Islandija (islandsko Ísland) je otoška država v severnem Atlantskem oceanu, med Grenlandijo in Britanskim otočjem, severozahodno od Ferskih otokov.
Zgodovina thumb|left|200px|Sage so pomemben vir islandske zgodovine. Po nekaterih podatkih naj bi na tem odmaknjenem severnoatlantskem otoku prvi živeli keltski menihi. Najnovejše arheološke raziskave ruševin koče v Hafnirju na polotoku Reykjanes in ogljikovo datiranje so pokazali, da je bil kraj opuščen nekje med 770 in 880. To kaže, da je bila naseljena že pred letom 874. To arheološko odkritje lahko pomeni tudi, da so menihi zapustili Islandijo pred prihodom Vikingov.
Naseljevanje Vikingov in Keltov pa se je začelo šele v letih 870 do 874, ko je tja prispel Norvežan lngólfur Arnarson z ženo Hallveig Fróðadóttir. Vikingi so ustanovili prvo naselbino Reykjavík − Megleni oziroma Dimni zaliv. Leta 930 se je na Þingvellirju sestal Althing, prvi parlament, ki je imel zakonodajno, sodno in izvršilno oblast. Bil je prva taka inštitucija na svetu. Okoli leta 1000 je parlament tudi odločil, da bodo vsi prevzeli krščansko vero. Islandska cerkev je najprej sodila pod bremensko nadškofijo, v letih 1104−1154 pod Lund, po tem pa pod Trondheim. Po vojni je leta 1262 parlament odločil imenovati norveškega kralja Haakona IV. tudi za islandskega vladarja. Tako je Islandija izgubila svojo samostojnost, otoku pa sta izmenično vladali Norveška in Danska. Leta 1397, s Kalmarsko unijo, je Islandija padla pod Dansko, ki je odpravila samoupravo, zaradi monopola danskih trgovcev je propadlo gospodarstvo, otok je nazadoval. Leta 1537 je na otok prišla reformacija.
Tudi zaradi ekstremnih vremenskih razmer, ki so bile posledice lege otoka in odmaknjenosti od celine, so otok zaznamovale revščina, lakota, naravne katastrofe in epidemije.
Ob koncu 18. stoletja je bil odpravljen monopol danskih trgovcev in stanje gospodarstva se je začelo izboljševati. 24. januarja 1814 je bil podpisan mirovni sporazum in Islandija je ostala pod dansko oblastjo, leta 1834 pa je že imela svoje predstavnike v parlamentu. V boju za neodvisnost je pod vodstvom Jóna Sigurðssona leta 1843 obnovila svoj parlament. Z dansko ustavo je leta 1874 dobila omejeno avtonomijo. Leta 1918 so jo razglasili za suvereno kraljevino v uniji z Dansko. Maja 1940 so Islandijo zasedli Britanci, kasneje pa Američani. Na plebiscitu leta 1944 se je večina Islandcev izrekla za samostojnost. Republiko so razglasili 17. 6. 1944 na zgodovinskem Þingvellirju.
Leta 1949 je Islandija postala članica pakta NATO (v Keflavíku je bilo ustanovljeno ameriško oporišče, ki je delovalo do leta 2006), čeprav ni imela svoje vojske. Leta 1970 se je pridružila EFTI, leta 1994 se je vključila v evropski gospodarski prostor, vendar ni članica EU.
Lega in površje Islandija se nahaja na stičišču Severnega Atlantika in Severnega ledenega morja. Glavni otok leži v celoti južno od severnega tečajnika, ki poteka preko otoka Grímsey, ki leži ob severni obali Islandije.
Islandija je bliže celinski Evropi kot Severni Ameriki, zato je otok zaradi zgodovinskih, političnih, kulturnih in praktičnih razlogov vključen v Evropo. Najbliže leži Grenlandija (290 km), sledijo Ferski otoki (420 km), otok Jan Mayen (570 km), Shetland in Zunanji Hebridi (oba približno 740 km) in Škotska ter Orkneyjski otoki (približno 750 km). Norveška je oddaljena okoli 970 km.
Islandija je 18. največji otok na svetu in drugi največji otok v Evropi za Veliko Britanijo. Glavni otok obsega 101 826 km², celotna država pa 103 000 km². Državi pripada še trideset manjših otokov, poseljena sta Grímsey in Vestmanski otoki (Vestmannaeyjar). Jezera in ledeniki pokrivajo 14,3 % površine, samo 23 % je porasle. Največji jezeri sta Þórisvatn (naravni rezervat) z 83−88 km² in Þingvallavatn z 82 km², drugi pomembni pa še Lagarfljót in Mývatn. Najgloblje jezero je Jökulsárlón z 248 m. Površje je v glavnem položno, z nekaj ostrimi gorskimi grebeni in ledeniki. Obala se zajeda v kopno v obliki manjših in večjih fjordov.
Islandija leži na srednjeatlantskem hrbtu in je nastala zaradi razmikanja Severnoameriške in Evrazijske litosferske plošče ter s tem širjenja Atlantskega oceana v mlajšem terciarju in v kvartarju. Geološka podlaga Islandije še vedno ni stabilna, saj se plošči še vedno razmikata za približno 2 cm na leto in tako se Islandija še veča. V smeri JZ–SV poteka prek Islandije niz razpok, ob katerih so številni ognjeniški stožci in lavni tokovi. Na otoku je 250 »vročih točk« in 800 izvirov vroče vode. Približno polovico površja Islandije zavzemajo bazaltne planote, druga polovica pa je iz tefre, prhkih ognjeniških izmečkov. Obala je dolga 4998 km, oblikujejo jo večinoma fjordi (vzhodna, severna in zahodna obala) ter obsežne prodne ravnice (sandurji). Te so naplavile reke, ki tečejo izpod ledenikov. Na Islandiji je tudi pet ledenikov, ki so večinoma platojski in pokrivajo več kot enajst odstotkov (11 800 km²) površja, led pa je na nekaterih mestih debel tudi do 1000 m. Največji ledenik se imenuje Vatnajökull, ki pokriva okrog 8300 km², kar je celo več kot vsi ostali ledeniki v Evropi. Iz njega iztekajo Breiðamerkurjökull, Skeiðarárjökull, Skaftafellsjökull in Svínafellsjökull kot večji izhodni ledeniki. Tako ni čudno, da se je Islandije prijelo ime »otok ledu in ognja«. Tu leži tudi najvišji vrh Islandije, Hvannadalshnúkur (2119 m). Islandski ledeniki so (po površini): Vatnajökull (8300 km²), Langjökull (953 km²), Hofsjökull (925 km²), Mýrdalsjökull (695 km²), Drangajökull (199 km²), Eyjafjallajökull (107 km²), Snæfellsjökull.
Manjši ledeniki so omejeni na gorske doline. To so dolinski ali alpski ledeniki. Glavni razlog, zakaj se večina ledenikov nahaja v južnem višavju, je veliko večja količina padavin na jugu kot na severu.
Reke se iz osrednjega dela radialno raztekajo na vse strani. Imajo velik strmec in ledeniški rečni režim. Najdaljša reka je Þjórsá. Za otok so značilni tudi številni slapovi, najmogočnejši po količini pretoka je Dettifoss s 500 m³/s in je visok 44 m. Med večjimi ali zgodovinsko pomembnimi slapovi so znani še: Gullfoss, Selfoss, Svartifoss, Goðafoss in drugi.
Geologija
Nastanek Islandije je posledica razmikanja tektonskih plošč. Nastala je na grebenu: na severu pred približno 150 milijoni let in pred 90 milijoni let na jugu. Je ena od tako imenovanih »vročih točk« na Zemlji. Podobnega nastanka so v Atlantskem oceanu na primer Azori, Madeira in drugi. V ledeni dobi je bil otok debelo prekrit z ledom, ledeniki pa so v pleistocenu Islandijo obrusili in površje znižali za 100−500 m. V geološkem smislu jo lahko razdelimo na tri dele, ki temeljijo na starosti bazaltnih kamnin. Na severozahodnem kvadrantu otoka so terciarni bazalti, kjer so tokovi lave debeli do 3000 m. Osrednji, jugozahodni in vzhodni deli otoka predstavljajo kvartarne kamnine. Za te lavne tokove so značilne razpoke, široke tudi do 30 m, ki so nastale v zadnjih 3000−5000 letih.
Na Islandiji se nahaja več kot 100 vulkanov, med katerimi jih je več kot 25 bruhalo v novejši zgodovini; med najopaznejšimi so Hekla, Eldgjá, Askja, Grímsvötn, Krafla, Katla in drugi. Izbruhi se pojavljajo približno vsakih 5−10 let in so sestavljeni večinoma iz bazaltne lave in tefre, Heklini pa iz silicijeve magme. Med letoma 1900 in 1998 je izbruhnilo enajst vulkanov .
Podmorski vulkanski izbruhi se tudi v današnjem času pojavljajo predvsem ob južnih obalah Islandije − Vestmansko otočje je tako nastalo pred 5000 leti, otok Surtsey pa leta 1963. Surtsey, eden najmlajših otokov na svetu, je nastal v nizu vulkanskih izbruhov med 8. novembrom 1963 in 5. junijem leta 1968. Obisk je dovoljen le znanstvenikom, ki raziskujejo rast novega življenja na njem.
Ker je bila Islandija v zadnji ledeni dobi pokrita z ledom, so bili vsi izbruhi subglacialni. Taki vulkanski izbruhi povzročajo obilne poplave, ki jih imenujejo jökulhlaup. Največji izbruh bazaltne lave v zgodovini (12 kubičnih km) je bil leta 1783 izbruh vulkana Laki. Zadnji izbruhi so bili med letoma 1974−1984 iz vulkana Krafla, manjši izbruh vulkana Hekla v letu 1991 in ponovno 26. februarja 2000 ter trije izbruhi na Grímsvötnu v letih 1996, 1998 in 2004,Geologija Islandije v novejšem času pa sta najbolj odmevala izbruha ognjenika pod ledenikom Eyjafjallajökull leta 2010 in ognjenika Bárðarbunga leta 2014.
Vulkanska aktivnost je bila močna tudi v ledeni dobi, ko je otok prekrival debel ledeni pokrov. Izbruhi lave so se razlivali pod tem pokrovom, zato imajo islandske gore pogosto sploščen, mizasto uravnan vršni del – najbolj tipičen primer je gora sredi otoka – 1682 m visoka »kraljica islandske pustinje«, Herðubreið.
Vpliv vulkanizma Na pomembnost ognjenikov kaže dejstvo, da je od naselitve prišlo do okrog 150 vulkanskih izbruhov. Vulkanizem povzroča tudi širitev Islandije, saj so najmlajši deli mlajši od 700 tisoč let.
Posledica vulkanizma so pojavi, kot so gejzirji in polja brbotajočega blata. Gejzirje srečamo tudi drugod po svetu, ime pa so dobili prav po gejzirju, ki leži na jugovzhodu Islandije v dolini Haukadalur in se tako tudi imenuje − Geysir. Ta že nekaj let miruje, zato pa v bližini bruha gejzir, imenovan Strokkur. Curek vroče vode se pojavi na 5 do 8 minut in brizgne do 40 m visoko.
Vulkanizem Islandije danes predstavlja tretjino svetovne vulkanske aktivnosti glede na količino izbruhane lave.
Postvulkanski pojavi thumb|250px|Območje solfatar in brbotajočih blatnih loncev Námafjall-Hverir Ob vulkanskih se pojavljajo številni postvulkanski pojavi, kot so: fumarole, solfatare, mofete, parni dimniki, blatni lonci (vrelo modrikasto blato, zmes vodne pare in vulkanskega pepela). Te pojave je mogoče nazorno opazovati pri kraju Námafjall, v bližini jezera Mývatn, saj gre za področje, ki leži neposredno na vroči prelomni točki nad Atlantskim hrbtom; vulkanske bombe, lapili, plovec, obsidian (vulkansko steklo), riolit (svetla, kisla magma) na jugovzhodu otoka; vrvasto spletene kite redko tekoče in brez primesi plinov ohlajene bazaltne lave (pahoehoe) na področju Almannagje in Krýsuvíka; blazinasta lava, na hitro ohlajena, ob podvodnem ali podledeniškem izbruhu, v obliki gomoljev; psevdokraterji na območju jezera Mývatn – nastali so, ko je tok lave rinil v jezero, se na hitro ohlajal, ob uparjeni vodi eksplodiral in nato padal nazaj v jezero, pri čemer so nastale številne stožčaste tvorbe, visoke do nekaj 10 m; gejzirji v pokrajini z istim imenom Geysir. Veliki Geysir, ki je bruhal 55 m visoko, že 50 let ne bruha več ali bruha zelo poredko; deluje še gejzir Strokkur, ki vsakih 8 minut brizgne 20 m visoko, občasno tudi nad 40 metrov.
Vulkanska jezera Dvojno jezero (vroča žveplasta voda) v kalderi Viti pod goro Krafla, jezero Öskjuvatn v kalderi Askja (z 220 m najgloblje na Islandiji), jezerce Viti v Askji (vroča, žveplasta voda), dve jezeri pri Krýsuvíku, modro jezero v eksplozijskem kraterju Kerið, ki je nastal pred 3000 leti. Jezero Mývatn, veliko 37 km², globoko povprečno le 2,5 m, na njem pa je 50 otočkov (psevdokraterji). Jezero leži v kotanji, ki jo je preoblikovala poledenitev in nato vulkanski izbruhi, neposredno na Srednjeatlantskem hrbtu. Mývatn je eno najprivlačnejših območij Islandije, z bolj milo in bolj sušno klimo. Domači turisti k jezeru prihajajo na poletni dopust. S 84 km² je jezero Þingvallavatn največje jezero na Islandiji. Tudi to jezero leži na Srednjeatlantskem hrbtu, tik ob znameniti tektonski prelomnici Almannagjá, ob kateri se razmikata Evrazijska in Severnoameriška tektonska plošča. Območje je zaščiteno kot narodni park Þingvellir.
Geotermalna energija Na otoku je 250 »vročih točk« in 800 izvirov vroče vode.