Srednja Evropa je območje Evrope med zahodno in vzhodno Evropo,Lecture 14: The Origins of the Cold War. Historyguide.org. Retrieved 29 October 2011. ki temelji na skupni zgodovinski, družbeni in kulturni identiteti. Pojem se je pojavil v 19. stoletju, njegovo zgodovino pa pomembno zaznamuje tridesetletna vojna med katolicizmom in protestantizmom.Karl A. Sinnhuber, Central Europe: Mitteleuropa: Europe Centrale: An Analysis of a Geographical Term, Transactions and Papers 20 (1954), 20-21.https://www.gla.ac.uk/0t4/crcees/files/summerschool/readings/school10/reading_list/Sinnhuber.pdf
Obsega večino nekdanjih ozemelj Svetega rimskega cesarstva in sosednjih kraljevin Poljske in Madžarske. Madžarska in deli Poljske so pozneje postali del habsburške monarhije, ki je prav tako pomembno zaznamovala zgodovino Srednje Evrope. Za razliko od zahodnoevropskih (Portugalska, Španija itd.) in vzhodnoevropskih (Rusija) držav srednjeevropski narodi zaradi svoje notranjosti in drugih dejavnikov niso nikoli imeli omembe vrednih kolonij (čezmorskih ali sosednjih). Pogosto se trdi, da je bilo prav pomanjkanje prvotnih čezmorskih kolonij Nemčije eden od glavnih vzrokov za nastanek prve in druge svetovne vojne.
Po drugi svetovni vojni je bila Srednja Evropa razdeljena z železno zaveso (kot so se dogovorili veliki trije na Jaltski in Potsdamski konferenci) na dva dela, kapitalistični zahodni blok in komunistični vzhodni blok. Berlinski zid je bil eden najvidnejših simbolov teh umetnih in prisilnih delitev. Stalin se je zavzemal za vzpostavitev »sovjetskega 'področja vpliva' v Srednji Evropi, začenši s Poljsko, da bi Sovjetski zvezi zagotovil geopolitično ločilno območje med njo in zahodnim kapitalističnim svetom«.
Srednja Evropa se je konec 20. in v začetku 21. stoletja začela »strateško prebujati« s pobudami, kot so Srednjeevropsko obrambno sodelovanje, Srednjeevropska pobuda, Centrope in Višegrajska skupina. To prebujenje so sprožili pisatelji in drugi intelektualci, ki so prepoznali družbeno paralizo razpadajočih diktatur in se čutili prisiljene spregovoriti proti sovjetskemu zatiranju.
Vse srednjeevropske države so po indeksu človekovega razvoja trenutno uvrščene na seznam »zelo visoko razvitih«.
Zgodovinski pogled
Srednji vek in zgodnji novi vek Elementa kulturne enotnosti Severozahodne, Jugozahodne in Srednje Evrope sta vedno bila katolicizem in latinščina. V Vzhodni Evropi, ki je ostala vzhodnopravoslavna, pa je prevladoval bizantinski kulturni vpliv; po veliki shizmi leta 1054 je Vzhodna Evropa v okviru Vzhodne pravoslavne cerkve, cerkvenoslovanščine in cirilice razvila kulturno enotnost in odpor proti katoliški (in pozneje tudi protestantski) Zahodni Evropi.Po mnenju madžarskega zgodovinarja Jenőja Szűcsa so bili temelji srednjeevropske zgodovine v prvem tisočletju tesno povezani z zahodnoevropskim razvojem. Pojasnil je, da med 11. in 15. stoletjem ni prišlo le do pokristjanjevanja in njegovih kulturnih posledic, temveč so se v Srednji Evropi pojavile tudi jasno opredeljene družbene značilnosti, ki so temeljile na zahodnih značilnostih. Ključna beseda zahodnega družbenega razvoja po tisočletju je bila širjenje svoboščin in avtonomije v Zahodni Evropi. Ti pojavi so se sredi 13. stoletja pojavili v srednjeevropskih državah. Obstajale so samouprave mest, okrožij in parlamentov.
Leta 1335, pod vladavino madžarskega kralja Karla I. Ogrskega, je bil grad Višegrad, sedež madžarskih vladarjev, prizorišče kraljevega vrha kraljev Poljske, Češke in Madžarske. Dogovorili so se o tesnem sodelovanju na političnem in trgovinskem področju, kar je njihove naslednike po koncu hladne vojne spodbudilo k uspešni srednjeevropski pobudi.
V srednjem veku so srednjeevropska mesta prevzela magdeburške pravice in oblikovala samouprave.
Pred prvo svetovno vojno sličica|Pogled na Srednjo Evropo v času pred prvo svetovno vojno (1902):Source: Geographisches Handbuch zu Andrees Handatlas, vierte Auflage, Bielefeld und Leipzig, Velhagen und Klasing, 1902. Pred letom 1870 se industrializacija, ki se je začela razvijati v Severozahodni in Srednji Evropi ter Združenih državah Amerike, ni bistveno razširila na preostali svet. Tudi v Vzhodni Evropi je industrializacija močno zaostajala. Rusija je na primer ostala pretežno ruralna in kmetijska, njeni avtokratski vladarji pa so kmete držali v tlačanstvu.Jackson J. Spielvogel: Western Civilization: Alternate Volume: Since 1300. p. 618. Pojem Srednja Evropa je bil znan že v začetku 19. stoletja, vendar se je njeno resnično življenje začelo v 20. stoletju in takoj postalo predmet intenzivnega zanimanja. Prvi koncept je združeval znanost, politiko in gospodarstvo – bil je tesno povezan z intenzivno rastočim nemškim gospodarstvom in njegovimi težnjami po prevladi v delu evropske celine, imenovanem Mitteleuropa. Nemški izraz za Srednjo Evropo je bil tako moderen, da so ga začeli uporabljati tudi drugi jeziki, ko so označevali ozemlja od Rena do Visle ali celo Dnepra ter od Baltskega morja do Balkana.A. Podraza, Europa Środkowa jako region historyczny, 17th Congress of Polish Historians, Jagiellonian University 2004 Primer takratne vizije Srednje Evrope je viden v knjigi Josepha Partscha iz leta 1903.Joseph Franz Maria Partsch, Clementina Black, Halford John Mackinder, Central Europe, New York 1903
21. januarja 1904 je bilo v Berlinu ustanovljeno Srednjeevropsko gospodarsko združenje (Mitteleuropäischer Wirtschaftsverein), katerega glavni cilj je bilo gospodarsko povezovanje Nemčije in Avstro-Ogrske (s kasnejšo razširitvijo na Švico, Belgijo in Nizozemsko). Spet drugič se je izraz Srednja Evropa začel povezovati z nemškimi načrti za politično, gospodarsko in kulturno prevlado. T. i. »Biblija« srednjeevropskega koncepta je knjiga Friedricha Naumanna z naslovom Mitteleuropa,F. Naumann, Mitteleuropa, Berlin: Reimer, 1915 v kateri je pozval k ustanovitvi gospodarske federacije po prvi svetovni vojni. Po Naumannovi zamisli naj bi bila v središču federacije Nemčija in Avstro-Ogrska, vključevala pa naj bi tudi vse evropske države zunaj Trojne antante. Po nemškem porazu v prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske je koncept propadel. Oživitev te ideje je mogoče opaziti v Hitlerjevem obdobju.
Medvojno obdobje
Po podatkih Emmanuela de Martonne so bile leta 1927 srednjeevropske države naslednje: Avstrija, Češkoslovaška, Nemčija, Madžarska, Poljska, Romunija in Švica. Avtor za opredelitev Srednje Evrope uporablja tako človeške kot fizičnogeografske značilnosti, vendar ne upošteva pravnega razvoja ali družbenega, kulturnega, gospodarskega in infrastrukturnega razvoja v teh državah., and ; Géographie universelle (1927), edited by Paul Vidal de la Blache and Lucien Gallois
Medvojno obdobje (1918–1938) je prineslo nov geopolitični sistem ter gospodarske in politične težave, pojem Srednje Evrope pa je dobil drugačen značaj. Središče zanimanja se je preselilo na njen vzhodni de – v države, ki so se (ponovno) pojavile na zemljevidu Evrope: Češkoslovaško, Madžarsko in Poljsko. Srednja Evropa je prenehala biti območje nemških prizadevanj za vodenje ali prevlado in je postala območje različnih integracijskih gibanj, katerih cilj je bil reševanje političnih, gospodarskih in nacionalnih problemov »novih« držav, kar je predstavljalo način soočanja z nemškimi in sovjetskimi pritiski. Vendar je bilo navzkrižje interesov preveliko, zato nista uspeli niti ideja Male antante niti Intermariuma (Międzymorze). K temu ni pripomoglo niti dejstvo, da je bila Češkoslovaška edina večkulturna, demokratična in liberalna država med svojimi sosedami. Dogodke pred drugo svetovno vojno v Evropi—vključno s tako imenovano zahodno izdajo in Münchenskim sporazumom—sta v veliki meri omogočila naraščajoči nacionalizem in etnocentrizem, ki sta bila značilna za to obdobje.
Medvojno obdobje je v koncept Srednje Evrope vneslo nove elemente. Pred prvo svetovno vojno je obsegala predvsem nemške države (Nemčija, Avstrija), nenemška ozemlja pa so bila območje načrtovanega nemškega prodora in prevlade – vodilni položaj Nemčije naj bi bil naravna posledica gospodarske prevlade. Po vojni je bil vzhodni del Srednje Evrope postavljen v središče koncepta. V tem času so se znanstveniki začeli zanimati za to idejo: Mednarodni zgodovinski kongres v Bruslju leta 1923 se je posvetil Srednji Evropi, kongres leta 1933 pa je nadaljeval razprave.
Madžarska zgodovinarka Magda Ádám je v svoji študiji Versajski sistem in Srednja Evropa (2006) zapisala: »Danes vemo, da je bila nadloga Srednje Evrope Mala antanta, vojaško zavezništvo Češkoslovaške, Romunije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Jugoslavije), ki leta 1921 ni bila ustanovljena zaradi sodelovanja Srednje Evrope ali boja proti nemški širitvi, temveč zaradi napačnega prepričanja, da je treba popolnoma nemočno Madžarsko potlačiti.«
Avantgardna gibanja v Srednji Evropi so bila pomemben del razvoja modernizma, ki je v 20. letih 20. stoletja dosegel svoj vrhunec po vsej celini. Vir srednjeevropskih avantgard (Los Angeles County Museum of Art) vsebuje primarne dokumente o avantgardah v Avstriji, na Češkoslovaškem, v Nemčiji, na Madžarskem in na Poljskem med letoma 1910 in 1930. Manifesti in revije srednjeevropskih radikalnih umetniških krogov so dobro znani zahodnim znanstvenikom in se poučujejo na temeljnih univerzah te vrste v zahodnem svetu.
Mitteleuropa Mitteleuropa se lahko nanaša na zgodovinski koncept ali na sodobno nemško opredelitev Srednje Evrope. Nemški izraz Mitteleuropa (ali njegov dobesedni prevod Srednja Evropa) je kot zgodovinski pojem dvoumen nemški pojem. Po Fritzu Fischerju je bila Mitteleuropa načrt iz obdobja rajha 1871–1918, s katerim naj bi stare cesarske elite poskušale zgraditi sistem nemške gospodarske, vojaške in politične prevlade od severnega morja do Bližnjega vzhoda in od Nizkih držav prek ruskih step do Kavkaza. Kasneje je profesor Fritz Epstein trdil, da je bila grožnja slovanske »Drang nach Westen« (zahodne ekspanzije) glavni dejavnik za nastanek ideologije Mitteleurope, še preden je leta 1871 nastal rajh.
V Nemčiji je bila ta konotacija včasih povezana tudi s predvojnimi nemškimi pokrajinami vzhodno od linije Odra-Nisa.
Izraz »Mitteleuropa« pri nekaterih starejših ljudeh vzbuja negativne zgodovinske asociacije, čeprav Nemci v regiji niso imeli izključno negativne vloge. Večina srednjeevropskih Judov je sprejela razsvetljensko nemško humanistično kulturo 19. stoletja. Nemško govoreči Judje z Dunaja, Budimpešte in Prage na prelomu 19. in 20. stoletja so postali predstavniki najboljše srednjeevropske kulture, čeprav je nacistična različica »Mitteleurope« to kulturo uničila. Vendar se izraz »Mitteleuropa« zdaj v nemškem izobraževanju in medijih spet pogosto uporablja brez negativnega pomena, zlasti po padcu komunizma. Mnogi prebivalci novih nemških dežel se namreč ne opredeljujejo kot del Zahodne Evrope in zato raje uporabljajo izraz »Mitteleuropa«.
Srednja Evropa med drugo svetovno vojno Med drugo svetovno vojno je Srednjo Evropo v veliki meri okupirala nacistična Nemčija. Številna območja so bila bojna in posledično opustošena. Zaradi množičnega poboja Judov so se številna njihova stoletja stara naselitvena območja izpraznila ali pa so se tam naselili drugi ljudje, njihova kultura pa je bila izbrisana. Tako Adolf Hitler kot Josif Stalin sta diametralno nasprotovala stoletnim habsburškim načelom »živi in pusti živeti« glede etničnih skupin, narodov, manjšin, religij, kultur in jezikov ter poskušala uveljaviti svoje ideologije in oblastne interese v Srednji Evropi. Zavezniki so imeli različne načrte za povojno državno ureditev v Srednji Evropi. Medtem ko si je Stalin prizadeval pridobiti čim več držav pod svoj nadzor, je Winston Churchill raje oblikoval srednjeevropsko Donavsko konfederacijo, ki bi te države usmerila proti Nemčiji in Rusiji.