Sveta Helena je oddaljen vulkanski otok v južnem Atlantskem oceanu, ki spada pod Združeno kraljestvo. Otok se nahaja 1.950 km od zahodne afriške obale in 4.000 km od brazilskega mesta Rio de Janeiro na vzhodni obali Južne Amerike. Spada pod Britansko prekomorsko ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. Otok meri 16 krat 8 kilometrov na njem pa živi 4.534 prebivalcev (podatek iz leta 2016). Ime je dobil po Sveti Heleni iz Carigrada.
Je eden najbolj izoliranih otokov na svetu. Nenaseljenega so odkrili portugalski pomorščaki leta 1502. Dolga stoletja je bil pomembno postajališče za pomorščake, ki so potovali proti Južni Afriki in Aziji. Širši javnosti je postal znan po tem ko so nanj zaprli Napoleona ter zulujskega kralja Dinuzulu kaCetshwayo, ki se je uprl britanski nadvladi. Med drugo bursko vojno je bilo na otoku zaporniško taborišče v katerem je bil zaprt tudi burski general Piet Cronjé. Sveta Helena je drugo britansko najstarejše prekomorsko ozemlje takoj za Bermudi.
Zgodovina Zgodovina otoka od 1502 do 1658 Po zgodovinskih zapisih naj bi otok, 21. maja 1502, prvi opazil galicijski navigator João da Nova, ki je plul za portugalsko krono, otoku pa so dali ime Sveta Helena po Heleni iz Konstantinopla. V članku objavljenem leta 2015 je navedeno, da naj bi bil 21. maj verjetno protestantski ne pa katoliški ali pravoslavni praznik. Datum odkritja je namreč prvi navedel Jan Huyghen van Linschote leta 1596, pri tem naj bi se zmotil, saj naj bi otok odkrili nekaj desetletij pred reformacijo in začetkom protestantizma.Ian Bruce, 'St Helena Day', Wirebird The Journal of the Friends of St Helena, no. 44 (2015): 32–46. Jan Huyghen van Linschoten, Itinerario, voyage ofte schipvaert van Jan Huygen Van Linschoten naer Oost ofte Portugaels Indien, inhoudende een corte beschryvinghe der selver landen ende zee-custen... waer by ghevoecht zijn niet alleen die conterfeytsels van de habyten, drachten ende wesen, so van de Portugesen aldaer residerende als van de ingeboornen Indianen. (C. Claesz, 1596).Jan Huygen van Linschoten, John Huighen Van Linschoten, His Discours of Voyages into Ye Easte [and] West Indies: Divided into Foure Bookes (London: John Wolfe, 1598). Alternativni datum odkritja 3. maj je verjetno bolj verodostojen saj je to praznik najdbe križa Svete Helene v Jeruzalemu in ga navajata Odoardo Lopes in sir Thomas Herbert.
Druga teorija o odkritju otoka pravi, da naj bi Nova dejansko odkril otok Tristan da Cunha, 2430 km južneje ter, da naj bi Sveto Heleno odkrila ena izmed ladij v ekspediciji Estêvão de Gama 30. julija 1503 (o tem naj bi poročal uradnik Thomé Lopes). Thomé Lopes je zarisal otok na zemljevid s precejšno točnostjo glede na smer in lokacijo Zelenortskih otokov, São Tome, Ascension in Rta dobrega upanja.The Voyage from Lisbon to India, 1505–06, being an account and journal by Albericus Vespuccius, translated from the contemporary Flemish [by George Frederick Barwick and Janet M. E. Barwick], and edited with prologue and notes by C. H. Coote. [With the text of the original entitled "Die reyse va Lissebone" in facsimile.], Published by B. F. Stevens in 1894.
Ko je 12. maja 1589 na otok prišel Linchoten, je ta poročal o rezbarijah na figovih drevesih, ki naj bi nastale pred letom 1510.Linschoten, Jan Huygen van, A. C. (Arthur Coke) Burnell, and Pieter Anton Tiele. The voyage of John Huyghen van Linschoten to the East Indies : from the old English translation of 1598 : the first book, containing his description of the East. London : Printed for the Hakluyt Society, 1885. https://archive.org/details/voyagejohnhuygh02tielgoog/page/n279. Drevesa naj bi posadili Portugalci, verjetno so posadili sadike in ne odraslih dreves. Za rezbarije so morale biti te dovolj velike že pred letom 1510, ko so jih odposlali in posadili na otoku, to se je verjetno zgodilo že nekaj let po odkritju otoka.
Po tretji teoriji o odkritju otoka naj bi tega odkril portugalski plemič in bojevnik Dom Garcia de Noronha. Ta naj bi ga opazil na svoji poti proti Indiji pozno leta 1511 ali pa v začetku leta 1512. Pomorščak je vrisal otok v pomorske karte zato se sklepa, da so od takrat naprej začeli otok redno uporabljati kot vmesno oskrbovalno postojanko med Evropo in Indijo.Rowlands, Beau W. ‘Ships at St Helena, 1502-1613’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena No 28 (Spring 2004): 5–10.Full Paper
Portugalci so otok našli nenaseljen, brez dreves in sveže vode. Na otok so naselili živino, zelenjavo in sadno drevje, zgradili so tudi kapelo in nekaj hiš. Zgodba po kateri naj bi João da Nova na otoku zgradil kapelo z ostanki ene od nasedlih ladij se je izkazala za napačno oz. narobe razumljeno.Schulenburg, Alexander H. ‘Joao Da Nova and the Lost Carrack’. Wirebird: The Journal of the Friends of St Helena 16 (Autumn 1997): 19–23.Full Paper Na otoku ni bilo stalne naselbine je pa bil pa ta pomembno postajališče za ladje in vir hrane za ladje na poti med Evropa in Azijo preko Rta dobrega upanja. Na otoku so dostikrat pustili bolne mornarje, da so okrevali nato pa so se ti vkrcali na naslednjo ladjo, ki je priplula mimo.
Na otoku se je verjetno ustavil tudi Sir Francis Drake med svojo potjo potjo okoli sveta (1577–1580).Drake and St Helena, privately published by Robin Castell in 2005 Za tem so otok obiskali tudi drugi angleški pomorščaki s tem pa je otok postal tudi vedno bolj znan med pomorščaki. Angleške vojne ladje so otok izkoriščale za plenjenje portugalskih ladij, ki so se vračale iz Indije.
Z razvojem trgovine z daljnim vzhodom so otok začeli vedno bolj pogosto uporabljati Nizozemci. Med tem pa so Portugalci in Španci otok opustili saj so začeli uporabljati pristanišča na zahodni afriški obali, ki so bila dosti bolj varna saj se je začelo vedno pogosteje dogajalo da so angleški in nizozemski mornarji napadali njihove ladje, uničili živino, plantaže in objekte na otoku.
Leta 1633 si je Sveto Heleno priključila Republika Nizozemska, vendar je nikoli ni naselila, kolonizirala ali vojaško utrdila. Do leta 1651 so Nizozemci otok opustili saj so začeli uporabljati pristanišče na Rtu dobrega upanja.
Britanska vzhodnoindijska družba (1658–1815)
Leta 1657 je Oliver Cromwell Britanski vzhodnoindijski družbi podelil listino za upravljanje s Sveto Heleno. Naslednje leto se je podjetje odločilo, da otok utrdi in kolonizira z rastlinami. Dolgo časa je veljalo, da je bila velika večina prvih naseljencev otoka prebivalcev Londona potem ko so ti ostali brez vsega po velikem londonskem požaru leta 1666. Ta zgodba se je izkazala za mit.St Helena and the Great Fire of LondonFull Paper Prvi guverner kapitan John Dutton je prišel na otok leta 1659 s čimer je Sveta Helena postala ena prvih angleških kolonij izven Severne Amerike in Karibov. Zgrajena je bila utrdba in hiše. Po povratku britanske monarhije, leta 1660, je Vzhodno indijska družba dobila kraljevo listino s katero je dobila pravico utrditi in kolonizirati otok. Utrdbo na otoku so preimenovali v James Fort mesto pa v Jamestown v čast vojvode Yorškega, ki je kasneje postal angleški kralj James II.
Med januarjem in majem 1673 je Nizozemska vzhodnoindijska družba začasno zasedla otok, po prihodu angleških okrepitev pa je otok ponovno prišel pod nadzor Britanske vzhodnoindijske družbe. Podjetje je imelo zelo veliko težav pri privabljanju novih priseljencev med prebivalci otoka pa je pogosto prihajalo, do nemirov in uporov. Zaradi ekoloških težav kot so krčenje gozdov, erozije tal, škodljivcev in suše je leta 1715 guverner Isaac Pyke napovedal, da bo prebivalstvo otoka preselil na Mavricij. To se ni zgodilo, družba pa je še naprej zaradi strateške lege otoka subvencionirala skupnost. Popis leta 1723 je zabeležil 1110 ljudi, od tega je bilo 610 sužnjev.
V 18. stoletju so težave na otoku poizkušali rešiti s sejanjem dreves, izboljšanjem infrastrukture, odpravljanjem korupcije, izgradnjo bolnišnic, izboljšanjem pridelka in živine, nadzorom nad uživanjem alkohola in uvedbo zakonskih reform. Od leta 1770 je otok užival dolgoletno blaginjo. Leta 1775 je otok obiskal kapitan James Cook na poti okoli sveta. Cerkev Svetega Jamesa v Jamestownu je bila zgrajena leta 1774, Plantation Houste, ki je uradno bivališče guvernerja pa je bila zgrajena v letih 1791–1792.
Otok je leta 1676 obiskal Edmond Halley (astronom, matematik, fizik, ...) in tam postavil 7,3 m dolg teleskop za opazovanje zvezd na južni polobli. Teleskop je bil postavljen pri cerkvi sv. Matije na 680 m visokem hribu v okrožju Longwood. Hrib so kasneje poimenovali po njem Mount Halley.Gazetteer – p. 7. MONUMENTS IN FRANCE – page 338
V tem obdobju je bila Sveta Helena pomembno pristanišče Britanske vzhodnoindijske družbe. Ladje so se na otoku vstavljale na povratni poti iz Indije in Kitajske. Na otoku so lahko napolnile zaloge vode in hrane v vojnem času pa so oblikovale konvoje ladij ki so pluli proti Veliki Britaniji pod zaščito kraljeve mornarice. Maja 1771 se je na otoku ustavila ladja HMS Endeavour pod poveljstvom kapitana Jamesa Cooka, ko se je vračala v Evropo po odkritju Avstralije in Nove Zelandije.
Potem ko je uvoz sežnjev leta 1792 postal nezakonit, je guverner Rober Patton (1802–1807) družbi priporočal uvoz kitajske delovne sile za delo na poljih. Prvi kuliji so na otok prišli leta 1810, osem let kasneje pa je njihovo število naraslo na 600. Mnogi so si na otoku ustvarili novo življenje in se integrirali v otoško družbo. V popisu leta 1814 so na otoku zabeležili 3507 prebivalcev.
Napoleonovo izgnanstvo (1815–1821) right|thumb|Napoléon à Sainte-Hélène avtor François-Joseph Sandmann thumb|Hiša Longwood v kateri je živel Napoleon, september 2014
Leta 1815 je britanska vlada zaradi težke dostopnosti izbrala Sveto Heleno za Napoleonov zapor. Napoleon je na otok prišel oktobra 1815. Začasno se je naselil v paviljonu Briars, ki je stal na posestvu družine Balcombi, dokler se ni decembra preselil v hišo Longwood, ki so jo zgradili posebej zanj. Zaradi slabih razmer se je njegovo zdravstveno stanje začelo slabšati, dokler ni 5. maja 1821 umrl.
V strahu, da bi poizkušali Napoleona rešiti, so Angleži zasedli bližnji nenaseljen otok Ascension ter nanj namestili garnizijo.
Britanska vzhodnoindijska družba (1821–1834) Po Napoleonovi smrti se je z otoka odselilo več tisoč začasnih obiskovalcev, Vzhodno indijska družba pa je ponovno prevzela popoln nadzor na otokom. Med leti 1815 in 1830 je imela vlada otoka v lasti manjšo jadrnico imenovano St. Helena s katero je na redni linji Sveta Helena - Rt dobrega upanja prevažala potnike in zaloge.
Napoleon je v času svojega bivanja na otoku zelo hvalil otoško kavo. Za krajše obdobje je ta postala zelo popularna v Parizu.
Uvoz sužnjev na otok je bil prepovedan leta 1792, suženjstvo kakih 800 otoških sužnjev pa se je končalo šele leta 1827, kar je bilo kar šest let preden je britanski parlament sprejel zakon s katerim je bilo prepovedano suženjstvo v kolonijah.New research published on http://sthelena.uk.net ; shortened extract published in the Saint Helena Independent on 3 June 2011.
Med letoma 1791 in 1833 je otok postal del eksperimenta v katerem so z pogozdovanjem želeli ohraniti otoške gozdove ter povečati količino padavin.Richard Grove, Green Imperialism: Colonial Expansion, Tropical Island Edens and the Origins of Environmentalism, 1600–1860 (Cambridge: Cambridge University Press, 1995), pp. 309–379 Eksperiment je predstavljal zametke okoljevarstva.
Kronska kolonija (1834–1981)