Ho Ši Minh (; ), rojstno ime Nguyễn Sinh Cung, vietnamski politik, revolucionar in predsednik, * 19. maj 1890, Kim Liên, Nghệ An, Francoska Indokina, † 2. september 1969, Hanoj, Severni Vietnam.
Državnik, znan tudi pod vzdevkom »Striček Ho« () ali samo ali samo »Stric« () in z drugimi vzdevki, je zrasel v boju vietnamskega ljudstva proti kolonializmu. Bil je vietnamski komunistični revolucionar, nacionalist in politik. Od leta 1945 do 1955 je bil predsednik vlade Demokratične republike Vietnam in predsednik države od leta 1945 do svoje smrti leta 1969. Ideološko marksist-leninist je bil predsednik in prvi sekretar Delavske stranke Vietnama, predhodnice Vietnama. sedanje Komunistične partije Vietnama. Pokopan je v Ho Ši Minhovem mavzoleju v Hanoju.
Od leta 1911 je zapustil Francosko Indokino, da bi nadaljeval svoje revolucionarne dejavnosti. Bil je tudi eden od ustanovnih članov francoske komunistične partije. Leta 1930 je ustanovil Komunistično partijo Vietnama, leta 1941 pa se je vrnil v Vietnam in ustanovil gibanje za neodvisnost Việt Minha, krovno skupino. Potem je Hồ avgusta 1945 vodil avgustovsko revolucijo proti Japoncem, ki je povzročila neodvisnost Demokratične republike Vietnam. Ko so se Francozi naslednji mesec vrnili na oblast, se je Hồjeva vlada umaknila v regijo Việt Bắc in začela gverilsko vojno. Việt Minh je premagal francosko unijo leta 1954 v bitki pri Điện Biên Phủ, s čimer se je končala prva indokitajska vojna in povzročila delitev Vietnama, tako, da je Việt Minh nadzoroval Severni Vietnam, protikomunisti pa so ohranili nadzor nad Južnim Vietnamom. Bil je ključna osebnost vietnamske ljudske vojske med vietnamsko vojno (trajala med letoma 1955 in 1975). Hồ je leta 1960 odložil funkcijo partijskega sekretarja zaradi zdravstvenih težav, umrl pa je leta 1969. Severni Vietnam je končno premagal Južni Vietnam skupaj s ključnim zaveznikom, ZDA, kar je vodilo do uradne združitve države v letu 1976. Sajgon, največje mesto v regiji in nekdanja prestolnica Južnega Vietnama, se je v njegovo čast preimenoval v Ho Ši Minh ().
Življenjepis Rodil se je v vasi Làng Chùa ali Hoàng Trù v občini Kim Liên, okrožje Nam Đàn, provinca Nghệ An, v osrednjem delu države. Vietnam, ki je bil takrat francoski protektorat. Čeprav je leto 1890 splošno sprejeto kot njegovo rojstno leto, je v različnih obdobjih uporabljal štiri druge letnice rojstva: 1891, 1892, 1894 in 1895. Živel je v vasi Làng Sen v Kim Liênu svojega očeta Nguyễna Sinh Sắca do leta 1895, ko ga je oče poslal na študij v Huế. Imel je tri brate in sestre: sestro Bạch Liên (Nguyễn Thị Thanh), uradnico v francoski vojski; njegov brat Nguyễn Sinh Khiêm (Nguyễn Tất Đạt), geomant in tradicionalni zeliščar; in še en brat (Nguyễn Sinh Nhuận), ki je umrl v otroštvu. Kot majhen otrok se je Cung (Hồ) učil pri svojem očetu, preden se je učil pri bolj formalnem pouku pri učenjaku po imenu Vương Thúc Quý. Hitro je obvladal chữ Hán (kitajske pismenke v vietnamščini), ki je bil predpogoj za kakršen koli resen študij konfucijanstva, medtem ko je izpopolnjeval svoje pogovorno vietnamsko pisanje. Poleg študija je imel rad pustolovščine in je rad spuščal zmaje ter lovil ribe. Po konfucijanskem izročilu mu je oče pri 10 letih dal novo ime: Nguyễn Tất Thành.
Njegov oče je bil konfucijanski učenjak in učitelj ter kasneje cesarski sodnik v majhnem oddaljenem okrožju Binh Khe (Qui Nhơn). Degradirali so ga zaradi zlorabe položaja, potem ko je vplivna lokalna osebnost umrla nekaj dni po tem, ko je prejela 102 udarca s palico kot kazen za prekršek. Njegov oče je bil primeren za službo v cesarski birokraciji, vendar je to zavrnil, ker je to pomenilo služenje Francozom. To je Thànha (Hồ) izpostavilo uporu v mladosti in se je zdelo, da je to norma za provinco. Kljub temu je dobil francosko izobrazbo in obiskoval Collège Quốc học (licej ali srednješolsko izobraževanje) v Huếju v osrednjem Vietnamu.
Njegovo zgodnje življenje je negotovo, vendar obstajajo nekateri dokumenti, ki kažejo na dejavnosti v zvezi z zgodnjim revolucionarnim duhom med francosko okupacijo Vietnama, vendar ostajajo nasprotujoči si viri. Prej je veljalo, da je bil Thành (Hồ) maja 1908 vpleten v demonstracije revnih kmetov proti suženjstvu (proti corvée - oblika neplačanega prisilnega dela) v Huếju, kar je ogrozilo njegov status študenta na Collège Quốc học. Vendar pa dokument iz Centre des archives d'Outre-mer v Franciji kaže, da je bil sprejet na Collège Quốc học 8. avgusta 1908, kar je bilo nekaj mesecev po demonstracijah proti corvée (9.–13. aprila 1908).
Ho Ši Minh naj bi zasebno živel dokaj osamljeno življenje in ni bil poročen. Kot vzrok smrti navajajo odpoved srca.
Podrobnosti o Hồ Ší Minhovem življenju, preden je prišel na oblast v Vietnamu, so nejasne. Znano je, da je uporabljal med 50Duiker, William J. Ho Chi Minh: A Life. New York: Hyperion, 2000. in 200 psevdonimov. Podatki o njegovem rojstvu in zgodnjem življenju so dvoumni in predmet akademskih razprav. Vsaj štiri obstoječe uradne biografije se razlikujejo po imenih, datumih, krajih in drugih trdih dejstvih, medtem ko se neuradne biografije razlikujejo še bolj.
Poleg tega, da je bil politik, je bil Hồ pisatelj, pesnik in novinar. Napisal je več knjig, člankov in pesmi v kitajščini, vietnamščini in francoščini.
Bivanje v tujini V Franciji V Sajgonu se je pod vzdevkom Văn Ba prijavil za delo kuhinjskega pomočnika na francoskem trgovskem parniku Amiral de Latouche-Tréville. Ladja je odplula 5. junija 1911 in prispela v Marseille v Franciji 5. julija 1911. Ladja je nato odplula v Le Havre in Dunkirk ter se vrnila v Marseille sredi septembra. Tam se je prijavil na francosko kolonialno šolo, a ni uspel. Namesto tega se je odločil, da bo začel potovati po svetu z delom na ladjah in med letoma 1911 in 1917 obiskal številne države. Izkrcal se je v Oranu, Dakarju, Port Saidu in med drugimi še Aleksandriji, kar mu je omogočilo, da je spoznaval druge kolonije.
Leta 1917 se je preseli v Pariz, njegovo novo ime pa je bilo Nguyễn Ai Quoc, kar bi prevedli kot Nguyễn - patriot, ime, ki je postalo legendarno. Po poklicu je bil fotograf, vzpostavljal pa je politične stike z revolucionarnimi sindikalisti, med njimi s Paulom Vailantom-Couturierem, ki mu je omogočil, da je pisal za L'Humanité, Jeanom Lingetem in drugimi revolucionarji, vključno z enim od bratov Vujović. Kasneje vzpostavi stik s številnimi prominentnimi levičarskimi politiki po Evropi in Aziji.
V Združenih državah Medtem ko je leta 1912 delal kot kuharski pomočnik na ladji, je Thành (Hồ) odpotoval v Združene države. Od leta 1912 do 1913 je morda živel v New Yorku (Harlem) in Bostonu, kjer je trdil, da je delal kot pek v hotelu Parker House. Edini dokaz, da je bil v Združenih državah, je eno samo pismo francoskim kolonialnim upraviteljem z datumom 15. december 1912 in poštnim žigom mesta New York (navedel je svoj naslov kot poste restante v Le Havru in svoj poklic mornarja) in razglednico Phan Chu Trinhu v Parizu, kjer je omenil delo v hotelu Omni Parker House. Poizvedbe pri vodstvu Parker House niso razkrile nobenih zapisov o tem, da bi tam kdaj delal. Domneva se, da je med bivanjem v ZDA vzpostavil stik s korejskimi nacionalisti, kar je izkušnja, ki je razvila njegov politični pogled. Sophie Quinn-Judge trdi, da je to »na področju ugibanj«. Med njegovim bivanjem je nanj vplival tudi panafrikanist in temnopolti nacionalist Marcus Garvey, in rekel je, da se je udeleževal srečanj Universal Negro Improvement Association.
V Veliki Britaniji
V različnih obdobjih od 1913 do 1919 je Thành (Hồ) trdil, da je živel v West Ealingu in kasneje v Crouch Endu, Hornsey. Delal naj bi bodisi kot kuhar bodisi kot pomivalec posode (viri poročajo različno) v hotelu Drayton Court v West Ealingu. Trditve, da se je izučil za slaščičarja pod vodstvom Augusta Escoffierja v hotelu Carlton v Haymarketu v Westminstru, niso podprte z dokumentarnimi dokazi. Vendar pa je na steni novozelandske hiše, doma novozelandskega visokega komisarja, ki zdaj stoji na mestu hotela Carlton, modra plošča. Leta 1913 je bil Thành zaposlen tudi kot slaščičar na trajektni progi Newhaven–Dieppe.
V Londonu je imel stike s fabijci, mnogo je bral, zanimala ga je irska revolucija, pristopil pa je tudi k tajni azijski organizaciji Lao dong hoi ngai.
Politična dejavnost sličica|242x242_pik|Ho Ši Mihh leta 1957 v Beogradu skupaj z Josipom Brozom Titom in Edvardom Kardeljem Že kot študent v Parizu se je pridružil najprej socialistični in kasneje komunistični stranki. Leta 1919 je skupaj s Phan Chu Trinhom v Versailles poslal osem točk, v katerih predlaga osamosvojitev Francoske Indokine. Leta 1920 je pod svojim legendarnim imenom opozoril ves svet na položaj Vietnama pod francosko nadvlado. Ko so ga izgnali iz Francije, je odšel v Sovjetsko zvezo, kjer je leta 1924 osnoval Zvezo revolucionarne vietnamske mladine, s čimer se je povzpel na politični vrh in postal tako organizator kot voditelj.
Leta 1930 je bil med ustanovitelji Komunistične partije Indokine ter utemeljil njen progam: odpraviti kolonialno oblast, doseči samostojnost Francoske Indokine, dati oblast delavcem, kmetom in vojakom, razviti samoupravljanje, zagotoviti osemurni delavnik, odpraviti prisilno delo, omogočiti šolanje, izenačiti pravice moških in žensk ter dati ljudem vse demokratične svoboščine.
Na Kitajskem je predaval politične vede, v Sovjetski zvezi pa je nato do leta 1938 dokončno zgradil svojo revolucionarno strategijo. Med drugo svetovno vojno (1940-45) se je bojeval proti japonskim okupatorjem in pozival k splošnemu uporu. Leta 1941 je ustanovil Viet-minh (Demokratično osvobodilno fronto Vietnama). Po zmagi nad japonskim okupatorjem je bil izvoljen za predsednika vlade (1945–55), nato tudi za predsednika Severnega Vietnama oz. Demokratične republike Vietnam (od 1946 do svoje smrti 1969). Po osvoboditvi izpod Japoncev je do 1954 vodil boj proti kolonialnim gospodarjem - Francozom, kasneje pa proti ZDA, ki je vojaško pomagala Južnemu Vietnamu do poraza obeh, do katerega je prišlo šele 1975, že po njegovi smrti.
Obenem je bil predsednik Komunistične partije Vietnama (od 1951), vmes tudi njen generalni sekretar (1956–60).
Tudi ko je bil na oblasti, je nastopal zoper kršenja zakonitosti, zlorabi oblasti, razvadam, ugodju, nedisciplini, sektaštvu, korupciji, nadutosti.
Načela in vrednote Ho Ši Minh je svoja načela samo deloma črpal iz marksizma oziroma iz azijske komunistične misli. Precej načel je zastavil človeško, na osebni ravni, kar kažejo tudi napotki njegovim borcem. Te je učil šest stvari, ki jih ne smejo delati: ne povzročiti škode na poljih, ne kupovati ali si sposojati, česar ljudje nočejo dati, ne nositi žive perutnine v gore, ne prelomiti dane besede, ne žaliti verovanj in običajev ljudi ter jih z ničimer zaničevati. Šest stvari pa je priporočal: pomagati ljudem pri delu, pomagati oskrbovati oddaljene vasi, s pripovedovanjem dogodivščin krepiti odnos ljudi do odporniškega gibanja, učiti ljudi pisanja in higiene, preučevati ljudske običaje in ljudem pomagati, skrbeti za ugled gibanja z resnostjo, delavnostjo in disciplino.
Osebno življenje
Poleg tega, da je bil politik, je bil Hồ Ší Minh tudi pisatelj, novinar, pesnik in poliglot. Njegov oče je bil učenjak in učitelj, ki je prejel visoko diplomo na cesarskem izpitu dinastije Nguyễn. Hồ so že v mladosti naučili obvladati klasično kitajščino. Pred avgustovsko revolucijo je pogosto pisal poezijo v Chữ Hánu (vietnamsko ime za kitajsko pisavo). Ena izmed njih so Pesmi iz zaporniškega dnevnika, ki jih je napisal, ko ga je zaprla policija Republike Kitajske. Ta pesniška kronika je vietnamski nacionalni zaklad št. 10 in je bila prevedena v številne jezike. Uporablja se v vietnamskih srednjih šolah.Prevodi: Francoščina – Người tình nguyện vào ngục Bastille dịch "Nhật ký trong tù" Češčina – by . Korejščina – "Prison Diary" published in Korean by Ahn Kyong Hwan. Angleščina – by Steve Bradbury, Tinfish Press Stara verzija – by Aileen Palmer