. Kosti iz jame Callao potencialno predstavljajo sicer neznano vrsto, Homo luzonensis, ki je živela pred 50.000 do 67.000 leti. Najstarejši sodobni človeški ostanki na otokih so iz jam Tabon na Palavanu, datirani po U/Th na 47.000 ± 11–10.000 let nazaj. Tabon Man je verjetno Negrito, eden najzgodnejših prebivalcev arhipelaga, ki je potomec prvih človeških migracij iz Afrike po obalni poti vzdolž južne Azije do zdaj potopljenih kopenskih mas Sundaland in Sahul.
Prvi Avstronezijci so na Filipine prišli iz Tajvana okoli leta 2200 pr. n. št. in se naselili na otokih Batanes (kjer so zgradili kamnite trdnjave, znane kot ijangi) in severnem Luzonu. Žadati artefakti so datirani v leto 2000 pr. n. št., z žadastimi predmeti lingling-o, izdelanimi na Luzonu iz surovin iz Tajvana. Do leta 1000 pr. n. št. so se prebivalci arhipelaga razvili v štiri družbe: plemena lovcev in nabiralcev, bojevniške družbe, višavske plutokracije in pristaniške kneževine. Za Filipine pred tujo kolonizacijo so verjeli, da so egalitarni.
Zgodnje države (900–1565) Najstarejši znani ohranjeni pisni zapis na Filipinih je Napis na bakreni plošči Laguna iz leta 900 n. št., ki je bil napisan v stari malajščini z uporabo zgodnje pisave Kawi. Do 14. stoletja se je več velikih obalnih naselij pojavilo kot trgovska središča in postalo središče družbenih sprememb. Nekatere politične skupnosti so imele izmenjave z drugimi državami po vsej Aziji. Trgovina s Kitajsko se je začela v pozni dinastiji Tang, in se razširila v času dinastije Song. Skozi 2. tisočletje našega štetja so bile nekatere politične skupnosti del kitajskega davnega sistema. Z obsežno trgovino in diplomacijo je to privabilo južnokitajske trgovce in migrante iz južnega Fudžjana, ki so se postopoma naselili in prepletli na Filipinih. Indijske kulturne značilnosti, kot so jezikovni izrazi in verske prakse, so se na Filipinih začele širiti v 14. stoletju prek indianiziranega hindujskega cesarstva Majapahit. Do 15. stoletja se je islam uveljavil na arhipelagu Sulu in se od tam razširil.
Med političnimi območji, ustanovljenimi na Filipinih med 10. in 16. stoletjem, so Majnila, Tondo, Namajan, Pangasinan, Caboloan, Cebu, Butuan, Maguindanao, Lanao, Sulu in Ma-i. Zgodnja politična občestva so imela običajno tristopenjsko družbeno strukturo: plemstvo, svobodnjaki in odvisni dolžniki-hrošči. Med plemstvom so bili voditelji, znani kot datus, ki so bili odgovorni za vladanje avtonomnim skupinam (barangajem ali dulohanom). Ko so se barangaji združili v večje naselje ali geografsko ohlapnejšo zvezo, so bili njihovi bolj cenjeni člani priznani kot vrhovni datu, radža ali sultan, in so vladali skupnosti. Domneva se, da je bila gostota prebivalstva med 14. in 16. stoletjem nizka zaradi pogostosti tajfunov in lege Filipinov na pacifiškem ognjenem obroču.ref></ref> Portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan je prispel leta 1521, zahteval otoke za Španijo in so ga v bitki pri Mactanu ubili Lapulapujevi možje.
Španska in ameriška kolonialna oblast (1565–1934)
Manila, 1847 Združitev in kolonizacija s strani Kastiljske krone se je začela, ko je leta 1565 iz Nove Španije prispel španski raziskovalec Miguel López de Legazpi. Številni Filipinci so bili v Novo Španijo pripeljani kot sužnji in prisilna posadka, medtem ko so bili številni Latinoameričani na Filipine pripeljani kot vojaki in kolonisti. Filipini gostijo edina latinskoameriška okrožja v Aziji. Španska Manila je leta 1571 postala glavno mesto generalnega kapetana Filipinov in Španskih Vzhodnih Indij, španskih ozemelj v Aziji in Pacifiku. Španci so napadli lokalne države po načelu deli in vladaj in večino današnjih Filipinov združili pod eno samo upravo.
Razpršene barangaje so namerno združili v mesta, kjer so katoliški misijonarji lažje spreobrnili svoje prebivalce v krščanstvo, ki je bilo sprva sinkretistično. Pokristjanjevanje s strani španskih menihov se je dogajalo predvsem po naseljenih nižinah. Od leta 1565 do 1821 so bili Filipini upravljani kot ozemlje podkraljevstva Nova Španija s sedežem v mestu Ciudad de Mexico; nato so bili po mehiški vojni za neodvisnost upravljani iz Madrida. Manila je postala zahodno središče transpacifiške trgovine z manilskimi galeoni, zgrajenimi v Bicolu in Caviteju.
Med svojo vladavino je Španija porabila precejšnjo vsoto svoje zakladnice za zatiranje uporov domorodcev in obrambo pred zunanjimi vojaškimi napadi, vključno s piratstvom Morov, vojno proti Nizozemcem v 17. stoletju, britansko okupacijo Manile v 18. stoletju in konfliktom z muslimani na jugu.
Upravljanje Filipinov je veljalo za izčrpavajočo gospodarstvo Nove Španije, in razpravljalo se je o tem, ali bi jih opustili ali zamenjali za drugo ozemlje. Temu ukrepu so nasprotovali zaradi gospodarskega potenciala otokov, varnosti in želje po nadaljevanju verske spreobrnitve v regiji. Kolonija je preživela z letno subvencijo španske krone, ki je v povprečju znašala 250.000 pesov, običajno plačanih kot 75 ton srebrnih palic iz Amerike. Britanske sile so med sedemletno vojno zasedle Manilo od 1762 do 1764. Španska oblast je bila obnovljena s Pariško pogodbo leta 1763. Španci so svojo vojno z muslimani v jugovzhodni Aziji imeli za podaljšek rekonkviste. Špansko-moroški konflikt je trajal več sto let. Španija je v zadnji četrtini 19. stoletja osvojila dele Mindanaa in Jola, muslimanski Moro v Sultanatu Sulu pa so priznali špansko suverenost.
Filipinska pristanišča so se v 19. stoletju odprla za svetovno trgovino in filipinska družba se je začela spreminjati. Spremenila se je družbena identiteta, izraz Filipinec pa je zajemal vse prebivalce otočja, namesto da bi se nanašal le na Špance, rojene na Filipinih.
Revolucionarno razpoloženje se je okrepilo leta 1872, potem ko je bilo 200 lokalno rekrutiranih kolonialnih vojakov in delavcev ter trije aktivistični katoliški duhovniki usmrčenih iz vprašljivih razlogov. To je navdihnilo propagandno gibanje, ki so ga organizirali Marcelo H. del Pilar, José Rizal, Graciano López Jaena in Mariano Ponce, ki se je zavzemalo za politične reforme na Filipinih. Rizal je bil 30. decembra 1896 usmrčen zaradi upora, njegova smrt pa je radikalizirala mnoge, ki so bili zvesti Španiji. Poskusi reform so naleteli na odpor; Andrés Bonifacio je leta 1892 ustanovil tajno društvo Katipunan, ki si je z oboroženim uporom prizadevalo za neodvisnost od Španije.
Katipunanski Jok Pugada Lawina je leta 1896 sprožil filipinsko revolucijo. Notranji spori so privedli do Tejerosove konvencije, na kateri je Bonifacio izgubil svoj položaj, Emilio Aguinaldo pa je bil izvoljen za novega vodjo revolucije. Pakt Biak-na-Bato iz leta 1897 je privedel do vlade hongkonške hunte v izgnanstvu. Špansko-ameriška vojna se je začela naslednje leto in dosegla Filipine; Aguinaldo se je vrnil, nadaljeval revolucijo in 12. junija 1898 razglasil neodvisnost od Španije. Decembra 1898 je Španija po špansko-ameriški vojni otoke odstopila Združenim državam Amerike skupaj s Portorikom in Guamom. Španija je Filipinom vladala 333 let.
Prva filipinska republika je bila razglašena 21. januarja 1899. Pomanjkanje priznanja s strani Združenih držav je privedlo do izbruha sovražnosti, ki so se po zavrnitvi predloga za premirje s strani ameriškega vojaškega poveljnika na kraju dogodka in napovedi vojne s strani nastajajoče republike [i] stopnjevale v filipinsko-ameriško vojno.