Alvar Henrik Hugo Aalto, finski arhitekt in oblikovalec, * 3. februar 1898, Kuortane (tedaj Rusija, danes Finska), † 11. maj 1976, Helsinki.
Leta 1921 je diplomiral iz arhitekture na Visoki politehnični šoli v Otaniemiju. Najprej je delal v Jyväskyläju, nato v Turkuju, od 1933 v Helsinkih. Mednarodno pozornost je vzbudil s finskim paviljonom na pariški razstavi leta 1937. V letih 1940-48 je bil gostujoči profesor na MIT v Cambridgeu (ZDA). Velja za enega najpomembnejših arhitektov 20. stoletja in glavnega predstavnika t. i. organske arhitekture. V projektih je združil izraziti funkcionalizem z mehkimi linijami in toplino, ki jo je dosegel tudi s poudarjeno uporabo lesa pri notranji opremi. V letih 1963-1968 je bil predsednik Finske akademije. Med njegova pomembnejša dela sodijo finski paviljon na svetovni razstavi v New Yorku (1939), univerzitetni središči Otaniemi (1949-55) in Jyväskylä (1952-57), stanovanjski kompleks v Bremnu (1962-63), cerkev v Bologni (1966), Kulturni center dvorana Finlandia v Helsinkih (1967-75) in operno gledališče v Essnu (projekt 1959, dograjeno 1988). Oblikoval je tudi pohištvo.
Življenjepis
Hugo Alvar Henrik Aalto se je rodil v Kuortaneju na Finskem. Njegov oče Johan Henrik Aalto je bil finsko govoreči geodet, njegova mati Selma Matilda Selly (rojena Hackstedt) pa je bila švedsko govoreča poštarica. Ko je bil Aalto star 5 let, se je družina preselila v Alajärvi, od tam pa v Jyväskylä v Osrednji Finski.
Študiral je na šoli Jyväskylä Lyceum, kjer je leta 1916 končal osnovno izobraževanje, in se učil risanja pri lokalnem umetniku Jonasu Heiski. Leta 1916 se je nato vpisal na študij arhitekture na Tehnični univerzi v Helsinkih. Njegov študij je prekinila finska državljanska vojna, v kateri se je boril. Boril se je na strani Bele armade in se boril v bitki pri Länkipohji in bitki pri Tampereju.
Svoje prvo arhitekturno delo je zgradil že kot študent; hišo za njegove starše v Alajärviju. Kasneje je nadaljeval šolanje in diplomiral leta 1921. Poleti 1922 je začel služiti vojaški rok, končal šolanje rezervnih častnikov Hamina in bil junija 1923 povišan v rezervnega poročnika.
Leta 1920, ko je bil študent, je Aalto prvič potoval v tujino in sicer prek Stockholma v Göteborg, kjer je za kratek čas našel delo pri arhitektu Arvidu Bjerkeju. Leta 1922 je ustvaril svoje prvo samostojno delo na industrijski razstavi v Tampereju. Leta 1923 se je vrnil v Jyväskylä, kjer je odprl arhitekturni biro pod imenom Alvar Aalto, arhitekt in monumentalni umetnik. Takrat je pisal članke za časopis Jyväskylä Sisä-Suomi pod psevdonimom Remus. V tem času je zasnoval številne majhne enodružinske hiše v Jyväskylä, delovna obremenitev pisarne pa se je vztrajno povečevala.
6. oktobra 1924 se je Aalto poročil z arhitektko Aino Marsio. Njuno poročno potovanje v Italijo je bilo Aaltovo prvo potovanje tja, čeprav je bila Aino že prej tam na študijskem potovanju. Zadnje skupno potovanje je zapečatilo intelektualno vez s kulturo sredozemske regije, ki je Aaltu ostala pomembna za vse življenje.
Po vrnitvi so nadaljevali z več lokalnimi projekti, predvsem Delavskim klubom Jyväskylä, ki je vključeval številne motive, ki so jih preučevali med potovanjem, predvsem dekoracije Festivalne dvorane po vzoru Rucellaijeve grobnice v Firencah Leona Battiste Albertija. Po zmagi na arhitekturnem natečaju za stavbo Jugozahodne finske kmetijske zadruge leta 1927 sta Aaltova preselila svojo pisarno v Turku. Pred selitvijo sta navezala stik z najnaprednejšim mestnim arhitektom Erikom Bryggmanom. Z njim so začeli sodelovati, predvsem na sejmu v Turkuju 1928–29. Aaltov biograf Göran Schildt je trdil, da je bil Bryggman edini arhitekt, s katerim je Aalto enakovredno sodeloval. Zaradi vse večjega obsega dela v finski prestolnici se je biro leta 1933 znova preselil v Helsinke.
Aaltova sta načrtovala in zgradila skupno hišo-pisarno (1935–36) zase v Munkkiniemiju v Helsinkih, kasneje (1954–56) pa sta dala v isti soseski postaviti namensko zgrajeno pisarno – zdaj je prva »domači muzej« slednja pa prostori Akademije Alvar Aalto. Leta 1926 je mladi Aalto zasnoval in zase zgradil poletno kočo v Alajärviju, Villa Flora.
Aino in Alvar sta imela dva otroka, hčerko Johanno "Hanni" (poročena Alanen; rojena 1925) in sina Hamilkarja Aalta (rojen 1928). Aino Aalto je leta 1949 umrla za rakom.
Leta 1952 se je Aalto poročil z arhitektko Elisso Mäkiniemi (umrla 1994). Leta 1952 je zasnoval in zgradil poletno kočo, tako imenovano Eksperimentalno hišo, zase in za svojo drugo ženo, zdaj Elisso Aalto, v Muuratsalu na osrednjem Finskem. Alvar Aalto je umrl 11. maja 1976 v Helsinkih in je pokopan na pokopališču Hietaniemi v Helsinkih. Elissa Aalto je postala direktorica ordinacije in vodila pisarno od leta 1976 do 1994. Leta 1978 je Muzej finske arhitekture v Helsinkih pripravil veliko razstavo Aaltovih del.
Arhitekturna kariera Zgodnja kariera: klasicizem Čeprav ga včasih štejejo za enega prvih in najvplivnejših arhitektov nordijskega modernizma, natančnejši pregled razkrije, da je Aalto (ko je bil pionir na Finskem) pozorno spremljal in imel osebne stike z drugimi pionirji na Švedskem, zlasti z Gunnarjem Asplundom in Svenom Markeliusom. Njim in mnogim drugim pripadnikom te generacije v nordijskih državah sta bila skupna klasična izobrazba in pristop k klasični arhitekturi, ki jo zgodovinarji zdaj imenujejo nordijski klasicizem. To je bil slog, ki je bil reakcija na prejšnji prevladujoči slog nacionalne romantike, preden se je v poznih 1920-ih premaknil proti modernizmu.
Po vrnitvi v Jyväskylä leta 1923, da bi ustanovil lasten arhitekturni biro, je Aalto zasnoval več enodružinskih hiš, zasnovanih v slogu nordijskega klasicizma. Na primer graščini podobna hiša za materinega bratranca Terho Mannerja v Töysi (1923), poletna vila za glavnega policista Jyväskylä (prav tako iz leta 1923) in kmečka hiša Alatalo v Tarvaali (1924). V tem obdobju je dokončal svoje prve javne stavbe, Delavski klub Jyväskylä leta 1925, stavba obrambnega korpusa Jyväskylä leta 1926 in stavbo civilne straže Seinäjoki leta 1924–29. Prijavil se je na več arhitekturnih natečajev za prestižna državna javna naročila stavb na Finskem in v tujini. To je vključevalo dva natečaja za stavbo Finskega parlamenta v letih 1923 in 1924, prizidek Univerze v Helsinkih leta 1931 in stavbo za namestitev Društva narodov v Ženevi v Švici v letih 1926–27.
Aaltova prva zasnova cerkve, ki je bila dokončana, cerkev Muurame, ponazarja njegov prehod iz nordijskega klasicizma v funkcionalizem.
To je bilo obdobje, ko je bil Aalto najbolj ploden v svojem pisanju, s članki za strokovne revije in časopise. Med njegovimi najbolj znanimi eseji iz tega obdobja so Urbana kultura (1924), Tempeljske kopeli na grebenu Jyväskylä (1925), Pridiga Abbeja Coignarda (1925) in Od praga do dnevne sobe (1926).
Zgodnja kariera: funkcionalizem Premik v Aaltovem oblikovalskem pristopu od klasicizma k modernizmu pooseblja knjižnica Viipuri v Viborgu (1927–35), ki je šla skozi transformacijo iz prvotno klasičnega natečajnega predloga v dokončano visokomodernistično stavbo. Njegov humanistični pristop je v knjižnici v celoti razviden: notranjost prikazuje naravne materiale, tople barve in valovite linije. Zaradi težav s financiranjem, ki jih je povečala sprememba lokacije, je projekt trajal osem let. V tem času je Aalto zasnoval standardno stanovanjsko stavbo (1928–29) v Turkuju, stavbo Turun Sanomat (1929–30) in sanatorij Paimio (1929–32), ki ju je zasnoval v sodelovanju s svojo prvo ženo Aino Aalto. Številni dejavniki so prispevali k Aaltovemu premiku k modernizmu: njegova večja seznanjenost z mednarodnimi trendi, kar so olajšala njegova potovanja po Evropi; možnost eksperimentiranja z betonsko montažo v standardni stanovanjski stavbi; najsodobnejši formalni jezik stavbe Turun Sanomat, ki ga je navdihnil Le Corbusier; in Aaltova uporaba tako v sanatoriju Paimio kot pri oblikovanju knjižnice v teku. Čeprav sta stavba Turun Sanomat in sanatorij Paimio sorazmerno čisti modernistični deli, sta nosili seme njegovega prevpraševanja tako ortodoksnega modernističnega pristopa in prehoda k bolj drzni, sintetični drži. Poudarjeno je bilo, da je načelo načrtovanja za sanatorij Paimio – razprta krila – zadolžil sanatorij Zonnestraal (1925–31) Jana Duikerja, ki ga je Aalto obiskal med gradnjo. Medtem ko ti zgodnji funkcionalisti nosijo znake vplivov Le Corbusiera, Walterja Gropiusa in drugih ključnih modernističnih osebnosti srednje Evrope, je Aalto kljub temu začel kazati svojo individualnost v odmiku od takih norm z uvedbo organskih referenc.
Prek Svena Markeliusa je Aalto postal član Congres Internationaux d'Architecture Moderne (CIAM), udeležil se je drugega kongresa v Frankfurtu leta 1929 in četrtega kongresa v Atenah leta 1933, kjer je vzpostavil tesno prijateljstvo z Lászlom Moholy-Nagyjem, Sigfriedom Giedion in Philipom Morton Shandom. V tem času je pozorno spremljal delo glavne sile novega modernizma, Le Corbusierja, ki ga je v naslednjih letih večkrat obiskal v njegovi pariški pisarni.
Šele po dokončanju sanatorija Paimio (1932) in knjižnice Viipuri (1935) je Aalto prvič dosegel svetovno pozornost v arhitekturi. Njegov ugled je narasel v ZDA po povabilu za retrospektivno razstavo njegovih del v Museum of Modern Art (MOMA) v New Yorku leta 1938. (To je bil njegov prvi obisk v ZDA.) Razstava, ki je kasneje šla na turnejo po 12 mestih po državi, je bila mejnik: Aalto je bil drugi arhitekt v zgodovini – za Le Corbusierjem –, ki je imel samostojno razstavo v muzeju. Njegov ugled je v ZDA narasel po kritičnem sprejemu njegove zasnove za finski paviljon na svetovni razstavi v New Yorku leta 1939, ki jo je Frank Lloyd Wright opisal kot »genialno delo«. Lahko bi rekli, da je bil Aaltov mednarodni sloves zapečaten z njegovo vključitvijo v drugo izdajo vplivne knjige Sigfrieda Giediona o modernistični arhitekturi, Prostor, čas in arhitektura: rast nove tradicije (1949), v kateri je Aalto prejel več pozornosti kot katerega koli drugega modernističnega arhitekta, vključno z Le Corbusierjem. V svoji analizi Aalta je Giedion dal prednost lastnostim, ki odstopajo od neposredne funkcionalnosti, kot so razpoloženje, vzdušje, intenzivnost življenja in celo nacionalne značilnosti, ter izjavil, da »Finska z Aaltom, gre kamor koli«.
Srednja kariera: eksperimentiranje V 1930-ih je Alvar nekaj časa eksperimentiral z laminiranim lesom, kiparstvom in abstraktnim reliefom, za katerega so značilne nepravilne ukrivljene oblike. Z uporabo tega znanja je lahko rešil tehnične probleme v zvezi s prožnostjo lesa, hkrati pa je v svojih načrtih obravnaval prostorska vprašanja. Aaltove zgodnje poskuse z lesom in njegov odmik od purističnega modernizma so preizkusili v grajeni obliki z naročilom za oblikovanje vile Mairea (1939) v Noormarkkuju, luksuznega doma mladega industrialca Harryja in Maire Gullichsen. Glavna stranka je bila Maire Gullichsen, ki je pri oblikovanju tesno sodelovala ne le z Alvarjem, ampak tudi z Aino Aalto, ki ju je spodbujala, naj bosta bolj drzna pri svojem delu. Stavba oblikuje U-obliko okoli osrednjega notranjega 'vrta', katerega osrednja značilnost je ledvičast bazen. Ob bazenu je savna, urejena v rustikalnem slogu, ki spominja na finske in japonske precedense. Zasnova hiše je sinteza številnih slogovnih vplivov, od tradicionalnega finskega jezika do purističnega modernizma, pa tudi vplivov angleške in japonske arhitekture. Medtem ko je hiša očitno namenjena premožni družini, je Aalto kljub temu trdil, da je to tudi poskus, ki bi se izkazal za uporabnega pri oblikovanju množičnih stanovanj.