Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst. Med vsemi morskimi organizmi predstavljajo največje živalsko deblo, saj vsebuje slabo četrtino vseh znanih vrst, številne vrste pa bivajo tudi v sladkih vodah in na kopnem. Mehkužce navadno delimo v 9 ali 10 razredov, od katerih sta dva izumrla. Med njimi so največja in najbolj raznolika skupina polži, ki edini uspevajo tudi na kopnem.
Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji. Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Čeprav je težko najti telesno značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem, je zanje v splošnem značilno mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, plašč s plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje, pri mnogih vrstah pa še lupina, ki strehasto pokriva telo. Najpreprostejši način razmnoževanja mehkužcev sloni na zunanji oploditvi, le nekatere vrste se razmnožujejo z notranjo oploditvijo.
Mehkužci imajo zelo pomembno vlogo v vodnih in kopenskih ekosistemih, saj način življenja različnih skupin obsega širok spekter vlog, vse od filtratorjev preko plenilcev do zajedavcev. Nekateri mehkužci živijo v sožitju z drugimi organizmi, kot so alge in drugi nevretenčarji, druge, invazivne vrste mehkužcev pa povzročajo velike spremembe v ekosistemih zaradi nenadzorovanega širjenja.
Za človeka mehkužci že več tisoč let predstavljajo vir hrane, poleg tega pa še vir luksuznega blaga, kot so biseri, biserovina, škrlatno oz. purpurno barvilo in morska svila. V nekaterih predindustrijskih družbah je bila lupina mehkužcev plačilno sredstvo. Določene vrste so človeku nevarne zaradi strupenega ugriza ali vboda. Po drugi strani je več milijonov ljudi okuženih z zajedavci zaradi uživanja sladkovodnih polžev, uživanje pokvarjenih ali strupenih školjk pa lahko privede do zastrupitev s hrano. Nekatere vrste polžev so tudi pomembni kmetijski škodljivci. Nenavaden videz nekaterih mehkužcev, predvsem glavonožcev, je prispeval k nastanku mnogih mitoloških zgodb o morskih pošastih. Veda o mehkužcih se imenuje malakologija.
Taksonomija Med taksonomi celo glede klasifikacije na najvišji ravni, tj. ravni razredov, še vedno ni enotnega mnenja. Tu predstavljena klasifikacija ločuje sodobne mehkužce na osem razredov, še dva pa sta izumrla, poznana samo po fosilnih primerkih. V literaturi sta razreda Caudofoveata in Solenogastres še vedno obravnavana kot enoten razred brazdonožcev (Aplacophora), vendar novejša spoznanja kažejo, da je med njima dovolj razlik za ločevanje.
Razred Slika Značilnosti/nekateri predstavniki Število vrst Življenjski prostor polži (Gastropoda) center|140x110px|Cepaea hortensis Lupina je iz enega dela in ima obliko zavite hišice. Morski polži živijo na morskem dnu, le nekaj vrst je pelagičnih. Večina se hrani z algami ali z organskimi usedlinami, nekatere vrste so plenilske. So edina skupina mehkužcev, ki biva tudi na kopnem. Predstavniki: latvice, morska ušesa, morski zajčki, gološkrgarji 70.000 morski, sladkovodni, kopenski školjke (Bivalvia) center|140x110px|Tridacna sp. Lupina je dvodelna. Nekatere vrste se počasi premikajo po morskem dnu, druge (kot so ostrige) so trajno pritrjene na podlago. Glava ni razvita, namesto strgače imajo velike in dovršene škrge, ki delujejo kot dihala ter kot struktura za lovljenje drobcev hrane in mikrobov. Predstavniki: ostrige, klapavice 20.000 morski, sladkovodni; nekatere vrste preko 5.000 m glavonožci (Cephalopoda) center|140x110px|Sepioteuthis sepioidea Lupino imajo večinoma zakrnelo. Na glavi z dobro razvitimi možgani in čutili imajo lovke s priseski, v ustih pa močne čeljusti. S pomočjo omišičene plaščeve votline, ki deluje po enakem principu kot reaktivni motor, se lahko premikajo zelo hitro in gibčno. Nekateri glavonožci, kot so velelignji, dosežejo izjemne telesne velikosti. Značilna je cefalizacija, tj. zbranost čutil na glavi blizu možganov (predvsem pri lignjih in hobotnicah).Predstavniki: brodniki, sipe, hobotnice, lignji 900 morski, večina v pelagialu, hobotnice v glavnem blizu morskega dna bokoživčniki oz. oklopniki (Polyplacophora) center|140x110px|Tonicella lineata So ovalno ploščati in dolgi do nekaj centimetrov ter živijo v morju. Na hrbtu imajo lupino iz osmih ploščic, ki se opekasto prekrivajo. Glava je slabo razvita, čutilne lovke in oči niso razvite, strgača je prisotna. Živčevje je zelo preprosto, brez ganglijev. Večina se prehranjuje z algami.Predstavniki: olivni oklopnik, ščetinast oklopnik 1.000 skalnat pas bibavice in morsko dno slonovi zobčki (Scaphopoda) center|140x110px|Antalis vulgaris Lupina je podolgovata in stožčasta, glava in noga izhajata iz širšega konca. Hranijo se z mikrobi iz sedimenta, ki jih ujamejo z lepljivimi, lovkam podobnimi strukturami. 500 morski, zakopani v sediment; 6–7.000 m Solenogastres center|140x110px|Epimenia verrucosa Črvaste živali, na videz podobne mehkužcem iz razreda Caudofoveata, vendar se razlikujejo v mnogih podrobnostih; plašč izloča več posameznih plasti mineraliziranih bodic ali lusk; gibljejo se s pomočjo migetalk; mesojedi (karnivori); dvospolniki. 200 morsko dno, 200–3.000 m Caudofoveata center|140x110px|Falcidens sp. Črvaste živali brez lupine, dolžine od 2 mm do 14 cm, plašč izloča hitinsko kutikulo; brez noge, zato se gibljejo z ritmičnim krčenjem telesa; številne značilne strukture mehkužcev niso prisotne. 120 morsko dno, predvsem špranje v mehkem sedimentu, 200–3.000 m globoko monoplakofori (Monoplacophora) center|140x110px|Helcionopsis sp. Razmeroma majhni mehkužci (od 3 mm do 3 cm) s strehasto lupino, glava in pripadajoče strukture (razen strgače) podobno slabo razvite kot pri bokoživčnikih. Prehranjujejo se z organskimi usedlinami; enospolniki (gonohoristi). 31 morsko dno, 1.800–7.000 m; ena vrsta 200 m Rostroconchia † center|140x110px|Technophorus sharpei fosilni; verjetni predniki školjk izumrl morski Helcionelloida † center|140x110px|Latouchella costata fosilni; polžem podobni organizmi izumrl morski
Raznolikost
Ocene priznanih živečih vrst se gibljejo med 50.000 do 120.000.Chapman AD. (2009). Numbers of Living Species in Australia and the World, 2. izdaja. Canberra: Australian Biological Resources Study. Pridobljeno dne 30.11.2014. ISBN 978-0-642-56861-8 Okoli 80 % vseh znanih vrst mehkužcev naj bi spadalo v razred polžev. Leta 1969 je David Nicol ocenil število živečih vrst na 107.000, med katerimi naj bi bilo 12.000 sladkovodnih in 35.000 kopenskih polžev. Školjke naj bi tvorile okoli 14 % vseh vrst mehkužcev, ostali razredi pa manj kot 2 % vseh vrst.David Nicol (1969), The Number of Living Species of Molluscs; Systematic Zoology, Vol. 18, No. 2 (Jun., 1969), pp. 251-4 Leta 2001 G. Haszprunar je ocenil število živečih vrst na 93.000, ki naj bi predstavljale 23 % vseh vrst morskih organizmov, leta 2009 pa je A.D. Chapman ocenil število na 85.000. Ne glede na različne ocene so mehkužci po številu vrst na drugem mestu, za členonožci, katerih je vsaj 11-krat več (tj. okoli 1.113.000), vendar pred strunarji z 52.000 vrstami. Najvišje ocenjeno število vrst danes živečih mehkužcev je okoli 200.000, po fosilnih ostankih pa je znanih približno 70.000 vrst. Kljub temu je celokupno število vrst mehkužcev skozi celotno zgodovino verjetno nekajkrat večje od števila danes živečih vrst.
Mehkužci so ena od najuspešnejših in najbolj raznolikih živalskih skupin, kar je dejansko posledica velike sposobnosti prilagajanja in preoblikovanja (plastičnosti) osnovne zgradbe telesa tekom razvoja. Plastičnost je razvidna tako pri raznolikih nalogah določenih struktur, kot je lupina, ki poleg zunanje zaščite lahko služi npr. kot plovni organ ali pa s svojimi izrastki olajšuje zakopavanje v sediment, kot tudi pri poenotenju nalog različnih struktur, kar se npr. kaže pri uporabi lovk s priseski, zobcev na strgači idr. za lovljenje hrane. Oblike teles segajo od valjastih mehkužcev brez noge in lupine, ki so podobni ploskim črvom, do skorajda okroglih školjk brez glave z veliko dvodelno lupino. V velikosti se raztezajo od 2 mm planktonskih mehkužcev do velikanskih velelignjev, ki skupaj z lovkami merijo v dolžino preko 20 m.
Najbolj ogrožene so sladkovodne in kopenske vrste mehkužcev. Ocene omenjenih vrst se med sabo zelo razlikujejo, med drugim zaradi slabega poznavanja biodiverzitete mnogih območij ter pomanjkanja taksonomov specialistov. Leta 2004 je Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) na rdeči seznam uvrstila skoraj 2.000 ogroženih sladkovodnih in kopenskih vrst. Kljub temu, da velika večina mehkužcev biva v morju, je bilo na seznam uvrščenih le 41 vrst. Podatki od leta 1500 kažejo, da predstavljajo izumrli mehkužci okoli 42 % vseh dokumentiranih izumrlih vrst, pri čemer gre večinoma za sladkovodne in kopenske vrste. Mehkužce najbolj ogrožajo človeške dejavnosti, predvsem onesnaževanje voda zaradi kmetovanja in lesne industrije ter poseganje v vodotoke, kot so gradnje jezov in prekopov.
Telesna zgradba Definicijske lastnosti mehkužcev Kljub raznolikosti imajo vsi mehkužci določene lastnosti, po katerih jih lahko v splošnem definiramo. Osnovna lastnost mehkužcev je torej mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, ki se pri polžih izgubi. Poleg tega je značilen tudi plašč z razmeroma veliko plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje. Mehkužci nimajo notranjega ogrodja, pač pa zunanjo, bolj ali manj poapneno in ohranjeno lupino, ki v svoji najosnovnejši obliki strehasto pokriva telo, tako kot pri prilepcih. Pri filogenetsko mlajših mehkužcih sta značilni lastnosti še neposredna povezanost zadnjika (anusa) in spolovil s plaščno votlino ter dva para glavnih živcev, ki potekata proti zadnjemu delu telesa.
V literaturi se pogosto omenja tudi druge značilnosti, kot so strgača (radula), široka in mišičasta noga, zbranost drobovja v hrbtnem delu telesa in razmeroma veliko slepo črevo ter metanefridiji, ki so praktično mehkužceve »ledvice«. Vidna izjema pri naštetem so predvsem brazdonožci, pri katerih naštete strukture niso razvite oz. niso izrazite, ter glavonožci, pri katerih je noga modificirana v lovke, postavljene pred glavo.
Osnovna zgradba posplošenega mehkužca Zaradi že omenjene izredne raznolikosti telesne zgradbe je težko najti značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem. Posamezni znaki so se lahko z razvojem ožjih skupin reducirali ali močno preoblikovali, zato po navadi opisujemo telesno zgradbo mehkužcev s hipotetičnim »posplošenim« mehkužcem, ki ima osnovne značilnosti večine predstavnikov. Tak posplošeni mehkužec je podoben danes živečim monoplakoforom, domnevajo, da so bili takšni tudi prvi mehkužci.
thumb|center|600px|Anatomska zgradba hipotetičnega posplošenega mehkužca
Plaščna votlina Plaščna votlina je dejansko zavihek plašča in zavzema razmeroma veliki prostor. Odpira se navzven v okolje in je glede na življenjski prostor izpostavljena morski vodi, sladki vodi ali zraku. Pri filogenetsko starejših mehkužcih se je nahajala ob strani, pri mlajših pa je pozicija odvisna od skupine, kateri določen mehkužec pripada; pri polžih se votlina npr. odpira navzpred, saj se je drobovje tekom razvoja zasukalo za 180°. V plaščni votlini so običajno parne škrge (pri mehkužcih poimenovane ktenidiji) peresaste oblike, le nekatere skupine (npr. slonovi zobčki) nimajo škrg in poteka izmenjava plinov kar skozi površino plašča. Za pretok vode skrbijo omigetalčene celice plašča ali škrg. Poleg škrg se v votlini nahaja par t. i. osfradijev, ki delujeta kot kemična receptorja, in odprtine anusa, metanefridijev ter spolnih žlez.
Lupina thumb|right|250px|Različne lupine polžev in školjk