thumb|300px|Obseg Armenije pod kraljem Tigranom Velikim Armenija leži v visokogorju, ki obdaja svetopisemsko goro Ararat. Prvotno armensko ime države je bilo Hajk, pozneje Hajastan (armensko այաստան), prevedeno kot dežela Hajka in je sestavljeno iz imena starodavnega mezopotamskega boga Haja (ha-ià) in perzijske pripone - stan ('zemljišče'). Zgodovinski sovražnik Hajka (legendarni vladar Armenije), Hajastan, je bil Bel, oziroma z drugimi besedami Baal (akadski sorodnik Bēlu).
Ime Armenija so državi podelile okoliške države, tradicionalno pa izvira iz Armenaka ali Arama (Hajkov prapravnuk in drugega voditelja, ki je po armenski tradiciji prednik vseh Armencev)Moses of Chorene,The History of Armenia, Book 1, Ch. 12. V bronasti dobi je na območju Velike Armenije cvetelo več držav, med njimi Hetitsko cesarstvo (na vrhuncu moči), Mitani (Jugovzhodna zgodovinska Armenija) in Hajaša-Azi (1600–1200 pr. n. št.). Kmalu po Hajaša-Azi so bili Nairi (1400–1000 pr. n. št.) in Kraljevina Urartu (1000–600 pr. n. št.), ki so zaporedno vzpostavili svojo suverenost nad Armenskim višavjem. Vsak od zgoraj omenjenih narodov in plemen je sodeloval v etnogenezi armenskega ljudstva.Armenian Soviet Encyclopedia, v. 12, Yerevan 1987; Artak Movsisyan "Sacred Highland: Armenia in the spiritual conception of the Near East", Yerevan, 2000. Erevan, sodobna prestolnica Armenije, sega v 8. stoletje pred našim štetjem, ko je kralj Argišti I., leta 782 pred našim štetjem, v zahodnem skrajnem delu Araratske planote ustanovil trdnjavo Erebuni. Erebuni je bil opisan kot »zasnovan kot veliko upravno in versko središče, popolnoma kraljevska prestolnica«.
Kraljestvo Urartu (asirsko za Ararat) iz železne dobe je nadomestila rodbina Orontidov.Tiratsyan, Gevorg. «Երվանդունիներ» (Yerevanduniner). Armenian Soviet Encyclopedia. vol. iii. Yerevan: Armenian Academy of Sciences, 1977, p. 640. Po perzijski in kasnejši makedonski vladavini je rodbina Artaksiadov iz leta 190 pred našim štetjem ustvarila Kraljevino Armenijo, ki je dosegla vrhunec svojega vpliva pod Tigranom II., preden je padla pod rimsko oblast.
Leta 301 je bila Arsakidska Armenija prvi suvereni narod, ki je sprejel krščanstvo kot državno vero. Armenci so kasneje padli pod bizantinskoˇ, sasanidsko Perzijo in islamsko hegemonijo, vendar so svojo neodvisnost ponovno vzpostavili z armensko kraljevino rodbine Bagratidov. Po padcu kraljestva leta 1045 in poznejšem Seldžuškem osvajanju Armenije leta 1064 so Armenci ustanovili kraljestvo v Kilikija, kjer so podaljšali svojo suverenost do leta 1375. "1080 A.D. Rhupen, cousin of the Bagratonian kings, sets up on Mount Taurus (overlooking the Mediterranean Sea) the kingdom of New Armenia which lasts 300 years."
Od začetka 16. stoletja je v Veliko Safavidsko perzijsko oblast spadala Velika Armenija; vendar je Vzhodna Armenija skozi stoletja ostala pod perzijsko oblastjo, medtem ko je Zahodna Armenija padla pod osmansko oblast. Do 19. stoletja je Vzhodno Armenijo osvojila Rusija, Velika Armenija pa je bila razdeljena med Osmansko in Rusko cesarstvo.
V začetku 20. stoletja so Armenci trpeli v genocidu, ki jim ga je povzročila turška osmanska vlada, v katerem je bilo ubitih 1,5 milijona Armencev, mnogo več pa jih je bilo razpršenih po vsem svetu prek Sirije in Libanona. Armenija je od takrat, kolikor je ustrezala večjem delu Vzhodne Armenije, ponovno pridobila neodvisnost leta 1918 z ustanovitvijo Prve republike Armenije in leta 1991 Republike Armenije.
Prazgodovina
Ostanki kamnitega orodja, najdenega pod Aragacom, pričajo o človeški prisotnosti že pred 600.000 do 800.000 leti, noži in konice kopij pa segajo približno 40.000 do 100.000 let pred sedanjostjo. Pred približno 12.000 leti je v dolini Arasa prišlo do prehoda iz nabiralniško - lovskega gospodarstva na kmetijstvo. Med 5000 in 7000 leti pred sedanjostjo so stari najstarejši petroglifi (v skale vklesane risbe) v gorovju Gegham zahodno od Sevanskega jezera. Ti petroglifi med drugim dokazujejo, da so si v času njihovega nastanka med lovom že pomagali s psi in da so ujete živali poskušali tudi udomačiti.
Znano je tudi, da so v dolini reke Aras nastala prva utrjena naselja, kjer so že uporabljali kovine, kar so omogočale rudne zaloge. Najprej so obdelovali baker in bron, pred približno 5000 leti pa tudi železo. Najdeni so bili tudi lončeni izdelki z vzorci, ki spominjajo na minojsko kulturo s Krete.
Že nekateri petroglifi nakazujejo, da so opazovali in častili nebesna telesa, predvsem Sonce. V Metsamorju (v današnji provinci Armavir) je še vedno ohranjen približno 4800 let star kamnit observatorij za opazovanje zvezde Sirij. Blizu današnjega Sisiana v južni provinci Sjunik) je arheološko najdišče Zorac Karer ali Carahunge, kjer so odkrili kamne z izvrtanimi luknjami, ki so, tako domnevajo, morda omogočale sledenje Sončevih in Luninih faz. Po nekaterih domnevah naj bi ravno v tistem času v Armeniji prvi poimenovali znamenja zodiaka. Za vse živali, po katerih se ta znamenja imenujejo, z izjemo leoparda se namreč zagotovo ve, da so v tistem času živele na ozemlju Armenije.
Železna doba
Predniki današnjih Armencev naj bi se na to območje priselili okoli leta 1165 pr. n. št. Po pisanju Herodota in Evksodija sodeč naj bi bili sorodni Frigijcem, ki so v tistem času naseljevali severni del današnje Turčije. V 9. stoletju pr. n. št. so se krajevni vladarji najverjetneje zaradi asirskih vpadov povezali v kraljestvo Urartu, ki je obsegalo večji del Anatolije in večino današnje Armenije. Kralj Sarturi I. je za prestolnico izbral mesto Tušpa (današnji Van v Turčiji). Argrišti I. je zasedel območje današnjega mesta Gjumri, njegovi nasledniki pa vse do Sevanskega jezera.
Urartska mesta so bila obzidana in med seboj povezana s cestami. Poleg tega so bile postavljene še številne trdnjave. Razvita je bila obdelava kovin in zgrajeni so bili številni namakalni sistemi. Kraljestvo je bilo večinoma samozadostno, le kositer (za izdelavo brona) so uvažali iz Afganistana. Najdeni kosi svile nakazujejo možnost trgovskih stikov s Kitajsko.
Urartčani so verovali v kar 63 bogov in 16 boginj. Najpomembnejši je bil bog vojne Tušpa, ki je temu primerno »prejel« največ žrtvovanih živali, kar trikrat več od najbližjega »zasledovalca«
Zaton Urarta se je pričel z napadi Asircev in drugih sosedov v 7. stoletju pr. n. št, dokončno pa so ga okoli leta 590 pr. n. št. uničili Medesi. Danes na Urartu spominja ime gore Ararat.
Antika Tuja nadvlada
V 6. st. pr. n. št. so ozemlje Armenije zasedli perzijski Ahemenidi pod vodstvom Dareja I. Velikega. Perzijci sicer niso vsiljevali svoje kulture in vere, so pa odpravili vso avtonomijo. Leta 331 pr. n. št. je Aleksander III. Veliki premagal Perzijce in na njihovem ozemlju vključno z Armenijo obdržal upravni sistem s satrapi. Armenski satrap je postal Mitrenes, verjetno potomec odstavljenega perzijskega kralja Oronta, in se okronal za kralja Armenije. Po Aleksandrovi smrti (323 pr. n. št.) so se vneli boji za nasledstvo. Leta 301 pr. n. št. je armenski satrap postal Selevk, dejanska oblast pa je ostala v rokah Mitrenesovih naslednikov. Okoli leta 200 pr. n. št. je satrap Antioh odstavil Oronta IV. in leta 189 pr. n. št. napadel takrat že rimsko Grčijo. V bitki pri Magneziji je bil poražen, Rim pa je njegove generale za nagrado, ker so prestopili na rimsko stran, imenoval za kralje neodvisne Armenije.
Drugo kraljestvo in Rimljani
Leta 95 pr. n. št. je kralj Tigran Veliki prvič po zatonu Urarta osvojil nekaj ozemlja med Sevanskim jezerom in današnjo mejo z Iranom. Tigrana je tast, pontski kralj Mitridat, vpletel v tretjo pontsko - rimsko vojno. Po obleganju Tigranove nove prestolnice Tigranocerta leta 69 pr. n. št., ko se je njegov sin povezal s Pompejem, je Tigran moral sprejeti Pompejeve pogoje. Pompej je nekoliko zmanjšal armensko ozemlje in za kralja postavil Antioha I., daljnega Darejevega sorodnika. V naslednjih 8 desetletjih je Armenija sicer bila neodvisna, le kralje so potrjevali Rimljani. Leta 50 Rimljani niso mogli preprečiti Tiridatu I. zasedbe armenskega prestola. Po dolgoletnih bojih je leta 63 prišlo do kompromisa: Trdat je lahko postal kralj, okronal pa ga je rimski cesar Neron.
Leta 114 je Trajan osvojil Armenijo, že čez dve leti pa so se Rimljani morali umakniti. Leta 253 so Armenijo osvojili perzijski Sasanidi in jo obdržali do leta 298, ko so Rimljani premagali Perzijo.
Pokristjanjenje
Na koncu 3. stoletja je Armeniji z rimskim privoljenjem vladal Tiridat IV. Armenski, da bi branil Rimsko cesarstvo pred Perzijci. Kot drugod po širšem območju, so se kristjani pojavili tudi v Armeniji, vendar so bili do obdobja Tiridata IV. v manjšini in nevplivni, kajti večina prebivalstva je pripadala zoroastrstvu. Armenija je kot prva država sprejela krščanstvo kot državno vero. Največkrat se za letnico tega dogodka omenja leto 301 (torej še pred Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov), vendar tega ni mogoče zanesljivo dokazati, zagotovo pa je do tega prišlo najkasneje do leta 314, ko je Konstantin I. Veliki dovolil krščanstvo, in po nekaterih teorijah se mu je Trdat takrat poskušal prikupiti.
Po uradni zgodbi, ki je bila zapisana šele okoli leta 460, je Trdat IV. poskušal spreobrniti svojega uradnika Gregorja Razsvetitelja, ki se je že pokristjanil. Ker mu to ni uspelo, ga je obtožil, da je ubil njegovega očeta in ga za 12 let zaprl v votlino, kjer danes stoji samostan Khor Virap, ga mučil in vmes preganjal ostale kristjane. Gregor je vsa mučenja preživel. Ko je Trdatova sestra v sanjah doživela razodetje, je popustil, sprejel krščanstvo za državno vero, Gregor pa je postal cezarejski škof.
Zaradi vprašanja monofizitzma se je armenska apostolska cerkev leta 451 ločila od takrat še enotne krščanske cerkve (gl. članek Armenska apostolska cerkev).
Prehod Armencev na krščanstvo ni bil enostaven in hiter, saj je zahteval spremembo marsikatere navade. Zaratustrstvo je npr. dovoljevalo poligamijo in poroke med sorodniki, ki jih najverjetneje niso povsem izkoreninili niti do leta 444, ko so na koncilu obsodili to početje, še celo leta 768 pa so na drugem koncilu tretjo poroko razglasili za greh.
Stoletje po sprejetju krščanstva je menih Mesrop Maštoc hotel prevesti Sveto pismo. Ugotovil je, da nobena do takrat znana pisava ni bila primerna za zapis vseh armenskih glasov. Zato je zasnoval povsem novo pisavo, ki se skoraj nespremenjena (dodali so ji le tri črke) uporablja še danes (gl. članek Armenska abeceda).
Razdelitev Armenije
Leta 428 je bil odstranjen zadnji armenski kralj in Armenijo so si razdelili Rimljani ter Perzijci. V rimskem delu so dovolili poučevanje v armenščini, v perzijskem delu (ki mu je pripadla celotna današnja Armenija) pa so začeli siliti kristjane, naj se spreobrnejo v zaratustrstvo, in obdavčili krščansko cerkev. Armenci so se povezali s Huni in ob velikih izgubah premagali Perzijce ter tako dosegli obljubo o ukinitvi obdavčitve cerkve in o verski svobodi. Kljub temu so Perzijci usmrtili visoke cerkvene dostojanstvenike in do leta 484, ko je kralj umrl, favorizirali zaratustrstvo.
V 6. stoletju se je Bizantinsko cesarstvo začelo širiti na perzijsko ozemlje in leta 591 osvojilo zahodni del današnje Armenije. Kmalu zatem so Arabci premagali Perzijce in zasedli precej bizantinskih ozemelj. Tako je do leta 661 Armenija prišla pod arabsko nadvlado. Kljub obljubam o verski svobodi so Arabci vsiljevali islam. Predvsem za časa kalifa Omarja I. med leti 717 in 720, pa tudi pozneje, so uničevali krščanske podobe in uvedli posebne davke za nemuslimane. Kljub uporom se stanje ni izboljšalo in precej Armencev se je izselilo v Bizantinsko cesarstvo.
Obnova kraljestva