Frans Hals, nizozemski slikar, * 1580, Antwerpen, Španska Nizozemska (danes Belgija), † 26. avgust 1666, Haarlem, Nizozemska.
Frans Hals starejši je bil slikar nizozemske zlate dobe. Živel in delal je v Haarlemu, mestu, v katerem se je takratna lokalna oblast namrščila nad religioznim slikarstvom v bogoslužnih prostorih, meščani pa so svoje domove radi okrasili z umetninami. Hals je bil zelo iskan pri bogatih meščanskih naročnikih portretov posameznikov, zakonskih parov, družin in institucionalnih skupin. Slikal je tudi tronie za splošni trg.
V Haarlemu v 17. stoletju sta obstajali dve zelo različni šoli portretiranja: urejena (ki jo je na primer zastopal Verspronck); in ohlapnejša, bolj slikarski slog, v katerem je blestel Frans Hals. Za nekatera Halsova portretna dela je značilna umirjena paleta, ki odseva vljudno resne tone garderobe njegovih modnih strank. Nasprotno pa so osebnosti, ki jih slika, polne življenja, značilno s prijaznim bleskom v očeh ali bleskom nasmeha na ustnicah.
Življenjepis Hals se je rodil leta 1582 ali 1583 v Antwerpnu, takrat na španski Nizozemski, kot sin trgovca s tkaninami Franchoisa Fransza Halsa van Mechelena (okoli 1542–1610) in njegove druge žene Adriaentje van Geertenryck.Frans Hals iat the Netherlands Institute for Art History Tako kot mnogi so tudi Halsovi starši med padcem Antwerpna (1584–1585) z juga pobegnili v Haarlem v novi nizozemski republiki na severu, kjer je živel do konca svojega življenja. Hals je študiral pri flamskem emigrantu Karlu van Manderju,Slive, Seymour, Frans Hals, and P. Biesboer (1989). Frans Hals. Munich: Prestel. p. 379. čigar manieristični vpliv je v Halsovem delu komaj opazen.
Leta 1610 je Hals postal član haarlemskega ceha svetega Luke in začel služiti kot umetniški restavrator za mestni svet. Delal je na njihovi veliki umetniški zbirki, ki jo je Karel van Mander opisal v svoji knjigi Schilderboeck ('Slikarska knjiga'), izdani v Haarlemu leta 1604. Najpomembnejša dela so bila dela Geertgena tot Sint Jansa, Jana van Scorela in Jana Mostaerta, ki so visela v cerkvi sv. Janeza v Haarlemu. Obnovitvena dela je plačal občinski svet. Svet je zaplenil vso katoliško versko umetnost v Haarlemse Noon, čeprav formalno ni imel celotne zbirke do leta 1625, ko so se mestni očetje odločili, katere so primerne za mestno hišo. Preostala umetnina, ki je veljala za preveč rimskokatoliško, je bila prodana Cornelisu Claeszu van Wieringenu, sočlanu ceha, pod pogojem, da jo odnese iz Haarlema. V tem kulturnem kontekstu je Hals začel svojo kariero v portretiranju, saj je trg za verske teme izginil.
Najzgodnejši znani primer Halsove umetnosti je portret Jacobusa Zaffiusa (1611). Njegov 'preboj' je prišel s skupinskim portretom v naravni velikosti Banket častnikov čete milice sv. Jurija leta 1616. Njegov najbolj znan portretiranec je bil René Descartes, ki ga je naslikal leta 1649.
Frans Hals se je s svojo prvo ženo Anneke Harmensdochter poročil okoli leta 1610. Frans je bil katoliškega rodu, zato je bila njuna poroka zabeležena v mestni hiši in ne v cerkvi.Anneke Harmensdr in Nieuwe gegevens betreffende Anneke Harmansdr., de eerste echtegonte van Frans Hals, by M. Thierry de Bye Dolleman working from research by C.A. de Goederen-van Hees, pp. 249-257, Haerlem: jaarboek 1973, ISSN 0927-0728, on the website of the North Holland Archives Na žalost natančen datum ni znan, ker starejši poročni zapisi haarlemske mestne hiše pred letom 1688 niso ohranjeni. Anneke se je rodila 2. januarja 1590 kot hči belilca Harmena Dircksza in Pietertjeja Claesdra Ghijblanta, njen ded po materini strani, proizvajalec platna Claes Ghijblant iz Spaarne 42, pa je zakoncema zapustil grob v cerkvi Grote Kerk, kjer sta oba pokopana, čeprav je Frans preživel 40 let, da se je tam pridruži svoji prvi ženi. Anneke je umrla leta 1615, kmalu po rojstvu njunega tretjega otroka in od treh je Harmen preživel otroštvo, eden pa je umrl pred Halsovo drugo poroko. Kot je poudaril biograf Seymour Slive, so starejše zgodbe o Halsu, ki je zlorabljal svojo prvo ženo, zamenjali z drugim prebivalcem Haarlema z istim imenom. Dejansko v času teh obtožb umetnik ni imel žene, ki bi jo trpinčil, saj je Anneke umrla maja 1615.Slive, Seymour, Frans Hals, and Pieter Biesboer (1989). Frans Hals. Munich: Prestel. p. 376. Podobno so zgodovinski opisi Halsove nagnjenosti k pijači večinoma temeljili na olepšanih anekdotah njegovih zgodnjih biografov, kot je Arnold Houbraken; ni neposrednih dokazov, da je Hals močno pil. Ko je umrla njegova prva žena, je Hals vzel mlado hčer prodajalca rib, da bi skrbela za njegove otroke, in se leta 1617 poročil z Lysbeth Reyniers. Poročila sta se v Spaarndamu, majhni vasici zunaj Haarlema, ker je bila že v osmem mesecu nosečnosti. Hals je bil predan oče in rodilo se jima je osem otrok.See Hals biography in the Web Gallery of Art
Sodobniki, kot je Rembrandt, so selili svoja gospodinjstva glede na muhe svojih mecenov, toda Hals je ostal v Haarlemu in vztrajal, da njegove stranke pridejo k njemu. Glede na arhive v Haarlemu je schutterstuk, ki ga je Hals začel v Amsterdamu, dokončal Pieter Codde, ker je Hals zavrnil slikanje v Amsterdamu in vztrajal, da miličniki pridejo v Haarlem, da bi sedeli za svoje portrete. Zaradi tega smo lahko prepričani, da so bili vsi portretiranci iz Haarlema ali pa so bili v Haarlemu, ko so dali narediti svoje portrete.
Po Halsovem delu je bilo povpraševanje večji del njegovega življenja, vendar je živel tako dolgo, da je sčasoma kot slikar postal nemoden in se znašel v finančnih težavah. Poleg slikarstva je delal kot restavrator, trgovec z umetninami in davčni strokovnjak za umetnine za mestne svetnike. Njegovi upniki so ga večkrat tožili pred sodiščem in leta 1652 je prodal svoje imetje, da bi poravnal dolg pri peku. Popis zaseženega premoženja omenja le tri žimnice in vzglavnike, omaro, mizo in pet slik (ti so bili on sam, njegova sinova, van Mander in Maarten van Heemskerck). Ko je bil obubožan, mu je leta 1664 občina dodelila rento 200 florintov.
Nizozemci so se med osemdesetletno vojno borili za neodvisnost, Hals pa je bil član lokalnega schutterija, vojaškega ceha. V svojo sliko Častniki čete milice sv. Jurija leta 1639 je vključil avtoportret po okvirju slike iz 19. stoletja. (Tega ni bilo mogoče potrditi.) Ni bilo običajno, da bi bili naslikani navadni člani, saj je bil ta privilegij rezerviran za častnike. Hals je trikrat slikal skupino. Bil je tudi član lokalne retorične zbornice, leta 1644 pa je postal predsednik Ceha svetega Luke.
Frans Hals je umrl v Haarlemu leta 1666 in je bil pokopan v cerkvi Grote Kerk. Prejemal je mestno pokojnino, kar je bilo zelo nenavadno in znak spoštovanja, s katerim so ga častili. Po njegovi smrti je njegova vdova zaprosila za pomoč in bila sprejeta v lokalno ubožnico, kjer je pozneje umrla.
Umetniška kariera
Hals je najbolj znan po svojih portretih, predvsem bogatih meščanov, kot sta Pieter van den Broecke in Isaac Massa, ki jih je naslikal trikrat. Naslikal je tudi velike skupinske portrete za lokalno civilno stražo in za regente lokalnih bolnišnic. Bil je nizozemski slikar zlate dobe, ki je izvajal intimni realizem z radikalno svobodnim pristopom. Njegove slike ponazarjajo različne sloje družbe: bankete ali srečanja častnikov, cehovcev, krajevnih svetnikov od županov do uradnikov, potujočih igralcev in pevcev, gospodov, ribičev in krčmarskih junakov. V svojih skupinskih portretih, kot je Banket častnikov civilne garde Calivermen, Haarlem iz leta 1627, Hals vsakega lika ujame na drugačen način. Obrazi niso idealizirani in so jasno razločljivi, njihova osebnost pa se razkriva v različnih položajih in obraznih izrazih.
Hals je oboževal dnevno svetlobo in srebrn lesk, za razliko od Rembrandta, ki je uporabljal učinke zlatega sijaja, ki so temeljili na umetnih kontrastih šibke svetlobe v neizmernem mraku. Hals je z redko intuicijo ujel trenutek v življenju svojih subjektov. Kar je narava prikazala v tistem trenutku, je temeljito poustvaril v občutljivi barvni lestvici in z mojstrstvom nad vsako obliko izražanja. Postal je tako spreten, da je natančen ton, svetlobo in senco ter modeliranje dosegel z nekaj izrazitimi in tekočimi potezami čopiča. Postal je priljubljen slikar portretov in ob posebnih priložnostih slikal bogataše Haarlema. Prejel je številna naročila za poročne portrete (mož je tradicionalno postavljen na levi, žena pa na desni). Njegov dvojni portret na novo poročenih Olikanov visi drug poleg drugega v muzeju Mauritshuisu, vendar je bilo veliko parov njegovih poročnih portretov od takrat ločenih in jih redko vidimo skupaj.
Poročni portreti Edini zapis o njegovem delu v prvem desetletju njegovega samostojnega delovanja je grafika Jana van de Veldeja, kopirana z izgubljenega portreta ministra Johannesa Bogardusa. Halsova zgodnja dela ga prikazujejo kot skrbnega risarja, ki je sposoben odličnega zaključka, a hkrati živahnega, kot sta Dva pojoča fanta z lutnjo in notno knjigo in Banket častnikov milice sv. Jurija (1616). Meso, ki ga je naslikal, je pastozno in zažgano, manj jasno, kot je postalo kasneje. Kasneje je postal učinkovitejši, pokazal je večjo svobodo rok in večji nadzor učinka.
V tem obdobju je naslikal celopostavni portret Madame van Beresteyn (Louvre) in celopostavni portret Willema van Heythuysena, ki pozira z mečem. Obe sliki sta enakovredni drugi Banket častnikov milice sv. Jurija (z različnimi portreti) in ista milica leta 1627 ter Banket častnikov milice svetega Hadrijana iz leta 1633. Podobna slika z letnico 1639 nakazuje nekaj študij Rembrandtovih mojstrovin, podoben vpliv pa je očiten na skupinskem portretu iz leta 1641, ki predstavlja regente ceha St. Elisabeth in na njegovem portretu Maria Voogt v Amsterdamu iz leta 1639.
Od leta 1620 do 1640 je naslikal veliko dvojnih portretov zakonskih parov na ločenih ploščah, moškega na levi plošči in njegove žene na desni plošči. Samo enkrat je Hals upodobil par na enem platnu: Par na vrtu: Poročni portret Isaaca Abrahamsza. Massa in Beatrix van der Laan, (ok. 1622, Rijksmuseum Amsterdam).'Review of: Frans Hals portraits: A family reunion', Oud Holland Reviews, December 2020. Review of exhibition publication.
Njegov slog se je skozi življenje spreminjal. Živobarvne slike so postopoma zamenjali kosi, kjer je prevladovala predvsem črna barva. To je bilo verjetno bolj zaradi umirjene obleke njegovih protestantskih mecenov kot osebnih preferenc. Eden preprostih načinov za opazovanje te spremembe je, da si ogledate vse portrete, ki jih je skozi leta naslikal nagnjene čez naslonjalo stola:
Portretist
Kasneje v njegovem življenju so njegove poteze s čopičem postale bolj ohlapne, drobne podrobnosti so postale manj pomembne od celotnega vtisa. Njegova prejšnja dela so izžarevala veselje in živahnost, poznejši portreti pa so poudarjali postavo in dostojanstvo portretirancev. Ta strogost je prikazana v Regenti bolnišnice St Elizabeth leta 1641 in, dve desetletji kasneje, Regenti in regentese ubožnice za starce (ok. 1664), ki sta barvni mojstrovini, čeprav v bistvu le enobarvni. Omejena paleta je še posebej opazna v telesnih odtenkih, ki so iz leta v leto postajali bolj sivi, dokler niso končno sence pobarvane v skoraj absolutno črno, kot pri Tymanu Oosdorpu.
Ta težnja sovpada z obdobjem, ko je Hals pridobil manj naročil od bogatih in nekateri zgodovinarji menijo, da je bil razlog za njegovo nagnjenost k črno-belemu pigmentu nizka cena teh barv v primerjavi z dragimi barvami modre in karmin. Verjetno pa sta obe ugotovitvi pravilni, saj Hals za razliko od svojih sodobnikov ni potoval k svojim portretirancem, ampak je zahteval, da pridejo k njemu. To je bilo dobro za posel, ker je bil izjemno hiter in učinkovit v lastnem dobro opremljenem studiu, vendar je bilo za posel slabo, ko je Haarlem zašel v težke čase.