Šmarje pri Jelšah je naselje s približno 2.000 prebivalci in upravno središče istoimenske občine v Sloveniji. Srednjeveška zgodovina kraja je tesno povezana z dvorcem Jelše »Jelšingrad«, ki stoji slab kilometer severovzhodno od Šmarja. Viri dvorec prvič omenjajo leta 1436, trške pravice pa je Šmarje dobilo 1875.
Šmarje pri Jelšah leži na sotočju štirih potokov v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja, ob železniški progi Celje-Rogaška Slatina (Grobelno-Rogatec).
Glavna znamenitost kraja je Kalvarija do Cerkve sv. Roka na Predenci nad mestom.
Ime »Šmarje« je v imenu tega kraja edninski samostalnik srednjega spola, zato je pravilna mestniška oblika »v Šmarju pri Jelšah« in ne »v Šmarjah pri Jelšah«. Pri nekaterih drugih slovenskih krajih z imenom Šmarje pa je Šmarje množinski samostalnik ženskega spola, tako je tam rodilniška oblika »iz Šmarij«.
Zgodovina
Zastranje - stara velika hiša v Grobelcah, kjer domuje kmet Grobelšek je bila nekdaj last bližnjega gradu Jelše. Tu so pod vodstvom domačina Franca Lorgerja odkopali večje rimsko poslopje, katerega ruševine zajemajo okoli 40.000 m². Ves kompleks ima obliko trapeza in je obdan z obzidjem. Med izkopavanji so našli tudi temelje stebrov, kapitele, stensko slikarijo, mozaična tla ter novce Gordijana, Konstantina in Faustine. Mestinje - o prisotnosti človeka v davnini priča najdba kamnite sekire, o naselbini v starem veku pa odkopani temelji rimskih stavb. Mala Pristava - na vzpetini severno od šmarske železniške postaje so našli rimsko vilo kopalnico. V celoti je tu stalo na 5000 m² četvero do šest stavb.
Lemberg - za Breže-seliškimi so kraj dobili leta 1072 krški škofje in ga dajali v najem. O prastari prisotnosti človeka priča tu najdba kamnite sekire in bronastega dleta, ki ju hrani muzej v Celju. Leta 1144 prvič se omenja lemberški grad, ki je stal na griču blizu cerkve sv. Pankracija in so njegovi sledovi komaj še opazni. Njegovi lastniki so bili žovneški gospodje, ki so prav na tukajšnjo posest dobili leta 1341 grofovski naslov. Med boji Celjanov s Habsburžani v letih 1437-38 je bil grad porušen. Ko so izumrli Celjani je grad dobila rodbina Schaumburg in ga postopno obnovila. Domnevno so ga leta 1469 razdejali Turki. Šmarje - ime je prvič zapisano leta 1236, in to kot »Sancta Maria«. Takrat so pri tukajšnji cerkvi imenovali duhovnika »Heinricus Sacerdos de Sancta Maria« v pražupniji Ponikva. Pravijo, da je bilo nekoč v Šmarski dolini veliko jezero in da so na njegovem otoku pozidali Škapulirsko kapelo. Od tod naj bi bilo ime »Marija na jezeru«. Ta stavba in ostale trške hiše stojijo na okamenelih jelšah, in od tod naj bi izviralo ime »Šmarje pri Jelšah«. Ker pa se tudi dvorec na zahodu Šmarja imenuje po jelšah (Dvorec Jelše oz. Jelšingrad), je dobil kraj ime, kot ga ima še danes, Šmarje pri Jelšah. Kraj oziroma cerkev sta omenjena še leta 1348 kot »St. Marein«, leta 1385 »St. Marein bei Lemburg«, leta 1495 pa je cerkev omenjena kot podružnica Ponikve. Kot romarska cerkev je bila znana pod imenom »Marija na jezeru«. O tem, da je bilo Šmarje z okolico že zgodaj naseljeno, pričajo najdbe iz halštatske dobe na Gradišču (Banji vrh pri vasi Vodenovo) in pri sv. Miklavžu, ki jih je raziskoval arheolog dr.Slavko Ciglenečki. Skozi Šmarje je vodila tudi znana rimska cesta Celeia-Petovio, ob njej pa so v Grobelcah pri Šmarju in Mali Pristavi odkrili ostanke stare rimske vile. Lemberg - cerkev sv. Pankracija na zahodnem pobočju na naseljem se kot kapela prvič omenja leta 1262, kot cerkev pa leta 1334. Bila je samostojna duhovnija, vendar je do 16. stoletja spadala pod prafaro Ponikvo. V cerkvi je ohranjena grobnica lemberških graščakov in duhovnikov. Grad Žusem (13. stoletje) - ob cesti iz Volčje Jame stoje razvaline gradu Žusma (»Sussenheima«). To je bil krški fevd, last žusemskih gospodov, ki se omenjajo od 1203 do 1478. Med 1364 in 1404 ter 1437 in 1456 je bil v posesti Celjanov. Zatem je pripadal deželnemu knezu oz. njegovim oskrbnikom in najemnikom; med njimi so bili Altenhausi, Mosconi, Reisingi, Petazzi, nazadnje pa od 1864 Fiegelmuller, ki je dal leta 1876 grad porušiti. Ohranjene so le skromne razvaline. Senovica - leta 1335 se kraj prvič omenja (v povezavi s celjskimi grofi). Lemberg (1368) - naselje, ki se je razvilo pod gradom, se omenja kot »Trg Lemberg«. Dvorec Jelše (1424) je v virih prvič zapisan kot »Erlach«. Njegov nastanek starejša literatura postavlja v čas visokega srednjega veka in našteva celo gospode Jelške - Erlache, in to med letoma 1146 in 1335. Dvorec je bil najprej celjski fevd. Leta 1666 ga je dobil v zajem baron Žiga Gaisruck. Leta 1754 so k Jelšam sodili uradi Korpule, Jelše, Vojnik in Kostrivnica. Po letu 1799 so se zvrstili različni lastniki: A. Nagy, R. Novak, R. Goedel, Goedel-Lannoy, plemiči Artens in nato Caizi do II. svetovne vojne. Leta 1473 po Šmarskem pustošijo Turki. Ustno izročilo pravi, da jih je bilo vse polno po travnikih v Dvoru in da je bil Dvorski potok krvav od morije. Močno naj bi jih motilo zvonenje iz šmarske cerkve, pregnala pa naj bi jih bela žena, ki se je prikazovala na nebu nad cerkvijo, v kateri je bilo polno vzdihujočih in obupanih Šmarčanov. Dvorec Korpule pri Šmarju (1498) je omenjen kot urad vrbovške gospoščine. Prvotni dvorec je stal na območju lemberškega deželnega sodišča in je bil nekaj časa tudi lovski dvorec Celjskih grofov. Leta 1680 postane njegov lastnik grof Žiga Gaisruck. Kdo so bili poznejši lastniki, ni raziskano. Pred II. svetovno vojno je stavbo od nekdanje Ljudske posojilnice kupil Ivan Habjan, v njej pa so bile pisarne sreza Šmarje pri Jelšah.
Šmarska cerkev postane leta 1612 sedež fare. Pred tem je bila podružnica Ponikve. Pred letom 1528 je postala vikariat, toda sedež vikariata je bil pri sedanji podružnici sv. Barbare, kjer so opravljali dušno - pastirske dolžnosti duhovniki s Ponikve. Cerkev v Šmarju so v času turških vpadov obdali z visokim obrambnim zidom. Uporni kmetje (1635) v času kmečkih uporov napadejo in oplenijo dvorca Jelšingrad in Korpule. Gradič Korpule je zdaj zasebna last in že dlje časa stanovanjska hiša. Skozi Korpule je potekala rimska cesta iz Celja proti Ptuju. Leto 1645 je črno leto za Šmarje. V kraju začne razsajati kuga, ki jo iz Ptuja v vas Breclovo (Brecljevo) prineseta dva okužena Šmarčana. V kratkem umre 200 ljudi. V priprošnjo sv.Roku, zaščitniku za kužne bolezni, pričnejo graditi cerkev sv.Roka nad Šmarjem. Po napisu nad vhodom v zakristijo lahko sklepamo, da je bila kuga »pregnana z dežele« leta 1646. (V letih 1883−1889 v času svojega službovanja v Šmarju, je kaplan Anton Aškerc omenjeni napis v nemščini poslovenil) . Gradnja cerkve sv. Roka se je nadaljevala in bila končana leta 1666. Lemberg - na bližnjem griču so še opazne razvaline gradu Videršeka, o katerem pa je znano samo to, da so ga imeli Tattenbachi in da ga je cesarska vojska 1671 porušila, ker je Erazem Tattenbach sodeloval v zrinjsko-frankopanski zaroti. 1738 - v času župnika Jurešiča so bile izdelane poslikava, štukature in glavna oprema v cerkvi sv. Roka. Poslikal jo je Anton Lerchinger iz Rogatca, rezbarska dela so iz Mersijeve delavnice iz Rogatca, štukature pa je oblikoval Jožef Anton Quadrio iz Maribora. Cerkev sv. Roka je ena najlepših baročnih umetnin v Sloveniji. 1743 - graditi pričnejo kapelice križevega pota k sv. Roku. Znameniti šmarski župnik Matej Vrečar, znan tudi kot matematik, astronom in urar, je dal zgraditi 14 kapelic križevega pota, ki sodijo med najlepše tovrstne gradnje na Slovenskem. Vse kapele so bile poslikane s freskami in opremljene s kipi, ki so predstavljali prizore iz pasiona. Kapele in pot med njimi so bile dokončno zgrajene leta 1753. Sladka Gora - Marijino cerkev so dogradili leta 1754. Po čudoviti arhitekturi in bogati opravi spada med najpomembnejše spomenike na Štajerskem. Njena zunanjščina je izredno slikovita, centralno komponirana notranjščina pa prostorno harmonična in akustična. Leta 1778 veliki požar uniči celoten kraj Šmarje. Nepoškodovana ostane edino cerkev. V župnišču zgorijo vse stare listine. Uničen je pomemben dokument zgodovinskega razvoja kraja. 1783 - prvi dokaz o začetku šolstva v Šmarju. Tega leta sta kaplana Jožef Damiani in Štefan Reich opravila v Celju pedagoški izpit, kar pomeni, da je takrat delovala v Šmarju zasebna farna šola ali vsaj nedeljska šola. Ko so leta 1797 pričeli graditi novo župnišče, so staro prepustili šoli. Stavba je stala na zdajšnjem župnijskem vrtu nad župniščem. 1796 - Kristan Vrh - od tod je doma Jakob Strašek, pesnik, Slomškov prijatelj (1796-1830). Leta 1800 se dokončno se porušita cerkvi sv. Filipa na Prelogah in cerkev sv. Karla Bartolomejskega pri Jelšingradu. Leta 1804 je končana gradnja novega župnišča, ki stoji še danes. Stavba daje videz klasicistične arhitekture z veliko prečno ležečo vežo z banjastim obokom in velikim vhodnim portalom. Kristan Vrh - Janez Krumpak (1804-1862), ki je izšel iz Slomškove šole in je bil soustvarjalec Ahacijeve pesniške zbirke. Leta 1820 je v Šmarju 32 hiš in 236 prebivalcev. Šentvid pri Grobelnem - Tomaž Mraz (1826-1916), publicist in nabožni pisatelj. Šentvid pri Grobelnem - tu je leta 1827 umrl Mihael Zagajšek, rojen 12. septembra 1739 v Zagaju pri Ponikvi. Zagajšek je bil svoj čas upoštevana osebnost v celjskem okrožju, vendar Slovnica, v kateri je kot prvi Slovenec nemškemu razpravljalnemu jeziku dodal še slovenskega, ni izpolnila njegovih pričakovanj, saj je bila naslonjena na napačne opore. Tako je večina njegovih del ostala v rokopisni zapuščini, deloma pa se je razgubila. Teden dni pred smrtjo ga je obiskal škof A. M. Slomšek, kateremu je v oporoki zapustil vse svoje knjige in spise. Zapis na nagrobniku je slovenski v bohoričici. Kristan Vrh, Mihael Žolgar (1833 - 1890), strokovni pisatelj, jezikoslovec, soustanovitelj, izdajatelj in založnik pedagoškega časopisa Popotnik. Leta 1838 se je rodil Franc Skaza, soustanovitelj prve slovenske tiskarne v Mariboru, kjer so začeli tiskati časopis Slovenski narod. Bil je eden prvih narodnih buditeljev v Šmarju, njegov dom pa je postal shajališče rodoljubov v 70. in 80. letih 19. stoletja. Izredno lepa Skazova hiša stoji še danes. V baročno - romantičnem stilu prikazana veža ima upodobljene rodoljube takratnega časa: Ignacija Orožna, A. M. Slomška, Antona Tomšiča, Josipa Vošnjaka, Valentina Zarnika in J. J. Strossmayerja. Hiša je prišla kasneje v Ferličevo last, po II. svetovni vojni pa je bil v njej zdravstveni dom in nazadnje podjetje IKOM. Kristan Vrh, Vekoslav Strmšek (1848-1907), publicist, narodni in društveni delavec, ki so mu na šoli vzidali spominsko ploščo. 1850 - na prvih volitvah okrajnega glavarstva v Celju je bil v sodnem okraju Jelšovec (po dvorcu Jelše pri Šmarju) izvoljen za šmarskega župana gostilničar Franc Skaza starejši, za občinske svetnike pa posestniki Anton Jagodič, Anton Čakš in Štefan Kokot ter trgovec Franc Tančič. Mestinje - Jakob Sket (1852-1912) pisec šolskih knjig, urednik, pripovednik, avtor Miklove Zale. Belo - Janez Vreže (1862-1943) bogoslovni in nabožni pisatelj. V posebnem spisu je prikazal zgodovino rojstnega kraja. Leta 1866 rojen in do leta 1895 v Šmarju živeči dr. Hugo Kartin (odvetnik), ustanovitelj šmarske posojilnice. Svojo hišo je zapustil posojilnici, ki je bila ustanovljena leta 1892, v njej pa je imela prostore tudi šmarska čitalnica. Vršna vas, od tod je doma Jakob Palir (1866-1957), nabožni pisatelj in urednik. 1869 - v Šmarju je 55 hiš in 335 prebivalcev. Leta 1870 pride v Šmarje za zdravnika dr. Josip Vošnjak, pisatelj in narodni buditelj. V dveh letih službovanja v tem kraju se je vključil v krog takratnih naprednih Šmarčanov, ki so se zbirali v Skazovi hiši.