Salvador (; , dobesedno Odrešenik«), uradno Republika Salvador (), je država v Srednji Ameriki. Na severovzhodu meji na Honduras, na severozahodu na Gvatemalo in na jugu na Tihi ocean. Glavno in največje mesto Salvadorja je San Salvador. Leta 2024 je imela država približno 6,00 milijona prebivalcev.
Območje je več tisočletij nadzorovalo več mezoameriških ljudstev, zlasti Lenka, Maji, pozneje Kuzkatleki. Arheološki spomeniki kažejo na zgodnjo prisotnost Olmekov okoli 1. tisočletja pr. n. št. V začetku 16. stoletja je srednjeameriško ozemlje zavzel Španski imperij in ga vključil v podkraljevino Novo Španijo, katere glavno mesto je bilo Ciudad de Mexico. Vendar je Podkraljevina Španija le malo vplivala na vsakodnevno dogajanje na polotoku, ki so ga kolonizirali leta 1524. Leta 1609 so Španci območje razglasili za Generalno kapetanstvo Gvatemale. Salvadorsko ozemlje je bilo vanj vključeno do razglasitve neodvisnosti od Španije leta 1821, nato pa je spadalo pod prvo mehiško cesarstvo, od katerega se je leta 1823 odcepilo in se pridružilo Zvezni srednjeameriški republiki. Ko je republika leta 1841 razpadla, je Salvador postal suverena država, nato pa je kratek čas – od leta 1895 do leta 1898 – tvoril unijo, imenovano Velika republika Srednja Amerika, s Hondurasom in Nikaragvo.
Od poznega 19. stoletja do sredine 20. stoletja je Salvador pretresala kronična politična in gospodarska nestabilnost z državnimi udari, upori in vrsto avtoritarnih vladarjev. Dolgotrajna socialno-gospodarska neenakost in državljanski nemiri so privedli do uničujoče salvadorske državljanske vojne, ki je trajala od leta 1979 do leta 1992 in v kateri so se borile vladne vojaške sile, ki so jih podpirale Združene države Amerike, in koalicija levičarskih gverilskih skupin. Konflikt se je končal z mirovnim sporazumom v Čapultepecu. S tem dogovorom je bila vzpostavljena današnja večstrankarska ustavna republika. Med državljansko vojno so številni Salvadorci emigrirali v Združene države Amerike in so bili leta 2008 tam ena od največjih priseljenskih skupin.
V gospodarstvu Salvadorja zgodovinsko prevladuje kmetijstvo. Španci so v si v 16. stoletju prilastili nasade Kakavovca, ki jih je bilo največ na pobočjih vulkana Izalco, ter balzama na območjih La Libertad in Ahuachapan. Temu je v 19. stoletju sledil razcvet pridelave indiga (špansko añil), ki so ga uporabljali predvsem kot barvilo. Pozneje so pridelovali predvsem kavo, ki je do začetka 20. stoletja predstavljala 90 % izvoznega prihodka. Salvador je pozneje zmanjšal svojo odvisnost od pridelave kave in gospodarstvo razpršil z vzpostavitvijo trgovinskih in finančnih povezav ter razširitvijo proizvodnega sektorja. Od leta 1892 so uporabljali valuto salvadorski kolon, leta 2001 pa so jo zamenjali z ameriškim dolarjem. bcr.gob.sv
Zgodovina Prazgodovina V pleistocenu je območje naseljevala izumrla megafavna, vključno z velikanskim talnim lenivcem Eremotherium, toksodontidom Mixotoxodon, gomfoterjem Cuvieronius, gliptodontom Glyptotherium, kamelidom Hemiauchenia in prazgodovinskim konjem Equus conversidens.Cisneros, J.C., 2008, The fossil mammals of El Salvador: New Mexico Museum of Natural History and Science Bulletin, 44, 375–380. Arheološki dokazi, zlasti žlebljeni kamniti izstrelki, odkriti v zahodnem Salvadorju, kažejo, da človeška poselitev verjetno sega v paleoindijansko obdobje.“Las tradiciones Clovis y Cola de Pescado en Centroamérica” Anales de la Academia de Geografía e Historia de Guatemala, LXXXVII (2012): 181–212. Guatemala, 2014.
Predkolumbovsko obdobje Arheološke raziskave predkolumbovskega Salvadorja ostajajo omejene, predvsem zaradi visoke gostote prebivalstva, ki omejuje možnosti izkopavanj, in zgodovinske vulkanske aktivnosti, ki prekriva potencialna najdišča pod debelimi plastmi vulkanskega pepela. Posledično so podatki o zgodnjih človeških naseljih – zlasti tistih iz predklasičnega obdobja in predhodnih obdobij – še vedno redki.
Pomembno arheološko najdišče v zahodnem Salvadorju je Tazumal, ki je bil prvič naseljen okoli leta 1200 pr. n. št. in je v predklasičnem obdobju postal pomembno urbano naselje na obrobju majevske civilizacije ter bil močno vpleten v trgovanje z dragocenimi predmeti, kot so keramika, obsidian, kakav in hematit. Naselje je bilo okoli leta 430 n. št. močno poškodovano zaradi vulkanskega izbruha, po katerem si ni nikoli več povrnilo nekdanjega pomena. Drugo pomembno predkolumbovsko naselje je Cara Sucia na skrajnem zahodu države, ki se je začelo kot majhno naselje okoli leta 800 pr. n. št. na začetku srednjega predklasičnega obdobja. V poznem klasičnem obdobju (600–900 n. št.) se je Cara Sucia razvila v pomembno urbano naselje, preden je bila v 10. stoletju nenadoma uničena.Moraga, Regina, Elisa Mencos, Philippe Costa y Sébastien Perrot-Minnot 2010 La Relación entre Cara Sucia (El Salvador) y la zona de Cotzumalguapa (Guatemala): La perspectiva desde un análisis cerámico. En XXIII Simposio de Investigaciones Arqueológicas en Guatemala, 2009 (editado por B. Arroyo, A. Linares y L. Paiz), pp.1180-1192. Museo Nacional de Arqueología y Etnología, Guatemala (versión digital).
Ljudstvo Pipil, nahua govoreče skupine, ki izvirajo iz osrednje Mehike, se je začelo seliti okoli leta 800 n. št. in naselilo osrednje in zahodne regije Salvadorja. Nahua Pipil so bili zadnji avtohtoni prebivalci, ki so prispeli v Salvador. Svoje ozemlje so poimenovali Kuskatan, beseda iz jezika nawat, ki pomeni 'Kraj dragocenih draguljev', kar se je izoblikovalo v klasični nahuatlski Cōzcatlān in je splošno znano kot Cuzcatlan. To je bilo največje ozemlje na salvadorskem ozemlju do stika z Evropo. Izraz Cuzcatleco se pogosto uporablja za identifikacijo osebe s salvadorsko dediščino, čeprav ima večina vzhodnega prebivalstva avtohtono dediščino lenškega izvora, prav tako njihova krajevna imena, kot so Intipuca, Chirilagua in Lolotique.
Večina arheoloških najdišč v zahodnem Salvadorju, kot sta Lago de Guija in Joya De Ceren, kaže na predkolumbovsko majevsko kulturo. Cihuatan kaže znake materialne trgovine s severno kulturo Nahua, vzhodnimi kulturo Majev in Lenca ter južno nikaragovsko in kostariško avtohtono kulturo. Tazumalova manjša struktura B1-2 kaže arhitekturni slog talud-tablero, ki je povezan s kulturo Nahua in ustreza njihovi migracijski zgodovini iz Anahuaca. V vzhodnem Salvadorju je najdišče Quelepa iz obdobja Lenca poudarjeno kot pomembno predkolumbovsko kulturno središče in kaže povezave z majevskim najdiščem Copan v zahodnem Hondurasu, pa tudi s prej omenjenima najdiščema v Chalchuapi in Cara Sucia v zahodnem Salvadorju. Preiskava najdišča La Laguna v Usulutanu je prav tako odkrila predmete Copador, ki ga povezujejo s trgovsko potjo Lenca-Maji.
Prihod Evropejcev (1522) Do leta 1521 se je število avtohtonega prebivalstva mezoameriškega območja drastično zmanjšalo zaradi epidemije črnih koz, ki se je širila po ozemlju, čeprav v Cuzcatlánu ali severnem delu Managuare še ni doseglo pandemične ravni. Prvi znani obisk Špancev na današnjem salvadorskem ozemlju je opravil admiral Andrés Niño, ki je vodil odpravo v Srednjo Ameriko. Izkrcal se je v zalivu Fonseca 31. maja 1522 pri otoku Meanguera, ki ga je poimenoval Petronila, nato pa se je odpravil do zaliva Jiquilisco ob ustju reke Lempa. Prvi avtohtoni prebivalci, ki so imeli stik s Španci, so bili Lenca iz vzhodnega Salvadorja.
Osvojitev Cuzcatlána in Managuare
Leta 1524 so Pedro de Alvarado, njegov brat Gonzalo in njihovi možje po sodelovanju pri osvajanju Azteškega imperija prečkali Rio Paz proti jugu na ozemlje Cuzcatlana. Ob prihodu so bili Španci razočarani, ko so odkrili, da imajo Pipili malo zlata v primerjavi s tistim, kar so našli v Gvatemali ali Mehiki. Majhno količino zlata, ki je bila na voljo, je bilo treba izpirati, da bi jo lahko dobili. Sčasoma so Španci prepoznali bogastvo vulkanskih tal v deželi. Po tem odkritju je španska krona začela podeljevati zemljo na podlagi sistema encomienda.
Pedro Alvarado je junija 1524 vodil prvi vdor, da bi razširil svojo oblast na Cuzcatlán. Ko je prispel na meje kraljestva, je videl, da so bili civilisti evakuirani. Bojevniki Cuzcatlec so se preselili v obalno mesto Acajutla in čakali na Alvarada in njegove sile. Alvarado se je približal, prepričan, da bo rezultat podoben tistemu, kar se je zgodilo v Mehiki in Gvatemali. Mislil je, da se bo z lahkoto spopadel s to novo avtohtono silo, saj so mehiški zavezniki na njegovi strani in Pipil govorili podoben jezik.
Alvarado je vojake Cuzcatlec opisal kot ščite, okrašene z barvitim eksotičnim perjem, oklep, podoben telovniku, iz tripalčnega bombaža, ki ga puščice niso mogle prebiti, in dolge sulice. Obe vojski sta utrpeli veliko žrtev, ranjeni Alvarado se je umaknil in izgubil veliko svojih mož, zlasti med mehiškimi indijanskimi pomožnimi enotami. Ko se je njegova vojska pregrupirala, se je Alvarado odločil, da se odpravi v prestolnico Cuzcatlana in se ponovno sooči z oboroženim Cuzcatlec. Ranjen, nezmožen boja in skrit v pečinah je Alvarado poslal svoje španske može na konjih, da se približajo Cuzcatlekom, da bi videl, ali se bodo bali konj, vendar se niso umaknili, se Alvarado spominja v svojih pismih Hernánu Cortésu.
Cuzcatleki so ponovno napadli in tokrat ukradli špansko orožje. Alvarado se je umaknil in poslal mehiške sle, da bi od bojevnikov Cuzcatlekov zahtevali, da vrnejo ukradeno orožje in se predajo nasprotnikovemu kralju. Cuzcatleki so odgovorili z znamenitim odgovorom: »Če želite svoje orožje, pridite ponj«. Dnevi so minevali in Alvarado se je bal zasede in poslal še več mehiških slov na pogajanja, vendar se ti sli niso nikoli vrnili in so bili domnevno usmrčeni.
Španskim prizadevanjem so se Pipil in njihovi majevsko govoreči sosedje odločno uprli. Premagali so Špance in preostanek njihovih zaveznikov Tlaxcalan, zaradi česar so se morali umakniti v Gvatemalo. Potem ko je bil ranjen, je Alvarado opustil vojno in za nadaljevanje naloge imenoval svojega brata Gonzala de Alvarado. Dve poznejši ekspediciji (prva leta 1525, nato pa manjša skupina leta 1528) sta Pipile spravili pod španski nadzor, saj so bili Pipili oslabljeni tudi zaradi regionalne epidemije črnih koz. Leta 1525 je bila osvojitev Cuzcatlána končana in ustanovljeno je bilo mesto San Salvador. Španci so se soočili z velikim odporom Pipilov in niso mogli doseči vzhodnega Salvadorja, območja Lenca.
Leta 1526 so Španci ustanovili garnizijsko mesto San Miguel v severni Managuari – ozemlju Lenca, ki ga je vodil drug raziskovalec in konkvistador, Luis de Moscoso Alvarado, nečak Pedra Alvarado. Ustno izročilo pravi, da je majevsko-lenška kronska princesa Antu Silan Ulap I. organizirala odpor proti konkvistadorjem. Commonwealth Lenca je bil zaskrbljen zaradi Moscosove invazije, Antu Silan pa je potoval od vasi do vasi in združil vsa mesta Lenca v današnjem Salvadorju in Hondurasu proti Špancem. Z nepričakovanimi napadi in številčno premočjo so uspeli pregnati Špance iz San Miguela in uničiti garnizijo.
Deset let so Lenci preprečevali Špancem, da bi zgradili stalno naselbino. Nato so se Španci vrnili z več vojaki, vključno s približno 2000 prisilnimi rekruti iz avtohtonih skupnosti v Gvatemali. Voditelje Lencev so zasledovali naprej v gore Intibucá.
Antu Silan Ulap je sčasoma predal nadzor nad odporom Lencev Lempiri (imenovani tudi Empira). Lempira je bil med avtohtonimi voditelji pomemben, saj se je posmehoval Špancem, tako da je po ujetje nosil njihova oblačila in uporabljal njihovo orožje, ujete v bitki. Lempira se je šest let boril kot poveljnik tisočih sil Lenca v Managuari, dokler ni bil ubit v bitki. Preostale sile Lenca so se umaknile v hribe. Španci so nato leta 1537 lahko obnovili svoje garnizijsko mesto San Miguel.
Kolonialno obdobje (1525–1821)