Balkan ( ), delno povezano z izrazom Balkanski polotok, je geografsko območje v jugovzhodni Evropi z različnimi geografskimi in zgodovinskimi definicijami. Regija je dobila ime po balkanskem gorovju, ki se razteza po vsej Bolgariji. Balkanski polotok meji na Jadransko morje na severozahodu, Jonsko morje na jugozahodu, Egejsko morje na jugu, Dardanele in Bospor na vzhodu in Črno morje na severovzhodu. Severna meja polotoka je različno opredeljena. Najvišja točka Balkana je Musala, 2925 m, v gorovju Rila v Bolgariji.
Koncept Balkanskega polotoka je leta 1808 ustvaril nemški geograf August Zeune, ki je zmotno obravnaval Balkansko gorovje kot prevladujoči gorski sistem jugovzhodne Evrope, ki se razteza od Jadranskega morja do Črnega morja. Izraz Balkanski polotok je bil v 19. stoletju sinonim za Rumelijo, dele Evrope, ki so bili takrat province Osmanskega cesarstva. Imel je geopolitično in ne geografsko opredelitev, ki se je ohranila tudi ob nastanku Kraljevine Jugoslavije v začetku 20. stoletja.
Opredelitev naravnih meja Balkanskega polotoka ne sovpada s tehnično opredelitvijo polotoka; zato sodobni geografi zavračajo idejo o Balkanskem polotoku, medtem ko zgodovinarji običajno razpravljajo o Balkanu kot regiji. Izraz je dobil stigmatiziran in slabšalen pomen, povezan s procesom balkanizacije. Alternativni izraz, ki se uporablja za regijo, je jugovzhodna Evropa.
Meje Balkana so zaradi številnih nasprotujočih si definicij sporne. O obsegu regije ni splošnega dogovora. Izraz po večini definicij v celoti zajema Albanijo, Bosno in Hercegovino, Bolgarijo, Grčijo, Kosovo, Črno goro, Severno Makedonijo, evropski del Turčije, Romunijo, večino Srbije in velik del Hrvaške. Včasih zajema celotno Romunijo, Srbijo, Hrvaško ter južne dele Slovenije. Italija, kljub temu, da ima po nekaterih definicijah majhen del svojega ozemlja (pokrajino Trst) na polotoku, ni opredeljena kot del regije.
Ime Etimologija Izvor besede Balkan je nejasen; morda je povezano s turškim bālk 'blato' (iz prototurškega *bal 'blato, glina; gosta ali lepljiva snov', prim. tudi turško bal 'med') in turško pripono -an 'močvirnat gozd'Current Trends in Altaic Linguistics; European Balkan(s), Turkic bal(yk) and the Problem of Their Original Meanings, Marek Stachowski, Jagiellonian University, p. 618. ali perzijsko bālā-khāna 'velika visoka hiša'. Uporabljali so ga predvsem v času Osmanskega cesarstva. Tako v osmanski turščini kot v sodobni turščini balkan pomeni 'veriga gozdnatih gora'.
Zgodovinska imena in pomen Klasična antika in zgodnji srednji vek Od klasične antike do srednjega veka se je Balkansko gorovje imenovalo lokalno tračansko ime Haemus. Po grški mitologiji je traškega kralja Hejma Zevs za kazen spremenil v goro in gora je ostala z njegovim imenom.Ovid, Metamorfoze 6.87–89 Predlagana je bila tudi shema obratnega imena. D. Dechev meni, da Haemus (Αἷμος) izhaja iz tračanske besede *saimon, 'gorski greben'. Tretja možnost je, da Haemus (Αἵμος) izhaja iz grške besede haima (αἷμα), ki pomeni 'kri'. Mit se nanaša na boj med Zevsom in pošastjo/titanom Tifonom. Zevs je poškodoval Tifona z gromom in Tifonova kri je padla na gore, ki so jim dale ime.
Pozni srednji vek in osmansko obdobje Najzgodnejša omemba imena se pojavi na arabskem zemljevidu iz zgodnjega 14. stoletja, na katerem je gorovje Haemus navedeno kot Balkan. Ime Balkan je bilo prvič uporabljeno na zahodu za gorovje v Bolgariji v pismu, ki ga je leta 1490 papežu Inocencu VIII. poslal Buonaccorsi Callimaco, italijanski humanist, pisatelj in diplomat. Osmani ga prvič omenjajo v dokumentu iz leta 1565. Pred tem ni bilo nobene druge dokumentirane rabe besede za označevanje regije, čeprav so se druga turška plemena že naselila ali so šla skozi regijo. Obstaja tudi trditev o zgodnejšem bolgarsko-turškem izvoru besede popularna v Bolgariji, vendar je to le nestrokovna trditev. Besedo so uporabljali Osmani v Rumeliji v njenem splošnem pomenu gore, kot v Kod̲j̲a-Balkan, Čatal-Balkan in Ungurus-Balkani̊, vendar se je še posebej uporabljala za goro Haemus.Encyclopaedia of Islam, Second Edition, Editors: P. Bearman, Th. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill Online Reference Works. Ime je še vedno ohranjeno v Srednji Aziji z Balkan Daglary (Balkansko gorovje) in balkansko regijo Turkmenistana. Angleški popotnik John Bacon Sawrey Morritt je ta izraz v angleško literaturo uvedel konec 18. stoletja, drugi avtorji pa so začeli poimenovati širše območje med Jadranskim in Črnim morjem. Koncept »Balkana« je ustvaril nemški geograf August Zeune leta 1808, ki ga je zmotno štel za prevladujoč osrednji gorski sistem jugovzhodne Evrope, ki sega od Jadranskega do Črnega morja. V 1820-ih je »Balkan poleg Haemusa med britanskimi popotniki postal priljubljen, čeprav še ne izključni izraz ... Med ruskimi popotniki, ki niso tako obremenjeni s klasično toponomastiko, je bil izraz Balkan prednostni«. V evropskih knjigah, natisnjenih do konca 19. stoletja, je bil znan tudi kot Ilirski polotok ali v nemščini Illyrische Halbinsel.
Razvoj pomena v 19. in 20. stoletju
Izraz se v geografski literaturi ni pogosto uporabljal do sredine 19. stoletja, ker so že takrat znanstveniki, kot je Carl Ritter, opozorili, da se lahko samo del južno od Balkanskega gorovja šteje za polotok in so ga preimenovali v 'grški polotok'. Drugi vidni geografi, ki se niso strinjali z Zeunejem, so bili Hermann Wagner, Theobald Fischer, Marion Newbigin in Albrecht Penck, medtem ko je avstrijski diplomat Johann Georg von Hahn leta 1869 za isto ozemlje uporabil izraz Südosteuropäische Halbinsel ('jugovzhodni evropski polotok'). Drugi razlog, da ni bil splošno sprejet, saj je imela definicija takratne evropske Turčije podoben kopenski obseg. Vendar se je po Berlinskem kongresu (1878) pojavila politična potreba po novem izrazu in postopoma je bil Balkan revitaliziran, vendar je bila na zemljevidih severna meja v Srbiji in Črni gori brez Grčije (prikazovala je le osmansko okupacijo delov Evrope), jugoslovanski zemljevidi pa so vključevali tudi Hrvaško in Bosno. Izraz Balkanski polotok je bil sinonim za evropsko Turčijo, politične meje nekdanjih provinc Osmanskega cesarstva.
Raba izraza se je spremenila na samem koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko so ga sprejeli srbski geografi, med katerimi je najbolj izstopal Jovan Cvijić. Izvedeno je bilo s politično argumentacijo kot afirmacijo srbskega nacionalizma na celotnem ozemlju Južnih Slovanov, vključevalo pa je tudi antropološke in etnološke študije Južnih Slovanov, skozi katere so se uveljavile različne nacionalistične in rasistične teorije. S takšnimi politikami in jugoslovanskimi zemljevidi je bil izraz povzdignjen v sodoben status geografske regije. Izraz je pridobil politične nacionalistične konotacije daleč od svojega prvotnega geografskega pomena, ki je izhajal iz političnih sprememb od konca 19. stoletja do nastanka Jugoslavije po prvi svetovni vojni (sprva Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918). Po razpadu Jugoslavije, ki se je začela junija 1991, je izraz Balkan pridobil negativen politični pomen, zlasti na Hrvaškem in v Sloveniji, pa tudi v svetovni naključni rabi za vojne spopade in razdrobljenost ozemlja (glej balkanizacija).
Definicije in meje
Balkanski polotok Balkanski polotok je omejen z Jadranskim morjem na zahodu, Sredozemskim morjem (vključno z Jonskim in Egejskim morjem) in Marmarskim morjem na jugu ter Črnim morjem na vzhodu. Njegova severna meja je pogosto navedena kot reke Donava, Sava in Kolpa. Balkanski polotok ima skupno površino približno 470.000 km² (nekoliko manj kot Španija). Polotok je na splošno zajet v regiji, znani kot jugovzhodna Evropa.
Italija ima trenutno majhno območje okoli Trsta, ki je po nekaterih starejših definicijah del Balkanskega polotoka. Vendar italijanski geografi Trsta in Istre običajno ne štejejo za del Balkana, saj po svoji definiciji Balkana omejuje njegovo zahodno mejo na reko Kolpo.Istituto Geografico De Agostini, L'Enciclopedia Geografica – Vol. I – Italia, 2004, Ed. De Agostini p. 78
Balkan Meje Balkana so zaradi številnih nasprotujočih si definicij sporne. Ne obstaja univerzalni dogovor o komponentah regije. Izraz po večini definicij v celoti zajema Albanijo, Bosno in Hercegovino, Bolgarijo, Grčijo, Kosovo, Črno goro, Severno Makedonijo, evropsko Turčijo, romunsko obalo, večji del Srbije in velike dele Hrvaške. Izraz včasih zajema tudi del Slovenije (odvisno od uporabljene definicije) ter celotno Romunijo in Srbijo. Tržaška pokrajina v Italiji, čeprav po nekaterih definicijah na polotoku, je na splošno izključena iz Balkana. Madžarska in Moldavija sta občasno vključeni v razprave o Balkanu zaradi kulturne in zgodovinske pripadnosti, vendar sta večinoma izključeni. V takih primerih je vključena tudi vsa Hrvaška in Slovenija.
Za regijo se uporablja tudi izraz Jugovzhodna Evropa z različnimi definicijami. Posamezne balkanske države lahko štejemo tudi za del drugih regij, vključno z Južno Evropo, Vzhodno Evropo in Srednjo Evropo. Turčija, vključno z njenim evropskim ozemljem, je na splošno vključena v Zahodno Azijo ali Bližnji vzhod.
Zahodni Balkan
Zahodni Balkan je politični neologizem, ki se nanaša na Albanijo in ozemlje nekdanje Jugoslavije, razen Slovenije, od zgodnjih 1990. Regija Zahodnega Balkana, skovanka, ki se uporablja izključno v vseevropskem jeziku, približno ustreza na območje Dinarskega gorovja.
Institucije Evropske unije so na splošno uporabljale izraz Zahodni Balkan za območje Balkana, ki vključuje države, ki niso članice Evropske unije, druge pa se nanašajo na geografske vidike.
Vsaka od teh držav želi biti del prihodnjo širitev Evropske unije ter doseganje rezultatov demokracije in prenosa, do takrat pa bodo močno povezani s programom čakanja pred EU Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini. Hrvaška, ki velja za del Zahodnega Balkana, se je EU pridružila julija 2013.
Kritika geografske opredelitve Izrazu očitajo, da ima kot večetnično in politično območje v jugovzhodnem delu Evrope geopolitični, ne pa geografski pomen in opredelitev. Geografski pojem polotoka določa, da mora biti meja na morju daljša od meje na kopnem, pri čemer je kopenska stran najkrajša v trikotniku, kar pa ne velja za Balkanski polotok. Tako vzhodna kot zahodna morska kateta od Odese do rta Matapan (okoli 1230–1350 km) in od Trsta do rta Matapan (okoli 1270–1285 km) sta krajša od kopenske katete od Trsta do Odese (okoli 1330–1365 km). Dežela ima predolgo kopensko mejo, da bi jo lahko označili za polotok – Szczecin (920 km) in Rostock (950 km) ob Baltskem morju sta bližje Trstu kot Odesi, vendar se ne šteje za drug evropski polotok. Od poznega 19. in začetka 20. stoletja ni bila jasna nobena natančna severna meja z vprašanjem, ali so reke uporabne za njeno opredelitev. V študijah se naravne meje Balkana, zlasti severne meje, pogosto izogibajo, da bi jih obravnavali kot problème fastidieux (občutljiv problem) André Blanc v Géographie des Balkans (1965),<ref name=<ref name= medtem ko John Lampe in Marvin Jackman v Ekonomska zgodovina Balkana (1971) je zapisal, da »se zdi, da se sodobni geografi strinjajo, da zavračajo staro idejo o Balkanskem polotoku«. Druga težava je ime: Balkansko gorovje, večinoma v severni Bolgariji, ne prevladuje v regiji po dolžini in površini kot Dinarsko gorovje. Morebitni balkanski polotok se lahko šteje za ozemlje južno od gorovja Balkana, z možnim imenom grško-albanski polotok. Izraz je vplival na pomen jugovzhodne Evrope, ki spet ni pravilno opredeljena z geografskimi dejavniki.