Stanko Vraz (pravo ime Jakob Fras/Fraß, slovenski psevdonim: Jakob Cerovčan, Slovenec iz Slovenie, ilirski psevdonim: Stanko Vraz, Ilir iz Velike Ilirie), slovensko-hrvaški pesnik in eden od pomembnih pripadnikov ilirskega gibanja, * 30. junij 1810, Cerovec, † 20. maj 1851, Zagreb.
Življenje Rodil se je v vasi Cerovec (ob njegovem rojstvu Žerovinci 16), že čez dve leti, ko se mu je rodila sestra Marija, pa so živeli na naslovu Cerovec 8) med Ormožem in Ljutomerom očetu vinogradniku Jožefu Frasu in materi Katarini (roj. Kotnik). Od jeseni 1818 ga je dve leti poučeval domači učitelj Franc Sušnik v župnijski šoli v Svetinjah. Šolanje je nadaljeval v ljutomerski trivialki. Nato je obiskoval gimnazijo v Mariboru in licej v Gradcu (končal 1834). V Gradcu je dve leti študiral filozofijo. Leta 1834 se je odločil, da ne bo šel v bogoslovje, ampak bo študiral pravo. Izpite je opravil le za prvi letnik in leta 1840 dokončno opustil študij.
Bil je izredno jezikovno in literarno izobražen. V jezikovni in literarni izobrazbi sta ga v tistem času med Slovenci presegala samo Matija Čop in France Prešeren. V Gradcu se je učil tudi staro cerkveno slovanščino, srbščino, poljščino, ruščino in češčino, ker je želel napisati primerjalni slovar.
Še pred Čopovo smrtjo je stopil v stik s krogom čbeličarjev v Ljubljani. Z njimi se je pogovarjal o zbliževanju osrednje slovenščine s štajerskimi jezikovnimi oblikami. Poskušal jih je pridobiti za svoje jezikovne načrte in jim ponudil v objavo svoje slovenske pesmi. Z njimi se je razhajal predvsem pri vprašanjih knjižnega jezika, ker si je kot Štajerec prizadeval za ohranjanje svojega narečja in njegovo uveljavljanje kot osnove za normiranje slovenskega knjižnega jezika.
Leta 1836 je prevzel pesniško ime Stanko Vraz. Želel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, posvečal pa se je tudi zapisovanju slovenskih ljudskih pesmi. Nekaj pesmi je poslal reviji Kranjska čbelica, kjer pa jih niso hoteli objaviti zaradi jezikovnih posebnosti, saj je pisal v domačem narečju. Leta 1835 je želel izdati pesniški zbornik Cvetlice, pozneje pa še zbornik Metuljčki, vendar mu ni uspelo. Potem se je navdušil za ilirizem. Večina slovenskih izobražencev je ilirizem zavračala, ker jim je pomenil opuščanje slovenščine, za Vraza pa je bila knjižna (ljubljanska) slovenščina ravno tako tuja kot (zagrebška) hrvaščina. Redno je hodil na Hrvaško in se zaljubil v Ljubico, zdravnikovo hčer iz Samobora. Posvetil ji je pesmi v zbirki Đulabije. Vraz je v ilirizmu videl predvsem možnost za zbliževanje Slovanov. Leta 1839 se je preselil v Zagreb in začel izdajati pesmi v hrvaščini. Do izvolitve za tajnika Matice ilirske (1846-1850) se je preživljal z dediščino in živel od gostoljubja prijateljev na Štajerskem in Hrvaškem. Imel je tesne stike s kulturnim dogajanjem v Ljubljani (s Prešernom se je srečeval in dopisoval od leta 1837 do leta 1847).
V Zagrebu je ustanovil in urejal literarno-umetnostno-narodni zbornik Kolo (Od 1842-1850 je uredil ali souredil 7 zvezkov.). Krajši čas je urejal tudi časopis Danica Ljudevita Gaja.
Dela Stanko Vraz je bil pesnik, pripovednik, zbiralec ljudskih pesmi, književni kritik, potopisec, prevajalec in pisec člankov o jeziku in narodnih običajih. Prve verze je pesnil že v 3. in 4. letniku gimnazije. V tem obdobju in še v prvem letniku filozofije jih je pisal v štajerskem narečju in v dajnčici (pravopis, ki ga je sestavil Peter Dajnko). Sprva je pisal v slovenščini, vendar ni imel možnosti za objavljanje svojih literarnih prispevkov, zato je ostalo do leta 1952 njegovo literarno delo v rokopisih. V svojem delu je združeval evropske literarne vplive in vplive ljudskega slovstva. Zgledoval se je tudi po Francetu Prešernu. Pisal je pesmi in prozo, prevajal iz evropske literature in zbiral ljudske pesmi. Od leta 1840 dalje je izdal 3 pesniške zbirke v hrvaščini.
Razvoj Vrazovega pesništva Vraz je začel kot slovenski pesnik in je ustvarjal v slovenskem jeziku od leta 1830 do 1836. Naslonil se je na slovenski knjižni jezik, vendar niti v besedišču niti v vokalizmu ni opustil vzhodnoštajerskega govora. Po vsebini in obliki je njegovo pesništvo romantično. Pozna se mu vpliv evropske poezije, zlasti romantične.
Obdobje od leta 1830 do leta 1832 V prvem letniku študija (1830/31) je prevajal latinske in nekoliko tudi grške klasike. Prevajal je Vergilovi pesnitvi Georgiko in Eneido, Horacijeve ode, Katulove in Ovidove pesmi. Svoje lastne izvirne pesmi z bojevito vsebino je pisal v klasičnih oblikah, pod močnim vplivom nemške klasicistične poezije. Iz njih je dihala svobodomiselnost in prepričanje, da se je za svobodo in čast naroda treba boriti. Nato se je seznanil z romantičnim pesništvom (Mickiewicz, Byron, Goethe, nemški mladi romantiki, Prešeren) in skladno s tem tudi pesnil. Nekatere njegove pesmi so prav idilične: pesnik se spominja pokojnega prijatelja iz otroških dni (Na Janeza mojega), opeva poletni večer na kmetih (Sonca dolshajanje), večerno nebo (Hesperos), v nekaterih pa se pojavijo religiozne misli (K Bogu).
Že v zgodnji dobi je pisal svobodomiselne, protinemške, bojevite (Vojnikom, S slavnim se orožjem opaš´te!) in hkrati domovinske, razpoloženjske ter ljubezenske pesmi (Draga ljuba Mura, Pozno v noči). Zanimala ga je tudi slovenska ljudska poezija in poezija drugih narodov, zlasti španska romanca, ki jo je intenzivno proučeval in prevajal, albanska, novogrška, srbska, slovaška, češka, poljska, ukrajinska, litovska in ruska ljudska besedna umetnost.
Obdobje od leta 1834 do leta 1835 Leta 1833 je opustil prevajanje in posnemanje antičnih klasikov. Zgled za pisanje so mu postale Prešernove pesmi v Kranjski čbelici. Vse bolj so ga zanimali sonet, romanca, elegija, balada, epigram in satira. V jeziku je skušal ubirati (zlasti, ker je upal na objavo v Kranjski čbelici) srednjo pot: naslonil se je na knjižni jezik, vendar niti v vokalizmu niti v besedišču ni opustil vzhodnoštajerskega govora. Osrednjega knjižnega jezika ni dobro poznal, poleg tega pa je bil prepričan, da je vokalizem vzhodnoštajerskega narečja bolj sistematičen in bolj skladen z vokalizmi slovanskih jezikov kot vokalni sistem osrednjega književnega govora. Posledica takega prepričanja so bile neknjižne oblike in prevečkrat uporabljen apostrof. S tem si je nakopal kritiko najbližjih prijateljev, zlasti jezikoslovca Frana Miklošiča.
Največ ustvarjalnih pobud mu je dala ljubezen do Roze. Zamislil si je venec izvirnih pesmi pod naslovom Večerke (Pozni popoldnevi), v katerih je opisoval sestanke z Rozo. Venec se ni ohranil v celoti. Od osmih manjka vsaj ena. Večerke so zasnovane v duhu rimske erotične pesmi. V njih je izražena romantična čustvenost.
Poleg Večerk je Vraz zložil Rozi še mnogo drugih pesmi: romanc, sonetov in pesmi v takrat modernih ter narodnih lirskih oblikah. V njih preseneča izredno odkrito izpovedovanje občutkov, čustev, misli in stremljenj. Tudi za izpoved domoljubnega čustva je uporabljal sonetno obliko (Venec domoljubnih sonetov, napisan 1834).
Vrazova bojevitost se je izražala tudi v literarni satiri (Gor na Parnas, Zmes VI), bivanjska vprašanja pa v pesmih Žal za mladostjo in Slovo od mladosti. Na njegovo ljubezensko pesem so vplivali zlasti Petrarca, Goethe in Prešeren. Njegova domoljubna pesem je postajala politična budnica. V njej je opeval slovensko narodno tragedijo in v izobraženstvu dramil narodno zavest. Zasnoval je več romanc po španskem zgledu (Cimburgida, Romanca).
Po očetovi smrti, 31. 7. 1834, je napisal nov venec sonetov Zvončki, ki ga je začel pod vtisom trpljenja, ki mu ga je prinesla očetova smrt. Ideja vseh sonetov kaže, da je zelo konkretno razmišljal, kaj naj stori za svoje ljudstvo, da ne bo izginilo med tujci. Svoj politični in narodnostni radikalizem je razkrival tudi v sonetih Domovina ter v pesmi Popevka trdega Slovenca.
Leta 1835 je njegova ljubezenska pesem postala otožna. Ob Rozini poroki je napisal Rozi posvečeno pesem Žalostnica. Jeseni, pol leta po Rozini poroki, je svoja ljubezenska čustva in trpljenje izrazil v pesmih Opolnoči, Moja vlast (maja 1835), Oko in srce (13. junija), sonet Kaj je med kraji Laško vekom' jaro …, pesmi Mišljenke, Romance …, Bi jaz bežal, Pelinkovec, venec Pelinci, elegijo Zbogom in druge. V njih živo izraža hrepenenje in obupovanje.
Obdobje od leta 1836 do leta 1839 Avgusta 1836 je umrl njegov prijatelj Šamperl. Napisal mu je elegijo Dragotin na smrtni postelji, ki je ena redkih prič Vrazovega pesniškega snovanja v tem ne posebno plodovitem letu.
Število slovenskih pesmi se je od leta 1836-1839 v primerjavi s prejšnjim obdobjem močno zmanjšalo. Po letu 1837 je postal t. i. ilirski pesnik in je skoraj popolnoma opustil pesnjenje v slovenskem jeziku. Leta 1837 se je več ukvarjal z epiko in zasnoval daljši romantični pesnitvi Stajnko ino Jelena ter Morska deklica. Objavil je le dve svoji slovenski pesmi, ki sta izšli v samostojnih listih: sonet Visokovrednemi gospodi Antoni Stranjšaki (sonet Antonu Strajšaku za novo mašo, 1838) in odo Hvala nj. C. visokosti nadvojvodi Joanu … (slavospev nadvojvodi Janezu kot zaščitniku murskih in dravskih Slovencev, 1839).
Prevajal je besedila Anakreonta, Horaca, Tibula, Katula, Ovida, Danteja, Petrarce, Byrona, Goetheja, Karamzina, Mickiewicza, Puškina, Kollarja, Prešernove nemške pesmi in druge.
Da je Stanko Vraz opustil pesnjenje v slovenskem jeziku, pomeni za Slovence veliko izgubo, saj bi utegnil biti ob Prešernu drugi pomembni pesnik slovenske romantike.
Vraz, zbiralec ljudskih pesmi Slovenske ljudske pesmi je zapisoval od leta 1832 dalje. Nekaterim je dodal tudi melodijo. Prevajal je albanske, poljske, ruske, slovaške, srbske, španske in ukrajinske pesmi. Leta 1839 je v Zagrebu izdal Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. V knjigi je Vraz objavil 114 pesmi in dva predgovora, prvi je bil v ilirščini, drugi v slovenščini. Čeprav je naslov zbirke hrvaški, je to knjiga slovenskih pesmi, in sicer prvi slovenski književni tisk v gajici, ki so jo Hrvati takrat že uporabljali, med Slovence pa se je razširila šele nekaj let pozneje. Pesmi so zbrane iz osrednje Slovenije, Štajerske, Koroške in severovzhodne Slovenije.
Objave Vrazovih del Vrazova dela v slovenščini Vrazov pesniški opus v slovenščini je precej obsežen, vendar je bil dolgo časa samo v rokopisu. V celoti je njegove slovenske pesmi objavlil šele Anton Slodnjak leta 1952 v Slovenskih djelih I.-II. Knjigi sta izšli v Zagrebu.
Vrazova dela v hrvaščini Leta 1837 se je Vraz odpravil na Hrvaško, kjer ga je sprejela ilirska družba. Rakovec mu je pripravil za tisk prve tri odlomke Ljubici Cantillyjevi posvečenega venca ilirskih pesmi, ki jih je objavil v Danici pod naslovom Đulabije. Pesmi spadajo samo posredno v Vrazovo slovensko književno delovanje. Prvi osnutki pesmi (1836) so bili res še samo slovenski (morda pa tudi že dvojezični: slovenski in ilirski), toda od 2. 9. 1837 do konca pomladi 1840, ko je bil rokopis za prvo knjižno izdajo izdelan, je Vraz koncipiral in pisal Đulabije samo v ilirščini. Z Đulabijami in nizom sonetov Sanak i istina je vnesel v hrvaško liriko svež in pristen književni izraz, zato so najpomembnejši del njegovega literarnega ustvarjanja.
V satirah in epigramih se je norčeval iz družbenega življenja, posebno iz utilitarizma in diletantizma patetičnih tamburašev in budničarjev. Njegova lirika je navdihnjena z romantično erotiko v stilu njegove dobe in je posvečena domišljijskim ljubezenskim idealom. Vraz je uporabljal številne pesniške forme: klasični sonet, romance, balade, gazele. Njegova poezija obsega mnogo iskrenih, osebnih izpovedi, od vedrih do mračnih motivov.
Objave pesmi v hrvaščini Zbirka pesmi Đulabije, objavljena v časopisu Danica, 1837. Pesniška zbirka Đulabije, Zagreb, 1840. Pesniška zbirka Glasi iz dubrave žerovinske, Zagreb, 1841. Pesniška zbirka Gusle i tambura: različite pĕsni. 1 od Stanka Vraza, Praga, 1845.
Po smrti