Normandija (, , iz stare francoščine Normanz, množina Normant, prvotno iz besede za "northman" v več skandinavskih jezikih) je geografska regija v Franciji, ki ustreza nekdanji vojvodini Normandiji.
Leta 1956 je bila Normandija razdeljena na dve upravni regiji: Spodnja Normandija in Zgornja Normandija, ki sta bili združeni v eno regijo z veljavnostjo od 1. januarja 2016. Celinsko ozemlje obsega 30.627 km² in predstavlja pretežni del Normandije ter približno 5 % ozemlja Francije. Prebivalstvo Normandije šteje okoli 3.450.000. Na kontinentu okoli 3.260.000 ali 5,5 % prebivalcev Francije (v letu 2005). Kanalski otoki (navedeni kot Îles anglo-Normandes v francoščini) so zgodovinsko del Normandije in obsegajo 194 km² ali dve bailiffovi okrožiji: Guernsey in Jersey, ki sta poderejena britanski kroni.
Zgornja Normandija (Haute-Normandie) je sestavljena iz francoskih departmajev Seine-Maritime in Eure in Spodnja Normandija (Basse-Normandie) iz departmajev Orne, Calvados in Manche. Prvotna pokrajina Normandija je bila sestavljena iz današnje Zgornje in Spodnje Normandije, kot tudi manjših površin sedaj deli departmajev Mayenne in Sarthe. Ime izhaja od naselij na ozemlju, ki so ga zasedali Vikingi (Norsemen) od 9. stoletja in potrjeno s pogodbo iz 10. stoletju. Stoletje in pol po Normanski osvojitvi Anglije leta 1066, sta bili Normandija in Anglija povezani z normanskimi in frankovskimi vladarji.
Med drugo svetovno vojno je zavezniška vojska izvedla izkrcanje na dan D na plažah Normandije, pod oznako Operacija Overlord in začel se je dolgotrajen boj za Normandijo in osvoboditev Pariza ter obnovo Francoske republike. To izkrcanje je bila pomembna prelomnica v vojni.
Spodnja Normandija je pretežno kmetijska, z živinorejo kot najbolj pomembnim sektorjem. Bocage je mozaik majhnih področij omejenih z visokimi živimi mejami, tipičnih za zahodno območje. Zgornja Normandija ima večjo koncentracijo industrije. Normandija je pomembna regija za proizvodnjo žganih pijač calvadosa (jabolčno žganje) in sadjevca. Druge dejavnosti gospodarskega pomena so mlečni proizvodi, lan (60 % proizvodnje v Franciji), konjereja (vključno z dvema francoskima nacionalnima kobilarnama), ribolov, morski sadeži in turizem. Regija ima tri francoske jedrske elektrarne. Na voljo je tudi enostaven dostop do Velike Britanije preko pristanišč Cherbourg, Caen (Ouistreham), Le Havre in Dieppe.
Zgodovina
Arheološke najdbe, kot so jamske poslikave, dokazujejo, da so bili v regiji ljudje prisotni že v pradavnini.
Belgi in Kelti, znani kot Galci so vdrli v Normandijo v več zaporednih valovih od 4. do 3. stoletja pred našim štetjem.
Ko je Julij Cezar napadel Galijo, je bilo v Normandiji devet različnih galskega plemena.
Romanizacija Normandije je bila dosežena z običajnimi metodami: rimskimi cestami in politiko urbanizacije. Klasicisti so imeli znanje mnogih galsko-rimskih vil v Normandiji.
V poznem 3. stoletju so Normandijo opustošili barbarski vpadi. V obalna naselja so vdrli saški pirati. Tudi krščanstvo se je začelo širiti na območje v tem obdobju. Leta 406 so germanska plemena začela vdirati iz vzhoda, medtem ko so Sasi podjarmili normansko obalo. Rimski cesar se je umaknil iz večjega dela Normandije.
Že leta 487 je območje med rekama Somo in Loaro prešlo pod nadzor frankovskega gospodarja Klodvika.
Vikingi so začeli napad po dolini Sene sredi 9. stoletja. Napadali so in uničevali samostane, vključno enega v Jumièges, ko so izkoristili čas po razpadu imperija Karla Velikega da zavzame severno Francijo. Vojvodino Normandijo je ustanovil danski Viking Hrolf Ragnvaldsson ali Rollo (znan tudi kot Robert Normandijski). Rollo je oblegal Pariz, a v letu 911 vstopil kot vazal h kralju Zahodnih Frankov, Karlu Preprostemu prek pogodbe v Saint-Clair-sur-Epte. V zameno za njegov poklon in zvestobo, je Rollo zakonito pridobil ozemlje, ki so ga on in njegovi zavezniki Vikingi že osvojili. Ime Normandija odraža Rolloja Vikinga (tj Norsemen - severnjak).
Potomci Rolloja in njegovi privrženci so sprejeli lokalni galsko-romanski jezik in se asimilirali s prvotnimi prebivalci tega območja. Postali so Normani - z normansko govorečo mešanico skandinavščine, nekakšne keltščine, orknejščine, anglo-danščine, saščine in avtohtone frankovščine in galščine.
Rollojev potomec Viljem, vojvoda Normandije, je postal kralj Anglije leta 1066, Normanska osvojitev je dosegla vrhunec v bitki pri Hastingsu, medtem ko je ohranil Vojvodino Normandijo zase in za svoje potomce.
Širitev Normanov
Poleg zasedbe Anglije in poznejših osvajanj v Walesu in na Irskem, so se Normani razširili tudi na druga področja. Normanske družine, kot so Tankred iz Hautevilla, Rainulf Drengot in Guimond de Moulins so igral pomembno vlogo pri normanskem osvajanju južne Italije in križarskih vojn.
Drengotov rod in Tankredovi sinovi William I. of Hauteville, Drogo Hautevillski, Humphrey Hautevillski, Robert Guiscard in Rogerij I. Sicilski, so postopoma osvojili ozemlja v južni Italiji in leta 1130 ustanovili Kraljevino Sicilijo. Prav tako so zasedli mesto zase in za svoje potomce v križarskih državah v Mali Aziji in Sveti deželi.
V 14. stoletju je normanski raziskovalec Jean de Béthencourt ustanovil kraljestvo na Kanarskih otokih. Béthencourt je prejel naziv kralj Kanarskih otokov, toda priznan kot fevdni gospod Henrika III. Kastiljskega, ki je zagotovil pomoč v času osvajanja.
13. do 17. stoletje
Leta 1204, v času vladavine angleškega kralja Ivana, je celinska Normandija vzeta iz Anglije pod francoskim kraljem Filipom II.. Otoška Normandija (Kanalski otoki) je ostala pod angleško kontrolo. Leta 1259 je Henrik III. Angleški priznal zakonitost francoske posesti na celini s pogodbo iz Pariza (1259). Njegovi nasledniki pa so se pogosto borili za ponovno pridobitev nadzora nad celinsko francosko Normandijo.
Charte aux Normands, ki jo je izdal Ludvik X. Francoski leta 1315 (in pozneje ponovno potrjena leta 1339) - je analogna Magni Carti dodeljeni Angliji v obdobju po letu 1204 - zajamčene svoboščine in privilegije pokrajini Normandiji.
Francosko Normandijo so angleške sile zasedale med stoletno vojno v času med 1345-1360 in ponovno 1415-1450. Normandija je izgubila tri četrtine prebivalstva v času vojne. Blaginja se je vrnila v Normandijo do verskih vojn. Ko so se mnoga normanska mesta (Alençon, Rouen, Caen, Coutances, Bayeux) pridružila protestantski reformaciji, so sledile bitke po vsej pokrajini. Na Kanalskih otokih, je bilo zatrto obdobje kalvinizma po reformaciji, ko je bil uveden anglikanizem po angleški državljanski vojni.
Samuel de Champlain je zapustil pristanišče Honfleur leta 1604 in ustanovil Acadio (danes Nova Škotska). Štiri leta kasneje je ustanovil Quebec City. Od takrat dalje, Normani sodelujejo v politiki širitve v Severni Ameriki. Nadaljevali so raziskovanje Novega sveta: René Robert Cavelier, Sieur de La Salle je potoval na območje Velikih jezer, nato pa po reki Mississippi; Pierre Le Moyne d'Iberville in njegov brat Lemoyne de Bienville sta ustanovila Louisiano, mesto Biloxi, Mobile in New Orleans. Ozemlja, ki so se nahajala med Quebecom in Mississippijevo delto so omogočila vzpostaviti Kanado in Louisiano. Kolonisti iz Normandije so bili med najbolj dejavnimi v Novi Franciji, ki je vključevala Acadio, Kanado in Louisiano.
Honfleur in Le Havre sta bili dve glavni trgovinski pristanišči za sužnje v Franciji.
Moderna doba Čeprav je bilo kmetijstvo še vedno pomembno, so uvedli in razvili tekstilno, metalurško in industrijo keramike ter rafiniranje sladkorja in ladjedelništvo.
V 1780-tih je Normandijo prizadela gospodarska kriza in kriza starega režima, kot tudi druge dele naroda, kar je vodilo do francoske revolucije. Slabe letine, tehnični napredek in učinki sporazuma Eden podpisanega med Anglijo in Francijo leta 1786, je prizadel zaposlovanje in gospodarstvo pokrajine. Normani so delali pod težkim davčnim bremenom.
Leta 1790 je bila nekdanjo pokrajina Normandija razdeljena na pet departmajev.
11. julij 1793 Normanka Charlotte Corday umori Jean-Paula Marata. Normani so se odzvali na le malo od številnih političnih prevratov, ki so bili značilni za 19. stoletje. Na splošno so smiselno sprejeli spremembe režima (Prvo Francosko cesarstvo, Obnova Bourbonov, Julijska monarhija, Francoska Druga republika, Drugo francosko cesarstvo, Francoska Tretja republika).
Po francoskih revolucionarnih vojnah in napoleonskih vojnah (1792-1815) je sledilo oživljanje gospodarstva (mehanizacija v proizvodnji tekstila, prvi vlaki, ...).
Nova gospodarska aktivnost je spodbujala obalni obmorski turizem. 19. stoletje je zaznamovalo rojstvo prvih letovišč.
Med drugo svetovno vojno je bila, po premirju 22. junij 1940, celinska Normandija del nemškega zasedenega območja Francije. Kanalske otoke so zasedle nemške sile med 30. junijem 1940 in 9. maj 1945. Mesto Dieppe je bilo mesto neuspešne Operacije Jubilee s kanadskimi in britanskih oboroženimi silami.
V zavezništvo so bile vključene Velika Britanija, ZDA, Kanada, ki so usklajevale množično kopičenje vojakov in dobav za podporo invaziji na Normandijo v izkrcanju imenovanem tudi Dan D, 6. junija 1944, pod oznako Operacija Overlord. Nemci so se vkopali v utrjena gnezda nad plažami. Caen, Cherbourg, Carentan, Falaise in druga normandijska mesta so v bitki utrpela veliko žrtev in bila močno poškodovana. Bitka se je nadaljevala vse do bitke pri Falaise Gap med Chamboisom in Mont Ormelom. Sledila je osvoboditev Le Havra.
To je bila pomembna prelomnica v vojni, katere posledica je bila ponovna vzpostavitev Francoske republike. Preostanek Normandije je bil osvobojen šele 9. maja 1945 ob koncu vojne, ko se je končala okupacija Kanalskih otokov.
Geografija
Zgodovinska vojvodina Normandija je bil neodvisna vojvodina, ki je obsegala nižje predele ob Seni, Pays de Caux in regijo na zahodu prek Pays d'Auge, kolikor je polotoka Cotentin.
Zahodna Normandija pripada Armoriškemu masivu, medtem ko velik del regije pripada pariški kotlini. Geologija Normandije sega od paleoproterozoika Icartien Orogenese (französisch) do kvartarja. Francoske najstarejše kamnine so na površju v Jobourgu <ref>[http://www.etab.ac-caen.fr/discip/geologie/precamb/lahagueEcalgrain/ecalgrain.htm Bay of Écalgrain and Bay of Cul-Rond] Website Lithothèque de Normandie.</ref>, na polotoku Cotentin. V pariški kotlini. so se našli veliko fosilov. Regija meji ob severnih obalah na Rokavski preliv. Na zahodu obstajajo granitni klifi in apnenčasti klifi na vzhodu. Klifi les Vaches Noires so znani tudi po fosilih. V središču regije so ob obali tudi dolge plaže. Bocage je tipična zahodna pokrajina, ki je povzročala težave pri napadu sil v bitki za Normandijo. Pomembna značilnost pokrajine je ustvarjena z meandri reke Sene, ko se približuje izlivu v morje.
Najvišja točka je Signal d'Écouves (417 m) v masivu Armoricain.
Normandija je redko gozdnata Normandie, Bonneton, Paris 2001 ISBN 2-86253-272-X: 12,8% ozemlja je pokritega z gozdom, v primerjavi s francoskim povprečjem 23,6 %, se pa ta delež med departmaji razlikuje. Eure ima največjo pokitost (21%), medtem ko ima Manche najmanjšo (4%), z značilnimi posameznimi otoki.
Reke
Reke v Normandiji so: Sena s pritoki: Andelle, Epte, Eure, Risle in Robec Obalne reke:: Bresle, Couesnon, ki je tradicionlna meja med Vojvodino Bretanijo in Vojvodino Normandijo, Dives, Orne, Sée, Sélune, Touques, Veules, najkrajša francoska reka in Vire
Mesta
Glavna mesta (prebivalstvo ob popisu 1999) so Rouen (518.316 prebivalcev v metropolitanskem območju), prestolnica Zgornje Normandije in celotne pokrajine; Caen (420.000 prebivalcev v metropolitanskem območju), glavno mesto Spodnje Normandije; Le Havre (296.773 prebivalcev širše območje); in Cherbourg (117.855 prebivalcev v metropolitansko območje).
Prebivalstvo