Ruanda, uradno Republika Ruanda, je celinska država Velikem tektonskem jarku v Vzhodni Afriki, kjer se območje Afriških Velikih jezer zliva v jugovzhodno Afriko. Ruanda, ki leži nekaj stopinj južno od ekvatorja, meji na Ugando, Tanzanijo, Burundi in Demokratično republiko Kongo. Je visoko dvignjena, zaradi česar jo imenujejo dežela tisočerih gričev (), z njeno geografijo, kjer prevladujejo gore na zahodu in savana na jugovzhodu, s številnimi jezeri po vsej državi. Podnebje je zmerno do subtropsko, vsako leto z dvema deževnima in dvema sušnima sezonama. Je najgosteje poseljena celinska afriška država; med državami, večjimi od 10.000 km², je peta najgosteje poseljena država na svetu. Njeno glavno in največje mesto je Kigali.
Ruando upravlja RPF kot dejansko enostrankarsko državo od leta 1994 z nekdanjim poveljnikom Paulom Kagamejem kot predsednikom od leta 2000. Državo že od predkolonialnih časov vodi vrsta centraliziranih avtoritarnih vlad. Čeprav ima Ruanda nizko stopnjo korupcije v primerjavi s sosednjimi državami, se uvršča med najnižje v mednarodnih meritvah preglednosti vlade, državljanskih svoboščin in kakovosti življenja. Prebivalstvo je mlado in pretežno podeželsko; Ruanda ima eno najmlajših prebivalcev na svetu. Ruandci izhajajo iz samo ene kulturne in jezikovne skupine, Banyarwanda. Vendar znotraj te skupine obstajajo tri podskupine: Hutujci, Tutsiji in Batwa. Batwa so v gozdu živeče pigmejsko ljudstvo in se pogosto šteje za potomce najzgodnejših prebivalcev Ruande. Krščanstvo je največja religija v državi; glavni in nacionalni jezik je kinyarwanda, ki ga govorijo domači Ruandci, angleščina, francoščina in svahili pa služijo kot dodatni uradni tuji jeziki.
Gospodarstvo Ruande temelji predvsem na samooskrbnem kmetijstvu. Kava in čaj sta glavni tržni poljščini, ki ju izvaža. Turizem je hitro rastoči sektor in je zdaj največji vir deviznih prihodkov v državi. Glede na zadnjo raziskavo v letih 2019/20 je večdimenzionalna revščina prizadela 48,8 % prebivalstva, dodatnih 22,7 % pa je ranljivih zanjo.
Država je članica Afriške unije, Združenih narodov, Skupnosti narodov (ena redkih držav članic, ki nima nobenih zgodovinskih povezav z Britanskim imperijem), COMESA, OIF in Vzhodnoafriške skupnosti.
Zgodovina Sodobna človeška poselitev današnje Ruande izvira iz, najkasneje, zadnjega ledeniškega obdobja, bodisi v neolitskem obdobju okoli 8000 pr. n. št., bodisi v dolgem vlažnem obdobju, ki je sledilo, do okoli 3000 pr. n. št. Arheološka izkopavanja so razkrila dokaze o redki poselitvi lovcev in nabiralcev v pozni kameni dobi, ki jim je sledila večja populacija naseljencev iz zgodnje železne dobe, ki so izdelovali lončenino z jamicami in železna orodja. Ti zgodnji prebivalci so bili predniki Batwa, domorodnih pigmejskih lovcev in nabiralcev, ki še danes živijo v Ruandi. Nato so se do leta 3000 pr. n. št. kmetje in pastirji iz osrednjega Sudana in Kuliaka začeli naseljevati v Ruandi, čemur so leta 2000 pr. n. št. sledili južnokušitsko govoreči pastirji. Batwa, ki živijo v gozdu, so izgubili velik del svojega habitata in se preselili na gorska pobočja. Med letoma 800 pr. n. št. in 1500 n. št. so se številne skupine Bantujcev preselile v Ruando in krčile gozdna zemljišča za kmetijstvo. Zgodovinarji imajo več teorij o naravi selitev Bantujcev; ena od teorij je, da so bili prvi naseljenci Hutujci, medtem ko so se Tutsiji preselili kasneje in tvorili posebno rasno skupino, verjetno nilohamitskega izvora. Druga teorija pravi, da je bila migracija počasna in stalna, pri čemer so se prihajajoče skupine integrirale v obstoječo družbo, namesto da bi jo osvajale. V skladu s to teorijo se je razlika med Hutujci in Tutsiji pojavila pozneje in je bila bolj razredna kot rasna.
Najzgodnejša oblika družbene organizacije na tem območju je bil klan (ubwoko). Klani niso bili omejeni na genealoške linije ali geografsko območje in večina je vključevala Hutujce, Tutsije in Batwa. Od 15. stoletja so se klani začeli združevati v kraljestva. Eno kraljestvo, pod kraljem Gihango, je uspelo vključiti več bližnjih sosednjih ozemelj in ustanoviti Kraljevino Ruando. Do leta 1700 je v današnji Ruandi obstajalo okoli osem kraljestev. Eno od teh, Kraljevina Ruanda, ki ji je vladal klan Tutsi Nyiginya, je od sredine 18. stoletja postajala vse bolj prevladujoča. Kraljestvo je svoj največji obseg doseglo v 19. stoletju pod vladavino kralja Kigelija Rwabugirija. Rwabugiri je osvojil več manjših držav, razširil kraljestvo proti zahodu in severu in sprožil upravne reforme; te so vključevale ubuhake, v katerem so pokrovitelji Tutsijev odstopili živino in s tem privilegiran status strankam Hutujcev ali Tutsijev v zameno za ekonomske in osebne storitve, in uburetwa, sistem neplačanega prisilnega dela, v katerem so bili Hutujci prisiljeni delati za poglavarje Tutsijev. Rwabugirijeve spremembe so povzročile razkol med populacijama Hutujcev in Tutsijev. Batwam je bilo bolje kot v dneh pred kraljestvom, nekateri so postali plesalci na kraljevem dvoru, vendar je njihovo število še naprej upadalo.
Kolonialisti pridejo na to ozemlje v drugi polovici 19. stoletja. Po sporazumu na Berlinski konferenci leta 1885 Ruanda skupaj s sosednjim Burundijem preide leta 1890 pod upravo Nemške Vzhodne Afrike, ki obvladuje območje preko ruandskega kralja. Leta 1894 je raziskovalec Gustav Adolf von Götzen kot prvi Evropejec prečkal celotno ozemlje Ruande; je prečkal z jugovzhoda do jezera Kivu in srečal kralja. Nemci niso bistveno spremenili družbene strukture države, vendar so vplivali s podporo kralju in obstoječi hierarhiji ter prenosom moči na lokalne poglavarje.
Belgijske sile so vdrle v Ruando in Burundi leta 1916 med prvo svetovno vojno, kasneje, leta 1922, pa so začele vladati tako Ruandi kot Burundiju kot mandat Društva narodov, imenovan Ruanda-Urundi in začelo se je obdobje bolj neposredne kolonialne vladavine. Belgijci so poenostavili in centralizirali strukturo oblasti, uvedli obsežne projekte v izobraževanju, zdravstvu, javnih delih in kmetijskem nadzoru, vključno z novimi pridelki in izboljšanimi kmetijskimi tehnikami, da bi zmanjšali pojav lakote. Tako Nemci kot Belgijci so po novem imperializmu spodbujali prevlado Tutsijev, saj so imeli Hutujce in Tutsije za različni rasi. Leta 1935 je Belgija uvedla sistem osebnih izkaznic, ki je vsakega posameznika označil kot Tutsija, Hutujca, Batwa ali naturaliziranega. Medtem ko je bilo prej mogoče, da so posebej bogati Hutujci postali častni Tutsiji, so osebne izkaznice preprečile kakršno koli nadaljnje gibanje med razredi.
Belgija je po drugi svetovni vojni še naprej vladala Ruandi-Urundi (katerega severni del je bila Ruanda) kot skrbniško ozemlje ZN, z mandatom za nadzor morebitne neodvisnosti. Napetosti so se stopnjevale med Tutsiji, ki so bili naklonjeni zgodnji neodvisnosti in gibanjem za emancipacijo Hutujcev, kar je doseglo vrhunec v ruandski revoluciji leta 1959: hutujski aktivisti so začeli pobijati Tutsije in uničevati njihove hiše, zaradi česar je več kot 100.000 ljudi moralo iskati zatočišče v sosednjih državah. Leta 1961 so Belgijci, ki so bili nenadoma prohutujski, izvedli referendum, na katerem je država glasovala za odpravo monarhije. Ruanda je bila ločena od Burundija in je postala neodvisna 1. julija 1962, ki se praznuje kot dan neodvisnosti, državni praznik. Sledili so cikli nasilja, izgnani Tutsiji so napadali iz sosednjih držav, Hutujci pa so se maščevali z obsežnim pobojem in zatiranjem Tutsijev. Leta 1973 je oblast z vojaškim udarom prevzel Juvénal Habyarimana. Diskriminacija pripadnikov Hutujcev se je nadaljevala, vendar je prišlo do večje gospodarske blaginje in manj nasilja nad Tutsiji. BatTwa so ostali marginalizirani in do leta 1990 jih je vlada skoraj v celoti izgnala iz gozdov; mnogi so postali berači. Prebivalstvo Ruande se je z 1,6 milijona ljudi leta 1934 povečalo na 7,1 milijona leta 1989, kar je povzročilo tekmovanje za zemljo.
Leta 1990 je Ruandska patriotska fronta (RPF), uporniška skupina, sestavljena iz Tutsijev beguncev, vdrla v severno Ruando iz svojega oporišča v Ugandi in sprožila ruandsko državljansko vojno. Skupina je obsodila vlado, v kateri prevladujejo Hutujci, ker se ni uspela demokratizirati in soočiti s težavami, s katerimi se soočajo ti begunci. Nobena stran ni uspela pridobiti odločilne prednosti v vojni, vendar je do leta 1992 oslabila Habyarimanovo avtoriteto; množične demonstracije so ga prisilile v koalicijo z domačo opozicijo in na koncu v podpis sporazuma iz Aruše iz leta 1993 z RPF.
Genocid v Ruandi Prekinitev ognja se je končala 6. aprila 1994, ko je bilo Habyarimanovo letalo sestreljeno v bližini letališča Kigali, pri čemer je umrl. Sestrelitev letala je služila kot katalizator za genocid v Ruandi, ki se je začel v nekaj urah. V približno 100 dneh je bilo v dobro načrtovanih napadih na ukaz začasne vlade ubitih med 500.000 in 1.000.000 Tutsijev in politično zmernih Hutujcev. Ubitih je bilo tudi veliko ljudi Batwa, čeprav niso bili neposredno tarča.
Tutsi RPF je znova začel svojo ofenzivo in metodično prevzel nadzor nad državo ter pridobil nadzor nad celotno državo do sredine julija. Mednarodni odziv na genocid je bil omejen, saj velike sile niso želele okrepiti že tako preobremenjenih mirovnih sil ZN. Ko je RPF prevzel oblast, je približno dva milijona Hutujcev pobegnilo v sosednje države, zlasti v Zair, v strahu pred povračilnimi ukrepi; poleg tega je bila vojska pod vodstvom RPF ključna v prvi in drugi kongoški vojni. Znotraj Ruande se je začelo obdobje sprave in pravičnosti z ustanovitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando (ICTR) in ponovno uvedbo Gacaca, tradicionalnega vaškega sodnega sistema. Od leta 2000 so ruandsko gospodarstvo, število turistov in indeks človekovega razvoja hitro rasli; med letoma 2006 in 2011 se je stopnja revščine zmanjšala s 57 % na 45 %, medtem ko se je pričakovana življenjska doba podaljšala s 46,6 leta 2000] na 65,4 leta leta 2021.
Leta 2009 se je Ruanda pridružila Commonwealthu, čeprav država nikoli ni bila del Britanskega imperija.
Geografija
S površino 26.338 kvadratnih kilometrov je Ruanda 149. največja država na svetu in četrta najmanjša na afriški celini za Gambijo, Esvatinijem in Džibutijem. Celotna država je na visoki nadmorski višini: najnižja točka je reka Rusizi na 950 metrih nadmorske višine. Ruanda leži v osrednji/vzhodni Afriki in meji na Demokratično republiko Kongo na zahodu, Ugando na severu, Tanzanijo na vzhodu in Burundi na jugu. Leži nekaj stopinj južno od ekvatorja in je celinska. Glavno mesto Kigali je blizu središča Ruande.
Razvodnica med glavnima porečjema rek Kongo in Nil poteka od severa proti jugu skozi Ruando, pri čemer se približno 80 % površine države izliva v Nil in 20 % v Kongo prek reke Rusizi in Tanganjiškega jezera. Najdaljša reka v državi je Nyabarongo, ki izvira na jugozahodu, teče proti severu, vzhodu in jugovzhodu, preden se združi z Ruvubujem in tvori Kagero; Kagera nato teče proti severu vzdolž vzhodne meje s Tanzanijo. Nyabarongo-Kagera se sčasoma izliva v Viktorijino jezero in njen izvir v gozdu Nyungwe je kandidat za še nedoločenega celotnega izvira Nila. Ruanda ima veliko jezer, največje je jezero Kivu. To jezero zavzema dno Albertovega tektonskega jarka vzdolž večjega dela zahodne meje Ruande in je z največjo globino 480 metrov eno od dvajsetih najglobljih jezer na svetu. Druga velika jezera so Burera, Ruhondo, Muhazi, Rweru in Ihema, zadnje je največje v nizu jezer v vzhodnih nižinah narodnega parka Akagera.