thumb|250px|Stonehenge, ki spada med svetovno kulturmo dediščino. thumb|250px|Škocjanske jame Območja svetovne dediščine so znamenitosti in območja, ki so pravno zaščitena v skladu z mednarodno pogodbo, ki jo upravlja UNESCO, ker imajo kulturni, zgodovinski ali znanstveni pomen. Ocenjujejo se, da vsebujejo »kulturno in naravno dediščino po vsem svetu, ki velja za izjemno dragoceno za človeštvo«.

Za izbor mora območje svetovne dediščine nominirati država gostiteljica, Odbor za svetovno dediščino UNESCO pa ga določi kot edinstveno znamenitost, ki je geografsko in zgodovinsko prepoznavna, ima poseben kulturni ali fizični pomen in je pod zadostnim sistemom pravnega varstva. Območja svetovne dediščine so lahko starodavne ruševine ali zgodovinske strukture, stavbe, mesta, puščave, gozdovi, otoki, jezera, spomeniki, gore, divjina, spominska najdišča in drugo.

Območje svetovne dediščine lahko pomeni izjemen dosežek človeštva in služi kot dokaz intelektualne zgodovine človeštva na planetu ali pa je lahko kraj z veliko naravno lepoto. Julija 2026 obstaja skupno 1273 območij svetovne dediščine v 170 državah.

Ta območja so namenjena praktičnemu ohranjanju za potomce, ki bi sicer bili izpostavljeni tveganju zaradi vstopa ljudi ali živali, nenadzorovanega, nenadzorovanega ali neomejenega dostopa ali grožnje zaradi malomarnosti lokalnih oblasti. Unesco območja razmejuje kot zaščitena območja. Seznam območij svetovne dediščine vzdržuje mednarodni program svetovne dediščine, ki ga upravlja Unesco odbor za svetovno dediščino, sestavljen iz 21 držav pogodbenic, ki jih izvoli Generalna skupščina Združenih narodov, svetujejo pa jim mednarodni strokovni paneli za naravno ali kulturno zgodovino in izobraževanje.

Program katalogizira, poimenuje in ohranja območja izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za skupno kulturo in dediščino človeštva. Program se je začel s Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki jo je Generalna konferenca Unesca sprejela 16. novembra 1972. Od takrat je konvencijo ratificiralo 196 držav, zaradi česar je eden najbolj priznanih mednarodnih sporazumov in najbolj priljubljen kulturni program na svetu.

V Sloveniji Od leta 1986 so na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame. Sledila je leta 2011 skupna evropska nominacija, znotraj katere so kolišča na Ljubljanskem barju, od leta 2012 pa še rudnik živega srebra Idrija, skupaj z Almadenom v Španiji.Rudnik živega srebra Idrija zapisan na Unescov seznam, MMC RTV SLO Slovenija ima, z drugimi gozdnatimi državami Evrope, sprejeto še nominacijo bukovih gozdov, ki ležijo na južni strani države: Krokar in Snežnik Ždrocle. Že dlje časa si za vpis prizadeva tudi Bolnišnica Franja, v pripravi pa je tudi nominacija Krasa v sodelovanju z drugimi državami in Plečnikove dediščine v Ljubljani. Kar štiri območja Unescove svetovne dediščine v Sloveniji so glede na velikost države in število prebivalcev izredno veliko, bistveno več kot v sosednjih državah, razen na Hrvaškem.

Slovenija ima tudi 6 enot vpisanih na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. To so:

Škofjeloški pasijon Obhodi kurentov Klekljanje čipk Umetnost suhozidne gradnje, znanja in tehnike (večnacionalna nominacija) Čebelarstvo in gojenje lipicancev (večnacionalna nominacija).

Postopek nominacije Država mora najprej opredeliti svoja pomembna kulturna in naravna območja v dokumentu, znanem kot Poskusni seznam. Nato lahko območja, izbrana s tega seznama, uvrsti v nominacijsko datoteko, ki jo ocenita Mednarodni svet za spomenike in območja ter Svetovna zveza za varstvo narave. Država ne sme nominirati območij, ki niso bila najprej uvrščena na njen Začasni seznam. Ta dva mednarodna organa dajeta priporočila Odboru za svetovno dediščino za nova imenovanja. Odbor se sestane enkrat letno, da določi, katera nominirana območja naj se dodajo na Seznam svetovne dediščine; včasih svojo odločitev odloži ali zahteva več informacij od države, ki je območje nominirala. Obstaja deset izbirnih meril – območje mora izpolnjevati vsaj eno, da se vključi na seznam.

Merila thumb|Logotip

Merila za svetovno naravno nepremično dediščino Naraven spomenik mora zadoščati vsaj enemu od naslednjih meril, da je lahko sprejet na seznam svetovne dediščine:

Izhaja iz pomembnega obdobja oziroma stopnje v zgodovini Zemlje ter nosi informacije o življenju, geologiji, zemeljskih oblikah, fizični geografiji. Gre za tekoči ekološki ali biološki proces evolucije kopenske ali vodne združbe. Gre za izreden naraven pojav, izjemno naravno lepoto. Gre za značilni naravni habitat, namenjen ohranjanju biotske raznovrstnosti na mestu samem.

Merila za svetovno kulturno nepremično dediščino Spomenik je mojstrovina človeške ustvarjalne genialnosti, Kaže pomembno izmenjavo človeških vrednot v času znotraj kulturnega območja, na področju arhitekture ali tehnologije, spomeniških lastnosti, načrtovanja mest ali krajinskega načrtovanja, Je edinstven dokaz kulturnega izraza obstoječe civilizacije ali izumrle tradicije, Je izreden primer tipa zgradb ali arhitekturne ali tehnološke tipologije ali krajine, ki prikazuje pomembno stopnjo v človeški zgodovini, Je izreden primer tradicionalnih človeških naselij ali rabe tal, ki je značilna za določeno kulturo, še posebej, če je ta ogrožena zaradi vplivov ali nepovratnih sprememb, Je neposredno ali jasno povezana z dogodki ali živimi tradicijami, z zamislimi ali prepričanji, z umetniškimi in literarnimi deli izrednega svetovnega pomena.

Cilji Z uvrstitvijo krajev na seznam svetovne dediščine želi UNESCO pomagati pri njihovem ohranjanju za prihodnje generacije. Njegova motivacija je, da je »dediščina naša zapuščina iz preteklosti, tisto, s čimer živimo danes«, in da sta tako kulturna kot naravna dediščina »nenadomestljiva vira življenja in navdiha«. Poslanstvo UNESCO v zvezi s svetovno dediščino je sestavljeno iz osmih podciljev. Ti vključujejo spodbujanje zavezanosti držav in lokalnega prebivalstva ohranjanju svetovne dediščine na različne načine, zagotavljanje nujne pomoči za ogrožena območja, ponujanje tehnične pomoči in strokovnega usposabljanja ter podporo dejavnostim držav pogodbenic za ozaveščanje javnosti.

Uvrstitev na seznam svetovne dediščine lahko pozitivno vpliva na območje, njegovo okolje in interakcije med njimi. Območje, ki je na seznamu, pridobi mednarodno priznanje in pravno zaščito ter lahko pod določenimi pogoji pridobi sredstva, med drugim iz Sklada za svetovno dediščino, za lažje ohranjanje pod določenimi pogoji. UNESCO med svoje zgodbe o uspehu uvršča obnovo naslednjih štirih območij: Angkor v Kambodži, staro mestno jedro Dubrovnika na Hrvaškem, rudnik soli Wieliczka blizu Krakova na Poljskem in ohranitveno območje Ngorongoro v Tanzaniji. Poleg tega lahko lokalno prebivalstvo v okolici območja izkoristi znatno povečane prihodke od turizma. Kadar pride do pomembnih interakcij med ljudmi in naravnim okoljem, jih lahko prepoznamo kot "kulturne krajine".

Statistika Spodnja tabela vsebuje razčlenitev območij po regijah in njihovi razvrstitvi (stanje julij 2025):

Regija Kulturna Naravna Mešana Skupaj Odstotek Države pogodbenicez vpisanimi območji Afrika 65 45 5 115 9.03 % 41 Arabski svet 91 8 3 102 8,01 % 18 Azija in Pacifik 228 73 13 314 24,67 % 36 Evropa in Severna Amerika 501 74 15 588 46,19% 50 Latinska Amerika in Karibi 106 40 8 154 12,1 % 28 Skupaj 991 240 42 1273 100 % 173

Svetovna dediščina po državah