thumb|right|195px|Idealiziran osnovni načrt rimskega kastra:(1) Principia (2) Via praetoria (3) Via principalis (glavna cesta) (4) Porta principalis dextra (desna glavna vrata) (5) Porta praetoria (glavna vrata) (6) Porta principalis sinistra (leva glavna vrata) (7) Porta decumana (zadnja vrata).
Kastrum (latinsko castrum, mn. castra, uporabljali sta se obe obliki) so Rimljani imenovali zgradbe, manjša utrjena zemljišča ali samo strnjene skupine šotorov,Lewis, C.T., A Latin Dictionary . Pridobljeno dne 4. novembra 2013. ki so se uporabljale kot vojaški obrambni položaj.
Izraz se pojavlja v oskijskem (castrous), umbrijskem (castruo) in seveda latinskem jeziku. V klasični latinščini je beseda castra vedno pomenila velik legionarski tabor, tako pohodni kot začasni, ali utrjen stalni tabor, medtem ko se je za manjše trdnjave, v katerih so bile običajno, vendar ne vedno, pomožne vojaške enote, ali so se uporabljale kot logistične baze legij, uporabljal naziv castellum (gradič).Vegetius, Epitoma rei militaris, 3.8. Splošen izraz zanje je bil praesidium, ki je pomenil stražarnico ali vojaško posadko.
Grško pišoči avtorji so za izraza castra in castellum uporabljali izraza stratopedon (vojaški tabor) in phrourion (utrdba, trdnjava).
Vrste kastrov Najbolj znana vrsta kastra je bil tabor ali vojaška mesto, namenjeno za namestitev in zaščito vojakov ter njihove opreme in zalog, kadar niso bili v boju ali na pohodu. Predpisi so zahtevali, da se je morala vsaka velika vojaška enota vsak dan spočiti v primerno zgrajenem taboru: "... ko so vkorakali na sovražnikovo ozemlje, se niso začeli boriti, dokler niso obzidali svojega tabora. Na hitro zgrajenih in zasilnih ograd niso postavljali. Prostor za tabor so skrbno izbrali, če je bil neraven so ga tudi zravnali. Tabor je bil običajno pravokotne oblike. Vojska je s seboj vodila veliko tesarjev, ki so takoj začeli postavljati barake".Jožef Flavij, Judovska vojna, III.5.1. Vso opremo, ki je bila potrebna za gradnjo tabora, in zaloge so tovorili na vozovih ali na ramenih vojakov.
Za tabore so bile odgovorne tehnične enote, v katerih so bili strokovnjaki za različna opravila. Vodili so jih častniki (architecti) ali glavni inženirji, fizično delo pa so opravljali vojaki. Tehnične enote so bile tako izurjene, da so tudi med napadom sovražnika tabor zgradile v samo nekaj urah. Sodeč po nazivih, so gradili več vrst taborov: tertia castra, quarta castra, itd., se pravi tabore za tri, štiri itd. dni.Ramsay, W. (1875), Castra, A Dictionary of Greek and Roman Antiquities.
Bolj stalni kastri so bili castra stativa. Manj stalni od njih so bili aestiva ali aestivalia (poletni tabori), v katerih so bili vojaki nastanjeni sub pellibus ali sub tentoriis, se pravi pod šotori.Jones, R.H. 2012, Roman camps in Britain, Amberley Press, Stroud. Poletje je bilo obdobje vojnih pohodov, čez zimo pa so se vojaki umaknili v zimske tabore (castra hiberna), v katerih so bile zgradbe iz bolj trdnih gradiv, sprva lesene, kasneje pa kamnite.Hanson, W.S. 2009, Building the forts and frontiers, The army and frontiers of Rome, Portsmouth, Rhode Island, str 33-43.
Načrt kastra thumb|Tloris tipičnega rimskega kastra; zelo podoben tloris je imela tudi Emona na prostoru sedanje Ljubljane Izvor Rimski tabori so bili že na začetku zgrajeni po določenem idealnem vzorcu, ki je opisan v dveh glavnih virih: De Metatione Castrorum ali De Munitionibus Castrorum, katerega sta napisala ali Higin Gromatik ali Psevdo Higin, in Polibijeva dela.Polibij, Historiae, VI, 19. Krajše poglavje o utrjevanju taborov je napisal tudi Vegecij v knjigi De Rei Militari. Izrazje je v različnih delih malo različno, osnovni načrt pa je povsod enak. Domneva se, da je bil etruščanskega izvora.Bell 2001.
Tloris Idealen tloris tabora ali utrdbe za eno legijo ali manjšo enoto je bil kvadraten. Tabor za dve legiji je bil pravokoten. Legiji sta bili s hrbti obrnjeni proti sredini tabora, kjer je bilo poveljstvo. Zemljišče za tabor so izmerili in zakoličili izkušeni častniki merilci (metatores), ki so za merjenje uporabljali deset čevljev dolgo merilno palico (decempedae), in gromatici, ki so uporabljali gromo, vizirno napravo, sestavljeno iz navpične palice, na kateri sta bili pritrjeni vodoravni prečki s svinčnicami. Merjenje se je praviloma začelo na sredini načrtovanega tabora, kjer je kasneje stal šotor ali stavba štaba legij. Ceste in druga ključna mesta so označili z barvnimi zastavicami ali palicami.
Obzidje in jarek thumb|right|Rekonstruirana vzhodna vrata stalnega kastra (castra stativa); zelo podobna so bila verjetno severna glavna vrata (porta praetoria) antične EmonePlesničar-Gec, L. 1999, Urbanizem Emone, Mestni muzej Ljubljana. thumb|right|Porta Praetoria v Porolissumu, Dakija v sedanji Transilvaniji, Romunija
Utrjeni kastri so služili tudi za obrambo pred napadalci.
Takšne kastre (munimentum, trdnjava) je v celoti obdajalo obzidje (vallum) , ki so ga zgradili, če je bilo potrebno, tudi med bitko. Vallum je bil pravokotne oblike, orientiran po glavnih straneh neba. Gradbena enota legije je najprej izkopala jarek (fossa) in izkopano gradivo metala na notranjo stran jarka, da je nastal okop (agger). Na vrhu okopa so postavili palisado iz kolov (sudes ali valli), ki so jih tovorili s seboj.Smith, W. 1875, Vallum, A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London, John Murray. str. 1183. Palisado so postopoma nadomestili z opečnim ali kamnitim zidom, jarek pa je služil za obrambo. Legijski tabori so v obzidju vedno imeli obrambne stolpe z vmesnimi prostori za artilerijo.
Interval Na noranji strani obzidja je bil po celi dožini prazen prostor (intervallum), ki je prestrezal nasprotnikove izstrelke in omogočal legionarjem hiter dostop na obzidje. Na tem prostoru so bile tudi staje za živino (capita) in skladišča plena (praeda). Po intervalu je med bivališči za legionarje in obzidjem potekala pomožna ali servisna cesta, imenovana via sagularis.
Ceste, vrata in osrednji prostor Vsak tabor je imel široko glavno cesto, Vio principalis, ki je potekala po sredini tabora praviloma od vzhoda proti zahodu. Imenovali so jo tudi dekuman (decumanus ali decumanus maximus), čeprav se je naziv uporabljal predvsem v mestih in ne v vojaških taborih. V srednjem delu Vie principalis je bil pretorij (praetorium), v katerem je bil nastanjen pretor ali poveljnik tabora s svojim štabom. V taborih s celo legijo je imel poveljnik običajno položaj konzula ali prokonzula, vendar so mu lahko poveljevali tudi častniki z nižjimi čini.
Ob pretoriju je stal kvestorij, v kateri je bil nastanjen kvestor (quaestor), častnik, zadolžen za oskrbovanje legij. Na drugi strani pretorija je bil forum, ki je bil pomanjšana kopija mestnih forumov, na katerem so se opravljali javni posli. Ob Vii principalis so pred šotori ali barakami vojaških enot stali šotori ali barake njihovih poveljnikov. Na koncu Vie principalis so bila v obzidju desna in leva glavna vrata (Porta principalis dextra in Porta principalis sinistra) z utrjenimi stolpi (turres).
Vio principalis sta na sredini pravokotno križali Via praetoria in Via decumana. Na severnem koncu Viae praetoriae so bila glavna vrata Porta praetoria, nad katerimi so bili obešeni legijski prapori, podobno kot v sodobnih turističnih kampih. Na južnem koncu Viae decumanae so bila vrata Porta decumana, ki so služila predvsem za oskrbovanje vojakov in so se zato imenovala tudi Porta quaestoria.
Kantina V mirnih obdobjih so vojaki lahko trgovali z okoliškimi prebivalci. Slednji so lahko prihajali v tabor, vendar samo v skupinah do pet in samo do pol poti do pretorija.
Vio decumano je pravokotno križala tako imenovana Via quintana (peta cesta). Če je tabor potreboval več vrat, so na njenih koncih zgradili še ena ali dvoje stranskih vrat (Porta quintana), na njej pa je lahko stala tudi tržnica (cantina). Če tabor ni imel stranskih vrat, je vlogo Vie quintane prevzela Via decumana.
Glavne zgradbe thumb|right|Ostanki kašče v Arbei, South Shields, okrožje Tyne & Wear, severna Anglija thumb|right||Rimski onager, predhodnik srednjeveškega katapulta
Via quintana in Via Principalis sta tabor razdelili na tri dele: latera praetorii, praetentura in retentura.
V lateri so bile sveti oltarji (arae), avguratorij (sedež avgurov), tribunal z vojaškim in arbitražnim sodiščem, stražarnica, sedeži raznih štabov in kašča za žito (horrea) ali meso (carnarea). Kašča je bila včasih v bližini vojaških barak, namesto mesa pa so pogosto imeli ker žive živali. Vojaki so se prehranjevali večinoma z žitom. V lateri je bila tudi orožarna (armamentarium), v kateri so hranili težko in artilerijsko orožje.
V pretenturi je bil scamnum legatorum, v katerem so bili nastanjeni častniki s čini nižjimi od generala in višjimi od činov poveljnikov čet (centurio), guvernerji in ambasadorji. V njej je bila tudi bolnišnica (valetudinarium), veterinarska postaja za konje (veterinarium), delavnica za obdelavo lesa in kovin (fabrica) in barake za posebne enote. Mednje so spadali mornarji (marines), saj je bila večina evropskih kastrov ob rekah in je imela svojo rečno mornarico, konjeniki (equites), izvidniki (exploratores), merilci (vexillarii) in drugi vojaki, ki niso spadali v redno legijo.
V retenturi, ki je bila najbliže središču kastra (principia), je bil kvestorij (quaestorium) , ki je v poznem cesarstvu postal tudi shramba za vojni plen in ječa za talce in visoko rangirane vojne ujetnike. V njegovi bližini je bila nastanjena taborska straža (statores), ki je štela dve centuriji. Če je bil v taboru prisoten rimski cesar, so bili stražarji tudi njegova osebna straža.
Barake thumb|right|Rekonstruirane barake v zimskem taboru (castra hiberna); vsaka vrata so vodila v bivališče ene desetine vojakov (contubernium) thumb|right|Sanitarni kanal v Potaissai, Dakija, sedaj Romunija
Za kvestorijem so v dvojnih vrstah (strigae) stali šotori pomožnih enot in legionarjev. Striga je bila dolga kolikor je bilo potrebno in široka 18 metrov, tako da je imela vsaka vrsta šotorov po 9 metrov prostora. Vhodi v šotore so bili na sredini, pred njimi pa je bilo zloženo težko orožje in vozovi s prtljago. Prostor za šotori je bil prehoden.
V okoljih s hladnimi zimami, na primer v Britaniji in na meji z Germanijo, so imeli vojaki namesto šotorov lesene ali kamnite barake s kurišči, velike kot šotori. V njih so bili trije pogradi, dolgi 1,5 m, in majhen prostor za odlaganje orožja. Takšne barake so postavljali tudi drugod v stalnih kastrih.Sims, L. 2004, Roman Soldier's Handbook, Usborne Publishing Ltd, str. 55-56.
Šotor je meril 3 x 3,5 m in je imel 0,6 m širok prehod. V njem je bivalo deset mož. Idealna stotnija (centuria) je bila nastanjena v desetih šotorih. Deset centurij je bilo razporejenih v deset vrst, tako da je bila deseta centurija v bližini Portae decumanae. V šotoru je bilo tesno, saj je imel vsak vojak na razpolago samo 0,6 m pograda in je moral spati z glavo na prehodu. Posamezne šotore z njihovimi vojaki vred so imenovali contubernium (desetina), kot se je imenovala najmanjša enota rimske vojske. Desetina je nekaterih obdobjih štela samo osem mož ali celo manj.
Poveljnik centurije (centurio) je bival v dvakrat večjem šotoru, ki je služil tudi kot uradni prostor centurije. Možje so se lahko zadrževali samo na prostoru svoje centurije. Da bi se izognili nemirom, so morali biti stalno zaposleni.
Pešpot med šotori je bila ponekod zaščitena s portikom. Če bi bila baraka zidana ali lesena, je v vsaki bivala po ena stotnija. Na enem koncu barake je bili shranjeno orožje, na drugem pa so bili skupni prostori. Skupni prostori so bili namenjeni tudi za kuhanje in rekreiranje, na primer z igrami na srečo. Kruh (panis militaris) so vojakom pekli v zunanjih pečeh, za kuhanje in razdeljevanje hrane pa so morali skrbeti sami. Dodatno hrano in priboljške so lahko kupovali v kantini. Častniki so lahko imeli tudi sluge.
Sanitarije