thumb|250px|Romanska cerkev sv. Mihaela iz 11. stoletja v Hildesheimu, današnja Nemčija
Srednji vek je zgodovinsko obdobje, ki je v Evropi trajalo približno od leta 500 do leta 1500 našega štetja. Je drugo od treh tradicionalnih obdobij zahodne zgodovine: antike, srednjega veka in novega veka. Za srednji vek so značilni prevlada kmetijstva, izkoriščanje kmetov, počasne medregionalne komunikacije, osebni odnosi v oblastnih strukturah in šibkost državne uprave. Obdobje se včasih deli na zgodnji, visoki in pozni srednji vek. Obdobje zgodnjega srednjega veka se imenuje tudi temni vek.
Zmanjševanje števila prebivalcev, propadanje mest in centralne oblasti, množično preseljevanje ljudstev, predvsem germanskih, in pokristjanjevanje, ki se je začelo v pozni antiki, se je nadaljevalo tudi v zgodnjem srednjem veku. Selitve ljudstev so povzročile razpad Zahodnega rimskega cesarstva in nastanek novih kraljestev. V porimskem svetu so se obdavčitve zmanjšale. Vojska se je financirala s podeljevanjem zemljišč. Mešanje poznorimske civilizacije s kulturami osvajalcev je dobro dokumentirano. Vzhodno rimsko ali Bizantinsko cesarstvo je preživelo, vendar je zaradi muslimanskih osvajalcev v 7. stoletju izgubilo Bližnji vzhod in Severno Afriko. Frankovska Karolinška dinastija je v začetku 9. stoletja uspela združiti številne zahodnorimske dežele v veliko cesarstvo, ki je hitro razpadlo na konkurenčna kraljestva, ta pa so se kasneje razdrobila na avtonomne vojvodine in gospostva.
V visokem srednjem veku, ki se je začel po letu 1000, se je število prebivalcev Evrope močno povečalo, saj je srednjeveško toplo obdobje povečalo donose v kmetijstvu, s tehnološkimi in kmetijskimi inovacijami pa se je začela »komercialna revolucija«. Suženjstvo je skoraj izginilo, kmetje pa so lahko izboljšali svoj status s kolonizacijo oddaljenih regij v zameno za gospodarske in pravne koncesije. Iz lokalnih trgovskih središč so se razvila nova mesta, mestni obrtniki pa so se združevali v lokalne cehe, da bi zaščitili svoje skupne interese. Zahodni cerkveni voditelji so sprejeli papeško nadoblast, da bi se znebili laičnega vpliva, kar je pospešilo ločitev zahodne katoliške od vzhodne pravoslavne cerkve ter sprožilo Investiturni boj med papeštvom in posvetnimi oblastmi. S širjenjem težke konjenice je nova aristokracija s strogimi dednimi pravili stabilizirala svoj položaj. V fevdalnem sistemu so bili vitezi plemiškega rodu dolžni vojaško služiti svojim fevdalnim gospodom v zameno za zemljo, ki so jo prejeli v fevd. Na območjih, kjer je bila centralna oblast šibka, so se gradili kamniti gradovi. Proti koncu obdobja se je centralna oblast okrepila. Naselitev zahodnoevropskih kmetov in aristokratov na vzhodna in južna obrobja Evrope, pogosto spodbujena s križarskimi vojnami, je povzročila širitev latinskega krščanstva. Ustanavljanje cerkvenih šol in univerz je spodbudilo novo metodo intelektualne razprave s poudarkom na racionalni argumentaciji, znano kot sholastika. Množična romanja so spodbudila gradnjo masivnih romanskih cerkva, potem pa so inovacije v gradbeništvu pripeljale do razvoja bolj prefinjene gotske arhitekture.
V poznem srednjem veku v 14. stoletju so se dogajale velike nesreče, kot sta lakota in kuga, ki so zmanjšala prebivalstvo za polovico. Konflikti med etničnimi in družbenimi skupinami so se stopnjevali in lokalni konflikti so pogosto prerasli v obsežne vojne, kot je bila stoletna vojna. Ob koncu obdobja je Bizantinsko cesarstvo in balkanske države osvojila nova muslimanska sila: Osmansko cesarstvo. Na Iberskem polotoku so krščanska kraljestva v stoletni vojni zmagala nad svojimi muslimanskimi sosedi. Pomen osebne vere je bil dobro dokumentiran, vendar so zahodni razkol in disidentska gibanja, obsojena kot herezije, predstavljali pomemben izziv za tradicionalne strukture moči v zahodni Cerkvi. Humanistični učenjaki so začeli poudarjati človeško dostojanstvo, zgodnjerenesančni arhitekti in umetniki pa so v Italiji oživili več elementov klasične kulture. V zadnjem stoletju srednjega veka se je s pomorskimi odpravami za iskanje novih trgovskih začelo obdobje odkritij.
Terminologija in časovna opredelitev thumb|300px|alt=|Papeška palača v Avignonu, Francija
Izraz medium tempus (srednji čas) je prvi uporabil Petrarca leta 1373. Renesančni učenjak Flavio Biondo je isti izraz uporabil v delu Historiarum ab inclinatione romanorum imperii decades (Desetletja zgodovine od zatona Rimskega imperija) leta 1483. Z njim je označil obdobje med klasiko in renesanso in ga štel za prehodno zgodovinsko obdobje. Po njegovem mnenju je bil srednji vek popolnoma negativno obdobje, kar se včasih odraža še v sedanji miselnosti.
Delitev evropske zgodovine na tri glavna obdobja – klasično antiko, srednji in novi vek – je prvi uporabil italijanski humanist, zgodovinar in državnik Leonardo Bruni (u. 1444) leta 1442. Z nemškim zgodovinarjem Krištofom Cellariusom (u. 1707) je delitev postala standardna.
Za srednji vek se običajno šteje obdobje od okoli leta 500 do leta 1500, vendar sta začetna in končna letnica gibljivi. Skupna izhodiščna točka, ki jo je prvi uporabil Bruni, je leto 476, ko je bil odstavljen zadnji zahodnorimski cesar. Splošno sprejetega končnega datuma ni. Najpogosteje uporabljeni končni datumi vključujejo leto 1453 (padec Konstantinopla, zaključek stoletne vojne in izid Gutenbergove Biblije), 1492 (odkritje Amerike in zaključek rekonkviste z zavzetjem Granade) in 1517 (začetek protestantske reformacije). Po marksistični teoriji se je srednji vek končal z zaključkom fevdalne dobe in industrijalizacijo. Marksistični zgodovinar umetnosti Arnold Hauser trdi, da je enotnost srednjega veka kot enotnega obdobja povsem umetna.Hauser, Arnold, Socialna zgodovina umetnosti in literature I., Cankarjeva Založba, Ljubljana 1961, str.121 Po Hauserju srednji vek delimo v tri popolnoma različna kulturna obdobja in sicer v naturalno gospodarstvo zgodnjega srednjega veka, dvorsko viteštvo visokega in mestno buržoazno kulturo poznega srednjega veka. Časovni prehodi med temi tremi obdobji so bolj zgoščeni, dinamični in izraziti kot na primer med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom in hkrati poznim srednjim vekom ter zgodnjim novim vekom.
thumb|300px|Približne politične meje okoli leta 450
Po besedah zgodovinarke Miri Rubin »Evropa v tem obdobju ni živela v enotnem ritmu«. Pokristjanjevanje je potekalo v valovih, (re)urbanizacija pa se je začela v različnih regijah v različnih časih. Strokovnjaki soglašajo, da je v gospodarstvu prevladovalo kmetijstvo z intenzivnim izkoriščanjem kmečkega prebivalstva. Medsebojni odnosi so bili polni nasilja, pokroviteljstva in sorodstvenih vezi, za oblast pa sta bila značilna počasno medregionalno komuniciranje in krhka državna birokracija.
Zgodovinarji iz romansko govorečih držav delijo srednji vek na dva dela: zgodnji (visoki) in pozni (nizki) srednji vek. Angleško govoreči zgodovinarji po nemškem vzoru na splošno uporabljajo delitev na tri obdobja: zgodnje, visoko in pozno. V 19. stoletju je bil srednji vek pogosto znan kot temni vek. S sprejetjem delitve na tri obdobja v začetku 20. stoletja je bil izraz temni vek omejen na zgodnji srednji vek. Zgodovinarji, ki menijo, da je srednji vek evropski pojav, se izogibajo uporabi izraza za drugo svetovno zgodovino, čeprav študije o »srednjeveški Indiji«, »muslimanskem srednjem veku« in podobnih temah niso neobičajne.
Viri left|thumb|alt=|Pismo Žiznomirja Mikuli, napisano v cirilici na brezovem lubju v Novgorodu v začetku 12. stoletja
Nekateri vidiki srednjeveške družbe, vključno z življenjem žensk in sužnjev, so slabo dokumentirani, kar omejuje celovito študijo tega obdobja. Sistematično objavljanje srednjeveških pisnih virov se je začelo z Rerum italicarum scriptores (Pisci italijanskih zadev) Ludovica Muratorija (u. 1750). Sledili sta podobni seriji Monumenta Germaniae Historica (Zgodovinski spomeniki Nemčije) v Nemčiji in Rerum Britannicarum medii aevi scriptores (Britanski pisci srednjega veka) v Združenem kraljestvu. Vse te velike zbirke vsebujejo predvsem letopise, kronike in druge pripovedi, ki se osredotočajo na dejanja pomembnih mož. Zgodovinarji jemljejo srednjeveške pripovedi z rezervo, saj so pogosto polne izkrivljenih dejstev ali neresničnih informacij. Dokumenti državne ali cerkvene uprave, kot so kraljeve listine in zlate bule, so nepogrešljivi viri srednjeveške zgodovine, četudi so številne ponarejene. Med druge pisne vire spadajo grafiti, pečati in pisma.
Od 50. let prejšnjega stoletja je arheologija pomembno prispevala k preučevanju zgodovine slabo dokumentiranih regij, obdobij in skupin, kot so na primer kmetje. Kronološka datacija je še vedno negotova. Na arheološke raziskave lahko vpliva tudi zakonodaja. V državah z liberalnimi predpisi so nove najdbe kovancev in zakladov pogosto razstavljene, medtem ko so v drugih državah, na primer v Italiji, objavljene bolj redko. Koristne informacije o vsakdanjem življenju lahko nudijo srednjeveške podobe in kipi, vendar je treba imeti do njih kritičen pristop, ker so bili ironija, satira in anahronizem priljubljena slogovna sredstva srednjeveških umetnikov.
Pozno Rimsko cesarstvo upright=.8|thumb|Portret štirih tetrarhov, zdaj v Benetkah
Rimsko cesarstvo je doseglo svoj največji ozemeljski obseg v 2. stoletju n. št., v naslednjih dveh stoletjih pa je rimska oblast na njegovih obrobnih ozemljih počasi upadala. Nenadzorovana inflacija, zunanji pritisk na meje in izbruhi kuge so skupaj ustvarili krizo tretjega stoletja. Vojska se je podvojila, kar je povzročilo rast izdatkov. Kritične so bile predvsem vojne s Sasanidskim cesarstvom. Sledilo je višanje davkov, bolj centralizirana in birokratska državna uprava ter upad števila kurialnega razreda (zemljiški posestniki). Cesar Dioklecijan (vladal 284–305) je leta 286 razdelil cesarstvo na ločeno upravljano vzhodno in zahodno polovico. Sistem, ki je imel dva višja (avgusta) in dva nižja socesarja (cezarja) in je bil znan kot tetrarhija, je stabiliziral cesarsko vlado za približno dve desetletji. Po državljanski vojni, ki je sledila, je Konstantin Veliki (vladal 306–337) ponovno vzpostavil notranji mir in leta 330 izbral Bizanc za vzhodno prestolnico cesarstva in ga preimenoval v Konstantinopel.
Rimska družba se je stabilizirala v obliki, ki se je razlikovala od zgodnejšega klasičnega obdobja. Povečal se je prepad med bogatimi in revnimi, vitalnost manjših mest pa je upadla. Druga sprememba je bila pokristjanjevanje cesarstva, ki ga je pospešila spreobrnitev cesarja Konstantina, čeprav je krščanstvo postalo prevladujoča vera cesarstva šele ob koncu 4. stoletja. Razprave o krščanski teologiji so se okrepile, tisti, ki so vztrajali pri teoloških pogledih, obsojenih na ekumenskih koncilih, pa so bili preganjani. Heretični pogledi so preživeli zunaj cesarstva ali zaradi podpore lokalnih etničnih skupin. Med takšne spadajo arijanstvo med germanskimi ljudstvi in monofizitizem v Egiptu in Siriji.
Judovstvo se je dopuščalo, vendar je zakonodaja judovske pravice omejevala.
Zgodnji kristjani so do 3. stoletja razvili lastno simboliko, pogosto z reinterpretacijo priljubljenih motivov poganske rimske umetnosti. Glavni element zgodnje krščanske umetnosti je bila Kristusova podoba.
Pod Konstantinom so bile krščanskemu bogoslužju prilagojene bazilike, velike dvorane, ki so se sicer uporabljale za upravne in komercialne namene. S širjenjem tihega branja v 5. stoletju so nastali prvi ilustrirani rokopisi, okrašeni s pisanimi miniaturami.