Irska (; tudi Republika Irska, ) je parlamentarna republika in otoška država v Britanskem otočju na skrajnem zahodu Evrope, ki pokriva približno pet šestin otoka Irske ob severozahodni obali Evrope, preostala šestina irskega otoka je znana kot Severna Irska in je del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske.
Državno ustavno ime je Éire ali slovensko Irska. Republika Irska je uradni opis države (v tem članku se Irska nanaša na državo, če ni posebno označeno, da je mišljen otok).
Notranjost države sestavljajo širne planjave, porasle pretežno z bujnimi travniki in pašniki, zaradi česar je otok dobil ime »zeleni otok«. Gozdovi pokrivajo le 9,6 % površine države, kar je najmanj v Evropi, takoj za Islandijo z 0,3 %. Leta 2021 je Irska imela 5,033 milijona prebivalcev.
Ime Država iz leta 1922, ki jo sestavlja 26 od 32 irskih grofij, je bila "zasnovana in znana kot Irska svobodna država". Irska ustava, sprejeta leta 1937, določa, da je ime države Éire ali v angleškem jeziku Irska. 2. člen Zakona o republiki Irski iz leta 1948 navaja: »S tem se razglasi, da je opis države Republika Irska«. Zakon iz leta 1948 določa, da ime države ni »Republika Irska«, ker bi bilo to v nasprotju z ustavo.Gallagher, Michael, "The changing constitution", in
Vlada Združenega kraljestva je uporabila ime "Eire" (brez naglasnega znamenja) in od leta 1949 "Republika Irska" za državo;Oliver, J.D.B., What's in a Name, in Note: the author incorrectly uses "Éire", with the diacritic šele po Belfastskem sporazumu leta 1998 pa ime "Irska".
Tako kot "Irska", "Éire" ali "Republika Irska" je bila država imenovana tudi "Republika", "Južna Irska" ali "Južna". V irskem republikanskem kontekstu se pogosto imenuje "svobodna država" ali "26 grofij".
Zgodovina
Prve sledi naselitve datirajo v mezolitik (okoli 6000 pr. n. št.). V 2. tisočletju pr. n. št. so otok naselili Kelti, ki so bili organizirani v klanih. Ti so se do zgodnjega srednjega veka združili v pet kraljestev, imenovanih Pet petin (irsko Cuig Cuigi): Ulaidh (Ulster), Midhe (Meath), Laighin (Leinster), Mumhain (Munster) in Connacht (Connaught). Rimljani niso nikoli osvojili Irske (latinsko Hibernia), čeprav se je njihov vpliv čutil. thumb|200px|left|Irska kraljestva leta 1014 Predkrščansko obdobje irske zgodovine je opisano v junaških pesnitvah, zbranih v cikluse, od katerih je najbolj znan Ulstrski ciklus o kralju Conchobaru, junaku Cú Chilainnu in tovariših.
S preostalo Evropo se je Irska povezala s prevzemom krščanstva, o katerem je v 5. stoletju prvi pridigal sveti Patrik, kasnejši svetnik in zaščitnik Irske. Hitro so se razvijale številne opatije in samostanske šole, irski misionarji (sveti Kolumban, sveti Galen, sveti Kilijan ter drugi) so razvijali široko misijonsko dejavnost v zahodni in srednji Evropi.
Od konca 8. stoletja je bila Irska stalno ogrožena zaradi napadov Vikingov, ki so v 9. stoletju ustanovili svoje kraljestvo s sedežem v Dublinu. Napade je končno ustavil visoki kralj celotne Irske in kralj Muhmaina Brian Boru, ko jih je premagal leta 1014 v bitki pri Clontarfu.
Delitev Irske Nesposobnost kasnejših irskih vladarjev pri združevanju otoka in medsebojne boje irskih kraljestev je izkoristil angleški kralj Henrik II., ki je leta 1171 vdrl na Irsko in prisilil del irskih knezov, da so ga priznali za svojega kralja. Uvedba angleškega fevdalnega reda in razdelitev velikih posestev angleškim plemičem je pripeljala do upora kralja Connachta Roryja O'Conorja (1171), ki se je končala z dejansko delitvijo otoka na dva dela (zahodni pod Roryjevo oblastjo in vzhodni pod oblastjo kraljevega namestnika v Dublinu). Rory O'Conor je bil leta 1175 prisiljen odstopiti od naslova visokega kralja in zadržati samo naslov kralj Connachta. V 13. stoletju Je bil v angleškem delu otoka vzpostavljen parlament. thumb|200px|Angleška Irska leta 1300
Poskus Ircev, da se osvobodijo angleške oblasti pod vodstvom škotskega princa Edwarda Bruca (1315−1318) se je končal z neuspehom, območje pod angleško upravo pa je bilo razširjeno za tri nove grofije (Kildare, Desmond in Ormonde).
Angleška Irska Oblast irskega parlamenta je zelo omejil kralj Henrik VII. leta 1494, njegov naslednik Henrik VIII. pa je leta 1542 zavladal celemu otoku in prevzel tudi naslov kralja Irske. Spopadi Ircev in Angležev so se ojačali ob koncu 16. stoletja, ko so Ircem poskušali vsiliti protestantizem. Pomembna upora sta bila pod vodstvom Shana O'Neilla (1559−1567) in Hugha O'Neilla (1595−1601). 200px|thumb|Močno utrjeno mesto Galway (1651) je bilo zadnje irsko oporišče, ki se je predalo vojski parlamentarcev leta 1652
Leta 1649−1650 je upor v Irski okrutno zatrl Oliver Cromwell, ki je začel tudi naseljevati škotske protestante, zato so se napetosti v državi še povečale. Poskus vreči s prestola angleškega kralja Jakoba II., ki so ga Irci kot katolika z navdušenjem sprejeli, je onemogočila vojska Viljema III. Oranskega (1648−1691). Kot kaznovanje so angleške oblasti množično zaplenile posesti in načrtno uničevale irsko gospodarstvo. Katoliki so bili v celoti izključeni iz javnih služb, zato so bili pogosti nemiri in močno izseljevanje.
Irska v Veliki Britaniji thumb|200px|left|Irski spodnji dom parlamenta 1780 (Francis Wheatley) thumb|200px|Daniel O'Connell Prve organizacije za boj proti angleški zasedbi so nastale v 18. stoletju tudi zaradi spodbude francoske revolucije. Leta 1791 je nastala zveza Zedinjeni Irci (angleško United Irishmen) pod idejnim vodstvom Wolfa Tona. Neuspela vstaja leta 1798 je izkoristila britanska vlada in izdala Zakon o zedinjenju (Act of Union), podoben zakonu o zvezi med Anglijo in Škotsko iz leta 1707. Leta 1801 je bilo razglašeno Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (ki bo trajalo vse do leta 1914) in postavljen skupen parlament, v katerem je imela Irska 32 poslancev v zgornjem in 100 v spodnjem domu; volilna pravica je ostala omejena na sloj največjih veleposestnikov. Irski odgovor na združitev je bil upor Roberta Emmeta leta 1803, ki je bil zatrt z neusmiljenimi nasilnimi ukrepi in gospodarskim izkoriščanjem.
Leta 1823 je bilo na pobudo Daniela O'Connella ustanovljeno Katoliško društvo (Catholic Association), leta 1829 pa v Britanskem parlamentu izglasovan Zakon o politični emancipaciji katolikov (Emancipation Act), s katerim so tudi katoliki dobili pravico biti izvoljeni v parlament in dostop do javnih služb. Leta 1840 je bilo ustanovljeno Nacionalno društvo za razveljavitev unije (National Repeal Association), ki ga je vodil D. O'Connell in je težilo k iskanju političnih rešitev s pogajanji z britansko vlado.
Sredi 19. stoletja se je gospodarsko stanje v Irski zelo poslabšalo, britanski veleposestniki so priganjali kmete in zahtevali razvoj živinoreje. Posebej težak udarec siromašnim slojem prebivalstva je prinesla bolezen krompirja (1845−1849), ki je bil skoraj edina hrana kmečkega prebivalstva. Nastala je velika lakota. Umrlo je več kot milijon ljudi, okoli 1.250.000 pa se jih je izselilo v Ameriko. Od tedaj do leta 1851 se je število prebivalcev Irske zmanjšalo za okoli tretjino (z 8.400.000 na 6.600.000). Taka negativna smer razvoja se je nadaljevala do konca stoletja, ko je število prebivalcev padlo na 4.500.000.
Boj za neodvisnost
Leta 1872 je bila ustanovljena Liga za avtonomijo (Home Rule League), ki se je leta 1877 preimenovala v Irsko agrarno zvezo (Irish Land League), prvo množično stranko na Irskem pod vodstvom Charlesa Stewarta Parnella. Z bojkotom so se borili za reforme veleposestnikov. Da bi Gladstone pridobil glasove irskih poslancev v spodnjem domu, je 1886 in 1893 zgornjemu domu predlagal zakon o omejeni avtonomiji Irske in je bil zavrnjen.
Leta 1900 so se sile, ki so se s političnimi sredstvi borile za neodvisnost Irske, združile v Združeno irsko zvezo (United Irish League) pod vodstvom Johna Redmonda, ki je deloval v parlamentu pod imenom Združena irska nacionalna stranka. Leta 1903 je bil sprejet Zakon o nakupu zemlje (Wyndham Land Purchase Act) in izvedena agrarna reforma s katero so zakupniki dobili zemljo. Od leta 1905 se je republikansko gibanje za popolnoma neodvisno Irsko osredotočilo v organizaciji Sinn Féin (slovensko Mi sami), pod vodstvom Arthura Griffitha. 1912 je liberalna vlada britanskega premierja Herberta Henryja Asquitha tretjič predložila parlamentu zakon o avtonomiji Irske, ki je bil po dolgi razpravi leta 1914 sprejet s pridržkom uvedbe do leta 1918. Zaostrovale so se notranje napetosti med katoliki in protestanti na Irskem, ki so začeli ustanavljati svoje oborožene enote (protestantski Ulstrski prostovoljci in katoliški Irski prostovoljci) in se spopadati.
Člani Irskega republikanskega bratstva in organizacije Sinn Féin so v Dublinu 23. aprila 1916 začeli velikonočno vstajo in razglasili Republiko Irsko. Vstajo je krvavo zadušila britanska vojska po šestih dneh, nad vstajniki pa izvedli grobe ukrepe. Januarja 1919 so se irski poslanci v britanskem parlamentu in člani organizacije Sinn Féin sestali v Dublinu in razglasili Irsko nacionalno skupščino (Dáil Éireann), ki je razglasila neodvisnost in ustoličila vlado na čelu z Eamonom de Valerom. Sledila je angleško-irska vojna, v kateri se je na strani Irske borila Irska republikanska armada, sestavljena iz pristašev gibanja Sinn Féin. Premirje je bilo sklenjeno 23. decembra 1920, ko je britanski parlament sprejel nov zakon o Irski upravi (Government of Ireland Act), s katerim se je od Irske odcepilo 6 severnih grofij s protestantsko večino in se združilo pod imenom Severna Irska, preostali del pa je dobil status dominiona. Tako rešitev je nejevoljno prevzela Irska narodna skupščina julija 1921 in 1922 ustanovila Irsko svobodno državo (irsko Saorstát Éireann, angleško Irish Free State) z avtonomno vlado in priznanjem angleške krone, ki jo je zastopal generalni guverner. Prvi predsednik vlade je bil Arthur Griffith (1922).
Neodvisna Irska thumb|180px|Republika Irska Neodvisnost je Irska dobila z novo ustavo 29. decembra 1937, ko je zamenjala ime v Irska (Éire) in ostala članica Commonwealtha. Za prvega predsednika je bil izbran Douglas Hyde (1938−1945).
Med veliko gospodarsko krizo leta 1937 in 1938 je bilo v Irski organiziranih več sindikalnih organizacij in val štrajkov. Med drugo svetovno vojno je Irska razglasila nevtralnost.
Iz Commonwealtha je izstopila leta 1949 in prevzela ime Republika Irska (Poblacht na h'Éireann). Od leta 1955 je članica Združenih narodov. Na oblasti se na Irskem menjata stranki Združena irska partija (Fine Gael) in Republikanska stranka (Fianna Fáil). Med letoma 1970 do 1972 je bila članica EFTE, od 1987 pa članica Evropske ekonomske zveze (od leta 1973 EU).
Od 1970-ih je terorizem vzdrževal irski nacionalizem v Severni Irski. Čeprav so se napetosti nadaljevale (bombni napad IRE v Omaghu v Severni Irski), je bil leta 1998 dosežen politični dogovor o ožjem sodelovanju med republikanci in unionisti.
Geografija
Država se razteza na območju približno petih šestin (70.273 km²) irskega otoka (84.421 km²), preostanek je Severna Irska. Otok je na severu in zahodu omejen z Atlantskim oceanom, na severovzhodu s Severnim kanalom in Hebridskim morjem. Na vzhodu se Irsko morje povezuje z Atlantskim oceanom s kanalom svetega Jurija in Keltskega morja.
Zahodno pokrajino večinoma sestavlja razčlenjena obala s številnimi riasi in strmimi klifi (8 km dolgi in visoki več kot 200 m). Osrednja rahlo valovita nižinska pokrajina (60 do 120 m nmv), zgrajena na karbonatnih apnencih, je v veliki meri prekrita z ledeniškimi sedimenti gline in peska, tu so tudi pomembna območja barij in več jezer. Najvišja točka je Carrauntoohil (1038 m), ki leži v Armorikanskem gorstvu na jugozahodu. Reka Shannon, ki prečka osrednje nižine, je najdaljša reka na Irskem, dolga 386 kilometrov. Zahodna obala je bolj robustna od vzhodne, z mnogimi otoki, polotoki, rti in zalivi.