Rodos ali Rodi () je največji med dvanajstimi otoki v otočju Dodekanez v vzhodnem Egejskem morju. Velik je 1398 km2 in je samo 19 km oddaljen od turške obale. Najvišji vrh otoka je Attavyros (1215 m). Ima bogato zgodovino in je bil v sestavu različnih političnih, gospodarskih in vojaških zvez, vedno pa mu je uspelo ohranjati tudi del svoje samostojnosti.
Rodos je vsakodnevno povezan s trajektno linijo iz Pireja, na severni strani otoka se nahaja Mednarodno letališče Diagoras.
Glavno in hkrati največje otoško naselje je istoimensko mesto Rodos z okoli 50.000 prebivalci, na celotnem otoku pa živi okoli 115.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti na otoku so turizem, kmetijstvo in domača obrt (keramika).
Geografija Otok Rodos je oblikovan kot konica (ost), dolg 79,7 km in širok 38 km, s skupno površino približno 1400 kvadratnih kilometrov in obalo dolgo približno 220 km. Apnenec je glavna podlaga.. Mesto Rodos se nahaja na severni konici otoka, pa tudi na mestu antičnega in sodobnega pristanišča. Cestno omrežje poteka iz mesta vzdolž vzhodne in zahodne obale.
Zunaj mesta Rodos so na otoku majhne vasi in naselja, med njimi Faliraki, Lindos, Kremasti, Haraki, Pefkos, Archangelos, Afantou, Ixia, Koskinou, Embona (Atavyros), Paradisi in Trianta (Ialysos). Obstaja bogata mineralna izvirska voda (in včasih morska voda), ki se uporablja za medicinske kopeli, zato zdravilišča ponujajo različne zdravstvene usluge.
Rodos se nahaja 363 km vzhodno-jugovzhodno od grške celine in 18 km od južne obale Turčije.
Notranjost otoka je gorata, redko naseljena in prekrita z gozdom borovcev (Pinus brutia) in cipreso (Cupressus sempervirens). Medtem ko so obale skalnate, ima otok tudi travnike in polja, kjer se gojijo agrume, grozdje, zelenjavo, oljke in druge pridelke. V letu 2005 je bilo ugotovljeno, da je rodoška populacija damjaka (Dama dama) genetsko ločena in da je nujno potrebna skrb za ohranjanje. V dolini Petaloudes (grščina dolina metuljev) se v poletnih mesecih zbira veliko črtastih medvedkov (Euplagia quadripunctaria). Gora Attavyros je z 1216 metri najvišja točka otoka.
Potresi Potres leta 226 pr. n. št.je uničil Rodoški kolos; 3. maja 1481 je uničil večino mesta Rodos in 26. junija 1926 prav tako povzročil veliko škodo.
Rodos je 15. julija 2008 prizadel potres z magnitudi 6,3, kar je povzročilo manjšo škodo na nekaj starih stavbah in na eno smrt.
Podnebje Otok Rodos je zelo vetroven in zaradi tega ne čutimo tolikšne toplote. Povprečna temperatura zraka v juliju je 32 stopinj, morja pa 24 stopinj. V poletnih mesecih skorajda ni padavin, so pa zato izrazitejše pozimi.
Pomembnejša otočna naselja thumb|250px|Faliraki Rodos Ialyssos (8 km)° Kremasti (11 km) Kallithea (11 km) Paradissi (14 km) Faliraki (17 km) Kolympia (26 km) Arhangelos (33 km) Kamiros (37 km) Lindos (53 km) Monollithos (75 km)
° - v oklepajih navedeni kilometri predstavljajo oddaljenost od glavnega mesta
Kraji so medsebojno dobro povezani z javnimi avtobusnimi linijami, organizirana je tudi taksi služba.
Plaže Na otoku je več vrst plaž, od prodnatih do peščenih. Plaže na severozahodnem delu so zaradi vetra in valov priljubljene pri deskarjih. Na vseh plažah je vstop brezplačen, plačljivi so senčniki in ležalniki.
Zgodovina thumb|250px|Rodoški kolos Rodos je bil sodeč po najdbah arheologov naseljen že v zgodnji kameni dobi. Najdeni so bili ostanki orodij in nekaj poslikav v jamah na jugu otoka. Prebivalci naj bi prišli na otok iz bližnje Male Azije. Kasneje so prebivalci prihajali na otok v več valovih. V bronasti dobi so prišli Karijci iz Anatolije, sledili so jim Feničani iz sedanjega Libanona in Minojci iz Krete. Med zgodnje prišleke spadajo Ahajci, ki so kmalu po prihodu iz Peloponeza pričeli dominirati po številu prebivalstva in po letu 1500 pr. n. št. kolonizirali celoten otok. Okoli leta 1100 pr. n. št. so jim sledili Dorci, dobri izdelovalci vojaških ladij, ki so ustanovili naselja Ialyssos, Lindos in Kamiros ter ustanovili z otokom Kos in mestoma Knidos ter Halikarnas v Mali Aziji vojaško zvezo - Heksapolis. V nekaj sledečih stoletjih so postali prebivalci Rodosa odlični pomorščaki, še zlasti možje iz Lindosa so se odlikovali s svojimi dolgimi vožnjami po Sredozemlju, kar je Rodosu omogočilo, da je ustanovil kolonije na Siciliji, v Španiji ter območju današnje Francije. Rodos se je razvijal samostojno vse do leta 491 pr. n. št., ko se se soočil z mogočno vojaško silo Perzijo. Rodos je bil prisiljen stopiti v zvezo s Perzijo in v njej ostal do leta 480 pr. n. št., ko je Kserks I. napadel Grčijo, vendar izgubil pomorsko bitko pri Salamini. V tej bitki je bilo zajetih tudi 40 bojnih ladij iz Rodosa. Tri mesta z Rodosa, Ialysos, Lindos in Kamiros so postala člani Delsko-atiške pomorske zveze leta 478/77 pr. n. št.
V zadnjih desetletjih 5. stoletja pr. n. št. so Rodošani zgradili na severu otoka novo mesto Rodos, ki je bilo plansko zgrajeno za potrebe obrambe z močnim obzidjem, za potrebe trgovine pa so zgradili pet novih pristanišč. Mesto je že kmalu postalo vodilno v pomorski trgovini vzhodnega Sredozemlja ter velik kulturni center helenističnega in rimskega sveta. Že v 3. stoletju pr. n. št. je prebivalstvo na Rodosu doseglo število preko 60.000. Tedaj je bil pri vhodu v pristanišče postavljen 34 metrov visok bronasti kip boga Helija (imenovan tudi Rodoški kolos), delo kiparja Haresa iz Lindosa. Okoli leta 225 pr. n. št. se je ob potresu zrušil. Zaradi svoje izjemne velikosti je bil uvrščen na seznam sedmih čudes starega sveta.
Helenistično obdobje Rodos je postal del rastočega imperija Aleksandra Velikega leta 332 pr. n. št., ko je premagal Ahemenidsko cesarstvo..
Po smrti Aleksandra so se njegovi generali borili za nadzor nad kraljestvom. Trije – Ptolemaj, Selevk in Antigon - so uspeli razdeliti kraljestvo med seboj. Rodos je oblikoval močne komercialne in kulturne vezi A. Agelarakis"Demographic Dynamics and Funerary Rituals as Reflected from Rhodian Handra Urns", Archival Report, Archaeological and Historical Institute of Rhodes, 2005 z Ptolemajci v Aleksandriji in skupaj oblikoval rodoško-egiptovsko zvezo, ki je nadzorovala trgovino v celotnem Egejskem morju v 3. stoletju pred našim štetjem.
Mesto se je razvilo v pomorsko, trgovsko in kulturno središče; njegovi kovanci so krožili skoraj povsod v Sredozemlju. Slavne šole filozofije, znanosti, literature in retorike so si delile mojstre z Aleksandrijo: atenski retorik Eskin je ustanovil šolo na Rodosu; Apolonij Rodoški; opažanja in dela astronomov Hiparha in Gemina, retorik Dionizij Tračan. Rodoška šola kiparjev je pod vplivom Pergamona razvila bogat, dramatičen slog, ki ga lahko označimo kot helenistični barok. Agesander z Rodosa, je skupaj z dvema drugima rodoškima kiparjema Polidorjem in Atenodorjem, izdelal slavno Laookontovo skupino, zdaj v Vatikanskih muzejih in velike skulpture, ki so bile ponovno odkrite v Sperlongi v Tiberijevi vili, verjetno v zgodnjem imperialnem obdobju. Boardman, 199-201
V 305. pr. n. št. je Antigon usmeril svojega sina, Demetrija, da je oblegal Rodos, da bi prekinil njihovo zavezništvo z Egiptom. Demetrij je ustvaril ogromne oblegovalne naprave, vključno s 55-metrskim oblegovalnim ovnom in oblegovalnim stolpom Helepolis, ki je tehtal 163.293 kg. Kljub temu je leta 304 pr. n. št., po samo enem letu, popustil in podpisal mirovni sporazum, pri čemer je za seboj pustil ogromno skladišče vojaške opreme. Rodošani so prodali opremo in uporabili denar, da so postavili kip svojega boga sonca, Helija, kip, ki se je imenoval Rodoški koloc.
V 3. stoletju pred našim štetjem si je Rodos poskušal zagotoviti svojo neodvisnost in svojo trgovino, predvsem njen virtualni nadzor nad trgovanjem z žiti v vzhodnem Sredozemlju. Oba cilja nista bila odvisna od nobene od treh velikih helenističnih držav, ki so dosegle prevlado, zato so Rodošani izvajali politiko ohranjanja ravnotežja moči med Antigonidi, Selevkidi in Ptolemajem, čeprav je to pomenilo vojno s tradicionalnim zaveznikom, Egiptom. V ta namen so izkoristili svoje gospodarstvo in odlično mornarico, ki so jo vodili pregovorno najboljši mornarji v sredozemskem svetu: »Če imamo deset Rodošanov, imamo deset ladij«. Rodošani so dominirali tudi na obalah Kariie nasproti njihovega otoka, kar je postalo znano kot Rodoška peraia (). Segala je približno od sodobnega mesta Muğla (starodavno Mobolla) na severu in Kaunosa, ki je mejil na Likijo na jugu, blizu današnjega Daljana v Turčiji.
Rodos je to politiko uspešno izvajal v 3. stoletju pred našim štetjem, kar je bil izjemen dosežek za demokratično državo. Do konca tega obdobja pa je ravnovesje moči razpadlo, saj je padajoča moč Ptolemajcev naredila Egipt privlačen cilj za ambicije Selevkidov. Leta 203/2 pred našim štetjem sta se mlada in dinamična kralja Antigonidov iz Makedonije in Selevkidov iz Azije, Filip V. in Antioh III., strinjala, da bosta spoštovala - vsaj začasno - svoje vojaške ambicije, Filipov pohod v Egejski in zahodni Anatoliji ter Antiohovo končno rešitev vprašanja Egipta. Kot vodilni v koaliciji majhnih držav, so Rodošani preverili Filipovo mornarico, ne pa tudi njegove močne vojske. Brez tretje moči, na katero bi se obrnili, so se Rodošani leta 201 pr. n. št. obrnili na Rimsko republiko.
Rimljani so se kljub temu, da so bili izčrpani zaradi titanskega boja proti Hanibalu (218–201 pr. n. št.), strinjali, da so posredovali. Senat je videl poziv Rodosa in njegovih zaveznikov kot priložnost za pritisk na Filipa V.. Posledica tega je bila druga makedonska vojna (200-196 pr. n. št.), ki je končala vlogo Makedoncev kot pomembnega igralca in ohranila rodoško neodvisnost. Rodoški vpliv v Egejskem morju je bil z organizacijo Kikladov utrjen v Zvezi otokov sli Drugi nesiotski zvezi pod vodstvom rodoških vodij.
Rimljani so se po koncu konflikta pravzaprav umaknili iz Grčije, vendar je vakuum moči, ki je iz tega izhajal, hitro privlekel v Antioha in pozneje Rimljane, ki so premagali (192-188 pr. n. št.) zadnjo sredozemsko silo, ki bi lahko celo nejasno ogrozila njihovo prevlado. Po tem, ko so Rimu zagotovili dragoceno pomorsko pomoč v svojem prvem naletu v Azijo, so bili Rodošani nagrajeni z ozemljem in okrepljenim statusom. Rimljani so spet evakuirali vzhod - senat je nastavljal svoje v provincah - vendar je bilo jasno, da Rim zdaj vladal svetu in je bila avtonomija Rodosa odvisna od dobrih odnosov z njimi.
Ti dobri odnosi so kmalu izginili po tretji makedonski vojni (171-168 pr. n. št.). Leta 169 pr. n. št., med vojno proti Perzeju, je Rodos poslal Agepolisa kot veleposlanika pri konzulu Kvintu Marciju Filipu, nato pa v Rimu v naslednjem letu, v upanju, da bo preobrnil senat proti vojni. Rodos je med vojno ostajal vestno nevtralen, vendar je bil po mnenju sovražnih elementov v senatu nekoliko preveč prijazen do poraženega kralja Perzeja. Nekateri so dejansko predlagali razglasitev vojne otoški republiki, vendar je bilo to preprečeno. Leta 164 je Rodos postal stalni zaveznik Rima.
Po predaji svoje neodvisnosti je Rodos postal kulturno in izobraževalno središče za rimske plemiške družine in je bil posebej znan po učiteljih retorike, kot sta Hermagor in neznanega avtorja Rhetorica ad Herennium. Sprva je bila država pomemben zaveznik Rima in je uživala številne privilegije, vendar so se kasneje izgubili v različnih mahinacijah rimske politike. Gaj Kasij Longin je sčasoma napadel otok in opustošil mesto. V zgodnjem cesarskem obdobju je Rodos postal priljubljen kraj za politične izgnance. On Rhodes in antiquity see esp. R.M. Berthold, Rhodes in the Hellenistic Age Ithaca 1984.
V 1. stoletju našega štetja je cesar Tiberij na Rodosu preživel kratek čas izgnanstva. Sveti Pavel je ljudem na otoku prinesel krščanstvo. See Acts of the apostles 21. Rodos je dosegel svoj zenit v 3. stoletju.