thumb|300px|Carta Marina iz dobe Hanse (1539) je prvi znan prikaz nordijskih držav na zemljevidu
Hanzeatska zveza ali Hansa (srednja nizka nemščina: Hanse, Düdesche Hanse, Hansa; standardna nemščina Deutsche Hanse, nizozemsko Hanze, latinsko Hansa Teutonica) je bila trgovska in obrambna konfederacija trgovskih cehov in trgovskih mest v severozahodni in srednji Evropi. Zrasla je iz nekaj severnonemških mest v poznem 12. stoletju in tri stoletja obvladovala baltsko pomorsko trgovino ob obalah severne Evrope. Območja Hanse so se v poznem srednjem veku raztezala od Baltika do Severnega morja in kopnega, po letu 1450 pa so se počasi zmanjševala.
Hanse, kasneje napisana kot Hansa, je bila stara nemška beseda za četo ali trumo, ta beseda pa se je nanašala na velike skupine trgovcev, ki so po kopnem ali po morju potovali med hanzeatskimi mesti.
Trgovski krogi so ustanovili zvezo za zaščito ekonomskih interesov cehov in diplomatskih privilegijev v svojih povezanih mestih in državah, pa tudi na trgovskih poteh, ki so jih trgovci uporabljali. Hanzeatska mesta so imela svoj pravni sistem in upravljala svojo vojsko za vzajemno zaščito in pomoč. Kljub temu organizacija ni bila država niti ni bila imenovana konfederacija mestnih držav; samo zelo malo mest v zvezi je uživalo avtonomijo in svoboščine, primerljive z svobodnim cesarskim mestom.
Zgodovina Zgodovinarji večinoma sledijo izvoru Hanzeatske zveze do obnove severnonemškega mesta Lübeck leta 1159, ki ga je obnovil močni Henrik Lev, vojvoda Saški in Bavarski, potem ko je zajel območje od Adolfa II., grofa Schauenburškega in Holsteinskega. Raziskovalne trgovske dogodivščine, napadi in piratstvo so se v vsej baltski regiji dogajala so sedaj - mornarji Gotlanda so na primer odpluli po reki navzgor do Novgoroda, vendar je obseg mednarodne trgovine v baltskem območju ostal zanemarljiv pred nastankom Zveze.
Nemška mesta so v 13. stoletju dosegla prevlado v trgovini na Baltiku s presenetljivo hitrostjo, Lübeck pa je postal osrednje vozlišče v pomorski trgovini, ki je povezovala območja Severnega in Baltskega morja. Hegemonija Lübecka je dosegla vrh v 15. stoletju
Ustanovitev in oblika
Lübeck je postal baza za trgovce iz Saške in Vestfalije, ki so trgovali proti vzhodu in severu. Preden se je izraz Hanse pojavil v dokumentu leta 1267, so trgovci v različnih mestih začeli oblikovati cehe ali Hansa, z namenom trgovanja z mesti v tujini, zlasti v gospodarsko manj razvitem vzhodnem Baltiku. To območje je bilo vir lesa, voska, jantarja, smol in krzna, skupaj z ržjo in pšenico, ki so jih vozili na baržah iz zaledja na pristaniške trge. Mesta so vzgajala svoje vojske, pri čemer je vsak ceh moral zagotoviti dajatve, kadar je bilo to potrebno. Hanseatska mesta so prihajala v pomoč drug drugemu, trgovske ladje pa so se pogosto morale uporabljati za prevoz vojakov in orožja.
Visby je pred Hanso deloval kot vodilno središče na Baltiku. Na vzhodu so trgovci Visbyja ustanovili trgovsko točko v Novgorodu, imenovano Gutagard (znano tudi kot Gotenhof) leta 1080 . Tudi trgovci iz severne Nemčije so v zgodnjem obdobju ostali naseljeni Gotlanderji. Kasneje so v prvi polovici 13. stoletja ustanovili svojo trgovsko postajo v Novgorodu, znano kot Peterhof, ki je bila še višje po reki navzgor Justyna Wubs-Mrozewicz, Traders, ties and tensions: the interactions of Lübeckers, Overijsslers and Hollanders in Late Medieval Bergen, Uitgeverij Verloren, 2008 p. 111. Leta 1229 so nemški trgovci v Novgorodu dobili določene privilegije, zaradi katerih so bili njihovi položaji bolj varni. Translation of the grant of privileges to merchants in 1229: Družbe Hansa so si prizadevale odstraniti omejitve za trgovanje za svoje člane. Pred uradno ustanovitvijo zveze leta 1356 se beseda Hanse ni pojavila v baltskem jeziku. Gotlanderji so uporabili besedo varjag. Najzgodnejša dokumentarna omemba, čeprav brez imena, posebne nemške trgovske zveze je iz Londona leta 1157. V tem letu so trgovci iz Hansa v Kölnu prepričali Henrika II., angleškega kralja, da jih osvobodi vseh cestnine v Londonu in jim omogoči trgovanje na sejmih po vsej Angliji. "Kraljica Hansa", Lübeck, kjer so morali trgovci prevažati blago med Severnim in Baltskim morjem, so leta 1226 pridobili cesarske privilegije ko je postal svobodno cesarsko mesto, kot jih je imel njegov potencialni trgovinski partner Hamburg od leta 1189.
Leta 1241 je Lübeck, ki je imel dostop do ribolovnih območij Baltskega in Severnega morja, ustanovil zavezništvo - predhodnik zveze - s Hamburgom, drugim trgovskim mestom, ki je nadzoroval dostop do trgovskih poti iz Lüneburga. Povezani mesti sta pridobili nadzor nad večino trgovine s soljenimi ribami, zlasti s trgom Skanije; Köln se jima je pridružil na skupščinii leta 1260. Leta 1266 je Henrik III. podelil Lübeck in Hamburg Hansa listino za delovanje v Angliji in Köln Hansa se jima je pridružil leta 1282, da bi ustanovili najmočnejšo hanzeatsko kolonijo v Londonu. Velik del prizadevanj za to sodelovanje je prišel iz razdrobljene narave obstoječih teritorialnih vlad, ki niso zagotovile varnosti za trgovino. V naslednjih 50 letih se je Hansa pojavila s formalnimi sporazumi o konfederaciji in sodelovanju, ki je pokrivala zahodne in vzhodne trgovske poti. Glavno mesto in središče je ostalo v Lübecku; s prvo generalno skupščino Hansa, ki je tu potekala leta 1356, je Hanza dobila uradno strukturo.
Širitev
Lübeckova lokacija na Baltiku je omogočila trgovino s Skandinavijo in Kijevsko Rusijo, kar je bilo v neposredna konkurenca Skandinavcem, ki so prej nadzorovali večino baltskih trgovskih poti. Pogodba z Visbyjevo Hansa je končala to tekmovanje: s tem sporazumom so trgovci v Lübecku pridobili tudi dostop do notranjega ruskega pristanišča Novgorod, kjer so zgradili trgovsko postajo ali Kontor (podružnica). Čeprav so se ta zavezništva oblikovala po vsem svetem rimskem cesarstvu, zveza ni nikoli postala tesno vodena formalna organizacija. Skupščine hanzeatskih mest so se v Lübecku srečevale neenakomerno za Hansetag (Hanseatska skupščina), od leta 1356 dalje, vendar se je veliko mest odločilo, da se ne bo udeležilo niti poslalo predstavnikov in odločitve niso bile zavezujoče za posamezna mesta. Mreža zavezništev se je povečala in je vključevala prilagodljiv seznam od 70 do 170 mest.
Zveza je uspela vzpostaviti dodatne Kontorje v Bruggu (Flandrija), Bergnu (Norveška) in Londonu (Anglija). Ta trgovska mesta so postala pomembne enklave. Londonski Kontor, ustanovljen leta 1320, je stal zahodno od London Bridgea blizu Upper Thames Street, kjer je zdaj postaja Cannon Street. Prerasla je v pomembno obzidano skupnost s svojimi skladišči, tehtnico, cerkvijo, pisarnami in hišami, kar odraža pomen in obseg trgovinske dejavnosti. Njegova prva omemba pod imenom Steelyard (der Stahlhof) je iz leta 1422.
Hanzeatska zveza je dosegla, da sta tako trgovina kot industrija dosegla severno Nemčijo, začenši s trgovino z grobimi volnenimi tkaninami. Ker se je trgovina povečevala, so bili v severni Nemčiji izdelani novejši in bolj fini volneni in laneni materiali in celo svila. Enako izboljšanje izdelkov domače obrti se je pojavilo tudi na drugih področjih, npr. jedkanje, rezbarjenje lesa, proizvodnja oklepov, graviranje kovin in struženje lesa. Stoletna monopolizacija pomorske plovbe in trgovine s strani Hanzeatske zveze je zagotovila, da je renesansa prišla v severno Nemčijo veliko pred preostalo Evropo.
Poleg glavnih podružnic so imela posamezna hanzeatska pristanišča tudi reprezentativno trgovsko in skladiščno hišo.
Zveza je trgovala predvsem z lesom, krznom, smolo (ali katranom), lanom, medom, pšenico in ržjo od vzhoda do Flandrije in Anglije s tekstilom (in vse bolj industrijskim blagom), ki je šla v drugo smer. Kovinska ruda (predvsem baker in železo) in ribami (sled) sta prišla na jug iz Švedske.
Nemški kolonisti so se v 12. in 13. stoletju naselili v številnih mestih na vzhodni obali Baltskega morja in v njihovi bližini, kot so Elbing (Elbląg), Thorn (Toruń), Reval (Talin), Riga in Dorpat (Tartu), ki so postali člani Hanse, ki imajo še vedno številne hanseatske stavbe in nosijo slog svojih hanzeatskih dni. Večina je dobila Lübeckov zakon (Lübisches Recht), po najpomembnejšem mestu zveze. Zakon je določal, da se morajo pritožiti v vseh pravnih zadevah na mestni svet Lübecka. Livonianska konfederacija je vključevala današnjo Estonijo in dele Latvije ter imela svoj Hanzatski parlament; vsa njena večja mesta so postala članice Hanzeatske zveze. Prevladujoči jezik trgovine je bil srednja nizka nemščina, narečje, ki je imelo pomemben vpliv na države, vključene v trgovino, zlasti na večje skandinavske jezike, estonščino in latvijščino.
Vrhunec Zveza je imela spremenljivo strukturo, vendar so njeni člani imeli skupne nekatere značilnosti; večina hanzeatskih mest je začela kot samostojno mesto ali pridobilo neodvisnost prek kolektivne pogajalske moči zveze, čeprav je takšna neodvisnost ostala omejena. Hanzeatska svobodna mesta dolgujejo zvestobo neposredno svetemu rimskemu cesarju, brez vmesne družinske vezi obveznosti do lokalnega plemstva.
Druga podobnost je vključevala strateške lokacije mest ob trgovskih poteh. Na vrhuncu svoje moči v poznem 14. stoletju je trgovcem iz Hanzeatske zveze uspelo izkoristiti svojo gospodarsko moč, včasih pa je njihova vojaška moč zahtevala zaščito trgovske poti, ladje pa so plule dobro oborožene - da bi vplivale na imperialno politiko.
Zveza je imela moč tudi v tujini. Med letoma 1361 in 1370 je vodila vojno proti Danski. Prvotno neuspešna so se Hanseatska mesta leta 1368 zavezala v Kölnu, odpustila København in Helsingborg ter prisilila danskega kralja Valdemarja IV. in njegovega zeta Haakona VI., norveškega kralja, da zvezi dodeli 15% dobiček iz danske trgovine v poznejšem mirovnem sporazumu v Stralsundu leta 1370, s čimer je pridobila učinkovit trgovinski in gospodarski monopol v Skandinaviji. Ta ugodna pogodba je označila težo hanzeatske moči. Po dansko-hanzeatski vojni (1426–1435) in bombardiranju Københavna (1428) so bile trgovinske pravice obnovljene v Vordingborgski pogodbi leta 1435.
Hansa je vodila tudi odločno kampanjo proti piratom. Med letoma 1392 in 1440 se je pomorska trgovina zveze spopadla z nevarnostjo napadov bratov Victual in njihovih potomcev, ki jih je leta 1392 najel švedski kralj Albert Mecklenburgški proti danski kraljici Margareti I. V nizozemsko-hanzeatski vojni (1438–41) so amsterdamski trgovci iskali in sčasoma dobili prost dostop do Baltika in zlomili hanzeatski monopol. Zveza je kot bistveni del varovanja svojih naložb v ladje in njihov tovor usposobila pilote in postavila svetilnike.
Večina tujih mest je hanseatske trgovce omejila na določena območja trgovanja in na svoja lastna trgovska mesta. Le redko so sodelovali z lokalnimi prebivalci, razen pri poslovanju. Številni domačini, trgovci in plemiči, so zavidali moč zveze in jo poskušali zmanjšati. V Londonu so na primer lokalni trgovci izvajali stalni pritisk za preklic privilegijev. Zavrnitev Hanse, da bi svojim angleškim kolegom ponudila vzajemne dogovore, je še povečala napetost. Kralj Edvard IV. Angleški je kljub latentni sovražnosti ponovno potrdil privilegije zveze v Utrechtski pogodbi (1474), deloma zaradi velikega finančnega prispevka, ki ga je zveza prispevala Yorkistom med vojnami vrtnic. Leta 1597 je kraljica Elizabeta I. Angleška izključila zvezo iz Londona, Steelyard se je zaprl naslednje leto. Ivan III. Vasiljevič Veliki iz Rusije je zaprl hanzeatski Kontor v Novgorodu leta 1494. Že obstoj zveze in njenih privilegijev in monopolov je ustvaril gospodarske in socialne napetosti, ki so se pogosto sprevrgle v rivalstva med člani zveze.
Vzpon konkurenčnih sil