Ottawa (; ) je glavno mesto Kanade.Je v južnem delu province Ontario, ob sotočju rek Ottawa in Rideau. Ottawa meji na Gatineau v Quebecu in tvori jedro metropolitanskega območja popisa prebivalstva Ottawa-Gatineau (CMA) in regije nacionalnega glavnega mesta (NCR). Leta 2021 je imela Ottawa 1.017.449 mestnih prebivalcev in 1.488.307 metropolitanskih prebivalcev, zaradi česar je četrto največje mesto in četrto največje metropolitansko območje v Kanadi.
Ottawa je politično središče Kanade in sedež zvezne vlade. V mestu so številna tuja veleposlaništva, ključne stavbe, organizacije in institucije kanadske vlade; med njimi so kanadski parlament, vrhovno sodišče, rezidenca kanadskega podkralja in urad predsednika vlade.
Mesto, ustanovljeno leta 1826 kot Bytown in leta 1855 preimenovano v Ottawo, so se njegove prvotne meje razširile s številnimi priključitvami in jih je leta 2001 nazadnje nadomestila nova mestna ustanovitev in združitev. Občinsko upravo Ottawe vzpostavlja in ureja Zakon o mestu Ottawa, ki ga je ustanovila vlada Ontaria. Ima izvoljeni mestni svet v 24 okrajih in župana, izvoljenega na ravni mesta, pri čemer je vsak izvoljen po večinskem volilnem sistemu.
Ottawa ima največji delež univerzitetno izobraženih prebivalcev med kanadskimi mesti in je dom številnih kolidžev, univerz ter raziskovalnih in kulturnih ustanov, vključno z Univerzo v Ottawi, Univerzo Carleton, kolidžem Algonquin, Collège La Cité, Nacionalnim umetniškim centrom in Narodno galerijo Kanade, pa tudi številnih nacionalnih muzejev, spomenikov in zgodovinskih znamenitosti. Je eno najbolj obiskanih mest v Kanadi, z več kot 11 milijoni obiskovalcev letno.
Med najzanimivejšimi znamenitostmi mesta sta kanadski parlament ter Muzej civilizacije v Hullu na québeški strani reke.
Mesto ima mednarodno letališče Macdonald - Cartier in neposredno železniško povezavo s Torontom in Montréalom.
Ker je Ottava glavno mesto Kanade, sta uradna jezika v tako francoščina, kot angleščina.
Etimologija Ime mesta Ottawa je bilo izbrano leta 1855 v povezavi z reko Ottawa, katere ime izhaja iz algonkinskega adawe, kar pomeni 'trgovati'. V sodobnem Algonquinu je mesto znano kot Odàwàg.The Algonquin Way, Dictionary, "Odàwàg" Link
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Dolina Ottawe je postala primerna za bivanje pred približno 10.000 leti, po naravnem izsuševanju Champlainskega morja. Arheološke najdbe puščičnih konic, orodij in keramike kažejo, da so se avtohtoni prebivalci na tem območju prvič naselili pred približno 6500 leti. Te najdbe kažejo, da so se ti Algonkini ukvarjali z nabiranjem hrane, lovom in ribolovom, pa tudi s trgovino in potovanji. V Ottawi se stikajo tri glavne reke, zaradi česar je že tisočletja pomembno trgovsko in potovalno območje. Algonkini so široko avtohtono ljudstvo, ki je tesno povezano z ljudstvi Odawa in Ojibwe. To obdobje se je končalo s prihodom naseljencev in kolonizacijo Severne Amerike s strani Evropejcev v 15. stoletju in po njem.
Evropska raziskovanja in zgodnji razvoj Leta 1610 je Étienne Brûlé postal prvi dokumentirani Evropejec, ki je plul po reki Ottawi in se na poti do Velikih jezer peljal mimo mesta, ki bo kasneje postala Ottawa. Tri leta pozneje je Samuel de Champlain pisal o slapovih na tem območju in o svojih srečanjih z ljudstvom Algonkini.
Prvo neavtohtono naselje na tem območju je ustvaril Philemon Wright, Novoanglež. Wright je 7. marca 1800 na severni strani reke, nasproti današnjega mesta Ottawa v Hullu, ustanovil mesto. S petimi drugimi družinami in petindvajsetimi delavci je ustvaril tudi kmetijsko skupnost, ki so jo poimenovali Wrightovo mesto. Wright je bil pionir trgovine z lesom v dolini Ottawe (ki je kmalu postala najpomembnejša gospodarska dejavnost na tem območju) s prevozom lesa po reki iz doline Ottawe v mesto Quebec.
Leta 1826 je novica o skorajšnji gradnji Rideaujevega prekopa s strani britanske vojske privedla do tega, da so špekulanti z zemljišči ustanovili skupnost na južni strani reke Ottawe. Naslednje leto je bilo mesto poimenovano po britanskem vojaškem inženirju polkovniku Johnu Byju, ki je bil odgovoren za celoten projekt gradnje Rideaujeve vodne poti. Rideaujev prekop je zagotavljal varno pot med Montrealom in Kingstonom ob Ontarijskem jezeru. Obšel je ranljiv odsek reke sv. Lovrenca, ki meji na zvezno državo New York, zaradi česar so bile ladje za oskrbo, namenjene v jugozahodni Ontario, med vojno leta 1812 zlahka izpostavljene sovražnemu ognju.
Polkovnik By je na mestu današnjega Parlament Hilla postavil vojašnice. Prav tako je zasnoval ulice mesta in ustvaril dve ločeni soseski, imenovani 'Zgornje mesto' zahodno od prekopa in 'Spodnje mesto' vzhodno od prekopa. Podobno kot soseski Zgornja Kanada in Spodnja Kanada je bilo tudi 'Zgornje mesto' zgodovinsko pretežno angleško govoreče in protestantsko, medtem ko je bilo 'Spodnje mesto' večinoma francosko, irsko in katoliško.
Prebivalstvo Bytowna se je povečalo na 1000, ko je bil leta 1832 prekop dokončan. Zgodnje pionirsko obdobje Bytowna je bilo zaznamovano z nemiri irskih delavcev med Shinersjevo vojno od leta 1835 do 1845 in političnimi nesoglasji, ki so se izkazali med uporom Stony Monday leta 1849, ko so torijci nasprotovali obravnavi Bytowna kot glavnega mesta province Kanade. Leta 1855 se je Bytown preimenoval v Ottawo in postal mesto. William Pittman Lett je bil imenovan za prvega mestnega uradnika, ki je služil od leta 1844 do 1891, Ottawo je vodil skozi 36 let razvoja, vodil zaposlovanje ključnih občinskih vlog, ustanovil civilne organizacije in predlagal sklop odlokov za mesto.
Izbira za prestolnico Izbira Ottawe za prestolnico je bila sprejeta pred Konfederacijo. Izbira je bila sporna in neenakomerna, saj je parlament Združene province Kanade v več desetletjih z več kot 200 glasovanji poskušal doseči zakonodajno rešitev glede lokacije prestolnice.
Generalni guverner province je leta 1841 za prestolnico določil Kingston. Vendar pa so bili zakonodajalci v večjih središčih Toronta in Montreala ter v nekdanji prestolnici Spodnje Kanade, Quebecu, nezadovoljni s Kingstonom kot prestolnico. Anglofonski trgovci v Quebecu so bili vodilna skupina, ki je podpirala dogovor s Kingstonom. Leta 1842 je bil Kingston zavrnjen kot prestolnica, študija potencialnih kandidatov pa je vključevala takrat imenovani Bytown, vendar se je ta možnost izkazala za manj priljubljeno kot Toronto ali Montreal. Leta 1843 je poročilo Izvršnega sveta priporočilo Montreal za prestolnico kot bolj utrjeno lokacijo in trgovsko središče; vendar je generalni guverner zavrnil izvedbo poteze brez glasovanja parlamenta. Leta 1844 je kraljica sprejela glasovanje parlamenta in prestolnico preselila v Montreal.Knight, David B (1991). Choosing Canada's capital: conflict resolution in a parliamentary system. Carleton university Press. pp. 88.
Leta 1849 je bilo po tem, ko je oranžna tolpa požgala stavbo parlamenta v Montrealu, izvedenih več glasovanj o stalni lokaciji. Kingston in Bytown sta bila ponovno obravnavana kot potencialni prestolnici. Vendar je bil zmagovalni predlog, da si dve mesti delita status prestolnice, zakonodajna oblast pa bi izmenično zasedala v obeh: Quebec (mesto) in Toronto, v politiki, znani kot sprehajanje. Zaradi logističnih težav je bila ta ureditev nepriljubljena in leta 1856 je bilo sprejeto glasovanje za stalno selitev spodnjega doma parlamenta v Quebec (mesto). Vendar je zgornji dom zavrnil odobritev financiranja.
Zastoj financiranja je privedel do konca vloge zakonodajne oblasti pri določanju sedeža vlade. Zakonodajna oblast je kraljico zaprosila, naj določi sedež vlade. Kraljica je nato ukrepala po nasvetu svojega generalnega guvernerja Edmunda Heada, ki je po pregledu predlogov različnih mest izbral nedavno preimenovano Ottawo. Kraljica je kolonialnim oblastem poslala pismo, v katerem je Ottawo izbrala za glavno mesto, z učinkom od 31. decembra 1857. George Brown, ki je bil kratek čas so-premier province Kanade, je poskušal to odločitev razveljaviti, vendar neuspešno. Parlament je kraljičino izbiro potrdil leta 1859, Quebec pa je bil začasna prestolnica od leta 1859 do 1865. Postopek selitve se je začel leta 1865, prva seja parlamenta pa je bila v novih stavbah leta 1866. Stavbe so zakonodajalci na splošno dobro sprejeli.Knight, David B (1991). Choosing Canada's capital: conflict resolution in a parliamentary system. Carleton university Press. pp. 1, 334–335
Ottawa je bila leta 1857 izbrana za glavno mesto iz dveh glavnih razlogov. Prvič, izolirana lega Ottawe, obdana z gostim gozdom daleč od meje med Kanado in ZDA je ležala na pečini, bi jo naredila bolj branljivo pred napadi. Drugič, Ottawa je bila na meji med zahodom in vzhodom Kanade, zaradi česar je bila izbira pomemben politični kompromis.Knight, David B. (1991). Choosing Canada's capital: conflict resolution in a parliamentary system. Carleton University Press. pp. 1, 243
Tudi drugi manjši dejavniki so bili v prid Ottawi. Kljub regionalni izoliranosti mesta je bil od pomladi do jeseni dostop do vodnega prometa, tako do Montreala prek reke Ottawe kot do Kingstona prek Rideaujeve vodne poti. Poleg tega je imela do leta 1854 tudi sodobno železnico, ki je delovala v vseh letnih časih (Bytown and Prescott Railway), ki je prevažala potnike, les in zaloge 82 kilometrov do Prescotta ob reki sv. Lovrenca in naprej. Zaradi majhnosti Ottawe je veljalo tudi, da je manj dovzetna za politično motivirano nasilje množice, kot se je to dogajalo v prejšnjih kanadskih prestolnicah. Nenazadnje je vlada že imela v lasti zemljišče, ki je sčasoma postalo Parlament Hill, za katerega je menila, da bi bil idealna lokacija za parlamentarne stavbe.
Prvotne parlamentarne stavbe, ki so vključevale osrednji, vzhodni in zahodni blok, so bile zgrajene med letoma 1859 in 1866 v neogotskem slogu. Takrat je bil to največji severnoameriški gradbeni projekt doslej, zato kanadska agencija Public Works Canada in njeni arhitekti sprva niso bili dobro pripravljeni na relativno plitvo ležečo skalno podlago in so morali preoblikovati arhitekturne načrte, kar je povzročilo zamude. Parlamentarna knjižnica in urejanje okolice Parlamentarnega hriba sta bila dokončana leta 1876.
Po konfederaciji
Od 1850-ih so podjetniki, znani kot lesni baroni, začeli graditi velike žage, ki so postale ene največjih žag na svetu. Železniške proge, zgrajene leta 1854, so povezale Ottawo z območji na jugu in od leta 1886 s transkontinentalnim železniškim omrežjem prek Hulla in Lachutea v Quebecu. Do leta 1885 je bila Ottawa edino mesto v Kanadi, katerega ulične razsvetljave v središču mesta so bile v celoti napajane z elektriko.Ottawa, An Illustrated History, John H. Taylor .Page 102. Jame Lorimer and Company Publishing. Leta 1889 je vlada razvila in razdelila 60 "vodnih najemov" (ki so še vedno v uporabi) predvsem lokalnim industrialcem, ki so jim dali dovoljenje za proizvodnjo električne energije in upravljanje hidroelektrarn pri slapovih Chaudière. Javni prevoz se je začel leta 1870 s sistemom konjskih vagonov, ki ga je v 1890-ih prehitel obsežen sistem električnih tramvajev, ki je deloval do leta 1959.
Požar v Hullu in Ottawi leta 1900 je uničil dve tretjini Hulla, vključno s 40 odstotki stanovanjskih stavb in večino stavb največjih delodajalcev ob obali. Začel se je kot požar v dimniku v Hullu na severni strani reke, vendar se je zaradi vetra hitro razširil po lesenih stavbah. V Ottawi je uničil približno petino stavb od Lebreton Flats proti jugu do ulice Booth in navzdol do Dow's Lake. Požar je imel nesorazmeren vpliv na soseske z nižjimi dohodki na zahodnem delu mesta. Razširil se je tudi med številnimi lesnimi skladišči, ki so pomemben del gospodarstva Ottawe. Požar je uničil približno 3200 stavb in povzročil približno 300 milijonov dolarjev škode (v kanadskih dolarjih iz leta 2020). Ocenjujejo, da je 14 % prebivalcev Ottawe ostalo brez domov.