Kraljevina Burgundija, poimenovana po germanskem plemenu Burgundov, je bilo ime, ki so ga v srednjem veku uporabljala različna zaporedna kraljestva s središčem v zgodovinski regiji Burgundija. Osrčje zgodovinske Burgundije se ujema z obmejnim območjem med Francijo in Švico ter vključuje večji sodobni mesti Ženevo in Lyon.

Kot politična entiteta je Burgundija obstajala v več oblikah z različnimi mejami. V 9. stoletju je bila razdeljena na Zgornjo in Spodnjo Burgundijo ter Provanso. Dve od teh entitet, prva ustanovljena okoli 6. stoletja in druga okoli 11. stoletja, sta se imenovali Kraljevina Burgundija. Kasnejši nasledniki te države so bili Kraljevina Provansa, Burgundsko vojvodstvo in Grofija Burgundija (vzhodni del). Večjo slavo je poželo Burgundsko vojvodstvo, kasnejša provinca Burgundija, medtem ko je grofija postala provinca Franche-Comté.

Sodobna administrativna regija Burgundija je v glavnem izšla iz nekdanjega Burgundskega vojvodstva.

== Kraljestvo Burgundcev (411–534)

Burgundija je dobila ime po germanskem plemenu Burgundov, ki so morda izvirali z otoka Bornholm, čigar ime je bilo v stari nordijski dikciji Burgundarholmr ('Otok Burgundov'). Burgundsko ime je bilo morda tudi splošno germansko ime za 'višavce', saj je bilo lahko ime več kot enega nepovezanega plemena. Iz svoje prve dokumentirane lokacije na Srednjem Renu so se preselili proti jugu v rimsko Galijo in se v velikem številu naselili na ozemlju Sapaudije, v današnji zahodni Švici in severovzhodni Franciji, preden so svojo oblast razširili še južneje v dolino Rone in ustanovili barbarsko kraljestvo Burgundcev.

Prvi dokumentirani, čeprav zgodovinsko nepotrjeni, kralj Burgundov je bil Gjúki (Gebicca), ki je živel v poznem 4. stoletju. Med prečkanjem Rena leta 406 so se Burgundi naselili kot federati v rimski provinci Germania Secunda ob srednjem Renu. Njihov položaj se je poslabšal, ko je okoli leta 430 njihov kralj Gunter začel več vpadov v sosednjo Belgijsko Galijo, kar je leta 436 privedlo do uničujočega poraza združenih rimskih in hunskih čet pod poveljstvom Flavija Ecija v bližini Wormsa (osrednjega središča srednjeveške pesnitve Pesem o Nibelungih).

Od leta 443 naprej so se preostali Burgundi naselili v regiji Sapaudia, spet kot federati, v rimski provinci Maxima Sequanorum (današnja zahodna Švica in severovzhodna Francija). Njihova prizadevanja za širitev kraljestva po reki Roni so jih pripeljala v konflikt z Vizigotskim kraljestvom na jugu. Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 se je kralj Gundobad povezal z mogočnim frankovskim kraljem Klodvikom I. proti grožnji Teoderika Velikega. Nato je lahko organiziral burgundske pridobitve na podlagi Lex Burgundionum, zgodnjegermanskega zakonika.

Propad kraljestva se je začel, ko so ga napadli njihovi nekdanji frankovski zavezniki. Leta 523 so sinovi Klodvika I. začeli pohod v burgundskih deželah, ki jih je spodbudila njihova mati Klotilda, čigar očeta, kralja Hilperika II. Burgundskega, je ubil Gundobad. Leta 532 so Franki Burgunde odločno premagali pri Autunu, nakar je bil ubit kralj Godomar II., burgundska dežela pa je bila leta 534 priključena Frankovskemu cesarstvu.

Merovinška Burgundija (534–751)

Čeprav ni bilo več neodvisnega Burgundskega kraljestva, je Burgundija ostala ena od treh glavnih političnih skupnosti, ki so skupaj z Avstrazijo in Nevstrijo opredeljevale osrednje frankovsko kraljestvo. Med letoma 561 in 592 ter med 639 in 737 je več vladarjev frankovske merovinške dinastije uporabljalo naziv kralj Burgundije.

Karolinška Burgundija (751–879) Razdelitve Karlovega cesarstva s strani njegovih neposrednih karolinških dedičev so privedle do kratkotrajnega Srednjefrankovskega kraljestva, ki je bilo ustanovljeno po Verdunski pogodbi leta 843. Vključevalo je ozemlja od Severnega morja do južne Italije in mu je vladal cesar Lotar I. Severozahodni del nekdanjih burgundskih dežel je bil vključen v Zahodnofrankovsko kraljestvo kot Vojvodina Burgundija s prestolnico v Dijonu.

Kmalu pred svojo smrtjo leta 855 je Lotar I. svoje kraljestvo razdelil med svoje tri sinove na tri dele: Lotaringija, Kraljevina Italijo (Sveto Rimsko cesarstvo) ter regiji Spodnja Burgundija in Provansa. Slednji sta bili prepuščeni najmlajšemu sinu, znanemu kot Karel Provansalski. Ta razdelitev je povzročila še več konfliktov, saj so se starejši Karolingi, ki so vladali Zahodni in Vzhodni Frankovski, imeli za prave dediče Srednje Frankovske.

Ker je bil Karel Provansalski premlad za vladanje, je dejansko oblast imel regent, grof Girart II. Viennski, čigar žena je bila svakinja cesarja Lotarja I. Girart je bil močan regent, ki je branil kraljestvo pred Vikingi, ki so plenili vse do Valence. Karlov stric, Karel Plešasti Zahodnofrankovski, je leta 861 poskušal posredovati v Provansi, potem ko je prejel prošnjo za posredovanje od grofa Arlesa. Vdrl je v Provanso vse do Mâcona, preden ga je Hincmar iz Rheimsa ustavil.

Leta 858 je grof Girart uredil, da se bo v primeru Karel Provansalski umrl brez dedičev kraljestvo Provansa vrnilo Karlovemu starejšemu bratu Lotarju II., ki je vladal v Lotaringiji. Ko je Karel umrl leta 863, si je njegov najstarejši brat Ludvik II. zase prisvojil Provanso, zato je bilo kraljestvo razdeljeno med preostala dva brata: Lotar II. je prejel škofije Lyon, Vienne in Grenoble, ki jih je upravljal Girart in Ludvik II. je prejel Arles, Aix-en-Provence in Embrun.

Po smrti Lotarja II. je Mersenski sporazum iz leta 870 dodelil severni del nekdanje Srednjefrankovske kralju Ludviku Nemškemu iz Vzhodnefrankovske, južna ozemlja Karla Provansalskega pa kralju Karlu Plešastemu iz Zahodnefrankovske.

Spodnja in Zgornja Burgundija (879–933)

Po strmoglavljenju Karla Plešastega leta 877 in smrti njegovega sina Ludvika Jecljavega dve leti pozneje se je frankovski plemič Boson Provansalski iz družine Bosonidov leta 879 v Vienni razglasil za kralja Burgundije in Provanse. Bosova vladavina je trajala do njegove smrti leta 887. Naslednje leto je Rudolf I. Burgundski iz starejše hiše Welf ustanovil lastno kraljestvo Zgornje Burgundije s središčem ob Ženevskem jezeru, ki je vključevalo dežele okoli Besançona, ki so kasneje postale Franche-Comté. Medtem je Bosov sin Ludvik, kasneje znan kot Ludvik Slepi, leta 890 v Valenciji postal kralj Spodnje Burgundije. Leta 933 je Rudolfov sin in dedič Rudolf II. Burgundski pridobil Spodnjo Burgundijo in združil obe kraljestvi v eno samo Burgundsko kraljestvo.

Kraljevina Burgundija-Arles (po letu 933)

Kraljevina Burgundija je obstajala neodvisno do leta 1032, čeprav se moč njenih monarhov ni raztezala veliko dlje od območja Ženevskega jezera. Leta 1032 je bila pod Konradom II. priključena Svetemu rimskemu cesarstvu, ki je dvakrat prejel njeno krono, najprej v opatiji Payerne februarja 1033 in nato, po odbitju izziva Oda II. Bloiškega, v ženevski stolnici 1. avgusta 1034. Burgundija je bila nato eno od treh kraljestev znotraj srednjeveškega cesarstva, skupaj z Nemškim kraljestvom in Italijanskim kraljestvom. Od 12. stoletja je bilo znano tudi kot Arleško kraljestvo.

Kraljestvo se je postopoma razdrobilo, ko je bilo razdeljeno med dediče ali pa so bila ozemlja izgubljena in pridobljena z diplomacijo in dinastičnimi porokami. Cesarji so na splošno zanemarjali njegovo upravljanje, čeprav sta Friderik I. Barbarossa in Karel IV. Luksemburški leta 1178 oziroma 1365 v Arlesu opravila burgundsko kronanje. Friderik je leta 1157 v Besançonu sklical tudi cesarski zbor, ki je poudaril pomen regnum Burgundiae znotraj cesarstva.

Poskus oživitve Valoisa

Konec 15. stoletja je Karel Drzni, vojvoda Burgundije, zasnoval projekt združitve svojih ozemelj (vojvodine Burgundije, Franche-Comtéja in Burgundske Nizozemske) v obnovljeno kraljestvo Burgundije, s katerim bi postal kralj. Karel in cesar Friderik III. Habsburški sta se lotila pogajanj, ki bi lahko privedla do kronanja v Trierju. Načrtovana slovesnost se ni zgodila, ker je cesar ponoči septembra 1473 pobegnil zaradi nezadovoljstva z vojvodovim odnosom. Vojvodina je na koncu prenehala obstajati kot neodvisno kraljestvo s porazom in smrtjo Karla v bitki pri Nancyju leta 1477.

Povzetek Obstoj sodobne Burgundije korenini v razdelitvi Frankovskega cesarstva konec 9. stoletja. V tem času so obstajale tri Burgundije: Kraljevina Zgornja Burgundija okoli Ženevskega jezera, Kraljevina Spodnja Burgundija v Provansi in Burgundsko vojvodstvo. Obe kraljestvi sta bili leta 933 združeni, v letu 1032 pa vključeni v Sveto rimsko cesarstvo pod Konradom II., medtem ko je v letu 1003 Vojvodina prešla k francoski kroni.

V srednjem veku je bila Burgundija središče verskega življenja v zahodni Evropi s cerkvami in samostani v Clunyju, Citeauxu in Vézelayu.

Med stoletno vojno je francoski kralj Ivan II. raje podelil vojvodstvo svojemu mlajšemu sinu, kot bi ga prepustil svojemu nasledniku na prestolu. Vojvodstvo je ob sestavljanju svojega imperija, v glavnem s porokami, od Švice do Severnega morja, kmalu postalo glavni tekmec francoske krone. Vključevalo je številne posesti na obeh straneh tedaj simbolne meje med Francoskim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Njegova ekonomska moč se je nahajala v Nizozemskih deželah, zlasti v Flandriji in Brabantu. Dvor v Dijonu je bil tako ekonomsko kot kulturno veliko bolj sijoč kot francoski dvor.

Leta 1477 je bil v bitki ubit zadnji burgundski vojvoda Karel Predrzni. Njegova hči Marija se je poročila s kasnejšim nemškim kraljem in cesarjem Maksimilijanom I. Habsburškim. Bojevanje za burgundsko dediščino med njim in francoskim kraljem se je končalo leta 1493 z mirom v Senlisu. Francija je tedaj dobila nazaj matično vojvodino Burgundijo (kasnejšo francosko pokrajino Burgundijo), ki je spet postala francoska kronska dežela, grofijo Burgundijo pa so dobili Habsburžani; v francosko kraljestvo je bila vključena šele leta 1678 s sporazumom iz Nijmegna.

Sklici

Viri

Kategorija:Zgodovina Francije Kategorija:Zgodovina Nizozemske Kategorija:Zgodovina Luksemburga