Salamanca je občina in mesto v Španiji, glavno mesto istoimenske province, ki leži v avtonomni skupnosti Kastilija in Leon. Je v regiji Camp Charro, v Severni Mezeti, na severozahodu Iberskega polotoka. Ima 143.666 prebivalcev (INE 2021). Je drugo najbolj naseljeno mesto v avtonomni skupnosti, takoj za Valladolidom. Salamanca je znana po velikem številu izjemnih stavb v slogu plateresco.
Začetki mesta segajo približno 2700 let nazaj, v prvo železno dobo, ko so se prvi naseljenci naselili na hrib San Vicente, ob bregovih Tormesa. Od takrat je kraj priča prehodu različnih ljudstev: Vaccejev, Vettonov, Rimljanov, Vizigotov in muslimanov. Raymond Burgundski, zet kralja Alfonza VI. Leonskega, je bil v srednjem veku zadolžen za ponovno poselitev mesta in postavitev temeljev današnje Salamance.
Salamanca je dom najstarejše delujoče univerze v Španiji, Univerze v Salamanci, ki jo je leta 1218 ustanovil Alfonz IX. Leonski na temelju svojega stadium generale. Bila je prva v Evropi, ki je nosila naziv univerze s kraljevim dekretom Alfonsa X. Kastiljskega iz leta 1252 in z licentia ubique docendi papeža Aleksandra IV. iz leta 1255. V času, ko je bila to ena najprestižnejših univerz na Zahodu, se je uveljavil stavek Quod natura non dat, Salmantica non præstat (torej, Kar narava ne da, Salamanca ne posodi). Salamanca je povezana s svetovno znanimi imeni, kot so npr. Antonio de Nebrija, Krištof Kolumb, Fernando de Rojas, Francisco de Vitoria in salamanška šola, pater Luis de León, Beatriz Galindo in Miguel de Unamuno.
Leta 1988 je UNESCO staro mestno jedro Salamance razglasil za svetovno dediščino. Ima pomembno zgodovinsko-arhitekturno dediščino, med katero izstopajo: Stara stolnica in Nova stolnica, Casa de las Conchas, Plaza Mayor, Convento de San Esteban in Escuelas Mayores. Od leta 2003 je veliki teden v Salamanci razglašen za mednarodno turistično zanimivost.
V Salamanci najdemo tudi pomembne znanstvene ustanove in raziskovalne centre, kot so Center za raziskave raka, Inštitut za nevroznanosti Kastilije in Leona, Center za raziskave vode in tehnološki razvoj ter Center za ultrakratke ultraintenzivne pulzne laserje. V mestu in njegovi okolici najdemo nekatera največja podjetja v avtonomni skupnosti Kastilija in Leon. Poleg tega velja za svetovno referenco pri poučevanju španskega jezika, saj je v avtonomni skupnosti, ki predstavlja 16 % nacionalnega trga, zbranih 78 % obstoječe ponudbe.
Toponimija Izvor toponima Salamanca ni jasen. Polibij iz Megalopolisa in Stephanus sta mesto imenovala Helmantike, grško ime, ki je zanje pomenilo »dežela vedeževanja«. Po drugi strani pa se Ptolemaj sklicuje na polis z imenom Salmatica ali Salmantica, v katerem so prevladovali Vaceji. Rimljana Tit Livij in Plutarh jo imenujeta Hermandica, Polinej pa Salmantida ali Salmatis. Drugi zgodovinarji ga imenujejo celo Selium in Sentica.
Po drugi strani so nekateri, kot sta Justin in pozneje Rui Méndez ali Murillo, nastanek mesta pripisali Teucerju, Telamonovemu sinu, kralju Salamine, ki je po porazu v trojanski vojni prišel na Iberski polotok in ustanovil mesto, ki ga je po spominu na svojo domovino poimenoval Salamatica. Druga teorija je teorija o obstoju boga prvih prebivalcev – nomadskih pastirjev in neolitskih kmetov – imenovanega Helman, čigar ime izhaja iz toponima Helmantica.
Filolog Martín S. Ruipérez podaja novo razlago, ki pravi, da je prvi element Salamance, sala-, oznaka za rečni prehod, sal- in hel- ne moreta biti jezikovno povezana drug z drugim in glede drugega elementa -manca, kjer naj bi nekateri videli isti element v toponimu Talamanca (de Jarama), ki bi se v svojem prvem elementu ujemal s Talavero in v Simancasu, kar pa je nedokazljivo.
Simboli
Grb Občinski heraldični ščit je bil odobren 11. junija 1996 z naslednjim grbom:
Zastava Občinska zastava je bila odobrena z naslednjim besedilnim opisom:
Zgodovina Salamanca v univerzalni zgodovini Salamanca je v svetovni zgodovini povezana z vrsto dogodkov in osebnosti, ki so zaznamovali razvoj zahodne družbe:
Antonio de Nebrija je leta 1492 sestavil prvo slovnico španskega jezika, znamenito Gramática de la lengua castellana. To je bila prva študija pravil zahodnoevropskega jezika, ki ni bila latinščina, in s tem se je začela španska zlata doba. Priprave Krištofa Kolumba na njegovo prvo potovanje v okviru evropskega odkrivanja Amerike. Samostan Univerze v Salamanci se je sestal na svetu, da bi razpravljal o njegovem projektu. V teh letih je Kolumb pridobil podporo dominikancev in se nastanil v Conventu de San Esteban. Abraham Zacuto, astronom iz Salamance, mu je bil v veliko znanstveno podporo pri potovanju. Ena prvih študentk Univerze v Salamanci: Beatriz Galindo, la Latina Prva ženska univerzitetna profesorica v Španiji, Luisa de Medrano, v študijskem letu 1508-1509 Leta študija Hernána Cortésa pred odhodom v Ameriko in osvojitvijo azteškega imperija Zaščita pravic domorodcev Novega sveta s strani salamanške šole, ki je s Franciscom de Vitorio na čelu preoblikovala koncept naravnega prava, prenovila teologijo, postavila temelje sodobnega prava narodov, mednarodnega prava in sodobne ekonomske znanosti ter aktivno sodelovala na Tridentinskem koncilu. Na tem koncilu so matematiki z Univerze v Salamanci papežu Gregorju XIII. predlagali koledar, ki je postal znan kot gregorijanski koledar in se danes uporablja po vsem svetu. Znanstveniki so leta 1515 in 1578 na univerzi izvedli dve študiji in ju predložili cerkvi. Delni prevod Svetega pisma v španščino, ki ga je naredil pater Luis de León. Najstarejša ohranjena tiskana knjiga o sodobnem šahu, Repetición de amores y arte de ajedrez, Luisa Ramíreza de Lucene, izdana v Salamanki leta 1496. Bivanje Miguela de Cervantesa, mogoče študenta na univerzi, ki je vplivalo na njegove knjige: La Cueva de Salamanca, Don Quijote de la Mancha, v kateri se sklicuje na Salamanco skozi lik samca Sansona Carrasca, La tía fingida in El licenciado Vidriera .
Antika
Prvo človeško bivališče na območju Salamance je bilo v začetku 1. tisočletja pr. n. št.. O tem pričajo keramični ostanki, najdeni na hribu San Vicente, ki jih pripisujejo kulturi Las Cogotas I iz zadnje bronaste dobe. Na istem hribu je bilo odkrito naselje, ki do danes velja za prvo stalno in kontinuirano človeško naselbino, čeprav ga že pripisujejo kulturi Soto de Medinilla iz prve železne dobe (7. stoletje pr. n. št.). Kasneje, že v drugi železni dobi (od 4. stoletja pr. n. št.), je bilo ugotovljeno, da se je v tako imenovanem teso de las catedrales ali cerro de San Isidro razvilo novo naseljeno središče, ki je imelo značaj castra in je trajalo do dokončne romanizacije mesta. Vsa ta naselja in s tem tudi sedanje mesto Salamanca dolgujejo svoj obstoj posebnim geomorfološkim značilnostim terena, na katerem so se naselili. Na izbiro lokacije teh zaporednih naselij je torej moralo imeti poseben vpliv dejstvo, da so bile na tem območju tri plošče, – nastale zaradi erozije potokov San Francisco in Santo Domingo –, njihovi ustrezni vodotoki in zlasti bližina reke Tormes. Te podrobnosti kažejo na primernost tega ozemlja za primitivne funkcije obrambe in nadzora okoliškega ozemlja.
Naselje na hribu San Isidro je moralo biti med 4. in 2. stoletjem pr. n. št. zelo pomembno mesto, ne le zaradi svojih dimenzij, temveč tudi zaradi optimalnih orografskih pogojev in obrambne zaščite, saj je imelo obzidje in jarek. Leta 220 pr. n. št. je Hanibal med svojim pohodom po Iberiji oblegal in osvojil antično mesto Helmantica (Salamanca). Tako Plutarh pravi, da ga je »Hanibal oblegal in njegovi prebivalci, da bi se izognili nadaljnji škodi, so se mu podredili in mu ponudili tristo talentov srebra in prav toliko talcev, obleganje pa so dvignili Helmantiki, ki se niso držali svojih obljub in so pod zaščito svojih žensk, ki so skrivale orožje, uspeli premagati Hanibalovo vojsko«. Vendar jih je kartažanski general na koncu zasegel in, kot pravi Polibij, »občudoval hrabrost svojih žensk, s pomočjo katerih je svojim možem vrnil domovino in bogastvo«.
Po drugi punski vojni se je zmagovita rimska vojska začela širiti po večini Iberskega polotoka. Salamanca je začela intenzivno obdobje romanizacije kot mesto, priključeno provinci Luzitaniji. Rimska Salmantica je bila preoblikovana, pri čemer je bila njena poselitev omejena na tako imenovani teso de las catedrales, opuščeno pa je bilo tudi območje hriba San Vicente. Njegova nova konfiguracija ga je ohranila kot izjemno mesto, ne le zaradi svojih posebnih obrambnih značilnosti in dostopnosti, temveč tudi kot središče izmenjave.
Trije kulturni elementi, ki so imeli največji vpliv na oblikovanje in razvoj mesta, izvirajo iz rimskega obdobja. Na prvem mestu je Ruta de la Plata, ki velja za glavno komunikacijsko infrastrukturo, glavno os mestnega načrtovanja in mejnik v razvoju trgovine. Dostop do mesta z južne strani je omogočal rimski most, ki je že od 1. stoletja zagotavljal prehod čez reko Tormes. Rimski most je še danes ohranjen v severni polovici, saj je bilo treba drugo polovico mostu obnoviti v 17. stoletju po poplavi v San Policarpu. Nazadnje, tako imenovana Cerca Vieja, staro obzidje mesta, ki je obdajalo obod hriba San Isidro ali stolnice na tlorisu prejšnjega castra.
Novembra 2015 so med nujnim izkopavanjem v podzemlju hiše v Calle Libreros našli več fragmentov marmornatega moškega kipa, ki je bil prvotno nekje na rimskem forumu v mestu Salmantica, čeprav je bil pozneje na mestu odkritja verjetno ponovno uporabljen kot polnilo. Kip je razstavljen v muzeju v Salamanci in je prva in do danes edina kiparska najdba iz rimskega obdobja, ki se je pojavila v podzemlju mesta. Nekateri strokovnjaki menijo, da ta najdba, ki jo povezujejo z več rimskimi napisi z začetka cesarstva, najdenimi v antični Salmantici, omogoča obrambo hipotetične pravne promocije antičnega avtohtonega oppiduma v rimsko civitas med vladavino Avgusta.
Srednji vek
S koncem Zahodnega rimskega cesarstva so Alani poselili Luzitanijo, mesto pa je postalo del te regije. Kasneje so mesto osvojili Vizigoti in ga priključili k svojemu ozemlju. O razvoju Salamance v vizigotskem obdobju imamo malo podatkov, znano je le, da so v 4. stoletju rimsko obzidje razširili s trdnjavami in da so bili ostanki prejšnjega obzidja praktično v celoti uničeni. Znano je, da je bilo mesto leta 589 škofijski sedež, ker je spadalo med tista mesta, ki so pošiljala škofe na koncile v Toledo.
Leta 712 je mesto, ob muslimanski invaziji na Iberski polotok, osvojil Musa ibn Nusayr. V zgodnjem srednjem veku je območje ostalo 'nikogaršnja zemlja' in večina njegovih naseljenih središč je bilo uničenih zaradi pogostih vpadov Arabcev (algaradas). Salamanca je postala nepomembno in skoraj nenaseljeno jedro, čeprav je most ostal nedotaknjen. Nekaj naseljencev je bilo v okolici. Zaporedni poskusi krščanskih kraljestev, da bi stabilizirali to območje, so povzročili številne spopade z muslimanskimi ekspedicijami na severu, kar je povzročilo več spopadov in bitk, kot je bila bitka Alfonza I. Asturijskega leta 754, ki se je končala z uničenjem ostankov mesta.
Območje je ostalo bolj ali manj izpraznjeno, dokler se po pomembni krščanski zmagi v bitki pri Simancasu leta 939 ni začelo ponovno naseljevanje območja ob reki Tormes. Po Pelagijanovem besedilu Sampirske kronike je Ramiro II. Leonski dva meseca po koncu islamskega napada ukazal svoji vojski, naj napreduje proti bregovom reke Tormes, kjer se je po njegovih besedah začelo ponovno naseljevanje:
Vse kaže, da je v tej fazi prišlo do izseljevanja, ki je v glavnem prišlo iz tako imenovanih comarcas, te pa so bile severno od Duera; v primeru Salamance ni dvoma, da gre prednostno za izseljence, ki prihajajo iz okolice Leóna zaradi donacije Ordoña III. Leonskega, leta 953. .