Adolf Hitler (tudi Adolfus Hitler), [ádolf hítler], nemški diktator in nacistični voditelj avstrijskega rodu, * 20. april 1889, Braunau am Inn pri Linzu, Avstro-Ogrska (danes Avstrija), † 30. april 1945, Berlin, Tretji Rajh (danes Nemčija).
Hitler je bil od leta 1933 do 1945 nemški voditelj. Na oblast se je povzpel z nacistično stranko in leta 1933 postal kancler, nato pa je leta 1934 prevzel naziv Führer und Reichskanzler. Med svojo vladavino je sprožil drugo svetovno vojno v Evropi z napadom na Poljsko 1. septembra 1939. Bil je tesno vključen v vojaške operacije med vojno in je bil osrednjega pomena za izvajanje holokavsta, genocida nad šestimi milijoni Judov in milijoni drugih žrtev.
Hitler se je rodil v Avstriji, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske, in je odraščal v bližini Linza. Leta 1913 se je preselil v Nemčijo in bil odlikovan med službovanjem v nemški vojski v prvi svetovni vojni. Leta 1919 se je pridružil Nemški delavski stranki (DAP), predhodnici nacistične stranke, in bil imenovan za vodjo nacistične stranke leta 1921. Leta 1923 je poskušal prevzeti vladno oblast v neuspelem državnem udaru v Münchnu in bil zaprt s petletno kaznijo. V zaporu je napisal svojo prvo knjigo svoje avtobiografije in politični manifest Mein Kampf ("Moj boj"). Po svoji predčasni izpustitvi decembra 1924 je Hitler pridobil ljudsko podporo z napadom na Versajsko pogodbo in s karizmatičnim govorništvom in nacistično propagando spodbujal germanizem, antisemitizem in protikomunizem. Pogosto je obsojal mednarodni kapitalizem in komunizem kot del judovske zarote.
Novembra 1932 je nacistična stranka pridobila največ sedežev v nemškem Reichstagu, vendar ni imela večine za zmago. Posledično nobena stranka ni mogla sestaviti večinske parlamentarne koalicije v podporo kandidatu za kanclerja. Nekdanji kancler Franz von Papen in drugi konservativni voditelji so prepričali predsednika Paula von Hindenburga, da je 30. januarja 1933 imenoval Hitlerja za kanclerja. Kmalu zatem je Reichstag sprejel akt o omogočanju iz leta 1933, ki je začel proces preoblikovanja Weimarske republike v nacistično Nemčijo, enopartijsko diktaturo, ki je temeljila na totalitarni in avtokratski ideologiji nacizma. Hitler je želel izločiti Jude iz Nemčije in vzpostaviti nov red, ki je nasprotoval krivicam mednarodnega reda po prvi svetovni vojni, v katerem sta prevladovali Velika Britanija in Francija. Njegovih prvih šest let na oblasti je povzročilo hitro okrevanje nemškega gospodarstva po veliki gospodarski krizi, odpravo omejitev, uvedenih za Nemčijo po prvi svetovni vojni, in priključitev ozemelj, na katerih je živelo milijone Nemcev, kar mu je dalo znatno podporo javnosti.
Hitler je za Nemce iskal nov življenjski prostor v vzhodni Evropi, njegova agresivna zunanja politika pa velja za primarni vzrok druge svetovne vojne v Evropi. Vodil je obsežno oboroževanje in 1. septembra 1939 napadel Poljsko, zaradi česar sta Velika Britanija in Francija Nemčiji napovedali vojno. Junija 1941 je Hitler ukazal invazijo na Sovjetsko zvezo (t.i. Operacija Barbarossa). Do konca leta 1941 so nemške sile in sile evropske osi zasedle večino Evrope in Severne Afrike. Ti izkupički so se po letu 1941 postopoma obrnili, leta 1945 pa so zavezniške vojske premagale nemško vojsko. 29. aprila 1945 se je Hitler poročil s svojo dolgoletno ljubimko Evo Braun v podzemnem bunkerju v Berlinu. Manj kot dva dni kasneje sta zakonca storila samomor, da ju ne bi ujela sovjetska Rdeča armada. Njuna trupla so nato sežgali.
Zgodovinar in biograf Ian Kershaw opisuje Hitlerja kot sodobnega politika zla. Pod Hitlerjevim vodstvom in rasno motivirano ideologijo je bil nacistični režim odgovoren za genocid približno šestih milijonov Judov in milijonov drugih žrtev, ki so jih on in njegovi privrženci označevali za Untermenschen (podčloveke) ali družbeno nezaželene. Hitler in nacistični režim sta bila odgovorna tudi za množični poboj skoraj 19,3 milijona civilistov in vojnih ujetnikov. Število civilistov, ubitih med drugo svetovno vojno, je trenutno brez primere, žrtve pa predstavljajo najsmrtonosnejši spopad v človeški zgodovini.
Zgodnje življenje in družina Adolf Hitler se je rodil 20. aprila 1889 v mestecu Braunau am Inn v Avstro-Ogrski, blizu meje z Nemškim cesarstvom, staršem Aloisu Hitlerju in Klari Hitler. Krščen je bil čez dva dni, 22. aprila, v domači fari Braunau am Inn. Oče Alois Hitler, rojen Alois Schicklgruber, nezakonski sin Marie Anne Schicklgruber, je pri 39 letih prevzel priimek svojega krušnega očeta Johana Georga Hiedlerja (Hitlerja) s spremenjenim zapisom. O rodu Adolfa Hitlerja so se pogosto širile z dokazi slabo podkrepljene razlage, po katerih naj bi bili njegovi predniki judovskega rodu. Danes je znano, da so takšne razlage neosnovane. sličica|389x389_pik|Hitler kot dojenček, 1889-1890. Alois Hitler je s svojo tretjo soprogo Klaro Pölzl imel skupno šest otrok, od katerih sta odrasla le Adolf in najmlajša sestra Paula. Očeta je Adolf Hitler v življenjepisu Mein Kampf opisal kot »vzkipljivega tirana«, vendar ni navedel ravnanja, ki bi bilo do otrok bolj trdo, kot je bilo takrat v navadi. Po pričevanjih znancev je bil oče Alois do žene in otrok hladen in grob. Adolf Hitler je v Linzu dokončal pet let osnovne šole in tam preživel večino svojega otroštva. Že v tistem času ga je veselilo risanje. Mesto Linz je Hitler hotel kasneje spremeniti v kulturno prestolnico Evrope z galerijami, knjižnicami, operami, gledališči, muzeji in podobnim. Tam je tudi nameraval preživeti starost, ko bi se upokojil.
Leta 1907 se je preselil na Dunaj, da bi študiral slikarstvo, vendar so ga na Akademiji lepih umetnosti dvakrat zavrnili. Preživljal se je s prodajanjem slik, čestitk in božičnih ter novoletnih voščilnic in izdelovanjem plakatov, saj ni želel študirati arhitekture, kot so mu priporočili na akademiji. Istega leta mu je umrla mati. Družinski zdravnik, ki je ni mogel rešiti pred smrtjo (umrla je za rakom na prsih), je bil po naključju Jud, Eduard Bloch. Zadnje dni življenja decembra 1907 ji je ta judovski zdravnik z morfijem lajšal hude bolečine, prihajal tudi ponoči in brez plačila in tega Hitler ni nikoli pozabil. Do izselitve v ZDA je zdravnik Bloch v Linzu lahko še naprej nemoteno opravljal svojo prakso in jo lahko tudi prodal (za Himmlerja, Heydricha in Kaltenbrunnerja je bil "nedotakljiv").Brigitte Hamann: Hitlers Wien. München 1998, S. 53–57. Eduard Bloch je po preselitvi v ZDA ameriškemu psihologu Charlesu Langerju (s sodelavci) pomagal izdelati osebni profil Adolfa Hitlerja, v katerem je napovedal tudi njegov samomor.The Mind of Adolf Hitler. The Secret Wartime Report, Basis Books, 1972, ISBN 0-465-04620-7
Do svojega petindvajsetega leta je Hitler živel na Dunaju, mestu, ki ga je sovražil, potem pa se je preselil v München. Vsa ta leta je bil brez poklica. Sovražil je alkohol (izkušnja z očetom), bil je nekadilec in vegetarijanec ter osebno precej skromen. Bolehal je za Basedowovo boleznijo (bolezen ščitnice - posledica so izbuljene oči in slab vid - namesto z očali si je pomagal z močnim povečevalnim steklom) in proti koncu življenja še za Parkinsonovo boleznijo (tresavica leve roke).Ellen Gibbels: Hitlers Parkinson-Krankheit: zur Frage eines hirnorganischen Psychosyndroms. Springer, 1990, ISBN 3-540-52399-5, S. 93.
Prva svetovna vojna sličica|300x300_pik|Hitler (skrajno desno, sedeč) s tovariši iz bavarskega rezervnega pehotnega polka 16 (ok. 1914–18). Zaradi nezadovoljstva nad ureditvijo Avstro-Ogrske se je Hitler leta 1913 izognil vpoklicu v vojsko in pobegnil v München. Tam se je že leta 1914 zaradi pomanjkanja denarja prostovoljno javil v nemško vojsko in se ob začetku prve svetovne vojne pridružil bavarski vojski. Hitlerju je vstop v vojno prinesel nekaj čisto novega, skoraj polovico svojega časa pa je preživel na sedežu polka. Tu se je končno lahko enačil z drugimi in imel enake možnosti kot ostali. Med službovanjem na sedežu je Hitler nadaljeval s svojim umetniškim delom, risal je risanke in pisal navodila za vojaški časopis.
Prve bitke v kateri je bil Hitler prisoten, so bile bitka pri Ypresu, bitka na Sommi, bitka pri Arrasu in bitka pri Passchendaele in bitka pri Sommi kjer je bil prvič ranjen. Odlikovan je bil za pogum, leta 1914 je prejel železni križ, druge stopnje. Na priporočilo poročnika Huga Gutmanna, Hitlerjevega judovskega predstojnika, je 4. avgusta 1918 prejel železni križ prve stopnje, odlikovanje, ki je bilo redko podeljeno enemu od Hitlerjevih činov Gefreiter. Marca 1917 se je vrnil na fronto, kjer je bil zaradi dobrega bojevanja odlikovan z železnim križcem prve in druge stopnje.
Hitler je bil med služenjem v vojni tudi večkrat ranjen in poškodovan. 7. oktobra 1916 je bil ranjen v bitki na Somi, ko je eksplodirala lupina v zemlji med begom. Kasneje se je na tej fronti zastrupil z iperitom in konec vojne dočakal v bolnišnici, s činom poddesetnika. Ko je Hitler ob koncu vojne, izvedel za poraz Nemčije, po lastnem mnenju, po prejemu te novice, doživel drugi napad slepote. Bil je razočaran in zagrenjen. Tako kot ostali vojaki se je tudi on spraševal o smislu vojne, ki je tako dolgo trajala. Iz bolnišnice se je vrnil v München, kjer je delal pri armadi in sodeloval pri obračunavanju z levico.
Hitler je vojno opisal kot "največjo izmed vseh izkušenj", njegovi poveljniki pa so ga pohvalili za pogum. Njegove vojne izkušnje so okrepile njegovo nemško domoljubje in bil je šokiran nad porazom Nemčije novembra 1918. Njegova grenkoba zaradi propada vojnih prizadevanj je začela oblikovati njegovo ideologijo. Tako kot drugi nemški nacionalisti je tudi on verjel v legendo o nožu v hrbet (Dolchstoßlegende), ki je trdila, da so nemški vojski, "neporaženi na terenu", civilni voditelji na domači fronti "zabili nož v hrbet". Judje, marksisti in tisti, ki so podpisali premirje, so bili ožigosani za "novembrske zločince".
Vstop v politiko in vpliv na množice Jeseni leta 1919 je Hitler začel doživljati svoj politični prodor. Pridružil se je v Nemško delavsko stranko, ki jo je kmalu preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP - National sozialistische Deutsche Arbeitspartei). Do leta 1923 se je povezala z ostalimi nacionalističnimi zvezami bavarske prestolnice.
23. februarja leta 1920 je Hitler prvič govoril zbrani množici in dosegel velik uspeh. Kmalu je odkril, da lahko s svojim entuziastičnim govorjenjem vpliva na množice in je znal spraviti najrazličnejše ljudi na zborovanjih v trans. To Hitlerjevo delovanje na množice je bil dolgo časa edini politični kapital, ki pa je močno vplival tudi nanj. Ugotovil je, da lahko obvladuje množice in to ga je naredilo izredno samozavestnega.
Junija 1921, ko sta bila Hitler in Eckart na potovanju za zbiranje sredstev v Berlinu, je v nacistični stranki v Münchnu izbruhnil upor. Člani njegovega izvršnega odbora so se želeli združiti z nemško socialistično stranko (DSP) s sedežem v Nürnbergu. Hitler se je 11. julija vrnil v München in jezno ponudil odstop. Člani odbora so ugotovili, da bi odstop njihove vodilne javne osebnosti in govornika pomenil konec stranke. Hitler je napovedal, da se bo ponovno pridružil pod pogojem, da bo zamenjal Drexlerja kot predsednika stranke in da bo sedež stranke ostal v Münchnu. Odbor se je strinjal in 26. julija se je Hitler znova pridružil stranki, vendar se je še naprej soočal z močnim nasprotovanjem. sličica|265x265_pik|Hitlerjeva knjiga Moj Boj, ki jo je napisal med prestajanjem svoje kazni v zaporu.