Rogerij II. Sicilski

Rogerij II. je bil kralj Sicilije in Afrike,K.A. Kehr. Die Urkunden der normannisch-sizilischen Könige. Innsbruck, 1902. * 22. december 1095, Mileto, KalabrijaHouben 2002, str. 30., † 26. februar 1154, Palermo, Sicilsko kraljestvo.

Bil je sin Rogerija I. Sicilskega in naslednik svojega brata Simona. Vladati je začel leta 1105 kot grof Sicilije. Leta 1127 je postal vojvoda Apulije in Kalabrije, leta 1130 kralj Sicilije in leta 1148 kralj Afrike.Abulafia, Norman Kingdom, str. 35. Do svoje smrti je nasledil in združil vse normanske osvojitve v Italiji v eno kraljestvo z močno centralno vlado.

Al-Idrizi je leta 1154 zanj izdelal Tabulo Rogeriano, enega najboljših srednjeveških zemljevidov sveta.

Ozadje Prvi Normani so prišli v južno Italijo leta 999.Barber 2004, str. 209. Do leta 1016 so se vključili v zapleteno lokalno politiko, v kateri so se Lombardi vojskovali proti Bizantinskemu cesarstvu. V naslednjem stoletju so postopoma prevzeli oblast v vseh pomembnih državah južno od Rima.

Rogerij I. je bil ob rojstvu svojega najmlajšega sina Rogerija II. grof Sicilije.Houben 2002, str. xvii. Njegov nečak Roger Borsa je bil vojvoda Apulije in Kalabrije, njegov pranečak Rihard II. Capuanski pa knez Capue. Razen njih je v južni Italiji vladala še množica malih grofov. Slednji so bili, vsaj nazivno, podrejeni enemu od treh omenjenih normanskih vladarjev. Njihova nadoblast je bila šibka in se nanjo pogosto niso ozirali.Matthew 1992, str. 21.

Ko je Rogerij I. leta 1101 umrl, ga je nasledil mladoletni sin Simon Hauteville. V njegovem imenu je kot regentka vladala njegova mati Adelajda del Vasto. Simon je štiri leta kasneje umrl, star dvanajst let. Adelajda je po njegovi smrti vladala kot regentka za njegovega devetletnega brata Rogerija II.Houben 2002, p. 24.

Vladanje Vzpon na oblast na Siciliji Po smrti starejšega brata Simona Hautevilla leta 1105 je Rogerij nasledil grofijo Sicilijo pod regentstvom svoje matere Adelajde del Vasto. Materi je pomagal palermski emir Kristodul, pooblaščenec bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena.Britt 2007, str. 24. Poleti 1110 je Rogerja na poti v Jeruzalem obiskal norveški kralj Sigurd Križar.Houben 2002, str. 26. Zgodba pravi, da je Rogeriju podelil kraljevski naziv prav on, čeprav je kralj uradno postal šele dvajset let kasneje.

Leta 1112 je pri šestnajstih letih začel vladati samostojno. V listini z datumom 12. junij 1112 se naziva "zdaj vitez, zdaj grof Sicilije in Kalabrije".

Leta 1117 se je na Sicilijo vrnila njegova mati, ker je jeruzalemski patriarh njeno poroko z Balduinom I. Jeruzalemskim razglasil za neveljavno zaradi bigamije. Materino ponižanje ga je zelo prizadelo, kar se je odrazilo v njegovi kasnejši nepripravljenosti, da bi sodeloval v drugi križarski vojni.Houben 2002, str. 29. To leto ali leto kasneje se je poročil z Elviro, hčerko Alfonza VI. Kastiljskega in njegove četrte žene Izabele.

Leta 1122 je mu vojvoda Apulije Viljem II., ki se je vojskoval z Jordanon Arianskim, ponudil, da se odreče preostalim zahtevam do Sicilije in delu Kalabrije.Houben 2002, str. 37. Rogerij je ponudbo sprejel in mu dal v zameno na razpolago 600 vitezov in denar za vojni pohod.

Vzpon na oblast v južni Italiji thumb|250px|levo|Južna Italija ob Rogerjevi smrti leta 1154; njegovo ozemlje je na karti iz leta 1112 očrtano z debelo črno črto, ki kaže, da je vladal večinini južne Italije

Ko je Viljem II. Apulski julija 1127 umrl brez potomcev, je Rogerij zahteval vse posesti družine Hauteville na Apeninskem polotoku in nadoblast nad kneževino Capuo, ki so jo k Apuliji priključili pred skoraj tridesetimi leti. Združitvi Sicilije in Apulije je nasprotoval papež Honorij II. in sami podložniki.

Investitura Papeži so bili že dolgo zaskrbljeni zaradi rasti normanske moči v južni Italiji. Papež Honorij II. je decembra 1127 v Capui pozval na križarski pohod proti Rogeriju. Za vodji pohoda je imenoval Roberta II. Capuanskega in svojega svaka Ranulfa II. Alifskega. Ko je koalicija razpadla, je papež avgusta 1128 v Beneventu imenoval Roberta za vojvodo Apulije.Britt 2007, str. 25. Odpor baronov, katerega cilj je bil državljanska svoboda in so ga podprli Bari, Salerno in druga mesta, je propadel. Septembra 1129 so Rogerija za vojvodo Apulije priznali tudi Sergej VII. Neapeljski, Robert Capuanski in drugi. V vojvodini je Roger takoj začel vzpostavljati red, ki ga že dolgo ni bilo.

thumb|250px|Kraljevi plašč Rogerja II. z letnico 528 po islamskem koledarju (1133-1334); Cesarska zakladnica, palača Hofburg na Dunaju

Po smrti papeža Honorija II. februarja 1130 sta papeški prestol zahtevala dva kandidata. Rogerij je podprl protipapeža Anakleta II. proti Inocencu II. in bil zato 27. septembra 1130 nagrajen s kraljevsko krono.Chibnall 2006, str. 86. Kronanje je bilo v Palermu na Božični dan leta 1130. Na njegovem prefinjenem kraljevem plašču je izvezena letnica 528 po muslimanskem koledarju (1133-1134), zato ga ni mogel nositi na svojem kronanju.Bauer 2004, str. 115-123.Bauer 2004, str. 85-95. Plašč se je kasneje uporabljal na kronanjih cesarjev Svetega rimskega cesarstva in je zdaj v cesarski zakladnici v palači Hofburg na Dunaju.

Upori na polotoku Rogerijevo kronanje je sprožilo dsetletno vojno. Bernard iz Clairvauxa, prvak papeža Inocenca, je organiziral koalicijo proti Anakletu in njegovemu "napol poganskemu kralju". Pridružili so se mu Ludvik VI. Francoski, Henrik I. Angleški in sveti rimski cesar Lotar III. V južni Italiji je izbruhnil upor.

Leta 1130 se je uprla vojvodina Amalfi. Rogerij je na celino poslal Janeza iz Palerma, da bi se pridružil kraljevi vojski iz Apulije in Kalabrije in po kopnem napadel Amalfi, medtem ko je Jurij Antioški blokiral mesto z morja in vzpostavil svojo bazo na Kapriju.Houben 2002, str. 60. Amalfi je kmalu kapituliral.

Leta 1132 je poslal Roberta II. Capuanskega in Ranulfa II. Alifskega v Rim, da bi razkazovala njegovo moč in podporo protipapežu Anakletu. Med njuno odsotnostjo je Ranulfova žena in Rogerijeva polsestra Matilda pribežala k Rogeriju in moža obtožila zlorabe. Rogerij je v tem času priključil grofijo Avelino v posesti Ranulfovega brata. Ranulf je zahteval vrnitev žene in grofije, vendar je Rogerij oboje zavrnil. Ranulf je v nasprotju z Rogerjevimi ukazi zapustil Rim, kmalu pa mu je sledil tudi Robert.

thumb|left|250x|Rogerij II. odhaja v vojno; Liber ad honorem Augusti Petra iz Ebolija (1196)

Rogerij je najprej obračunal z uporniki v Apuliji. Po njihovem porazu je kneza Barija Grimoalda zamenjal s svojim drugim sinom Tankredom. Robert in Ranulf sta medtem zasedla papeški Benevento. Rogerij ju je napadel, vendar je bil v bitki pri Noceri 25. julija 1132 poražen in se je umaknil v Salerno.

Naslednje leto je v Rim prišel Lotar III. na svoje kronanje za cesarja. Vodje upora so se z njim srečali, vendar so mu odrekli svojo podporo, ker je bila njegova vojska premajhna.Houben 2002, str. 63. Po njegovem odhodu so cesarjevi nasprotniki v njegovi vojski omogočili, da se je Rogerijeva vojna sreča obrnila. Julija 1134 je njegova vojska prisilila Ranulfa, Sergija in druge kolovodje k vdaji. Roberta je izgnal iz Capue in na njegovo mesto postavil svojega tretjega sina Alfonza Hautevillea. Rogerjev najstarejši sin Roger je postal vojvoda Apulije.

Medtem je Lothar načrtoval napad na Rogerija in dobil podporo Pise, Genove in bizantinskega cesarja Ivana II. Komnena, ki so se bali vedno močnejšega normanskega kraljestva. Pisansko ladjevje pod poveljstvom izgnanega kneza Capue se je leta 1135 zasidralo pred Neapljem. Ranulf se je pridružil Robertu in Sergiju, vse pa je razveselila novica s Sicilije, da je Rogerij smrtno bolan ali celo mrtev. Na stran upornikov je med drugimi prestopila tudi Aversa, tako da se je upirala samo še Capua pod vodstvom kraljevega kanclerja Guarina. 5. junija se je na presenečenje vseh upornikov v Salernu izkrcal Rogerij. Njegova vojska je zlahka osvojila Averso in celo Ranulfovo bazo Alife. Večina upornikov je pobegnila v Neapelj. Rogerij je julija začel oblegati Neapelj, vendar ga kljub slabim zdravstvenim razmeram v mestu ni mogel osvojiti in se je konec leta umaknil v Messino.

Napad na Sicilsko kraljestvo thumb|400px| Tabula Rogeriana, srednjeveški zemljevid sveta, ki ga je leta 1154 za Rogerija II. narisal geograf Mohamed al-Idrizi; zemljevid se od sodobnih razlikuje po tem, da je sever na spodnji in ne na zgornji strani

Leta 1136 se je dolgo pričakovana cesarska vojska pod poveljstvom Lotarja III. in bavarskega vojvode Henrika Ponosnega končno odpravila na jug, da bi podprla upornike. Henrik, Robert in Ranulf so z veliko vojsko začeli oblegati normansko prestolnico Salerno. Rogerij je ostal na Siciliji in prepustil svojo nemočno vojsko na celini poveljstvu svojega kanclerja Roberta Selbyjskega, medtem ko je bizantinski cesar Ivan II. Komnen s svojo vojsko podprl Lotarja. Salerno se je vdal in velika vojska Nemcev in Normanov je zatem prodrla do skrajnega juga Apulije. Junija 1137 je Lotar začel oblegati Bari. Po zmagovitem pohodu je papež avgusta 1137 v San Severinu Ranulfa imenoval za vojvodo Apulije. Cesar se je nato vrnil v Nemčijo.

Rogerij se je zavedal preteče nevarnosti in se je s 400 vitezi in drugo vojsko izkrcal v Tropei v Kalabriji. V Salernu so ga toplo sprejeli. Osvojil je Kampanijo in izropal Pozzuoli, Alife, Capuo in Avelino. Sergeja je prisilil, da ga je priznal za vladarja Neaplja in prisegel zvestobo Anakletu. Dogodki so pomenili konec neodvisne Neapeljske vojvodine. Mesto se je vključilo v normansko kraljestvo.

Rogerij je iz Neaplja odšel v Benevento in severno Apulijo, kjer ga je čakal Ranulf z nemškimi vojaki in 1.500 vitezi iz Melfija, Tranija, Troie in Barija, ki so bili pripravljeni "raje umreti kot živeti bedno življenje". 30. oktobra 1137 so se Rogerij, njegov sin in Sergej Neapeljski v bitki pri Rignanu spopadli z vojsko vojvode Ranulfa. Roger je doživel največji poraz v svoji karieri. Sergej je bil ubit, on sam pa je pobegnil v Salerno. Runulfovi zaporedni zmagi nad Rogerijem sta pomenili vrh njegove meteorske kariere.

Protipapež Anaklet II. je januarja 1138 umrl, Inocenc II. pa je kljub temu odklonil spravo s kraljem.

Spomladi 1138 je kraljeva vojska napadla kneževino Capuo. Cilj napada je bil izogniti se neposredni odločilni bitki in z vrsto pohodov po težko prehodnem ozemlju razpršiti Ranulfovo vojsko. Rogeriju je s podporo Beneventa uničil vse trdnjave upornikov v regiji in pridobil ogromen plen. Ranulf je pobegnil v svojo prestolnico Troio in 30. aprila 1139 umrl zaradi malarije. Rogerij je njegovo truplo iz grobnice v trojski stolnici vrgel v jarek. Kasneje je dejanje obžaloval in ga ponovno spodobno pokopal.

Približno takrat je umrl tudi Sergej. Nasledil ga je Rogerjev sin Alfonz, ki je nato skupaj z bratom Rogerijem šel osvajat Abruci.

Utrditev kraljestva left|thumb|250px|Srebrni skifat ducalis iz leta 1140, kovan po kraljevi zmagi 25. juija; obverz: Kristus; reverz: Kralj Rogerij in vojvoda Rogerij

Po smrti protipapeža Anakleta januarja 1138 je Rogerij poskušal dobiti potrditev svojega naslova od papeža Inocenca II. Papež je v zameno od Rogerija zahteval, da postane Capua neodvisna kneževina in tamponske država med Papeško državo in Sicilskim kraljestvom, česar Rogerij ni sprejel.Houben 2002, str. 71. Poleti 1139 je Inocenc z veliko vojsko napadel Sicilsko kraljestvo in 22. julija pri Gallucciu padel v sovražnikovo zasedo Robinson 1990, str. 386. in bil ujet. Tri dni kasneje je z Mignanskim sporazumom razglasil Rogerija za rex Siciliae ducatus Apuliae et principatus Capuae (kralja Sicilije, vojvoda Apulije in poveljnika Capue). Meje Rogerijevega kraljestva so bile določene s sporazumom, sklenjenim oktobra 1144. Na začrtanem ozemlju sta naslednjih sedemsto let vladala Neapeljsko in Sicilsko kraljestvo.