Túrščina (turško Türkçe) je najbolj razširjen jezik iz skupine turških jezikov. Govorijo ga predvsem v Turčiji in manjšine v Bolgariji, Makedoniji, Grčiji in na Cipru, kjer je uradni jezik na Severnem Cipru, je pa tudi jezik več milijonov ljudi drugod po Evropi in Bližnjem vzhodu. Skupaj z gagauščino, azerbajdžanščino, turkmenščino in korasansko turščino spada med jugovzhodne (oguške) turške jezike.http://www.britannica.com/topic/Turkish-language, vpogled: 8. 6. 2016. Med govorci turščine in drugih oguških jezikov obstaja velika stopnja medsebojne razumljivosti.
Do leta 1928 se je turščina pisala v prirejeni arabski pisavi, odtlej pa se piše z latinsko abecedo z 29 črkami: „Türk Dil Kurumu – Tarihçe (Zgodovina turškega jezika)”. Turkish Language Association (v turščini). Arhivirano iz izvirnika 16. marca 2007. Pridobljeno 18. marca 2007. A, B, C, Ç, D, E, F, G, Ğ, H, I, İ, J, K, L, M, N, O, Ö, P, R, S, Ş, T, U, Ü, V, Y in Z.
Sodobna turščina Po ustanovitvi Republike Turčije in reformi pisave so leta 1932 pod okriljem Mustafe Kemala Atatürka oblikovali Združenje za turški jezik (Türk Dil Kurumu, TDK). Eden od ciljev združenja je bila jezikovna reforma, ki bi nadomestila prevzete besede iz arabščine in perzijščine s turškimi ustreznicami.Glejte Lewis (2002). Prepovedali so uporabo prevzetih besed v občilih in tako uspeli iz jezika izkoreniniti več sto tujk. Večino novih turških ustreznic so izpeljali iz sodobnega turškega jezika, oživili pa so tudi nekaj besed iz stare turščine, ki se sicer že več stoletij niso uporabljale.
Zaradi jezikovne reforme je prišlo do razlik v besedišču starejših in mlajših generacij; starejši ljudje, rojeni pred letom 1940, so še vedno uporabljali starejše izraze arabskega ali perzijskega izvora, medtem ko so mlajše generacije usvojile nov besednjak. Atatürk je v svojem dolgem govoru v novoustanovljenem parlamentu leta 1927 uporabljal otomansko obliko jezika, ki je bila kasnejšim generacijam zelo tuja in govor je doslej doživel že tri »prevode« v sodobni jezik (prvič leta 1963, nato pa še leta 1986 in 1995).Glede prvih dveh prevodov glej Lewis (2002), glede tretjega prevoda glej
V zadnjih nekaj desetletjih TDK nadaljuje z uveljavljenjem novih turških skovank za poimenovanje novih konceptov in tehnologij v družbi, za katere prihajajo sicer poimenovanja zlasti iz angleščine. Številni novi izrazi so že bili med govorci široko sprejeti, občasno pa je TDK deležen kritik zaradi določenih vsiljeno in umetno skovanih izrazov. Nekaterih izrazov govorci niso sprejeli, na primer besede bölem, s katero so želeli nadomestiti prevzeto besedo fırka, v pomenu politična stranka (v jeziku se danes uporablja iz francoščine prevzeta beseda parti). Nekatere besede, obujene iz stare turščine, so v sodobnem jeziku dobile nov pomen (beseda betik je izvorno pomenila knjigo, danes pa se uporablja za skript v računalniškem izrazoslovju).
Nekateri primeri starejših prevzetih besed in ustreznic v sodobnem turškem jeziku: Otomanska turščina Sodobna turščina Pomen Opombemüselles üçgen trikotnik Sestavljeno iz samostalnika üç in pripone -gen.tayyare uçak letalo Izpeljano iz glagola uçmak (leteti). Prvotno je bila beseda predlagana za pomen letališče.nispet oran razmerje Še vedno se uporabljata oba izraza. Sodobna skovanka je izpeljana iz staroturškega glagola or- (rezati).şimal kuzey sever Izpeljano iz starinskega samostalnika kuz (hladen in temen prostor, senca).teşrinievvel ekim oktober Samostalnik ekim pomeni setev in poimenuje mesec, ko se sejejo žita.
Narečja Sodobna knjižna turščina temelji na carigrajskem govoru.
Glavna narečja turškega jezika so:Johanson, Lars (2001). „Discoveries on the Turkic linguistic map” (PDF). Swedish Research Institute in Istanbul. Arhivirano iz izvirnika 2. maja 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.Akalın, Şükrü Halûk (2003). „Türk Dil Kurumu'nun 2002 yılı çalışmaları” (PDF). Türk Dili 85: 613. ISSN 1301-465X. Arhivirano iz izvirnika 27. junija. 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.
rumelice govorijo muhadžirji iz Rumelije in vključuje neavadni narečji dinler in adakaleShashi, Shyam Singh (1992). Encyclopaedia of Humanities and Social Sciences. Anmol Publications. str. 47. Pridobljeno 26. marca 2008. kıbrıs se govori na Cipru edirne se govori v Odrinu doğu se govori v vzhodni Turčiji karadeniz se govori ob vzhodnem Črnem morju ege se govori v egejski regiji in do Antalije güneydoğu se govori na juguAydıngün, Ayşegül; Harding, Çiğdem Balım; Hoover, Matthew; Kuznetsov, Igor; Swerdlow, Steve (2006). Meskhetian Turks: An Introduction to their History, Culture, and Resettelment Experiences (PDF). Center for Applied Linguistics, Arhivirano iz izvirnika (PDF) 14. julija 2007. orta anadolu se govori v osrednji AnatolijiBrendemoen, B. (1996). „Phonological Aspects of Greek-Turkish Language Contact in Trabzon; Conference on Turkish in Contact, Netherlands Institute for Advanced Study (NIAS) in the Humanities and Social Sciences, Wassenaar, 5–6 February 1996”. kastamonu se govori v Kastamonu in njegovi okolici karamanlıca se govori v Grčiji, kjer se imenuje kαραμανλήδικα (karamanlidika)
Turški besedni zaklad Turški besedni zaklad je še vedno precej mešan, poleg izvirno turških ostajajo prevzete besede iz perzijščine in arabščine. Danes se rabita pogosto vzporedno dva izraza za isti pomen, tako v uradnem jeziku, kakor v pogovornem. Večina prevzetih besed iz arabščine in perzijščine je še vedno v rabi, čeprav so se določene novotvorbe prijele in so zdaj v splošni rabi, kot na primer: okul 'šola' < okumak 'brati' + fr. école 'šola' namesto arabsko mektep.
V turščini so moderni izrazi prevzeti predvsem iz francoščine in italijanščine, npr.: sigara "cigara" < fr. cigare sigorta "zavarovanje" < benečansko sicurtà koleksiyon "kolekcija" < fr. collection kolej "kolegij, visoka šola" < fr. collège
Primer prevzete besede iz slovanskih jezikov je npr. kıral ali kral (kralj).
Turški črkopis
Po razpadu osmanskega carstva se je pod predsednikom Atatürkom prebudila narodna zavest, ki se opira na turške korenine in ne na islamsko-arabsko dediščino.
Politični preobrat je privedel leta 1928 tudi do uvedbe latinice.
Izgovorjava Turški črkopis zajema 29 črk. Vsaki črki ustreza samo en glas.
ČrkaIPAPribližna izgovorjava ČrkaIPAPribližna izgovorjavaAaаMm mBbbNnnCcdžOo оÇçčÖömehko č (ć)DddPppEeеRrrFffSssGg ali gŞşšĞğpodaljšuje predhodni samoglasnikTttHhhUu||u |- |I||ı||||tim. velarni i||Ü||ü||||ü |- |İ||i||||i||V||v||||v |- |J||j||||ž||Y||y||||ј |- |K||k|| ali ||k||Z||z||||z |- |L||l|| ali ||l
Slovnica Turščina je aglutinativni jezik z veliko priponami in skoraj brez predpon. Pripone služijo za tvorjenje besed in označevanje slovnične funkcije.
V turščini obstaja harmonija samoglasnikov. To pomeni, da so besede lahko vsebujejo izključno zadnje samoglasnike a, ı, o, u ali izključno prednje samoglasnike e, i, ö, ü. Primer: pripona -dan/-den ima lahko obliko -dan ali –den odvisno od harmonije samoglasnikov v besedi.
Nekaj primerov, kako se iz turških besed tvorijo zloženke ali celi stavki:
ev - hiša evler - hiše evin – tvoja hiša eviniz – vaša hiša evim – moja hiša evimde – pri moji hiši evinde - pri tvoji hiši evinizde - pri vaši hiši evimizde - v naši hiši evindeyim – sem v tvoji hiši evinizdeyim – sem v vaši hiši evindeyiz – mi smo v tvoji hiši evinizdeyiz - mi smo v vaši hiši* evimizdeyiz - mi smo v naši hiši
Naglaševanje V turščini je naglas vedno na zadnjem zlogu. Izjeme so besede tujega porekla in zloženke.
Samostalniki Samostalniki imajo število in sklon, nimajo pa spola. S sistemizacijo je turščina omejena na šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, tožilnik, dajalnik, mestnik in ablativ. Množinska oblika samostalnika se tvori s priponanama –ler/-la na imenovalnim ednine.
Sklon Sklanjanje samostalnika {adam} - (človek) Sklanjanje samostalnika {oda} - (soba) Imenovalnik adam oda Rodilnik adamın odanın Tožilnik adamı odayı Dajalnik adama odaya Mestnik adamda odada Ablativ adamdan odadan
Pridevniki V turščini so pridevniki nepregibna besedna vrsta brez spola, števila in sklona. V stavku so običajno pred samostalnikom, na katerega se nanašajo. Stopnjujejo se z besedo daha (še) za primernik in besedo en (naj) za presežnik. Primer stopnjevanja:
güzel adam - lep človek daha güzel adam - lepši človek en güzel adam - najlepši človek
Zaimki Sklanjanje osebnih zaimkov je prikazano v naslednji preglednici:
Ednina ben (јаz) sen (ti) o (on, ona, ono) Rodilnik benim senin onun Dajalnik bana sana ona Tožilnik beni seni onu Mestnik bende sende onda Ablativ benden senden ondan Množina Imenovalnik biz siz onlarin Rodilnik bizim sizin onlarin Dajalnik bize size onlara Tožilnik bizi sizi onları Mestnik bizde sizde onlarda Ablativ bizden sizden onlardan
Mestnik osebnih zaimkov se uporablja tudi za izražanje lastništva, na primer:
Bende iki gazete var/İki gazetem var - (jaz) imam dva časopisa Bizde boya kalemi var/Boya kalemimiz var - (mi) imamo barvice
Turščina ima poseben osebni zaimek kendi, ki se uporablja v kombinaciji z drugimi osebnimi zaimki in upošteva njihova sklonska obrazila. Primera:
ben kendim – samo jaz sen kendim – samo ti Kazalni zaimki so bu, şu in o. Sklanjajo se kot osebni zaimki. Če stojijo pred samostalnikom, imajo vlogo pridevnika.Vprašalni zaimki so:
kim ali hangisi – kdo ne ali hangileri – kaj kaç – koliko nasıl – kdo nere ali neresi – kje
Vprašalni zaimki se sklanjajo kot osebni zaimki.
Postpozicije in vezniki Postpozicije imajo enako vlogo kot je imajo v slovenskem jeziku predlogi (prepozicije) in ob sebi zahtevajo določen sklon:
imenovalnik: için (za), kadar (kot) rodilnik: önünde (pred), altında (pod), içinde (v), dışında (v), yanında (blizu), etrafında (okoli), karşısında (proti), ortasında (sredi), sağında (desno), solunda (levo), üstünde (na), arkasında (za), arasında (med) dajalnik: karşı (proti), doğru (usmjeren proti), kadar (k), göre (proti), dair (zaradi), rağmen (preko) mestniku ustrezajo pripone –ile/-la/-le, ki lahko stojijo samostojno ali so pripojene besedi, na primer benimle (z menoj) ablativ: sonra (po), evvel (prej kot), beri (časovno od), öte (blizu), dolayı (za), itibaren (časovno od) in başka (razen)
Prislovi Prislov je polnopomenska nepregibna besedna vrsta, ki opisuje okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom.
Krajevni prislovi: bura (tukaj), şura (tukaj), ora (tam), aşağı (spodaj), yukarı (zgoraj), yakın (blizu), uzak (daleč), solda (levo), sağda (desno), dışarı (zunaj), geri (zadaj, za), ileri (spredaj) itd. Časovni prislovi: şimdi (zdaj), geç (kasneje), sonra (potem), bazan (nekoč), erken (zgodaj), ozaman (zdaj), dün (včeraj), bugün (danes), yarın (jutri), eskiden (kadar koli), ara sıra (često) itd. Lastnostni prislovi: güzel (lepo), fena (grdo), iyi (dobro), ezberden (na pamet), yavaşça (počasi), başbaşa (med štirimi očmi), az (malo), çok (veliko), oldukça (dosti), biraz (malo), fazla (več), iki misli (dvakratno), hayli (dovolj), hay hay (ravno tako), muhakkak (zagotovo), gene (ponovno), sahi (stvarno) itd.
Števniki V turščini so števniki pregibna besedna vrsta. Glavni števniki:
1 bir 2 iki 3 üç 4 dört 5 beş 6 altı 7 yedi 8 sekiz 9 dokuz 10 on 20 yirmi 30 otuz 40 kırk 50 elli 60 altmış 70 yetmiş 80 seksen 90 doksan 100 yüz 200 iki yüz 300 üç yüz 400 dört yüz 500 beş yüz 600 altı yüz 700 yedi yüz 800 sekiz yüz 900 dokuz yüz
V ulomkih se najprej prebere imenovalec v mestniku in nato števec v imenovalniku.
Glagoli Večina glagolov je pravilnih. Glavna izjema je glagol biti. Spregajo se po enakih pravilih z upoštevanjem glasovne harmonije. Glagolsko osnovo, iz katere se tvorijo vse glagolske oblike, tvori velelnik druge osebe ednine. Nedoločnik se tvori z dodajanjem obrazila –mek, pri glasovni harmonizaciji –mak. Nedoločnik lahko ima enaka obrazila kot samostalnik, se pravi da se lahko sklanja.