280px|thumb|desno|Mozaik prakrščanske bazilike v Emoni, današnji Ljubljani
Mozaik (, ) je umetniško delo ali podoba, sestavljena iz majhnih koščkov barvnega stekla, kamna, marmorja, opek, školjk ali drugih materialov. Pogosto se uporablja v dekorativni umetnosti ali pri oblikovanju notranjosti. Večina mozaikov je izdelana iz majhnih, ravnih, grobih kvadratnih kosov kamna ali stekla različnih barv, znanih kot tesserae (kocke). Nekateri, predvsem talni mozaiki, so narejeni iz majhnih zaobljenih kamnov (prodnikov) in imenovani »prodni mozaiki«.
Mozaiki imajo dolgo zgodovino, začenši v Mezopotamiji v 3. tisočletju pr. n. št. Prodni mozaiki so bili izdelani v Tirintu v Mikenski Grčiji; mozaiki z vzorci in slikami so se razširili v klasičnih obdobjih, tako v antični Grčiji kot v antičnem Rimu. Zgodnjekrščanske bazilike od 4. stoletja dalje so bile okrašene z zidnimi in stropnimi mozaiki. Mozaična umetnost je cvetela v Bizantinskem cesarstvu od 6. do 15. stoletja; to tradicijo je sprejela normanska kraljevina Sicilija v 12. stoletju, Beneška republika pod vplivom vzhoda in med Rusi v Ukrajini. Mozaik je v renesansi padel iz mode, čeprav so umetniki, kot je Rafael, nadaljevali s prakso te stare tehnike. Rimski in bizantinski vplivi so judejske umetnike vodili v dekoracijo sinagog v 5. in 6. stoletju na Bližnjem vzhodu s talnimi mozaiki. Mozaik se je pogosto uporabljal na verskih zgradbah in palačah v zgodnji islamski umetnosti, vključno z prvo veliko islamsko versko zgradbo, Kupolo na skali v Jeruzalemu in mošeja Omajadov v Damasku. Mozaik je izginil iz mode v islamskem svetu po 8. stoletju.
Sodobne mozaike izdelujejo profesionalni umetniki, ulični umetniki in kot priljubljena obrt. Uporabljajo se lahko številni materiali, razen tradicionalnih kamnitih in keramičnih kock, tudi školjke, steklo in biseri.
Zgodovina
Najstarejši znani primeri mozaikov iz različnih materialov so bili najdeni v templju v Abri v Mezopotamiji in se nanašajo na drugo polovico 3. tisočletja pr. n. št. Sestavljeni so iz koščkov barvnih kamnov, školjk in slonovine. Izkopavanja v kraju Susa in Čoga Zanbil dokazujejo prve zastekljene ploščice iz leta 1500 pred našim štetjem Iran: Visual Arts: history of Iranian Tile , Iran Chamber Society. Toda mozaični vzorci se niso uporabljali do časa Sasanidskega cesarstva in rimskega vpliva.
Grčija in Rim
V Tirintu so našli prodnate mozaike iz bronaste dobe, mozaike iz 4. stoletja pr. n. št. najdemo v makedonski palači-mestu Aegae, tudi iz 4. stoletja pr. n. št. je Lepotica iz Drača, najdena v Draču v Albaniji leta 1916, zgodnji figuralni primer; grški figuralni slog je večinoma nastal v 3. stoletju pr. n. št.. Mitološki predmeti ali lovski prizori ali druge dejavnosti premožnih, so bili priljubljeni kot središče večje geometrijske zasnove, z močno poudarjenimi mejami . Plinij starejši omenja umetnika Sosusa iz Pergamona, in opisuje njegove mozaike hrane, ki je ostala na tleh po prazniku in skupine golobov, ki pijejo iz sklede. Obe temi sta bili zelo kopirani.
Grški figuralni mozaiki so bili kopije ali prilagojene slike, slog pa so z navdušenjem sprejeli Rimljani, tako da so veliki talni mozaiki obogatili tla helenističnih vil in rimskih bivališč od Britanije do Dura-Europos. Večina zapisanih imen rimskih izdelovalcev mozaikov je grška, kar kaže, da so prevladovali nad kakovostnim delom po vsem imperiju; nedvomno so bili navadni obrtniki sužnji. Razkošna mozaična tla so v rimskih vilah po vsej severni Afriki, v mestih, kot je Kartagina in jih je še vedno mogoče videti v obsežni zbirki narodnega muzeja Bardo v Tunisu v Tuniziji.
V grško-rimskem mozaiku sta obstajali dve glavni tehniki: opus vermiculatum je uporabljal drobne tesere, običajno kocke po 4 milimetre ali manj, izdelane pa so bile v delavnicah v razmeroma majhnih ploščah, ki so bile prenesene na lokacijo z lepljenjem na začasno oporo. Majhne tesere so omogočale zelo natančne podrobnosti in pristop k iluzionizmu slikarstva. Pogosto so v stene vstavili majhne plošče, imenovane emblemata ali kot poudarke večjih talnih mozaikov v bolj grobem delu. Običajna tehnika je bila opus tessellatum z večjimi teserami, ki so bile položene na mestu. Črne na belem ozadju je bil značilen italijanski slog, ki je bil brez dvoma cenejši od polno obarvanega dela.
V Rimu so Neron in njegovi arhitekti uporabljali mozaike za pokrivanje nekaterih površin sten in stropov v Domus Aurea, zgrajeni leta 64, stenske mozaike pa najdemo tudi v Pompejih in sosednjih območjih. Vendar se zdi, da so figuralni zidni mozaiki šele v času krščanstva postali pomembna oblika umetniškega izražanja. Rimska cerkev Santa Costanza, ki je služila kot mavzolej za eno ali več cesarskih družin, ima na krožnem oboku tako verske mozaike kot dekorativne sekularne stropne mozaike, ki verjetno predstavljajo slog sodobne palače.
Mozaiki v Villa Romana del Casale v bližini kraja Piazza Armerina na Siciliji so največja zbirka poznoantičnih mozaikov na svetu in so zaščiteni na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Velika vila rustica, ki je bila verjetno v lasti cesarja Maksimijana, je bila zgrajena večinoma v začetku 4. stoletja. Mozaiki so bili pokriti in zaščiteni 700 let pod plazom, ki se je zgodil v 12. stoletju. Najpomembnejša dela so Cirkuški prizori, 64 m dolga Velika lovska scena, Mali lov, Herkulova dela in slavni Dekleta v bikiniju, ki prikazujejo ženske, ki se ukvarjajo z različnimi športnimi dejavnostmi v oblačilih, ki spominjajo na bikini iz 20. stoletja. Peristil, cesarski apartmaji in terme so bili tudi okrašeni z okrasnimi in mitološkimi mozaiki . Druge pomembne primere rimske mozaične umetnosti na Siciliji so odkrili na Piazzi Vittoria v Palermu, kjer so odkrili dve hiši. Najpomembnejši prizori, ki so bili upodobljeni, so Orfejev mozaik, Lov Aleksandra Velikega in Štirje letni časi.
Leta 1913 so v libijskem mestu Zliten odkrili Zlitenski mozaik, rimski mozaik, znan po številnih prizorih gladiatorskih tekmovanj, lova in vsakdanjega življenja. Leta 2000 so arheologi, ki so delali v Leptis Magna v Libiji, odkrili petih pisanih mozaikov dolgih 9 m, ki so nastali v 1. ali 2. stoletju našega štetja. Mozaiki prikazujejo bojevnika v boju z jelenom, štiri mladeniče, ki se borijo s divjim bikom na tleh in gladiatorja, ki počiva od utrujenosti in strmi v svojega ubitega nasprotnika. Mozaiki so krasili stene hladnega bazena v termah v rimski vili. Mozaik gladiatorja so znanstveniki označili kot enega najboljših primerov mozaične umetnosti, ki so jih kdaj koli videli – »mojstrovina primerljiva po kakovosti z Aleksandrovim mozaikom v Pompejih«.
Poseben žanr rimskega mozaika se je imenoval asaroton (grško za 'neuporabna tla'). V slogu trompe l'oeil so upodobljeni ostanki praznovanj na tleh bogatih hiš.
Krščanski mozaiki Zgodnjekrščanska umetnost
Z izgradnjo krščanskih bazilik v poznem 4. stoletju so bili za krščanske namene sprejeti zidni in stropni mozaiki. Prvi primeri krščanskih bazilik niso ohranjeni, vendar še vedno obstajajo mozaiki Santa Constanze in Santa Pudenziane, obe iz 4. stoletja. Putti v ambulatoriju Santa Constanza še vedno sledijo klasični tradiciji, saj predstavljajo praznik Dioniza, ki simbolizira preobrazbo ali spremembo in je zato primeren za mavzolej, prvotno funkcijo te zgradbe. V drugi veliki Konstantinovi bazilik, baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu, so delno ohranjena prvotna mozaična tla s tipičnimi rimskimi geometrijskimi motivi. Tako imenovani Julijin grob, v bližini kripte pod baziliko svetega Petra, je obokana grobnica iz 4. stoletja s stenskimi in stropnimi mozaiki, ki kažejo krščanske interpretacije. Galerijeva Rotunda v Solunu, ki je bila v 4. stoletju spremenjena v krščansko cerkev, je bila okrašena z zelo visoko umetniškimi mozaiki. Od prvotne dekoracije so ohranjeni le fragmenti, še posebej skupina, ki upodablja svetnike z dvignjenimi rokami v molitvi pred kompleksnimi arhitekturnimi fantazijami.
V naslednjem stoletju je Ravena, glavno mesto Zahodnega rimskega cesarstva, postala središče pozno rimske umetnosti mozaikov. Milano je bil v 4. stoletju tudi prestolnica zahodnega imperija. V kapelici sv. Akvilina v baziliki San Lorenzo so mozaiki, ki so bili narejeni konec 4. in v začetku 5. stoletja, prikazujejo Kristusa z apostoli in Elijino ugrabitev; ti mozaiki so izjemni zaradi svojih svetlih barv, naturalizma in privrženosti klasičnim kanonom redov in razmerij. Ohranjeni apsidni mozaik bazilike Sant'Ambrogio, ki prikazuje Kristusa, ki stoji pred sv. Gervazijem in sv. Protazijem ter angeli pred zlatim ozadjem, sega v 5. in 8. stoletje, čeprav je bil večkrat pozneje obnovljen. Krstilnica bazilike, ki je bila porušena v 15. stoletju, je imela obok z zlatimi lističi, od katerih so bile velike količine najdene ob izkopavanju. V majhnem svetišču San Vittore in ciel d'oro, ki je zdaj kapela v svetem Ambrožu, je vsa površina prekrita z mozaiki iz druge polovice 5. stoletja. Sveti Viktor je upodobljen v središču zlate kupole, medtem ko so figure svetnikov prikazane na stenah pred modrim ozadjem. Nizki spandreli dajejo prostor simbolom štirih evangelistov.
Albingaunum je bil glavno rimsko pristanišče Ligurije. Osmerokotna mestna krstilnica je bila v 5. stoletju okrašena z visokokakovostnimi modrimi in belimi mozaiki, ki predstavljajo apostole. Ohranjeno ostanki so nekoliko razdrobljeni. Massilia je ostala uspešno pristanišče in krščansko duhovno središče v južni Galiji, kjer so ugodne družbene in gospodarske razmere zagotavljale ohranitev mozaične umetnosti v 5. in 6. stoletju. Velika krstilnica, nekoč največja tovrstna stavba v zahodni Evropi, je imela geometrični talni mozaik, ki je znan le iz opisov iz 19. stoletja. Drugi deli škofijskega kompleksa so bili tudi okrašeni z mozaiki, kar potrjujejo nove najdbe, ki so bile odkrite v 2000-ih. Pogrebna bazilika svetega Victorja, zgrajena v kamnolomu zunaj obzidja, je bila okrašena z mozaiki, vendar je na stropu loka preživel le majhen delček modrih in zelenih zvitkov.
Mozaični tlak, na katerem so prikazani ljudje, živali in rastline iz prvotne oglejske stolnice iz 4. stoletja, se je ohranil v kasnejši srednjeveški cerkvi. Ta mozaik ima poganske motive, kot je nilotski prizor, za tradicionalno naturalistično vsebino pa je krščanska simbolika, kot so ihtis. Prve krščanske bazilike iz 6. stoletja Sant Eufemia, (Grado) in Santa Maria delle Grazie v Gradu imata tudi mozaična tla.
Ravena
V 5. stoletju je bila Ravena glavno mesto Zahodnega rimskega cesarstva in postala središče poznoantične umetnosti mozaika. Mavzolej Gale Placidije je bil v letih 425–430 okrašen z mozaiki visoke umetniške kakovosti. Oboki majhne, križno oblikovane strukture so oblečeni z mozaiki na modri podlagi. Osrednji motiv nad križiščem je zlati križ sredi zvezdnega neba. Druga velika zgradba, ki jo je zgradil Gala Placidij, je bila cerkev svetega Janeza Evangelista. Postavila jo je v zaobljubo, ki jo je dal, ko je pobegnil iz smrtonosne nevihte leta 425 na pomorskem potovanju iz Konstantinopola v Raveno. Mozaiki so upodabljali nevihto, portrete članov zahodne in vzhodne cesarske družine ter ravenskega škofa Petra Krisologa. Znani so le iz renesančnih virov, saj so bili skoraj vsi uničeni leta 1747.
Ostrogoti so ohranili tradicijo v 6. stoletju, o čemer pričajo mozaiki Arijanski krst, Neonova krstilnica, nadškofova kapela in mozaiki v baziliki San Vitale in baziliki Sant'Apollinare Nuovo.