thumb|right|300px|Satelitski posnetek Madagaskarja (september 2003) Madagaskar, uradno Republika Madagaskar (malgaško Madagasikara, Repoblikan'i Madagasikara, ) je otoška država, ki leži ob jugovzhodni obali Afrike. Je četrti največji otok na svetu, druga največja otoška država in 44. največja država na svetu. Njeno glavno in največje mesto je Antananarivo.
Madagaskar sestavljajo otok Madagaskar in številni manjši obrobni otoki. Po prazgodovinskem razpadu superceline Gondvane se je Madagaskar v zgodnji juri pred približno 180 milijoni let ločil od Afrike in pred približno 90 milijoni let, od Indijske podceline, kar je omogočilo avtohtonim rastlinam in živalim, da so se razvijale v relativni izolaciji; posledično je to žarišče biotske raznovrstnosti in ena od 17 megadiverzitetnih držav na svetu, kjer je več kot 90 % divjih živali endemičnih. Otok ima subtropsko do tropsko morsko podnebje.
Madagaskar so med ali pred sredino prvega tisočletja našega štetja prvič naselila avstronezijska ljudstva, ki so domnevno prispela s kanuji z oporniki iz današnje Indonezije. Okoli 9. stoletja našega štetja so se jim pridružili bantujski migranti, ki so prečkali Mozambiški preliv iz vzhodne Afrike. Druge skupine so se sčasoma naselile na Madagaskarju in vsaka je trajno prispevala k malgaškemu kulturnemu življenju. Pozneje je malgaška etnična skupina pogosto razdeljena na 18 ali več podskupin, od katerih so največje Merina v osrednjem višavju.
Do poznega 18. stoletja je otoku Madagaskarju vladala razdrobljena paleta spreminjajočih se družbenopolitičnih zavezništev. V začetku 19. stoletja se je večina plemičev Merina združila in vladala kot Kraljevina Merina. Monarhija se je leta 1897 končala s priključitvijo k Franciji, od katere se je Madagaskar osamosvojil leta 1960. Država je od takrat prestala štiri glavna ustavna obdobja, imenovana republike, od leta 1992 pa je bila urejena kot ustavna demokracija. Po politični krizi in vojaškem državnem udaru leta 2009 je Madagaskar doživel dolgotrajno tranzicijo proti svoji četrti in sedanji republiki, pri čemer je bilo januarja 2014 ponovno vzpostavljeno ustavno upravljanje.
Madagaskar je članica Združenih narodov (ZN), Afriške unije (AU), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC) in Organizacije Internationale de la Frankophonie. Malgaški in francoski jezik sta uradna jezika države. Krščanstvo je prevladujoča vera, s precejšnjo manjšino, ki še vedno izvaja tradicionalne vere. ZN Madagaskar uvrščajo med najmanj razvite države. Ekoturizem in kmetijstvo, skupaj z večjimi vlaganji v izobraževanje, zdravstvo in zasebno podjetništvo, so ključni elementi njene razvojne strategije. Kljub znatni gospodarski rasti od začetka 2000-ih so se razlike v dohodkih povečale, kakovost življenja pa je za večino prebivalstva še vedno nizka. Madagaskar doživlja nenehno lakoto, za katero strokovnjaki trdijo, da je prva, ki jo v celoti povzročajo podnebne spremembe.
Etimologija V malgaškem jeziku se otok Madagaskar imenuje Madagasikara (malgaška izgovorjava [madaɡasʲˈkʲarə̥]), njegovo prebivalstvo pa se imenuje Malgaši. Izvor imena je negotov in je verjetno tuje, saj so ga v srednjem veku razširili Evropejci.Cousins (1895), pp. 11–12 Če je temu tako, ni znano, kdaj so to ime sprejeli prebivalci otoka. Zdi se, da lokalno prebivalstvo za označevanje otoka ni uporabljalo nobenega imena v malgaškem jeziku, ki je obstajalo pred Madagasikaro, čeprav so imele nekatere skupnosti lastno ime za del ali vso zemljo, ki so jo poseljevali.Room (2006), p. 230
Ena hipoteza povezuje Madagaskar z besedo Malay, ki se nanaša na avstronezijsko poreklo Malgašev v današnji Indoneziji. Na zemljevidu Al-Idrizija iz leta 1154 se otok imenuje Gesira Malai ali 'malajski otok' v arabščini. Inverzija tega imena v Malai Gesira, kot so ga poznali Grki, naj bi bila predhodnik sodobnega imena otoka. Ime Malajski otok je bilo kasneje prevedeno v latinščino kot Malichu, skrajšana oblika Malai Insula, v srednjeveški Mappa Mundi iz Hereforda kot ime Madagaskarja.
Druga hipoteza je, da je Madagaskar pokvarjena transliteracija Mogadiša, glavnega mesta Somalije in pomembnega srednjeveškega pristanišča v Indijskem oceanu. To naj bi bilo posledica tega, da je beneški raziskovalec iz 13. stoletja Marco Polo zamenjal obe lokaciji v svojih spominih, v katerih omenja deželo Madageiscar južno od Sokotre. To ime bi potem Evropejci popularizirali na renesančnih zemljevidih.Room (2006), p. 230
Zgodovina Zgodnje obdobje
Tradicionalno so arheologi ocenili, da so najzgodnejši naseljenci prispeli v zaporednih valovih v kanujih z oporniki iz južnega Bornea, verjetno v obdobju med 350 pr. n. št. in 550 n. št., medtem ko so drugi previdni glede datumov pred letom 250 n. št. V obeh primerih je zaradi teh datumov Madagaskar eno zadnjih večjih kopenskih mas na Zemlji, ki so ga ljudje poselili pred poselitvijo Islandije in Nove Zelandije. Domneva se, da so Ma'anyance kot delavce in sužnje pripeljali Javanci in Sumatranci-Malajci v svojih trgovskih flotah na Madagaskar. Datumi pred sredino prvega tisočletja našega štetja niso trdno podprti.
Ob prihodu so se zgodnji naseljenci ukvarjali s poljedelstvom, da bi izkrčili obalne deževne gozdove za gojenje. Prvi naseljenci so naleteli na obilico megafavne Madagaskarja, vključno s 17 vrstami velikanskih lemurjev, velikimi neletečimi pticami (vključno z verjetno največjo ptico, kar jih je kdaj obstajalo, Epiornis (Aepyornis maximus), orjaško foso (Cryptoprocta spelea) in več vrstami madagaskarskega povodnega konja, ki so od takrat izumrli zaradi lova in uničevanja habitata. Do leta 600 n. št. so skupine teh zgodnjih naseljencev začele krčiti gozdove v osrednjem višavju.
Arabski trgovci so prvič dosegli otok med 7. in 9. stoletjem. Val bantu govorečih migrantov iz jugovzhodne Afrike je prispel okoli leta 1000 n. št. Južnoindijski tamilski trgovci so prispeli okoli 11. stoletja. Predstavili so zebuja (Bos indicus), vrsto dolgorogega grbastega goveda, ki so ga redili v velikih čredah. Namakana riževa polja so bila razvita v osrednjem visokogorskem kraljestvu Betsileo in so bila stoletje pozneje razširjena s terasastimi polji po sosednjem kraljestvu Imerina. Naraščajoča intenzivnost obdelovanja zemlje in vse večje povpraševanje po paši zebujev sta do 17. stoletja v veliki meri spremenila osrednje višavje iz gozdnega ekosistema v travinje.
Ustne zgodovine ljudstva Merina, ki je morda prispelo v osrednje višavje pred 600 do 1000 leti, opisujejo srečanje z ustaljeno populacijo, ki so jo imenovali Vazimba. Verjetno potomci zgodnejšega in manj tehnološko naprednega avstronezijskega naselitvenega vala so Vazimbe v 16. in zgodnjem 17. stoletju asimilirali ali izgnali z višavja kralji Merina Andriamanelo, Ralambo in Andrianjaka. Danes duhove Vazimbe častijo kot tompontanije (prednike, gospodarje dežele) v številnih tradicionalnih malgaških skupnostih.
Arabski in evropski stiki
Pisna zgodovina Madagaskarja se je začela z Arabci, ki so ustanovili trgovske postojanke vzdolž severozahodne obale vsaj do 10. stoletja in predstavili islam, arabsko pisavo (ki se uporablja za prepis malgaškega jezika v obliki pisave, imenovani sorabe), arabsko astrologijo in druge kulturne elemente.
Evropski stik se je začel leta 1500, ko je portugalski pomorski kapitan Diogo Dias opazil otok, medtem ko je sodeloval v 2. armadi portugalske indijske armade.
Matatana je bila prva portugalska naselbina na južni obali, 10 km zahodno od Fort Dauphina. Leta 1508 so tam naseljenci zgradili stolp, majhno vas in postavili kamniti steber. Ta naselbina je bila ustanovljena leta 1513 na ukaz podkralja portugalske Indije Jeronima de Azeveda.
Stiki so se nadaljevali od leta 1550. Kralj Ivan III. Portugalski in indijski podkralj sta odredila več kolonizacijskih in spreobrnjenskih misij, vključno z eno leta 1553, ki jo je izvedel Baltazar Lobo de Sousa. V tej misiji so po podrobnih opisih kronistov Diogo do Couto in João de Barros odposlanci dosegli notranjost celine preko rek in zalivov, izmenjali dobrine in celo spreobrnili enega od lokalnih kraljev.
Francozi so v poznem 17. stoletju ustanovili trgovske postaje vzdolž vzhodne obale. Od približno 1774 do 1824 je Madagaskar pridobil pomen med pirati in evropskimi trgovci, zlasti tistimi, ki so bili vpleteni v čezatlantsko trgovino s sužnji. Majhen otok Nosy Boroha ob severovzhodni obali Madagaskarja so nekateri zgodovinarji predlagali kot mesto legendarne piratske utopije Libertalije.Oliver (1886), p. 16 Mnogi evropski pomorščaki so doživeli brodolom na obalah otoka, med njimi Robert Drury, čigar dnevnik je eden redkih pisnih prikazov življenja na južnem Madagaskarju v 18. stoletju.Kent (1976), pp. 65–71
Bogastvo, ustvarjeno s pomorsko trgovino, je spodbudilo vzpon organiziranih kraljestev na otoku, od katerih so nekatera do 17. stoletja postala zelo močna. Med njimi je bilo zavezništvo Betsimisaraka na vzhodni obali in Sakalava poglavarstva Menabe in Boina na zahodni obali. Kraljestvo Imerina, ki je bilo v osrednjem višavju s prestolnico v kraljevi palači Antananarivo, se je pojavilo približno v istem času pod vodstvom kralja Andriamanela.Ogot (1992), p. 418
Kraljevina Merina
Ob svojem nastanku v zgodnjem 17. stoletju je bilo visokogorsko kraljestvo Imerina sprva manjša sila v primerjavi z večjimi obalnimi kraljestvi in je še oslabelo v zgodnjem 18. stoletju, ko ga je kralj Andriamasinavalona razdelil med svoje štiri sinove. Po skoraj stoletju vojskovanja in lakote je Imerino leta 1793 ponovno združil kralj Andrianampoinimerina (1787–1810). Iz svoje začetne prestolnice Ambohimanga in kasneje iz Rove Antananarivo je ta kralj Merine hitro razširil svojo oblast nad sosednjimi kneževinami. Njegovo ambicijo, da pod svojo oblast postavi celoten otok, je v veliki meri uresničil njegov sin in naslednik, kralj Radama I. (1810–28), ki ga je britanska vlada priznala za kralja Madagaskarja. Radama I. je leta 1817 z britanskim guvernerjem Mavricija sklenil pogodbo o odpravi donosne trgovine s sužnji v zameno za britansko vojaško in finančno pomoč. Odposlanci rokodelskih misijonarjev iz Londonske misijonarske družbe so začeli prihajati leta 1818 in so vključevali ključne osebnosti, kot so James Cameron, David Jones in David Griffiths, ki so ustanovili šole, prepisali malgaški jezik z uporabo rimske abecede, prevedli Sveto pismo in uvedli vrsto novih tehnologije na otok.Ade Ajayi (1998), pp. 413–422
Naslednica Radama I., kraljica Ranavalona I. (1828–61), se je odzvala na naraščajoče politične in kulturne posege s strani Britanije in Francije z izdajo kraljevega odloka, ki je prepovedal krščanstvo na Madagaskarju in prisilil večino tujcev, naj zapustijo ozemlje. William Ellis iz Londonske misijonarske družbe je opisal svoje obiske med njeno vladavino v svoji knjigi Trije obiski Madagaskarja v letih 1853, 1854 in 1856. Kraljica je močno uporabljala tradicionalno prakso fanompoana (prisilno delo kot plačilo davka) za dokončati projekte javnih del in razviti stalno vojsko med 20.000 in 30.000 vojaki Merine, ki jih je napotila, da pomirijo obrobne regije otoka in dodatno razširijo kraljestvo Merina, da bi zajelo večino Madagaskarja. Prebivalci Madagaskarja so lahko drug drugega obtoževali različnih zločinov, vključno s krajo, krščanstvom in predvsem čarovništvom, za kar je bila rutinsko obvezna preizkušnja tangena. Med letoma 1828 in 1861 je tangena povzročila približno 3000 smrti letno. Leta 1838 je bilo ocenjeno, da je kar 100.000 ljudi v Imerini umrlo zaradi preizkušnje v tangeni, kar je predstavljalo približno 20 odstotkov prebivalstva. Kombinacija rednega vojskovanja, bolezni, težkega prisilnega dela in ostrih pravosodnih ukrepov je med njeno 33-letno vladavino povzročila visoko stopnjo umrljivosti med vojaki in civilisti; ocenjuje se, da se je prebivalstvo Madagaskarja med letoma 1833 in 1839 zmanjšalo s približno 5 milijonov na 2,5 milijona.