ß je posebna črka nemške abecede. Po nemško se imenuje scharfes S (dobesedno: ostri s) ali Eszett (dobesedno: s-z).
Črko ß se vedno izgovarja kot s.
Opozorilo: Črka ß je navidez podobna grški črki β (beta), vendar to ni ista črka in ju ne smemo zamenjevati.
Razvoj thumb|Razvoj črke ß thumb|Črka ß zapisana kot ſs na sodobnem napisu. Pirna, Nemčija Črka ß izvira iz gotice. V gotici so se razvile številne ligature – povezave dveh ali več črk v en znak. Črka ß se je razvijala na dva načina, o čemer pričata tudi dve imeni: kot ligatura dolgega s (ſ) in običajnega s: → ß kot ligatura dolgega s (ſ) in črke z (ki se je v gotici pisala kot ): → ß
Ko so Nemci leta 1942 opustili gotico, so se odločili, da ß obdržijo kot poseben znak, ki ga druge latinične pisave ne poznajo.
Uporaba Uporaba črke ß je bila prvotno precej nedosledna. Po pravopisni reformi leta 1996 pa je raba črke ß točno določena: ß se uporablja za zapis glasu s za dolgim samoglasnikom.
Razlaga: V nemščini velja pravilo, da dolgemu samoglasniku sledi enojni soglasnik, po kratkem samoglasniku pa se soglasnik podvoji, npr.: immer (kratki i – podvojeni m), alles (kratki a – podvojeni l), ipd.
Pri črki s je pravilo nekoliko drugačno: če stoji za samoglasnikom enojni s, se ga izgovarja z, npr.: lesen (beri: lézen) glas s za kratkim samoglasnikom se piše kot ss, npr.: lassen (beri: lassen), essen (beri: essen), ipd. glas s za dolgim samoglasnikom pa se piše kot ß, npr.: gießen (beri: gísen), Straße (beri: štrase), ipd.
Črka ß je pravzaprav mala črka in nima ustrezne velike črke, saj se nikoli ne pojavlja na začetku besede. Pri pisanju s samimi velikim črkami nekateri Nemci uporabljajo kar znak ß (npr.: STRAßE), drugi pa ga nadomeščajo s SS (npr.: STRASSE).
Črka ß nastopa tudi v nekaterih znanih priimkih, npr. Strauß, Gauß, ipd. Zapisovanje teh priimkov kot Strauss, Gauss, ipd. je neustrezno, čeprav take zapise najdemo v starejših virih (npr. matičnih knjigah).
Kategorija:Nemščina Kategorija:Ligature