Ekvadór, uradna dolga oblika Repúblika Ekvadór, je država v Južni Ameriki. Na severovzhodu meji na Kolumbijo, na vzhodu in jugu na Peru, na zahodu pa na Tihi ocean. Približno tisoč kilometrov zahodno od celinske obale ležijo Galapaški otoki, ki so prav tako del države Ekvador.
Zgodovina Predinkovsko obdobje
Na območju bodočega Ekvadorja so se pred prihodom Inkov naselila različna ljudstva. Arheološki dokazi kažejo, da se je prva razpršitev Paleo-Indijancev v Ameriki zgodila ob koncu zadnjega ledeniškega obdobja, pred približno 16.500–13.000 leti. Prvi ljudje, ki so dosegli Ekvador, so morda potovali po kopnem iz Severne in Srednje Amerike ali s čolni ob obali Tihega oceana.
Čeprav njihovi jeziki niso bili sorodni, so te skupine razvile podobne skupine kultur, od katerih je bila vsaka v različnih okoljih. Obalni prebivalci so razvili ribiško, lovsko in nabiralsko kulturo; ljudje v visokogorskih Andih so razvili poljedelski način življenja, ljudje v porečju Amazonke pa nomadski lovsko-nabiralniški način obstoja.
Sčasoma so te skupine začele sodelovati in se mešati med seboj, tako da so skupine družin na enem območju postale ena skupnost ali pleme s podobnim jezikom in kulturo. Nastale so številne civilizacije, kot sta kultura Valdivia in kultura Mačalila na obali, Quitus (blizu današnjega Quita) in Cañari (blizu današnje Cuence). Vsaka civilizacija je razvila svojo značilno arhitekturo, lončarstvo in verske interese.
V visokogorju Andov so skupine plemen sodelovale in oblikovale vasi; tako so se oblikovali prvi narodi, ki so temeljili na kmetijskih virih in udomačevanju živali. Sčasoma je skupina narodov z vojnami in zakonskimi zvezami njihovih voditeljev oblikovala konfederacije. Ena regija se je združila v konfederacijo, imenovano Shyris, ki je izvajala organizirano trgovanje in menjavo med različnimi regijami. Njihova politična in vojaška moč je prišla pod oblast krvne linije Duchicela.
Obdobje Inkov
Ko so Inke prispeli, so ugotovili, da so bile te konfederacije tako razvite, da so Inki potrebovali dve generaciji vladarjev – Topa Inca Yupanqui in Huayna Capac – da so jih absorbirali v Inkovski imperij. Domače konfederacije, ki so jim delale največ težav, so bile deportirane v oddaljena območja Peruja, Bolivije in severne Argentine. Podobno je bilo v Ekvador pripeljanih več zvestih inkovskih podanikov iz Peruja in Bolivije, da bi preprečili upor. Tako je regija visokogorskega Ekvadorja leta 1463 postala del Inkovskega imperija z istim jezikom.
Nasprotno pa so Inke, ko so vdrli v obalni Ekvador in vzhodne amazonske džungle Ekvadorja, ugotovili, da so tako okolje kot domorodci bolj sovražni. Še več, ko so jih Inki poskušali pokoriti, so se ti staroselci umaknili v notranjost in se zatekli k gverilskim taktikam. Posledično je bila ovirana širitev Inkov v amazonsko nižino in pacifiško obalo Ekvadorja. Avtohtono prebivalstvo amazonske džungle in obalnega Ekvadorja je ostalo relativno avtonomno, dokler niso prispeli španski vojaki in misijonarji. Amazonsko ljudstvo in Cayapas iz obalnega Ekvadorja sta bili edini skupini, ki sta se uprli inkovski in španski nadvladi ter ohranili svoj jezik in kulturo tudi v 21. stoletju.
Pred prihodom Špancev je bil Inkovski imperij vpleten v državljansko vojno. Prezgodnja smrt tako dediča Ninana Cuchija kot kralja Huayna Capaca zaradi evropske bolezni, ki se je razširila v Ekvadorju, je ustvarila vakuum moči med dvema frakcijama. Severna frakcija, ki jo je vodil Atahualpa, je trdila, da je Huayna Capac pred svojo smrtjo izdal ustni odlok o razdelitvi imperija. Ozemlja današnjega Ekvadorja in severnega Peruja je podaril svojemu najljubšemu sinu Atahualpi, ki naj bi vladal iz Quita; ostalo pa je dal Huáscarju, ki naj bi vladal iz Cuzca. Želel je, da bi bilo njegovo srce pokopano v Quitu, njegovem najljubšem mestu, preostanek njegovega telesa pa bi bil pokopan z njegovimi predniki v Cuzcu.
Huáscar ni priznal očetove oporoke, saj ni sledila inkovski tradiciji poimenovanja Inka prek duhovnikov. Huáscar je ukazal Atahualpi, naj se udeleži očetovega pokopa v Cuzcu in se mu pokloni kot novemu inkovskemu vladarju. Atahualpa se je z velikim številom očetovih vojakov veteranov odločil ignorirati Huáscarja in sledila je državljanska vojna. Potekale so številne krvave bitke, dokler Huáscar ni bil končno ujet. Atahualpa je odkorakal proti jugu v Cuzco in pobil kraljevo družino, povezano z njegovim bratom.
Leta 1532 je majhna skupina Špancev, ki jo je vodil Francisco Pizarro, pristala v Tumbezu in korakala čez Ande, dokler niso prispeli do Cajamarce, kjer naj bi novi Inka Atahualpa opravil srečanje z njimi. Duhovnik Valverde je poskušal prepričati Atahualpo, da bi se moral pridružiti katoliški cerkvi in se razglasiti za vazala Španije. To je Atahualpo tako razjezilo, da je Sveto pismo vrgel na tla. Na tej točki so razjarjeni Španci po ukazu Valverdeja napadli in pobili neoborožene spremljevalce Inkov ter ujeli Atahualpo. Pizarro je obljubil, da bo izpustil Atahualpo, če bo izpolnil svojo obljubo, da bo sobo napolnil z zlatom. Toda po lažnem sojenju so Španci Atahualpo usmrtili z davljenjem.
Španska kolonizacija
Nove nalezljive bolezni, kot so črne koze, endemične za Evropejce, so v prvih desetletjih španske vladavine povzročile visoko smrtnost med indijanskim prebivalstvom, saj niso imeli imunosti. Istočasno so bili domačini prisiljeni v delovni sistem encomienda za Špance. Leta 1563 je Quito postal sedež real audiencia (upravnega okrožja) Španije in del podkraljestva Peru in kasneje leta 1717 podkraljestva Nova Granada.
Potres v Riobambi leta 1797, ki je povzročil od 6000 do 40.000 žrtev, je proučeval Alexander von Humboldt, ko je obiskal to območje v letih 1801–1802.
Po skoraj 300 letih španske vladavine je Quito še vedno ostal majhen z 10.000 prebivalci. 10. avgusta 1809 so mestni criollos pozvali k neodvisnosti od Španije (prvi med narodi Latinske Amerike). Vodili so jih Juan Pío Montúfar, Quiroga, Salinas in škof Cuero y Caicedo. Vzdevek Quita, Luz de América (Luč Amerike), temelji na njegovi vodilni vlogi pri poskusu zagotavljanja neodvisne lokalne vlade. Čeprav nova vlada ni trajala več kot dva meseca, je imela pomembne posledice in je bila navdih za gibanje za neodvisnost preostale Španske Amerike. 10. avgust se zdaj praznuje kot dan neodvisnosti, državni praznik.
Neodvisnost
9. oktobra 1820 je departma Guayaquil postal prvo ozemlje v Ekvadorju, ki se je osamosvojilo od Španije in obsegal večino ekvadorskih obalnih provinc, s čimer se je vzpostavil kot neodvisna država. Njegovi prebivalci so praznovali uradni dan neodvisnosti Ekvadorja 24. maja 1822. Preostali del Ekvadorja je pridobil neodvisnost, potem ko je Antonio José de Sucre premagal španske kraljeve sile v bitki pri Pichinchi blizu Quita. Po bitki se je Ekvador pridružil republiki Veliki Kolumbiji Simóna Bolívarja, vključno z današnjo Kolumbijo, Venezuelo in Panamo. Leta 1830 se je Ekvador ločil od Velike Kolumbije in postal neodvisna republika. Dve leti pozneje je priključil Galapaško otočje.
V 19. stoletju je Ekvador zaznamovala nestabilnost s hitrim menjavanjem vladarjev. Prvi predsednik Ekvadorja je bil v Venezueli rojen Juan José Flores, ki je bil nazadnje odstavljen, sledilo mu je več avtoritarnih voditeljev, kot je Vicente Rocafuerte; José Joaquín de Olmedo; José María Urbina; Diego Noboa; Pedro José de Arteta; Manuel de Ascásubi; in Floresov lastni sin, Antonio Flores Jijón, med drugim. Konservativec Gabriel García Moreno je v 1860-ih s podporo rimskokatoliške cerkve združil državo. V poznem 19. stoletju je svetovno povpraševanje po kakavu povezalo gospodarstvo z izvozom surovin in povzročilo migracije iz visokogorja na kmetijsko zemljo na obali.
Ekvador je leta 1851 odpravil suženjstvo in osvobodil temnopolte sužnje.
Liberalna revolucija
Liberalna revolucija leta 1895 pod vodstvom Eloya Alfara je zmanjšala moč duhovščine in konservativnih lastnikov zemlje. To liberalno krilo je obdržalo oblast do vojaške »julijske revolucije« leta 1925. 1930-ta in 1940-ta leta so zaznamovala nestabilnost in pojav populističnih politikov, kot je bil petkratni predsednik José María Velasco Ibarra.
Izguba zahtevanih ozemelj od leta 1830 Od ločitve Ekvadorja od Velike Kolumbije 13. maja 1830 je njegov prvi predsednik, general Juan José Flores, zahteval ozemlje, ki se je imenovalo Real Audiencia of Quito, imenovano tudi Presidencia of Quito. Svoje zahteve je podprl s španskimi kraljevimi dekreti ali Real Cedulas, ki so začrtali meje nekdanjih španskih čezmorskih kolonij. V primeru Ekvadorja, tega s sedežem v Floresu de jure zahteva naslednje cedule – Real Cedula iz let 1563, 1739 in 1740; s spremembami v Amazonskem bazenu in Andih, ki so bile uvedene s pogodbo iz Guayaquila (1829), ki jo je Peru nerad podpisal, po tem ko je številčno premočna sila Velike Kolumbije, ki jo je vodil Antonio José de Sucre, v bitki premagala perujsko invazijsko silo predsednika in generala La Mara od Tarqui. Poleg tega je bila vzhodna meja Ekvadorja s portugalsko kolonijo Brazilijo v amazonskem bazenu spremenjena pred osamosvojitvenimi vojnami s prvo pogodbo San Ildefonso (1777) med španskim imperijem in portugalskim imperijem. Še več, da bi dodal legitimnost svojim zahtevam, je Flores 16. februarja 1840 podpisal pogodbo s Španijo, s katero je Flores prepričal Španijo, da uradno prizna neodvisnost Ekvadorja in njene izključne pravice do kolonialnih naslovov nad nekdanjim španskim kolonialnim ozemljem, ki je bilo Španiji v antiki znano kot Kraljevina in Predsedstvo Quita.
Ekvador je v svoji dolgi in burni zgodovini izgubil večino svojih spornih ozemelj v korist vsake od svojih močnejših sosed, kot so Kolumbija leta 1832 in 1916, Brazilija leta 1904 z vrsto miroljubnih pogodb in Peru po kratki vojni, v kateri je protokol iz Ria de Janeira je bil podpisan leta 1942.
Boj za neodvisnost Med bojem za neodvisnost, preden sta Peru ali Ekvador postala neodvisna naroda, se je nekaj območij nekdanje podkraljevine Nove Granade – Guayaquil, Tumbez in Jaén – razglasilo za neodvisno od Španije. Nekaj mesecev kasneje se je del perujske San Martinove osvobodilne vojske odločil zavzeti neodvisni mesti Tumbez in Jaén z namenom, da bi ju uporabili kot odskočno desko za zasedbo neodvisnega mesta Guayaquil in nato za osvoboditev preostalega dela Audiencie. de Quito (Ekvador). Med najvišjimi častniki osvobodilne vojske z juga je bilo splošno znano, da je njihov vodja San Martin želel osvoboditi današnji Ekvador in ga priključiti bodoči republiki Peru, saj je bil del Inkovskega imperija, preden so ga osvojili. Španci.
Vendar pa je bil Bolívarjev namen ustanoviti novo republiko, znano kot Velika Kolumbija, iz osvobojenega španskega ozemlja Nove Granade, ki so ga sestavljale Kolumbija, Venezuela in Ekvador. Načrti San Martina so bili prekrižani, ko se je Bolívar s pomočjo maršala Antonia Joséja de Sucreja in velikokolumbijskih osvobodilnih sil spustil z gora Andov in zasedel Guayaquil; prav tako so novo osvobojeno Audiencio de Quito priključili Republiki Veliki Kolumbiji. To se je zgodilo nekaj dni preden so lahko prispele perujske sile San Martina in zasedle Guayaquil. Zgodovinski dokumenti večkrat navajajo, da je San Martin povedal Bolivarju, da je prišel v Guayaquil, da bi osvobodil deželo Inkov iz Španije.
Perujska okupacija Jaéna, Tumbesa in Guayaquila