Tíhi oceán, znan tudi kot Pacífiški oceán ali Pacífik (iz španske besede Pacífico, ki pomeni miren, spokojen) je največje vodno telo na svetu, saj s 165,2 milijoni km2 pokriva kar tretjino površine Zemlje."Pacific Ocean". Britannica Concise. 2008: Encyclopædia Britannica, Inc."Area of Earth's Land Surface", The Physics Factbook. Retrieved 9 June 2013.
Geografija Tihi ocean se razteza od Beringovega morja na Arktiki na severu do 15.500 km oddaljenih ledenih robov Rossovega morja ob Antarktiki na jugu, največjo širino v smeri vzhod-zahod pa doseže na približno 5° severne zemljepisne širine, kjer sega od Indonezije do 19.800 km oddaljene kolumbijske obale. Zahodno mejo oceana pa pogosto postavljajo v Melaški preliv. V Tihem oceanu leži najgloblja točka Zemljine površine, skoraj 11 km globok Marijanski jarek.
V Tihem oceanu je več kot 25.000 otokov, kar je več kot skupno število otokov v vseh preostalih svetovnih oceanih, večina od njih pa leži južno od ekvatorja (glej tudi: Pacifiški otoki).
Ob razčlenjenih obalah Tihega oceana ležijo mnoga morja, največja med njimi so Celebeško morje, Koralno morje, Vzhodnokitajsko morje, Japonsko morje, Sulujsko morje, Tasmanovo morje in Rumeno morje. Melaški preliv povezuje Tihi ocean z Indijskim na zahodu, Magellanov preliv pa z Atlantikom na vzhodu.
Tihi ocean je tako poimenoval portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan, saj je bil na večini njegove plovbe od Magellanovega preliva do Filipinov res miren. Vendar Tihi ocean ni vedno miren in tih. Ob njegove obale butajo številni tajfuni in hurikani, v deželah ob Pacifiškem ognjenem obroču pa je polno ognjenikov in jih pogosto stresajo potresi. Cunamiji, ki jih povzročajo podvodni potresi, so opustošili mnoge otoke in izbrisali cela naselja.
Države in teritoriji, ki obdajajo Tihi ocean
Neodvisne države
1
1
1 Status Kitajske in Tajvana je predmet spora.
Teritoriji
(ZDA) Bakerjev otok (ZDA) Clipperton (Francija) 25px Cookovi otoki (Nova Zelandija) Ozemlje otokov Koralnega morja (Avstralija) (Avstralija) (ZDA) (Kitajska) Howlandov otok (ZDA) Jarvisov otok (ZDA) Johnstonov atol (ZDA) Kingman Reef (ZDA) (Kitajska) Midwayski atol (ZDA) (Francija) (Nova Zelandija) (Avstralija) Severni Marijanski otoki (ZDA) Atol Palmira (ZDA) (ZK) (Nova Zelandija) (Francija) Otok Wake (ZDA)
Otoki V spodnji tabeli so navedeni največji otoki v Tihem oceanu, s površino večjo od 10.000 km2.
Ime Površine (km2) Države Prebivalstvo Gostota prebivalstva Celina Podregija Nova Gvineja 785.753 Indonezija in Papuanska Nova Gvineja 7.500.000 9,544 Oceanija / Avstralija Melanezija Honšu 227.960 Japonska 103.000.000 451,8 Azija Vzhodna Azija Sulavezi 174.600 Indonezija 18.455.000 105,7 Azija Jugovzhodna Azija Južni otok 150.437 Nova Zelandija 1.135.500 7,5 Oceanija Polinezija Severni otok 113.729 Nova Zelandija 3.749.200 33,0 Oceanija Polinezija Luzon 109.965 Filipini 48.520.000 441,2 Azija Jugovzhodna Azija Mindanao 104.530 Filipini 25.281.000 241,9 Azija Jugovzhodna Azija Tasmanija 90.758 Avstralija 514.700 5,671 Oceanija / Avstralija Avstralazija Hokaido 77.981 Japonska 5.474.000 70,2 Azija Vzhodna Azija Sahalin 72.492 Rusija 580.000 8,001 Azija Severna Azija Tajvan/Formoza 35.883 Tajvan/Ljudska republika Kitajska 23,000,000 641 Azija Vzhodna Azija Kjušu 35.640 Japonska 13.231.000 371,2 Azija Vzhodna Azija Nova Britanija 35.145 Papuanska Nova Gvineja 513.926 14,62 Oceanija Melanezija Vancouvrov otok 31.285 Kanada 759.366 24,27 Severna Amerika severni del Severne Amerike Šikoku 18.800 Japonska 4.141.955 220,3 Azija Vzhodna Azija Grande Terre 16.648 Nova Kaledonija (Francija) 208.709 12,54 Oceanija Melanezija Palawan 12.189 Filipini 43.000 35,28 Azija Jugovzhodna Azija Havaji 10.434 Združene države Amerike 185.079 17,74 Oceanija Polinezija Viti Levu 10.388 Fidži 600.000 56,97 Oceanija Melanezija
Največja morja v Tihem oceanu
Največja morja so:
Avstralsko Mediteransko morje – 9.080 milijonov km2 Filipinsko morje – 5.695 milijonov km2 Koralno morje – 4.791 milijonov km2 Čilsko morje – 3.6 milijonov km2 Južnokitajsko morje – 3.5 milijonov km2 Tasmanovo morje – 2.3 milijonov km2 Beringovo morje – 2 milijonov km2 Ohotsko morje – 1.583 milijonov km2 Aljaški zaliv – 1.533 milijonov km2 Vzhodnokitajsko morje – 1.249 milijonov km2 Mar de Grau – 1.14 milijonov km2 Japonsko morje – 978.000 km2 Solomonovo morje – 720.000 km2 Bandsko morje – 695.000 km2 Arafursko morje – 650.000 km2 Timorsko morje – 610.000 km2 Rumeno morje – 380.000 km2 Javansko morje – 320.000 km2 Tajski zaliv – 320.000 km2 Carpentarijski zaliv – 300.000 km2 Celebeško morje – 280.000 km2 Sulujsko morje – 260.000 km2 Bismarckovo morje – 250.400 km2 Anadirski zaliv – 200.000 km2 Moluško morje – 200.000 km2 Kalifornijski zaliv – 160.000 km2 Tonkinški zaliv – 126.250 km2 Halmahera Sea – 95.000 km2 Bohajsko morje – 78.000 km2 Papuanski zaliv – 70.400 km2 Korsko morje – 58.000 km2 Balijsko morje – 45.000 km2 Savujsko morje – 35.000 km2 Notranje morje Seto – 23.203 km2 Sališko morje - 18.000 km2 Ceramsko morje – 12.000 km2
Zgodovina Prazgodovina Na celinah Azije, Avstralije in obeh Amerik se nad gladino Tihega oceana dviga več kot 25.000 velikih in majhnih otokov. Številni otoki so bili oklepi nekoč aktivnih vulkanov, ki so tisoče let mirovali. Blizu ekvatorja skozi velika območja modrega oceana je točka atolov, ki so jih oblikovale podvodne gore zaradi majhnih koralnih otokov, nanizanih v obroč v okolici osrednje lagune.
Zgodnje migracije
Na Tihem oceanu so se v prazgodovini zgodile pomembne migracije ljudi. Sodobni ljudje so prvič dosegli zahodni Pacifik v paleolitiku, pred približno 60.000 do 70.000 leti. Izvirajo iz južne obalne migracije ljudi iz Afrike in so dosegli vzhodno Azijo, celinsko jugovzhodno Azijo, Filipine, Novo Gvinejo in nato Avstralijo tako, da so prečkali morje v dolžini najmanj 80 kilometrov med Sundalandom (biogeografska regija jugovzhodne Azije, ki ustreza večji kopenski masi, ki je bila izpostavljena v zadnjih 2,6 milijona let v obdobjih, ko je bila gladina morja nižja) in Sahulom. Ni z gotovostjo znano, kakšno stopnjo pomorske tehnologije so uporabljale te skupine – domneva se, da so uporabljali velike bambusove splave, ki so bili morda opremljeni z nekakšnim jadrom. Zmanjšanje ugodnih vetrov za prehod v Sahul po 58.000 pred sedanjostjo se ujema z datacijo poselitve Avstralije, brez poznejših selitev v prazgodovinskem obdobju. Pomorske sposobnosti predavstronezijskih prebivalcev otoške jugovzhodne Azije potrjuje naselbina Buka pred 32.000 in otok Manus pred 25.000 leti pred sedanjostjo. Vključena so potovanja, dolga 180 kilometrov oziroma 230 kilometrov.
Potomci teh selitev so danes vzhodnoazijska ljudstva, Negritosi, Melanezijci in avtohtoni Avstralci. Njihovo prebivalstvo v obmorski jugovzhodni Aziji, obalni Novi Gvineji in otoški Melaneziji se je pozneje poročalo s prihajajočimi avstronezijskimi naseljenci iz Tajvana in severnih Filipinov, pa tudi s prejšnjimi skupinami, povezanimi z avstroazijsko govorečimi ljudmi, kar je povzročilo sodobna ljudstva otoške jugovzhodne Azije in Oceanije.
Kasnejša migracija po morju je neolitska avstronezijska ekspanzija avstronezijskih ljudstev. Avstronezijci izvirajo z otoka Tajvan ok. 3000-1500 pr. n. št. Povezane so z značilnimi tehnologijami pomorskega jadranja (zlasti čolni s preveso, katamarani, čolni z zadrgo in trikotna jadra) – verjetno je bil postopni razvoj teh tehnologij povezan s poznejšimi koraki poselitve v bližnjo in oddaljeno Oceanijo. Od leta 2200 pred našim štetjem so Avstronezijci odpluli proti jugu, da bi naselili Filipine. Verjetno iz arhipelaga Bismarck so prečkali zahodni Pacifik, da bi leta 1500 pr. n. št. dosegli Marijanske otoke, pa tudi Palav in Yap leta 1000 pr. n. št. Bili so prvi ljudje, ki so dosegli oddaljeno Oceanijo, in prvi, ki so prečkali ogromne razdalje odprte vode. Prav tako so se nadaljevali s širjenjem proti jugu in naselili preostanek obmorske jugovzhodne Azije, dosegli Indonezijo in Malezijo do 1500 pr. n. št., ter naprej proti zahodu do Madagaskarja in Komorov v Indijskem oceanu okoli 500 n. št. Pred kratkim se domneva, da so se Avstronezijci razširili že prej in da so na Filipine prispeli že leta 7000 pr. n. št. Dodatne zgodnejše selitve v otoško jugovzhodno Azijo, povezane z govorci avstroazijskega jezika iz celinske jugovzhodne Azije, naj bi se zgodile že leta 15000 pr. n. št.
Okoli leta 1300 do 1200 pred našim štetjem je veja avstronezijskih migracij, znana kot kultura Lapita, dosegla Bismarckov arhipelag, Salomonovo otočje, Vanuatu, Fidži in Novo Kaledonijo. Od tam so med 900 in 800 pr. n. št. naselili Tongo in Samoo. Nekateri so se tudi vrnili proti severu leta 200 pr. n. št., da bi naselili otoke vzhodne Mikronezije (vključno Karolinško otočje, Marshallovo otočje in Kiribati), pri čemer so se pomešali s prejšnjimi avstronezijskimi migracijami v regiji. To je ostal najdaljši obseg avstronezijske ekspanzije v Polinezijo do okoli leta 700 n. št., ko je prišlo do novega porasta raziskovanja otokov. Dosegli so Cookove otoke, Tahiti in Markizovo otočje do leta 700 n. Havaji do 900 n. št.; Rapa Nui do 1000 n. št.; in končno Nova Zelandija do leta 1200 n. št.Avstronezijci so morda prišli tudi do Amerike, čeprav dokazi za to ostajajo neprepričljivi.Van Tilburg, Jo Anne. 1994. Easter Island: Archaeology, Ecology and Culture. Washington D.C.: Smithsonian Institution PressLangdon, Robert. The Bamboo Raft as a Key to the Introduction of the Sweet Potato in Prehistoric Polynesia, The Journal of Pacific History, Vol. 36, No. 1, 2001
Evropska raziskovanja Prvi stik evropskih pomorščakov z zahodnim robom Tihega oceana so leta 1512 vzpostavile portugalske odprave Antónia de Abreuja in Francisca Serrãoja prek Malih Sundskih otokov do Molukov in z odpravo Jorgeja Álvaresa na južno Kitajsko leta 1513,Porter, Jonathan. (1996). Macau, the Imaginary City: Culture and Society, 1557 to the Present. Westview Press. obe je naročil Afonso de Albuquerque iz Malake.
Na vzhodno stran oceana je naletel španski raziskovalec Vasco Núñez de Balboa leta 1513, potem ko je njegova ekspedicija prečkala Panamsko ožino in dosegla nov ocean. Poimenoval ga je Mar del Sur (dobesedno »Južno morje«), ker je bil ocean južno od obale ožine, kjer je prvič opazoval Pacifik.
Leta 1520 je pomorščak Ferdinand Magellan s svojo posadko v pisani zgodovini prvi prečkal Pacifik. Bili so del španske odprave na Začimbne otoke, ki je na koncu privedla do prvega obhoda Zemlje. Magellan je ocean poimenoval Pacífico (ali »Pacifik«, kar pomeni »miren«), ker je odprava po plovbi skozi razburkano morje ob rtu Horn našla mirne vode. Ocean so v njegovo čast do 18. stoletja pogosto imenovali Magellanovo morje.Camino, Mercedes Maroto. Producing the Pacific: Maps and Narratives of Spanish Exploration (1567–1606), p. 76. 2005. Magellan se je ustavil na enem od nenaseljenih pacifiških otokov, preden se je marca 1521 ustavil na Guamu. Čeprav je Magellan sam umrl na Filipinih leta 1521, je španski pomorščak Juan Sebastián Elcano vodil ostanke odprave nazaj v Španijo čez Indijski ocean in okrog Rta dobrega upanja, s čimer je leta 1522 zaključil prvo obkroženje Zemlje."Life in the sea: Pacific Ocean", Oceanário de Lisboa. Retrieved 9 June 2013. Ob plovbi okoli in vzhodno od Molukov so med letoma 1525 in 1527 portugalske ekspedicije naletele na Karolinske otoke, otoke Aru in Papuo Novo Gvinejo. V letih 1542–43 so Portugalci dosegli tudi Japonsko.Steven Thomas,