Ilirske province, tudi Ilirske dežele, (krajše Ilirija, , , , ), so bile posebno upravno ozemlje Prvega francoskega cesarstva, ki so obstajale med letoma 1809 in 1813. Formalno niso bile del metropolitanske Francije, vendar so ji bile povsem podrejene. Ozemeljsko so obsegale vzhodni del Tirolske (Osttirol), zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst ter Istro. Glavno mesto je bila Ljubljana. Province so bile upravno razdeljene na šest departmajev in sicer: Kranjsko, Koroško, Istro, Dalmacijo, Dubrovnik (Raguza) ter Hrvaško z Vojno krajino, ki je bila razdeljena na civilni del in vojno krajino kot obrambno območje proti Osmanskemu cesarstvu.
Leta 1809 je Napoleon Bonaparte s svojo Veliko armado (Grande Armée) napadel regijo. Po porazu v bitki pri Wagramu, ki je bila del vojne pete koalicije je bila Avstrija prisiljena del svojega ozemlja prepustiti Franciji, kar so se zavezali 14. oktobra 1809 s podpisom schönbrunnskega miru. Vključitev ozemlja v Francijo je bil Napoleonov način nadzora avstrijskega dostopa do Jadranskega morja ter širitve imperija proti vzhodu. Bonaparte je imenoval štiri guvernerje, ki so nadzorovali birokracijo, kulturo in jezik Ilirskih provinc. To so bili: Auguste de Marmont (1809–1811), Henri Gatien Bertrand (1811–12), Jean-Andoche Junot (1812–13) in Joseph Fouché (1813).
Med vojaško zasedbo je Marmont razširil Napoleonov zakonik (Code civil) in poskušal z obsežno širitvijo infrastrukture. Leta 1810 so francoske oblasti na Hrvaškem in v Sloveniji ustanovile Centralne šole (Écoles centrales), kjer je bila francoščina določena kot uradni jezik, s čimer je bila uvedena v upravo in šolstvo. Napoleon, ki mu je zmanjkovalo vojakov, je uvedel vojaško obveznost, enotno obdavčitev, odpravil nekatere davčne ugodnosti, ločil cerkev od države in podržavil sodstvo. Francozi so bili po porazu v vojni šeste koalicije prisiljeni umakniti območje, saj ga je avstrijsko cesarstvo v letih 1813–1814 ponovno zavzelo.
Zgodovina
Nastanek Slovenske dežele, ki jim je vladala Habsburška monarhija, je po bitki pri Trbižu marca 1797 pod poveljstvom Napoleona najprej zasedla francoska revolucionarna armada. Okupacija je povzročila državljanske nemire. Francoske čete pod poveljstvom generala Jean-Baptista Bernadotta so poskušale pomiriti zaskrbljeno prebivalstvo z izdajo posebnih javnih obvestil, ki so bila objavljena tudi v slovenščini. Med umikom francoske vojske se je poveljujoči Napoleon s svojim spremstvom 28. aprila 1797 ustavil v Ljubljani. Po bitki pri Austerlitzu decembra 1805 in bratislavskemu miru so francoske čete ponovno zasedle dele slovenskega ozemlja. Oskrba francoskih čet in visoki vojni davki so bili veliko breme za prebivalstvo zasedenih ozemelj. Ustanovitev deželnih brigad junija 1808 in obsežne priprave na novo vojno niso ustavile francoske Velike armade, ki je 6. julija 1809 v bitki pri Wagramu premagala avstrijske čete. sličica|Zemljevid Avstrijskega cesarstva, ki prikazuje ozemeljske izgube po schönbrunnskem miru znotraj rdečih meja. Tako so Francozi v svojih rokah že imeli beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko (formalno že od 1805, zasedena pa po odhodu Rusov leta 1807) ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, ki ga je Francija zasedla že leta 1806, Dalmaciji pa priključila po ukinitvi republike januarja 1808. Obe sta bili del Italijanskega kraljestva, ob ustanovitvi Ilirskih provinc pa sta jim bili priključeni. 14. oktobra 1809 je Avstrija ob schönbrunnskem miru prepustila Francozom Kranjsko, Zgornjo Koroško oziroma beljaški krog, ozemlje Goriške, mesto Trst, avstrijsko Istro oz. pazinsko okrožje, civilno Hrvaško med Savo in Jadranom, mesto Reko ter šest regimentov hrvaške Vojne krajine: Ogulin, Otočac, Gospić, Slunj, Glina, Petrinja; skratka vse svoje obmorske province.
To ozemlje, leta 1810 povečano še za dva okraja Tirolske (takrat bavarske), Lienz in Sillian, za nekdanjo beneško Istro (takrat italijansko), ter za pokrajine Dalmacijo, Dubrovnik in Kotor, ki so bile od leta 1806 pod francosko oblastjo, pa tudi za otoke, ki pripadajo Dalmaciji in Istri – med najpomembnejšimi so Krk, Cres, Rab, Lošinj, Pag, Brač, Hvar, Vis, Korčula, Mljet – je tvorilo Ilirske province.
Središče Ilirije je postala Kranjska, njihova prestolnica pa Ljubljana.
Namen ustanovitve Nekatere osvojitve Napoleona so bile že obstoječe države, katerih ustavo, upravo in dinastijo je le prilagodil, medtem ko Ilirske province niso imele pravega predhodnika kot enotna tvorba. Nekateri sodobniki, zlasti Emmanuel de Las Cases, so trdili, da Napoleon pri njihovem nastanku ni imel posebnega cilja, vendar večina virov kaže, da to ne drži. Sodobne priče Napoleonovi ustanovitvi pripisujejo dva dobro opredeljena cilja: enega vojaškega, drugega gospodarskega. V mirovnih pogajanjih v Altenburgu je bil Napoleonov neposredni cilj oslabiti Avstrijo z zasegom ozemelj, katerih obseg in prebivalstvo sta se v njegovih navodilih sprva precej razlikovala. Kasneje je pojasnil svoje zahteve in zahteval avstrijske pomorske province. 22. septembra 1809 je iz Schönbrunna v Champagny poslal sporočilo, v katerem je navedel, da je temeljno načelo – edini interes Francije – neposreden stik med Dalmacijo in italijanskimi državami. Ilirijo je torej potreboval za vzpostavitev poti iz Italije v Dalmacijo, ki bi francosko vojsko vodila na vzhod. Napoleonova prvotna ideja je bila torej, da se bo bojeval proti Turčiji, zato je Dalmacijo priključil že leta 1806, vendar te ideje ni uresničil, marveč, jo je takrat izločil iz svojih načrtov. Kljub temu je Ilirija ohranila svoj strateški pomen v drugem smislu. Zaradi svoje lege je bila odgovorna za zaščito Italije in Francije ter za nadzor Dunajske kotline, česar Napoleon ni pozabil. 14. avgusta 1810 je Clarku poslal sporočilo z namenom, da Marmontu posreduje noto o vlogi Ilirije v vojni proti Avstriji. Marmontova »markgrofija« – prva začasna tvorba, predvsem vojaške narave – ter načrti utrdb za Trst, Pulj, Senj in Ljubljano so bili povezani s to vojaško vlogo. Vendar so bili ti načrti opuščeni, predvsem zaradi pretiranih stroškov. Končna organizacija je dejansko dala večji vpliv generalnemu intendantu za finance kot generalnemu guvernerju. Vojaški cilj je zbledel in se umaknil gospodarskemu cilju, katerega pomen je naraščal.
thumb|250px|Zemljevid Ilirskih provinc, 1809
Ta drugi cilj je bila uveljavitev celinskega sistema, in sicer prepovedati prehod britanskega blaga, in iz glavnega motiva vseh združitev, izvedenih od leta 1808: zatiranja tihotapstva. Gospodarsko življenje Ilirije bi tako služilo kot ilustracija namenov njenega ustvarjalca in razvoj njegovih idej. Nedvomno so bili prisotni tudi drugi dejavniki, ki niso bili povezani z Napoleonovo oporoko: ni jim posvečal veliko pozornosti in jih je prepustil svoji ilirski vladi, pod pogojem, da francoske zakladnice ne bodo stali ničesar. Vendar je bil on tisti, ki je določil smer. Že 15. novembra 1806 je Julien Bessières, francoski konzul v Benetkah, pisal ministru za zunanje zadeve, da bodo Britanci, dokler bosta Trst in Reka ostala avstrijska, ohranili moč motiti jadransko trgovino. Od beneške priključitve Italiji je Trst prevzel nadzor nad beneško trgovino. Pridobitev Trsta je bila zato nujna. Z vključitvijo jadranske obale je Napoleon dosegel svoj prvi uspeh: za britansko trgovino je zaprl vsa pristanišča na vzhodni jadranski obali. Obvladovanje Sredozemlja je bilo že leta 1806 »glavni in stalni cilj njegove politike«. Nadaljnji korak k temu cilju je bila prilagoditev ravno tega območja. Drugi uspeh je bila pridobitev kopenske poti za trgovino z Levantom, predvsem za uvoz bombaža, ki je bil pomemben za francosko industrijo. Vse to je dopolnilo veliki sistem. Takšna je bila vloga, namenjena Iliriji v odnosu do Francije. Za Italijo naj bi igrala celo vlogo varuhinje; ilirske carinske postojanke naj bi se združile s francoskimi carinskimi postajami in obkrožile Apeninski polotok, blokiran na zahodu in vzhodu. Res je, da je Napoleon leta 1810 Metternichu ponudil Ilirijo v zameno za del Galicije, razlogi za predlagano izmenjavo pa so nenavadni. Napoleon je poudaril pomen Ilirije za Avstrijo; avstrijski trgovini so ponudile vse trge, ki jih je takrat primanjkovalo. Metternich je nasprotno vztrajal, da Ilirija prinaša manj prihodkov kot Galicija; vendar v očeh cesarja Franca II. tudi on priznava boljši položaj Ilirskih provinc. Hkrati Napoleon piše: »Te točke so zame le malenkost; celo Kranjska nima nobene vrednosti.« Vendar je to bilo figurativno izražanje. Napoleon in Metternich sta se strinjala v eni točki: da je pomen Ilirskih provinc komercialne, ne politične ali finančne narave. Načrt zato ni bil izveden. Leta 1812 se je ponovno pojavil; vendar bi Napoleon še vedno raje dal Šlezijo kot Ilirijo. To idejo o zamenjavi lahko torej štejemo le za bežno misel, ne pa za vodilno načelo.
V Iliriji so bili, tako kot drugod, gospodarski cilji tesno prepleteni. Dober primer njihovega zbliževanja je potovanje polkovnika de Tromelina v Turčijo leta 1809, kjer je skupaj z vojaško-obveščevalnimi podatki natančno beležil tudi izdelke države, njeno industrijo in trgovske poti. Napoleonov drugi motiv je bil manj poudarjen kot prvi. Morda je to zato, ker se ne spomnimo, da bi Napoleonove besede tako natančno izražale svoje misli o prvem kot o drugem. Vendar imamo žive besede z dne 7. septembra 1807, ki poudarjajo potrebo po tem, da ima Trst pod svojim nadzorom in da to veliko jadransko pristanišče, eno najpomembnejših v Evropi, zapre za britansko trgovino. 3. decembra 1809 je bilo v zakonodajnemu telesu o priključitvi Ilirije napisano: »Ilirske province tvorijo meje mojega velikega cesarstva vzdolž reke Save. V bližini Konstantinopelskega cesarstva se bom znašel v naravnem položaju, da bom nadzoroval primarne interese svoje trgovine v Sredozemlju, Jadranu in Levantu.« Argument srbskega delegata v Franciji Rada Vučinića, ki je opeval koristnost srbske trgovine za Ilirijo glede na enostavnost komunikacije med državama, kaže, da se je Napoleon dobro zavedal svojih namenov za Ilirijo.
Napoleonu so nekateri pripisali še tretji motiv: želel je ustvariti nekakšno nacionalno državo za južne Slovane. Vendar je to precej domiselna domneva, ki temelji na anonimnem članku, objavljenem v času nastanka Ilirije v hamburški reviji, ki razpravlja o možnosti širitve Ilirije proti vzhodu do meja Rusije. Vendar je bila takšna ideja Napoleonu popolnoma tuja, že dokaj zato so ilirske meje, ki so obsegale Nemce Zgornje Koroške in Tirolske, izključevale Slovence z južne Štajerske in delile Hrvaško.
Meje nove države in naravnogeografske značilnosti Meje Ilirije so bile določene po naravnih in zgodovinskih mejah:
Na zahodu: po nekdanji meji med Goriško in Koroško na eni strani ter Italijo na drugi (z manjšimi popravki v korist Italije), in sicer po toku Soče ter po grebenih Julijskih in Karnijskih Alp; nato po ločnica med okrajema Lienz in Sillian ter Tirolsko, torej po gorskem grebenu, ki ločuje porečje Drave od porečja reke Rienz. Na severu: po nekdanji meji med Koroško in Solnograško (greben Visokih Tur), po črti med Zgornjo in Spodnjo Koroško, po nekdanji meji med Spodnjo Koroško in Kranjsko (greben Karavank), po nekdanji meji med Štajersko in Kranjsko (z vključitvijo Motnika) ter po toku Save do njenega sotočja z Uno. Na vzhodu: po reki Uni, nato ob meji Vojne krajine ter po razmejitvi, ki je ločevala Dalmacijo, Dubrovnik in Kotor od tedaj še turške Bosne. Na jugu: po Jadranskem morju, od Budve do Gradeža.