Porurje (nemško Ruhrgebiet) ali okrožje Porurje, regija Porurje ali dolina reke Ruhr je policentrično urbano območje v Severnem Porenju - Vestfaliji v Nemčiji. Z več kot desetimi milijoni prebivalcev na le 4500 km2 oz. gostoto prebivalstva skoraj 3000/km2 je največji urbani prostor v Nemčiji in drugi največji v Evropski uniji Demographia: World Urban Areas. Retrieved 31 July 2016.. Sestavljeno je iz več velikih industrijskih mest, ki mejijo na reke Ruhr na jugu, Ren na zahodu in Lippe na severu. Na jugozahodu meji na Bergisches Land. Šteje za del večje metropolitanske regije Porenje-Porurje, ki ima več kot 12 milijonov ljudi, s čemer je med največjimi v Evropi.
Od zahoda do vzhoda so v regiji mesta Duisburg, Oberhausen, Bottrop, Mülheim an der Ruhr, Essen, Gelsenkirchen, Bochum, Herne, Hagen, Dortmund in Hamm, pa tudi deli bolj »podeželskih« okrožij Wesel, Recklinghausen, Unna in Ennepe-Ruhr-Kreis. Najštevilčneje naseljena mesta so Dortmund (približno 600.000), Essen (približno 590.000) in Duisburg (približno 500.000). Območje Porurja nima nobenega upravnega središča; vsako mesto na območju ima svojo lastno upravo, čeprav je v Essenu ustanovljena nadkomunalna ustanova Regionalverband Ruhr. Zgodovinsko gledano so središča zahodnega Porurja, kot sta Duisburg in Essen, pripadala zgodovinskemu območju Porenja, medtem ko je bil vzhodni del Porurja, kamor sodijo mesta Gelsenkirchen, Bochum, Dortmund in Hamm, del regije Vestfalija. Od 19. stoletja so ta okrožja zrasla v velik kompleks z veliko industrijsko pokrajino, ki naseljuje približno 7,3 milijona ljudi (vključno z Düsseldorfom in Wuppertalom).
Leta 2010 je bila regija Porurje ena od Evropskih prestolnic kulture.
Zgodovina
V srednjem veku je bila večina regije, ki je bila pozneje imenovana Ruhrgebiet, v grofiji Mark, vojvodine Cleves in Berg ter ozemlja knezoškofa Münstra in volilnega kneza - nadškofa iz Kölna. Regija je obsegala nekaj vasi in gradov in je bila pretežno agrarna: njena prst – puhlica - je postala ena od bogatejših delov zahodne Nemčije. Svobodno cesarsko mesto Dortmund je bilo trgovsko in kulturno središče, ki je ležalo ob Hellweg, pomembni trgovski poti iz vzhoda na zahod, ki je prinesla blaginjo tudi mestu Duisburg. Obe mesti sta bili članici Hanseatske lige.
Razvoj regije v urbanizirano industrijsko območje se je začel v poznem 18. stoletju z zgodnjo industrializacijo v bližnji dolini reke Wupper (pritok Rena) v Bergisches Land. Do leta 1820 je v avtomatiziranih postopkih na stotine mlinov na vodni pogon pomagalo pri proizvodnji tekstila, žaganja in železa. V še več delavnicah v hribih so visokokvalificirani delavci izdelovali nože, orodje, orožje in pribor za vprege z uporabo vode, premoga in oglja. Za to fazo industrijske revolucije zgodovina nima uveljavljenega imena, lahko pa jo imenujemo zgodnja industrijska revolucija z močjo vode.
Ker so stroji postali večji in so iz vodne energije prešli na parno moč, sta lokalna minerala premog in oglje postala dragocena in ju ni bilo dovolj. Industrija je naročala vse več premoga iz novega območja pridobivanja vzdolž reke Ruhr . Skozi hribovsko regijo Wupper so bile zgrajene impresivne in drage železnice, da bi premog, kasneje pa jeklo in končne izdelke vozile iz Porurja.Friedrich Harkort, "Die Eisenbahn von Minden nach Köln", Brune, Hagen 1833
Do leta 1850 je bilo na območju Porurja, v okolici osrednjih mest Duisburg, Essen, Bochum in Dortmund skoraj v 300 rudnikov premoga. Premog so izvažali ali predelali v koksarnah v koks, uporabljen v plavžih, ki so proizvajali železo in jeklo. V tem obdobju je ime Ruhrgebiet postalo pogosto. Pred izčrpanjem premogovnikov vzdolž reke Ruhr se je rudarska industrija preselila proti severu do Emscherja in končno do Lippeja, kjer so kopali vedno globlje rudnike. Zapornice, zgrajene v Mülheimu na reki Ruhr, so pripomogle k širitvi Mülheima v pristanišče. Z izgradnjo železnice Köln-Minden v poznem 19. stoletju je bilo v mejah današnjega mesta Oberhausen zgrajeno nekaj železarn.
Prebivalstvo se je hitro večalo. Mesta s samo 2000 do 5000 prebivalci v začetku 19. stoletja so se v naslednjih 100 letih povečala na več kot 100.000. Iz drugih regij so prihajali kvalificirani in nekvalificirani delavci v rudnike in jeklarne. Od leta 1860 naprej so iz Šlezije, Pomeranije, Vzhodne Prusije in regije Posen v Porurje prišle velike množice ljudi. Mnogi izmed njih so bili poljsko govoreči in so jih obravnavali kot državljani druge stopnje. Leta 1899 je to povzročilo upor mladih poljskih delavcev v Hernu, ki so kasneje ustanovili delavsko unijo. Kvalificirani delavci v rudnikih so bili pogosto nastanjeni v "kolonijah rudarjev", ki so jih zgradila rudarska podjetja. Do konca pruskega kraljestva leta 1870 je v Ruhrgebietu živelo več kot 3 milijone ljudi, novo rudarsko območje pa je postalo največja industrijska regija Evrope .
Med prvo svetovno vojno je Ruhrgebiet deloval kot osrednja nemška tovarna orožja. V veliki essenski družbi F. Krupp A.G., se je število zaposlenih v štirih letih povečalo iz 40.000 na 120.000 ali več. Delno so bile ženske, delno prisilno delo.
Marca 1921 je francoska in belgijska vojska zasedla Duisburg, ki je po Versajski pogodbi postal del demilitariziranega Porenja. Januarja 1923 je bil celoten Ruhrgebiet zaseden kot povračilni ukrep po tem ko Nemčija ni uspela izplačati odškodnine iz 1. svetovne vojne, kot je bilo dogovorjeno v Versajski pogodbi. Nemška vlada se je odzvala z "pasivnim odporom" in pustila delavcem in javnim uslužbencem zavračati ukaze in navodila okupacijskih sil. Proizvodnja in prevoz sta se zaustavila, finančne posledice pa so prispevale k nemški hiperinflaciji in uničevale javne finance v Nemčiji in Franciji ter številnih drugih državah. Pasivni odpor je bil ukinjen konec leta 1923 in Nemčiji omogočil izvajanje valutne reforme in pogajanja o Dawesovem planu, kar je leta 1925 privedlo do umika francoske in belgijske vojske iz Porurja. Vendar je okupacija Porurja povzročila več neposrednih in posrednih posledic za nemško gospodarstvo in vlado. Nemško gospodarstvo zaradi pomanjkanja proizvodnje, ki jo je povzročila tuja okupacija, ni imelo domačih zmožnosti plačati vojne odškodnine brez namerne inflacije. Poleg tega je vlada zaradi njenega "pasivnega odporna" na nemško produkcijo postala vedno bolj nepriljubljena. Zaustavitev domače proizvodnje je onemogočila plačilo vojnih reparacij.
7. marca 1936 se je Adolf Hitler lotil tveganja s pošiljanjem 30.000 vojakov v Porenje. Kot je priznal Hitler in drugi nacisti, je samo francoska vojska uničila Wehrmacht . Francozi so problem prenesli na Britance, ki so ugotovili, da imajo Nemci pravico, da "vstopijo na lastno dvorišče" in ni bilo ukrepanja . V Društvu narodov je bil sovjetski delegat Maxim Litvinov edini, ki je predlagal gospodarske sankcije proti Nemčiji . Po mnenju zgodovinarja Samuela Mitchamja je bila kriza v Porenju zadnja možnost, da so zaveznice premagale Hitlerja, medtem ko so bile kvote pretežno na njihovi strani. Francoski vzhodni zavezniki (Sovjetska zveza, Poljska, Češkoslovaška, Romunija in Jugoslavija) so sklenili, da bodo Francoze pustili, da bodo branili svojo mejo. Hitler bi zdaj lahko še naprej erodiral sistem zavezništva, ki ga je Francija zgradila od leta 1919 . 16. oktobra 1936 je Belgija zavrnila zavezništvo iz leta 1921 s Francijo in razglasila absolutno nevtralnost . Oktobra 1937 je Belgija z Nemčijo podpisala pakt o nenapadanju German-Belgian Pact Concluded, October 13, 1937.
Med drugo svetovno vojno je bombardiranje Porurja v letih 1940-1944 povzročilo izgubo 30% rastlin in opreme (v primerjavi s 15-20% za celotno nemško industrijo). Druga bitka v Porurju (6. in 7. oktobra 1944 - konec leta 1944) se je začela z napadom na Dortmund. Uničujoči bombni napadi Dortmunda 12. marca 1945 s 1108 letali - 748 Lancasters, 292 Halifaxes, 68 Mosquitos - so bili rekordni na eno tarčo v celotni drugi svetovni vojni. Preko centra mesta in južno od mesta je padlo več kot 4.800 ton bomb.
Poleg strateškega bombardiranja Porurja aprila 1945, so zaveznice ujele več sto tisoč vojakov Wehrmachta v Porurski žep (bitka za obkolitev nemških vojakov, ki se je odvijala aprila 1945 na zahodni fronti ob koncu druge svetovne vojne v Porurju).
Po vojni so načrtno ukinili vse nemške tovarne streliva in civilne industrije, ki bi jih lahko podprli in strogo omejili civilno industrijo vojaškega potenciala. Francoski načrt Monnet je poskušal internacionalizirati območje, poznejši Ruhrski sporazum pa je bil uveden kot pogoj za ustanovitev Zvezne republike Nemčije.Yoder (1955), pp. 345–358
Med hladno vojno so zahodni zavezniki pričakovali, da se bo vdor Rdeče armade v Zahodno Evropo začel v dolini Fulde in imeli Porurje kot glavni cilj. Večji nemški nadzor nad tem območjem je bil omejen z združevanjem v večnacionalno Evropsko skupnost za premog in jeklo leta 1951. Blizu Saarske regije, ki je vsebovala preostale nemške premogovne zaloge, je Francija predala gospodarski upravi kot protektorat leta 1947 in se politično vrnila v Nemčijo do januarja 1957, pri čemer se je gospodarska reintegracija zgodila dve leti kasneje. Vzporedno z vprašanjem političnega nadzora Porurja so zaveznice poskušale zmanjšati nemški industrijski potencial z omejitvami na področju proizvodnje in razstavljanjem tovarn in jeklarn, pretežno v Porurju. Do konca leta 1950 je bila odstranjena oprema iz 706 proizvodnih obratov na zahodu, proizvodna zmogljivost jekla pa se je zmanjšala za 6,7 milijona ton Gareau (1961), pp. 517–534. Demontaža se je končno končala leta 1951. V celoti je bilo razstavljenih manj kot 5% industrijske baze.John Ardagh, Germany and the Germans (1987) p 84
Porurje je bil v središču nemškega gospodarskega čudeža petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, saj je zelo hitra gospodarska rast (9% letno) ustvarila veliko povpraševanje po premogu in jeklu.
Po letu 1973 je Nemčijo močno prizadela svetovna gospodarska kriza, naraščajoča cena nafte in naraščajoča brezposelnost, ki se je s 300.000 iz leta 1973 povečala na 1,1 milijona leta 1975. Najbolj prizadeta je bila regija Porurje, saj so postali rudniki, ki so bili lahko dosegljivi izčrpani in nemški premog ni bil več konkurenčen. Prav tako se je jeklarska industrija močno zmanjšala, saj so njene cene znižali cenejši dobavitelji, kot je Japonska. Sistem socialnega skrbstva je zagotovil varnostno mrežo za veliko število brezposelnih delavcev, številne tovarne pa so zmanjšale svojo delovno silo in se začele osredotočati na visokoprofitne proizvode.Ardagh, Germany and the Germans (1987) pp 74–82Christian Berndt, "Ruhr Firms between Dynamic Change and Structural Persistence. Globalization, the 'German Model' and Regional Place-Dependence", Transactions of the Institute of British Geographers New Series, Vol. 23, No. 3 (1998), pp. 331–352 in JSTOR
Ker se je povpraševanje po premogu zmanjšalo po letu 1958, je območje prešlo v fazo strukturne krize (jeklarska kriza) in industrijske diverzifikacije, najprej razvijajo tradicionalno težko industrijo, nato se preselijo v storitveno industrijo in visoko tehnologijo. Onesnaževanje zraka in vode na območju je večinoma stvar preteklosti, čeprav so nekatera vprašanja dolgotrajna za reševanje. Leta 2005 je bil Essen uradni kandidat za nominacijo za Evropsko prestolnico kulture za leto 2010.http://en.kulturhauptstadt-europas.de/start.php "Essen for the Ruhrgebiet"
Geografija
Urbana pokrajina Porurje se razteza od spodnje Renskega bazena proti vzhodu do Vestfalske ravnice in južno do gričev Renskega masiva. Skozi središče Porurja vodi pas puhlice, ki se razteza čez Nemčijo od zahoda do vzhoda. V preteklosti je ta pas zagotavljal nekatere najbogatejše kmetijske regije v Nemčiji.